Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravnica, ki že 8 let živi in dela v Alicanteju, kjer - podobno kot v vsej Španiji - veljajo strogi ukrepi zaradi epidemije koronavirusa.
"Kazni za kršenje karantene so visoke. če lahko delaš od doma, moraš delati od doma. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za 10 minut."
Naša gostja v smehu dodaja, da je veliko ljudi začelo razmišljati, da bi si omislili psa. Kljub strogim ukrepom, občutka represije ni. Ljudje se držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov.
Bo pa ta kriza pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo.
Iza Junkar je pravnica, ki že osem let živi in dela v Španiji. Kljub strogim ukrepom občutka represije nima, je pa veliko nadobudnežev, ki bdijo nad sosedi, ki sprehajajo pse
Iza Junkar pravi, da se ljudje držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov.
“Kazni za kršenje karantene so visoke. Če lahko delaš na daljavo, moraš delati na daljavo. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za deset minut.”
Bo pa zdajšnja kriza zagotovo pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo. Kljub vsemu opaža, da ljudje znova postajajo samozavestnejši.
“Vsak večer ob osmih ljudje še vedno ploskajo. Je kar glasno, predvsem v blokovskih naseljih. Tudi policija in gasilci se priključijo tako, da pripeljejo vozila.”
Pravnica, ki že 8 let živi in dela v Alicanteju, kjer - podobno kot v vsej Španiji - veljajo strogi ukrepi zaradi epidemije koronavirusa.
"Kazni za kršenje karantene so visoke. če lahko delaš od doma, moraš delati od doma. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za 10 minut."
Naša gostja v smehu dodaja, da je veliko ljudi začelo razmišljati, da bi si omislili psa. Kljub strogim ukrepom, občutka represije ni. Ljudje se držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov.
Bo pa ta kriza pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo.
Iza Junkar je pravnica, ki že osem let živi in dela v Španiji. Kljub strogim ukrepom občutka represije nima, je pa veliko nadobudnežev, ki bdijo nad sosedi, ki sprehajajo pse
Iza Junkar pravi, da se ljudje držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov.
“Kazni za kršenje karantene so visoke. Če lahko delaš na daljavo, moraš delati na daljavo. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za deset minut.”
Bo pa zdajšnja kriza zagotovo pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo. Kljub vsemu opaža, da ljudje znova postajajo samozavestnejši.
“Vsak večer ob osmih ljudje še vedno ploskajo. Je kar glasno, predvsem v blokovskih naseljih. Tudi policija in gasilci se priključijo tako, da pripeljejo vozila.”
Po diplomi na gradbeni fakulteti se je Mojca Usnik odločila za opravljanje dela, ki ni povezano s študijem, jo pa resnično veseli. Je profesionalna jahačica, ki bi nekoč rada nastopila na olimpijskih igrah, trenerka, v Londonu pa se ukvarja tudi s športno masažo konj. Pravi, da je bila selitev na Otok pred petimi leti eksperiment. Ki je očitno uspel.
Blaž Križnik je v Seulu profesor na šoli za urbane študije. Pravi, da ga o varnosti običajno sprašujejo prijatelji iz domovine in Evrope, sam pa večje napetosti pri Južnih Korejcih ne opazi. “Razlog je po eni strani najbrž v tem, da so ljudje navajeni, saj se krize s Severno Korejo nekako periodično pojavljajo zadnje desetletje, po drugi strani pa imajo ljudje tudi cel kup težav, povezanih z njihovo službo, izobraževanjem, otroki, tako da imam včasih vtis, da se nimajo časa ukvarjati s Severno Korejo.” Seul je po njegovem skozi slovenske oči videti kot velika nesreča, nekaj podobnega pa si najbrž mislijo Južni Korejci o Sloveniji.
