Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve
Brežičanka se je pred dobro dekado sama odpravila na potovanje po Srednji Ameriki. Potem ko je letalska družba izgubila njeno prtljago, se je odločila, da jo bo počakala kar na enem izmed otokov v Hondurasu. Tam je spoznala potapljača iz Louisiane in po nekaj letih zveze ter letanja iz Evrope v Združene države Amerike in obratno sta si v Breaux Bridgeu uredila dom, kjer so njuni sosedi pasavci, nadležni rakuni in komarji, strah vzbujajoči aligatorji in izjemno prijazni ljudje, s katerimi pa se Mateja menda zelo nerada pomenkuje o politiki. Imajo pa tudi precej težav s tem, kako izgovoriti njeno ime, tam je vse, od Matedže in Mateže do Matehe:
“Enkrat sva se z dragim prijavljala za kredit in ko so nama poslali dokumente, sem bila (namesto Mateja) Majestic (Veličastna).”
Mož precej dobro razume slovensko, ko sta se začela dobivati, je bil namreč zelo vnet učenec. Izdelal je kartice, na katere je zapisal, kako se kaj reče in kaj to pomeni. Tako je na neki romantični večerji Mateji s kartice prebral: “Zdiš se mi zelo privlačen.”
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve
Brežičanka se je pred dobro dekado sama odpravila na potovanje po Srednji Ameriki. Potem ko je letalska družba izgubila njeno prtljago, se je odločila, da jo bo počakala kar na enem izmed otokov v Hondurasu. Tam je spoznala potapljača iz Louisiane in po nekaj letih zveze ter letanja iz Evrope v Združene države Amerike in obratno sta si v Breaux Bridgeu uredila dom, kjer so njuni sosedi pasavci, nadležni rakuni in komarji, strah vzbujajoči aligatorji in izjemno prijazni ljudje, s katerimi pa se Mateja menda zelo nerada pomenkuje o politiki. Imajo pa tudi precej težav s tem, kako izgovoriti njeno ime, tam je vse, od Matedže in Mateže do Matehe:
“Enkrat sva se z dragim prijavljala za kredit in ko so nama poslali dokumente, sem bila (namesto Mateja) Majestic (Veličastna).”
Mož precej dobro razume slovensko, ko sta se začela dobivati, je bil namreč zelo vnet učenec. Izdelal je kartice, na katere je zapisal, kako se kaj reče in kaj to pomeni. Tako je na neki romantični večerji Mateji s kartice prebral: “Zdiš se mi zelo privlačen.”
Blaž Križnik je v Seulu profesor na šoli za urbane študije. Pravi, da ga o varnosti običajno sprašujejo prijatelji iz domovine in Evrope, sam pa večje napetosti pri Južnih Korejcih ne opazi. “Razlog je po eni strani najbrž v tem, da so ljudje navajeni, saj se krize s Severno Korejo nekako periodično pojavljajo zadnje desetletje, po drugi strani pa imajo ljudje tudi cel kup težav, povezanih z njihovo službo, izobraževanjem, otroki, tako da imam včasih vtis, da se nimajo časa ukvarjati s Severno Korejo.” Seul je po njegovem skozi slovenske oči videti kot velika nesreča, nekaj podobnega pa si najbrž mislijo Južni Korejci o Sloveniji.
Jure Požar ob odhodu v Avstralijo ni imel zagotovljene službe. V Sloveniji sta s soprogo prodala vse in se podala, kot pravi, na veliko avanturo, da bi otrokom nudila več. “Selitev je bila kar stresna, z otroki je vse kupaj precej težje, imam tri punce, stare 4, 12, in 13 let.” Na šolo so se že navadile, pojasnjuje, jezik pa jim ne povzroča težav. “V šoli jima gre odlično, najmlajša pa je postala še pravi Aussie, hodi v vrtec in govori že čisto avstralščino, ostali se pa še privajamo.”
