Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Amy Anne je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred par leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa zaključuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na Islandski Univerzi v Rejkjaviku.
Islandci uživajo ob 'turističnem izbruhu' vulkana
Amy Anne Kennedy je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred nekaj leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa končuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na islandski univerzi v Rejkjaviku. Glede na to, da je študijski proces zaradi epidemije tako rekoč zastal, ima v zadnjih mesecih več časa za odkrivanje naravnih biserov Islandije, pa tudi za telesno zahtevne adrenalinske podvige, ki se jih radi lotevajo potomci vikingov, kot je denimo plavanje v ledeno hladnem oceanu.
"To je videti takole: prideš na plažo in se najprej vsedeš v vroč bazen z osemintridesetimi stopinjami Celzija, se pregreješ, potem si obuješ neoprenske škorenjčke in rokavice in greš v morje za trideset sekund, mogoče eno minuto, več zame skoraj ne gre. Nekateri domačini imajo volnene kopalke in neoprenske kapuce in gredo tudi zaplavat."
"Tukaj je za domačine vse leto čas za kratke hlače in natikače. Sem videla že pri minus deset zunaj koga v kratkih hlačah ali majici s kratkimi rokavi."
S fantom pa sta si ogledala tudi izbruh vulkana.
"Zunaj je bilo minus deset stopinj. Do tja je približno dve uri hoje in sva šla peš. Bližje ko si vulkanu, bolj se vidi rdeč sij na nebu in bolj te spomni na 'vonj po kaminu'. Sliši se, kako lava poka in prasketa, ko teče. To je prvi izbruh, ki si ga ljudje lahko ogledajo. Pri prejšnjem izbruhu so morali ljudje bežati, to pa je, pišejo članki, 'turistični izbruh'. Nekateri domačini so si tam na lavi spekli pice in sladkorne penice in igrali odbojko."
Amy Anne je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred par leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa zaključuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na Islandski Univerzi v Rejkjaviku.
Islandci uživajo ob 'turističnem izbruhu' vulkana
Amy Anne Kennedy je Slovenka s kanadskim potnim listom, ki se je s fantom Timijem pred nekaj leti preselila na Islandijo. On opravlja lesarska dela pri dizajnerskem proizvajalcu pohištva, ona pa končuje podiplomski študij literature, kulture in medijev na islandski univerzi v Rejkjaviku. Glede na to, da je študijski proces zaradi epidemije tako rekoč zastal, ima v zadnjih mesecih več časa za odkrivanje naravnih biserov Islandije, pa tudi za telesno zahtevne adrenalinske podvige, ki se jih radi lotevajo potomci vikingov, kot je denimo plavanje v ledeno hladnem oceanu.
"To je videti takole: prideš na plažo in se najprej vsedeš v vroč bazen z osemintridesetimi stopinjami Celzija, se pregreješ, potem si obuješ neoprenske škorenjčke in rokavice in greš v morje za trideset sekund, mogoče eno minuto, več zame skoraj ne gre. Nekateri domačini imajo volnene kopalke in neoprenske kapuce in gredo tudi zaplavat."
"Tukaj je za domačine vse leto čas za kratke hlače in natikače. Sem videla že pri minus deset zunaj koga v kratkih hlačah ali majici s kratkimi rokavi."
S fantom pa sta si ogledala tudi izbruh vulkana.
"Zunaj je bilo minus deset stopinj. Do tja je približno dve uri hoje in sva šla peš. Bližje ko si vulkanu, bolj se vidi rdeč sij na nebu in bolj te spomni na 'vonj po kaminu'. Sliši se, kako lava poka in prasketa, ko teče. To je prvi izbruh, ki si ga ljudje lahko ogledajo. Pri prejšnjem izbruhu so morali ljudje bežati, to pa je, pišejo članki, 'turistični izbruh'. Nekateri domačini so si tam na lavi spekli pice in sladkorne penice in igrali odbojko."
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.
Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter v zraku in na tleh nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje.
Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino.
Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih situacijah. Iz Švice, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala", se je za mesec dni najprej preselil v Berlin, nato odšel na delavnico osebne rasti v Peru, na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu.
Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo.
Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo.
Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem.
Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Lan se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah.
Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani prek Instagrama v stik z njim stopil takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator.
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.
Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi (oz. najde) srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe 'rasle na drevesih'.
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo.”
Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.
V oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu.
Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke.
Neveljaven email naslov