Jure Požar ob odhodu v Avstralijo ni imel zagotovljene službe. V Sloveniji sta s soprogo prodala vse in se podala, kot pravi, na veliko avanturo, da bi otrokom nudila več. “Selitev je bila kar stresna, z otroki je vse kupaj precej težje, imam tri punce, stare 4, 12, in 13 let.” Na šolo so se že navadile, pojasnjuje, jezik pa jim ne povzroča težav. “V šoli jima gre odlično, najmlajša pa je postala še pravi Aussie, hodi v vrtec in govori že čisto avstralščino, ostali se pa še privajamo.”
V mlajših letih je bil Borut Dolenc smučarski skakalec, tudi član slovenske B reprezentance. Ljubezen do letenja pa že dolgo udejanja kot pilot in letalski inštruktor, od leta 2006 pri turškem letalskem prevozniku. Še vedno pripoveduje o čudenju ob razgledih, ki se ponujajo iz kabine, in strasti, ki ga ni zapustila. Življenje v Istanbulu opisuje s filmsko primerjavo. “Zdelo se nam je, kot da smo v enem filmu, v mešanici romantične komedije in Jamesa Bonda ali Misije nemogoče. Zelo zanimivo je in smo ostali.”
Milena Pfeiler se je težko navadila, da na vprašanje, kako si, domačini v resnici pričakujejo le odgovor, da je vse super. Pevka, flavtistka in skladateljica v New Yorku, kamor je odšla zaradi študija, živi tri leta in pritrjuje ugotovitvi, da če ti uspe v New Yorku, ti lahko uspe kjerkoli. “Ker izhajam iz bolj mirnega okolja, sem imela kar težave s privajanjem. Zahteva res veliko dela in odrekanja spanju, da sploh preživiš v tem mestu, kar zna biti kar čustveno naporno, zato sem imela veliko notranjih bitk.”
Pred petimi leti se je Špela Gorjanc s petnajstimi kilogrami prtljage odpravila na Novo Zelandijo. Najprej je sortirala kivije, kasneje masirala, danes pa dela v telekomunikacijskem podjetju in lahko voli poslance. Med težavnim prilagajanjem na novo okolje je bila vsak dan prek Skypa povezana z mamo. Razmišljala je, da “bo spakirala in prišla domov”, a so jo domači spodbujali naj vztraja. Zdaj živi v mestu Auckland.
Namesto razpetosti med številnimi kraji je Valentina Jurinčič iskala mesto, kjer bi našla zaposlitev v farmacevtskem podjetju, obenem pa bi bila dovolj blizu tudi primerna dvorana za igranje krlinga. Po nekaj poslanih prošnjah se je kmalu preselila v Basel. Pravi, da imajo delodajalci na voljo toliko kandidatov, da si lahko privoščijo izbor najboljših ljudi, ki so najbolj motivirani. "Mislim, da je delati v takem okolju tudi nalezljivo. Ko nekdo trdo dela, vsi delajo s tem tempom.”
Začelo se je z objavo na Facebooku. Evropska softball zveza je namreč objavila zapis, da v švedskem mestecu Leksand iščejo trenerja srednješolske ekipe. Savina Goličnik se je prijavila, po mesecu dni spakirala kovčke, zdaj pa je tudi že švedska državna prvakinja.
Pred osemnajstimi leti je Nejc Rudel sodeloval na zborovskem tekmovanju v mestu Tolosa v baskovskem delu Španije. Dve leti zatem se je preselil k svoji izbranki, ki jo je spoznal med pevskim gostovanjem. Pravi, da so Baski zelo delavni in povezani. “Veliko industrije je tu, so pridni, so eni tistih, ki so se povezovali v kooperative, iz česar so zrasla podjetja, ki so gonilo napredka.”
Naveličana rutine se je Špela Buh Zupančič z družino pred štirimi leti odpravila na Kanarske otoke. Prostočasne dejavnosti sta s partnerjem nenačrtovano nadgradila v posel. V šoli vodnih dejavnosti namreč učita jadranje na deski, deskanje z zmajem in supanje. Bizu jima je otoški način življenja, ko od domačinov večkrat slišita: “Če ne gre za življenje in smrt, lahko počaka do jutri.”
