Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj. Dela pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.
Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj
Pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje.
"Modne znamke znajo prikazat, kako dobre stvari delajo za okolje. Recimo, da uporabljajo reciklirane plastenke, zato da proizvajajo oblačila, pozabijo pa nam povedati, da bi te plastenke lahko reciklirali nazaj v plastenke in da res ne potrebujemo tega vira v modni industriji."
Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.
"Proizvodnja oblačil se je podvojila, kar pomeni, da se je podvojilo tudi število oblačil, ki jih zavržemo. V Evropi radi darujemo ta oblačila za ponovno uporabo. Veliko teh oblačil, mislim, da 15 milijonov kosov vsak teden, potem izvažajo v Gano – Gana je eno središče v Afriki za t. i. second-hand market, in v bistvu je kar šokantno, da 40 odstotkov vsega, kar dobijo vsak teden, v trenutku gre v smeti."
Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj. Dela pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.
Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj
Pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje.
"Modne znamke znajo prikazat, kako dobre stvari delajo za okolje. Recimo, da uporabljajo reciklirane plastenke, zato da proizvajajo oblačila, pozabijo pa nam povedati, da bi te plastenke lahko reciklirali nazaj v plastenke in da res ne potrebujemo tega vira v modni industriji."
Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.
"Proizvodnja oblačil se je podvojila, kar pomeni, da se je podvojilo tudi število oblačil, ki jih zavržemo. V Evropi radi darujemo ta oblačila za ponovno uporabo. Veliko teh oblačil, mislim, da 15 milijonov kosov vsak teden, potem izvažajo v Gano – Gana je eno središče v Afriki za t. i. second-hand market, in v bistvu je kar šokantno, da 40 odstotkov vsega, kar dobijo vsak teden, v trenutku gre v smeti."
Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.
Gostja prve epizode nove sezone je Jasmina Gregor, ki je več let delala na luksuznih križarkah. O dragocenih izkušnjah življenja na ladji, bivanju v majhni sobici (praviloma brez oken), ter o skupni točki križarjenja in resničnostnega šova.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Magistra arabskih študij je v Kairu spoznala moža Mustafo. Nekaj let sta preživela v Londonu, nato pa se zaradi boljše kakovosti življenja v Sloveniji preselila nazaj v njeno rojstno vas.
Samo v obdobju študija je zamenjala sedem naslovov; izkušnje je nabirala na Finskem, Danskem, v Avstriji, Španiji (in Kataloniji) ter v Braziliji. Zadnjih nekaj let pa kot podjetnica v vinarskem turizmu dela na rodnem Dolenjskem. Ugotavlja, da lokalno okolje v večini primerov ne prepoznava vrednosti v tujini izobraženih “povratnikov”.
V novem nadaljevanju serije globalnih povratnikov gostuje zelo izkušena zdomka, ki je večino zdomskih dni preživela v Indoneziji. Polona Lupinšek je med drugim živela na Baliju ter študirala potisk na svilo, ki se imenuje batik. Po vrnitvi v domovino zime preživlja na Rogli, preostali del leta pa ob Soči.
Lea Rikato Ružič v času gospodarske krize v Sloveniji ni našla zadovoljivih ponudb za delo, se ji je pa že med študijem ponudila priložnost za delo v Birminghamu. Tam sta skupaj s partnerjem, prav tako Slovencem, preživela nekaj let, nedavno pa sta se (zlasti) v želji po tem, da otroku omogočita življenje v čim boljšem okolju, vrnila v Ljubljano. Birmingham Lei ostaja v lepem spominu, ki v številnih pogledih ruši predstave o sivem, vlažnem in umazanem (post)industrijskem mestu, v katerem lahko človek kvečjemu hodi od doma na delo in iz službe domov spat.
Poročila sta se v Sloveniji, potem pa kar hitro preselila v Orlando na Floridi. Mojca si je poiskala novo službo in z možem sta se odločila ostati v Združenih državah, vsaj dokler njuna sinova ne odrasteta. Tik pred vpisom starejšega v šolo pa sta si premislila, prvotni načrt obrnila na glavo in se vrnila v Slovenijo. Pri tem se je velikanska večnadstropna klasično slovenska hiša Mojčinih staršev izkazala za zelo dobrodošlo rezervo.