V mlajših letih je bil Borut Dolenc smučarski skakalec, tudi član slovenske B reprezentance. Ljubezen do letenja pa že dolgo udejanja kot pilot in letalski inštruktor, od leta 2006 pri turškem letalskem prevozniku. Še vedno pripoveduje o čudenju ob razgledih, ki se ponujajo iz kabine, in strasti, ki ga ni zapustila. Življenje v Istanbulu opisuje s filmsko primerjavo. “Zdelo se nam je, kot da smo v enem filmu, v mešanici romantične komedije in Jamesa Bonda ali Misije nemogoče. Zelo zanimivo je in smo ostali.”
Milena Pfeiler se je težko navadila, da na vprašanje, kako si, domačini v resnici pričakujejo le odgovor, da je vse super. Pevka, flavtistka in skladateljica v New Yorku, kamor je odšla zaradi študija, živi tri leta in pritrjuje ugotovitvi, da če ti uspe v New Yorku, ti lahko uspe kjerkoli. “Ker izhajam iz bolj mirnega okolja, sem imela kar težave s privajanjem. Zahteva res veliko dela in odrekanja spanju, da sploh preživiš v tem mestu, kar zna biti kar čustveno naporno, zato sem imela veliko notranjih bitk.”
Pred petimi leti se je Špela Gorjanc s petnajstimi kilogrami prtljage odpravila na Novo Zelandijo. Najprej je sortirala kivije, kasneje masirala, danes pa dela v telekomunikacijskem podjetju in lahko voli poslance. Med težavnim prilagajanjem na novo okolje je bila vsak dan prek Skypa povezana z mamo. Razmišljala je, da “bo spakirala in prišla domov”, a so jo domači spodbujali naj vztraja. Zdaj živi v mestu Auckland.
Namesto razpetosti med številnimi kraji je Valentina Jurinčič iskala mesto, kjer bi našla zaposlitev v farmacevtskem podjetju, obenem pa bi bila dovolj blizu tudi primerna dvorana za igranje krlinga. Po nekaj poslanih prošnjah se je kmalu preselila v Basel. Pravi, da imajo delodajalci na voljo toliko kandidatov, da si lahko privoščijo izbor najboljših ljudi, ki so najbolj motivirani. "Mislim, da je delati v takem okolju tudi nalezljivo. Ko nekdo trdo dela, vsi delajo s tem tempom.”
Začelo se je z objavo na Facebooku. Evropska softball zveza je namreč objavila zapis, da v švedskem mestecu Leksand iščejo trenerja srednješolske ekipe. Savina Goličnik se je prijavila, po mesecu dni spakirala kovčke, zdaj pa je tudi že švedska državna prvakinja.
Pred osemnajstimi leti je Nejc Rudel sodeloval na zborovskem tekmovanju v mestu Tolosa v baskovskem delu Španije. Dve leti zatem se je preselil k svoji izbranki, ki jo je spoznal med pevskim gostovanjem. Pravi, da so Baski zelo delavni in povezani. “Veliko industrije je tu, so pridni, so eni tistih, ki so se povezovali v kooperative, iz česar so zrasla podjetja, ki so gonilo napredka.”
Naveličana rutine se je Špela Buh Zupančič z družino pred štirimi leti odpravila na Kanarske otoke. Prostočasne dejavnosti sta s partnerjem nenačrtovano nadgradila v posel. V šoli vodnih dejavnosti namreč učita jadranje na deski, deskanje z zmajem in supanje. Bizu jima je otoški način življenja, ko od domačinov večkrat slišita: “Če ne gre za življenje in smrt, lahko počaka do jutri.”
Petra Pavlič je v ZDA odšla kot dijakinja, da bi tam zaključila srednjo šolo. Po končanem četrtem letniku je staršema sporočila, da bo ostala in se vpisala na kolidž, kar bi ji odprlo več možnosti. Odločitev se je obrestovala. Danes je uspešna podjetnica. Živi v mestu Carmel v Indiani, ki je po kakovosti za življenje eno najboljših v ZDA. A priznava, da ji je vedno bolj žal, da se je odločila za takšno pot.