Petra Pavlič je v ZDA odšla kot dijakinja, da bi tam zaključila srednjo šolo. Po končanem četrtem letniku je staršema sporočila, da bo ostala in se vpisala na kolidž, kar bi ji odprlo več možnosti. Odločitev se je obrestovala. Danes je uspešna podjetnica. Živi v mestu Carmel v Indiani, ki je po kakovosti za življenje eno najboljših v ZDA. A priznava, da ji je vedno bolj žal, da se je odločila za takšno pot.
Ni pomembno, kje živiš, ampak s kom živiš. Tako življenje v Klaipedi povzema Aleš Štrovs. V okolju, ki ni zelo športno, je izjema košarka. Prepričan je, da je to edina stvar, ki bo v času evropskega prvenstva ljudi odvrnila od gledanja turških in indijskih nadaljevank, ki so sicer izjemno priljubljene.
Nina že 8 let živi na Novi Zelandiji, dela v kadrovskem oddelku velikega podjetja. Ukvarja pa se tudi z vodenjem zgodnjejutranjih športnih vadb.
Krešimir Gotlin je športni novinar iz Krapine. Pozna besedo nepozabno, ki jo včasih uporabi kar namesto hrvaške ustreznice nezaboravno. Pravi, da razume slovensko, smuča v Kranjski Gori, v prostem času tudi kolesari.
Bine Žalohar se ima v Avstraliji ‘fletno’ poletno, čeprav je tam trenutno zima. Gorenjec uči Avstralce zavijati na snegu. Je smučar prostega sloga in učitelj smučanja, ki pravi, da tega ne počne zaradi pozornosti: “Če bi to počel za všečke, bi že končal. Smučanje je del življenja.”
Poletna epizoda Globalne vasi. Małgorzata Izabela Bialek mora na Poljskem pogosto pojasnjevati, da Sloveška sicer res nima morja, da pa Slovenija, kjer zdaj živi, ni Slovaška.
Poletna epizoda Globalne vasi. V Abu Dabiju, kjer lahko na avtomatu kupiš zlate palice in ure, Nataša Slak Valek promovira slovensko umetnost.
Doktorica kemije Mirjana Küzma je po končanem doktoratu sprejela prvo ponudbo za delo. Odgovorili so ji iz Singapurja, kjer je kasneje našla tudi moža in se ustalila. Dvakrat na leto se na krajši oddih vrne v domovino. “Življenje v Sloveniji je kakovostno. No, ljudje bi se lahko imeli bolj radi, pa malo manj ogovarjali eden drugega, pa politiki bi lahko začeli malo resneje delati. V širši sliki pa se v Sloveniji ne rabi nič spremeniti, ker je res najlepša dežela. Življenje, ki ga ponuja, pa je daleč najbolj kakovostno v primerjavi z drugimi evropskimi državami in drugimi velemesti.” Pravi, da je računica preprosta. V tujini si preprosto tam, kjer se ti izplača. “Če se ti ne izplača, je brez zveze da v tujini garaš, je v Sloveniji trikrat lepše.”
Nina Oven je na potovanju po Avstraliji spoznala fanta iz Brazilije, kjer zdaj študira notranje oblikovanje in odpira svoj studio. Če jo kdo iz Slovenije vpraša, kje živi, mu zaradi velikosti južnoameriške države odgovori, da je zdaj nekoliko dlje od plaže kot je bila prej. “Ko rečem, da sem dokaj blizu plaže, to pomeni, da sem od morja oddaljena osem do devet ur vožnje.” Kadar jo vprašajo, zakaj ne bi šla domov, sta prva odgovora ljudje in raznolikosti države. “Ljudje spremenjo tvoj način gledenja na svet, fajn so. Potem pa raznolikost države. Samo s selitvijo ali z obiskom družine lahko vidiš veliko drugačnih kultur, pa hrane, toliko stvari je za doživeti, da se ti zdi, da je življenje prekratko.”
Neveljaven email naslov