O manjšem mestecu zahodno od Amsterdama pravi, da ima vse, kar ponuja prestolnica – razen trum turistov. Po zaslugi številnih zelenih kotičkov se je Haarlem v zadnjih letih proslavil kot priljubljen cilj mladih družin, zato so najemnine in cene nepremičnin poskočile v nebo. Novopečena mamica izdaja tudi, koliko porodniške odsotnosti z dela ji je omogočil delodajalec, in zakaj je na Nizozemskem normalno, da otroka že pri štirih mesecih vpišejo v vrtec.
Takoj po srednji šoli je ušel v tujino: za izpolnitev pogojev za vpis na Univerzo v Kölnu se je v dveh tednih naučil nemškega jezika. Študijska pot, na kateri je doslej nabral kar tri magisterije (zdaj končuje še doktorat), ga je nazadnje pripeljala do Združenih držav, kjer sta se ustalila z zdajšnjo ženo, britansko potomko Nikaragovke in Čilenca. Zdaj živita v elitni soseski mesta Chevy Chase na robu Washingtona, kjer se že najnižje mesečne najemnine merijo v več tisočakih na osebo, a občasno vendarle občutita v zadnjih letih dobro utrjeno stigmo priseljencev v Trumpovi krasni novi Ameriki. Pravi, da se je kot Primorec že ob selitvi v Ljubljano v najstniških letih počutil tujca, a da ga to pravzaprav nikoli ni motilo, ker se je vselej gibal v narodnostno in kulturno pisanih krogih. Medtem ko nastopa za “ameriško smetano” in sodeluje z nekaterimi najuglednejšimi glasbeniki, hkrati glasno zavrača stališče, da je klasična glasba (izključno) domena premožnih slojev prebivalstva.
Po študiju fizike v Ljubljani je šest let delala doktorat v Brightonu v Angliji, pred nekaj meseci pa se je kot raziskovalka ugnezdila na Univerzi v Aucklandu. Poleg vesolja jo navdušujeta biotska raznovrstnost “presunljivo lepe” narave na Novi Zelandiji in kulturna pisanost prebivalcev: posebno vesela je številnih azijskih priseljencev, po zaslugi katerih si lahko tako rekoč kadar koli in kjer koli privošči grižljaj svoje najljubše hrane: sušija.
V olimpijsko mesto je Matic Gobec prišel kako leto po olimpijskih igrah. Pravi, da je Whistler po tem dogodku zelo drugačno mesto, postal je predvsem raj za petične goste. Enodnevni najem smučarskega učitelja recimo lahko stane tudi tisoč kanadskih dolarjev. In naš gost je v Kanado odšel kot učitelj smučanja.
Jan Groznik na podiplomskem študiju na Univerzi za znanost in tehnologijo na Norveškem raziskuje čistejše oblike pridobivanja energije iz zemeljskega plina. Kar nekaj časa pa je v zadnjih tednih preživel s slovensko odpravo smučarskih skakalk in skakalcev ter ji pomagal pri udomačitvi v Trondheimu.
Na študijski izmenjavi v Franciji je spoznal ženo, s katero sta nekaj časa živela v Sloveniji. Pred šestimi leti sta se – menda malo zaradi okoliščin, na katere nista mogla vplivati, malo pa tudi v želji po avanturi – preselila v hrupno Guadalajaro, drugo največje mesto v Mehiki.
Pravnika Mateja Goršiča je nekega dne ob poslušanju etnoglasbe tako ganila melodija finskega jezika, da se ga je odločil študirati: najprej v Sloveniji, nato pa se je preselil tja. Na koncu je pristal na obrobju Tartuja, drugega največjega mesta v Estoniji. Kot prevajalec in sodni tolmač tam dela zdaj že skoraj desetletje, a nima občutka, da bi ga Estonci po tem času zares sprejeli medse ter da je in bo najverjetneje za njih vedno tudi ostal tujec.
Pred dvema letoma je v rojstni kraj Mattija Nykänena odšla na obisk k fantu Špancu, ki je tam delal. Sama je ravno pisala magisterij iz morske biologije in pokazala se je možnost, da bi v zibelki finskega šolstva lahko vpisala doktorat. In je tam ostala. Po zaledenelem jezeru se Sara Hočevar zdaj do univerze vsak dan vozi s kolesom z zimskimi pnevmatikami. Finska ji je izjemno všeč, predvsem odnos do svetega prostora – knjižnice, ki se lahko po svetosti primerja celo s finsko savno.
Neveljaven email naslov