Ni pomembno, kje živiš, ampak s kom živiš. Tako življenje v Klaipedi povzema Aleš Štrovs. V okolju, ki ni zelo športno, je izjema košarka. Prepričan je, da je to edina stvar, ki bo v času evropskega prvenstva ljudi odvrnila od gledanja turških in indijskih nadaljevank, ki so sicer izjemno priljubljene.
Nina že 8 let živi na Novi Zelandiji, dela v kadrovskem oddelku velikega podjetja. Ukvarja pa se tudi z vodenjem zgodnjejutranjih športnih vadb.
Krešimir Gotlin je športni novinar iz Krapine. Pozna besedo nepozabno, ki jo včasih uporabi kar namesto hrvaške ustreznice nezaboravno. Pravi, da razume slovensko, smuča v Kranjski Gori, v prostem času tudi kolesari.
Bine Žalohar se ima v Avstraliji ‘fletno’ poletno, čeprav je tam trenutno zima. Gorenjec uči Avstralce zavijati na snegu. Je smučar prostega sloga in učitelj smučanja, ki pravi, da tega ne počne zaradi pozornosti: “Če bi to počel za všečke, bi že končal. Smučanje je del življenja.”
Poletna epizoda Globalne vasi. Małgorzata Izabela Bialek mora na Poljskem pogosto pojasnjevati, da Sloveška sicer res nima morja, da pa Slovenija, kjer zdaj živi, ni Slovaška.
Poletna epizoda Globalne vasi. V Abu Dabiju, kjer lahko na avtomatu kupiš zlate palice in ure, Nataša Slak Valek promovira slovensko umetnost.
Doktorica kemije Mirjana Küzma je po končanem doktoratu sprejela prvo ponudbo za delo. Odgovorili so ji iz Singapurja, kjer je kasneje našla tudi moža in se ustalila. Dvakrat na leto se na krajši oddih vrne v domovino. “Življenje v Sloveniji je kakovostno. No, ljudje bi se lahko imeli bolj radi, pa malo manj ogovarjali eden drugega, pa politiki bi lahko začeli malo resneje delati. V širši sliki pa se v Sloveniji ne rabi nič spremeniti, ker je res najlepša dežela. Življenje, ki ga ponuja, pa je daleč najbolj kakovostno v primerjavi z drugimi evropskimi državami in drugimi velemesti.” Pravi, da je računica preprosta. V tujini si preprosto tam, kjer se ti izplača. “Če se ti ne izplača, je brez zveze da v tujini garaš, je v Sloveniji trikrat lepše.”
Nina Oven je na potovanju po Avstraliji spoznala fanta iz Brazilije, kjer zdaj študira notranje oblikovanje in odpira svoj studio. Če jo kdo iz Slovenije vpraša, kje živi, mu zaradi velikosti južnoameriške države odgovori, da je zdaj nekoliko dlje od plaže kot je bila prej. “Ko rečem, da sem dokaj blizu plaže, to pomeni, da sem od morja oddaljena osem do devet ur vožnje.” Kadar jo vprašajo, zakaj ne bi šla domov, sta prva odgovora ljudje in raznolikosti države. “Ljudje spremenjo tvoj način gledenja na svet, fajn so. Potem pa raznolikost države. Samo s selitvijo ali z obiskom družine lahko vidiš veliko drugačnih kultur, pa hrane, toliko stvari je za doživeti, da se ti zdi, da je življenje prekratko.”
V posebni epizodi Globalne vasi ob 45. obletnici Vala 202 je Anjin gost Ciril Jazbec. Fotograf, ki beleži vpliv posledic podnebnih sprememb na ljudi. Zaradi številnih službenih potovanj lahko rečemo, da je doma vsepovsod. Pred mesecem dni se je vrnil z Grenlandije. Pripoveduje o osuplosti zaradi hitrosti taljenja ledenikov na Arktiki. Ob tem zanikovalcem globalnega segrevanja priporoča, naj se odpravijo na prizadeta območja. “Ko govoriš z ljudmi, zelo jasno povedo, da je bil tam led včasih zelo debel. Z roko pokažejo do pasu, do ramen. V zadnjih letih pa led sploh ne zamrzne več.”
Neveljaven email naslov