Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.
Turistov pa že skoraj dve leti ni. Domačini, prepuščeni samim sebi, iščejo nove načine preživetja
Antropologinja in vzgojiteljica Sara Tavčar je odšla v Indonezijo raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka.
"Živela sem v vasi z domačini. Ena izmed mojih hiš je bila tudi lesena koliba. Tam so tudi zidane hiše, kar pa se med potresi ni izkazalo kot najbolj ustrezno, ker se jih je kar nekaj podrlo. Tradicionalne lesene hiše so kar super stvar – tradicionalna arhitektura ima svoj smisel."
"Življenje ob plaži je super. Kokosi so tam na voljo ves čas. Peščene plaže s koralnim grebenom, z neverjetnim pogledom pod vodo – snorkljanje je božansko. Je kot neki Disneyjev svet, vse je pisano in bleščeče. Vidiš lahko marsikaj drugega kot samo ribe. Tam so najlepši sončni zahodi. Otok lahko obhodiš v uri in dvajset minut. Na otoku ni nobenih motornih prevoznih sredstev. Hodiš peš, imaš kolo ali pa si s konjem."
Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja. Med epidemijo covida-19 je del svoje dejavnosti preselila na splet: tako se zdaj med drugim ukvarja s svetovanjem staršem otrok, ki se šolajo od doma. Gre po večini za digitalne in druge "nomade", katerih delovna mesta (v fizičnem smislu) so premična in razpršena po vsem svetu.
"Ni lahko ostati na nekem takem majhnem otočku toliko časa, še posebej ne v času covida, ko glavni otok Lombok ni bil več tako lahko dostopen. Pomembno mi je bilo namreč, da sem otoček zapustila vsaj enkrat na mesec, ker je to koralni otok in ko tam živiš dalj časa, ugotoviš, da potrebuješ 'konkretna' tla pod nogami vsaj enkrat na mesec, da se malo prizemljiš. Ker čutiš valove, tla niso trdna in se vedno nekaj trese, k čemur so pripomogli tudi potresi. Koralni otoki so polni lukenj, v katere se zaletava morje."
Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.
Turistov pa že skoraj dve leti ni. Domačini, prepuščeni samim sebi, iščejo nove načine preživetja
Antropologinja in vzgojiteljica Sara Tavčar je odšla v Indonezijo raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka.
"Živela sem v vasi z domačini. Ena izmed mojih hiš je bila tudi lesena koliba. Tam so tudi zidane hiše, kar pa se med potresi ni izkazalo kot najbolj ustrezno, ker se jih je kar nekaj podrlo. Tradicionalne lesene hiše so kar super stvar – tradicionalna arhitektura ima svoj smisel."
"Življenje ob plaži je super. Kokosi so tam na voljo ves čas. Peščene plaže s koralnim grebenom, z neverjetnim pogledom pod vodo – snorkljanje je božansko. Je kot neki Disneyjev svet, vse je pisano in bleščeče. Vidiš lahko marsikaj drugega kot samo ribe. Tam so najlepši sončni zahodi. Otok lahko obhodiš v uri in dvajset minut. Na otoku ni nobenih motornih prevoznih sredstev. Hodiš peš, imaš kolo ali pa si s konjem."
Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja. Med epidemijo covida-19 je del svoje dejavnosti preselila na splet: tako se zdaj med drugim ukvarja s svetovanjem staršem otrok, ki se šolajo od doma. Gre po večini za digitalne in druge "nomade", katerih delovna mesta (v fizičnem smislu) so premična in razpršena po vsem svetu.
"Ni lahko ostati na nekem takem majhnem otočku toliko časa, še posebej ne v času covida, ko glavni otok Lombok ni bil več tako lahko dostopen. Pomembno mi je bilo namreč, da sem otoček zapustila vsaj enkrat na mesec, ker je to koralni otok in ko tam živiš dalj časa, ugotoviš, da potrebuješ 'konkretna' tla pod nogami vsaj enkrat na mesec, da se malo prizemljiš. Ker čutiš valove, tla niso trdna in se vedno nekaj trese, k čemur so pripomogli tudi potresi. Koralni otoki so polni lukenj, v katere se zaletava morje."
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Slavica Tucakov je pred dvema letoma Slovenijo zamenjala za Cardiff. Pustila je redno službo in se v Wales odpravila na avdicijo za glasbeno skupino. Avdicijo za mesto basistke je sicer prestala, a je nato sodelovanje padlo v vodo. A vendar: slab začetek, dober konec! Trenutno dela v Chapter Arts Centru, ki daje dom številnim umetnikom in ki so ga ob ustanovitvi – pred skoraj 50 leti – s koncertom podprli člani skupine Pink Floyd. Tudi z glasbo se ukvarja, med drugim je nastopala z zasedbo Kosheen.
Poleg naravnega bogastva ozemlja, na katerem bivamo, smo si Slovenci in Novozelandci podobni tudi po življenjskem slogu.
Luka Golež je bil v najstniških letih obetaven košarkar, a je namesto športne kariere zaplaval v akademske vode.
S prijateljem sta se tako pred nekaj leti v iskanju novih izzivov in močno željo po uspehu podala na pot do zvezd. Kot primerno izstrelišče v vesolje, ki ga krasijo zvezde svetovne estrade, odete v oblačila najmočnejših blagovnih znamk, sta izbrala London. Tam se je Jožef pogovarjal z velikimi imeni šovbiznisa, kot so Robert De Niro, Adriana Lima, Sophie Turner, David Schwimmer in Naomi Campbell. Slednja ga je samo s svojo prezenco in par besedami tako navdušila, da je pozneje spisal knjigo s protagonistko, katere osebnost temelji na njeni, za “Rossa iz Prijateljev” pa pravi, da je eden najbolj pristnih in priljudnih zvezdnikov, kar jih lahko spoznaš.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Aprila Cotič Jasaitiene dela v valutni banki, kjer je zadolžena za komuniciranje s poslovnimi partnerji z Balkana. V baltski državi, ki ji je dolga desetletja vladal komunistični režim nekdanje Sovjetske zveze, povprečna bruto plača dosega manj kot osemsto evrov. Veliko je sive ekonomije; podjetja delavcem uradno izplačujejo minimalno plačo. Da bi državi plačevala čim manj prispevkov, dodatke k plačam podjetja urejajo z raznimi aneksi ali pa izplačujejo kar “na roko”.
Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.
Neveljaven email naslov