Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Z bogato zgodovino zaznamovani polotok Sinaj je del Egipta, ki leži v Aziji. Izmenjaje tam in v Sloveniji zadnjih 22 let prebiva Blanka Kegl, ki kot prostovoljka dela v vrtcu v Dahabu. Ta je bil nekoč mestece, a se je od takrat, ko ga je prvič obiskala, zlasti po zaslugi razcveta (potapljaškega) turizma temeljito spremenil. Z njim pa tudi življenje lokalnega prebivalstva.
Takrat ni bilo nobenih promenad, nobenih diskov. Bile so peščene plaže in slamnate hiške. Najlepša zadeva v Dahabu je bila to, da smo vedno vsi skupaj sedeli: ni važno, od kod si, kdo si. Okrog nas so sedeli beduinski otroci, ki so sicer prodajali zapestnice, ampak ne zaradi denarja, temveč zato, da so se lahko s teboj pogovarjali.
Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, svoje veščine na tem področju pa zelo rada vključuje tudi v učni proces otrok v vrtcu. Branja in pisanja v arabščini in angleščini se tako učijo preko igre.
To je meni najbolj pomembno, da se mi vse igramo. Vse skupaj se poje, se pleše, se igra. Ni nobenega pritiska, tako kot je recimo v državni šoli. Državne šole v Egiptu pa niso ravne pohvalne. /.../ Še vedno imajo star sistem, tako kot pri nas v Sloveniji pred 50 leti. To pomeni tudi klofuta, ki pade.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Z bogato zgodovino zaznamovani polotok Sinaj je del Egipta, ki leži v Aziji. Izmenjaje tam in v Sloveniji zadnjih 22 let prebiva Blanka Kegl, ki kot prostovoljka dela v vrtcu v Dahabu. Ta je bil nekoč mestece, a se je od takrat, ko ga je prvič obiskala, zlasti po zaslugi razcveta (potapljaškega) turizma temeljito spremenil. Z njim pa tudi življenje lokalnega prebivalstva.
Takrat ni bilo nobenih promenad, nobenih diskov. Bile so peščene plaže in slamnate hiške. Najlepša zadeva v Dahabu je bila to, da smo vedno vsi skupaj sedeli: ni važno, od kod si, kdo si. Okrog nas so sedeli beduinski otroci, ki so sicer prodajali zapestnice, ampak ne zaradi denarja, temveč zato, da so se lahko s teboj pogovarjali.
Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, svoje veščine na tem področju pa zelo rada vključuje tudi v učni proces otrok v vrtcu. Branja in pisanja v arabščini in angleščini se tako učijo preko igre.
To je meni najbolj pomembno, da se mi vse igramo. Vse skupaj se poje, se pleše, se igra. Ni nobenega pritiska, tako kot je recimo v državni šoli. Državne šole v Egiptu pa niso ravne pohvalne. /.../ Še vedno imajo star sistem, tako kot pri nas v Sloveniji pred 50 leti. To pomeni tudi klofuta, ki pade.
Tit Hočevar dela v finančnem oddelku uglednega podjetja na Bavarskem, ki se ukvarja s prodizvodnjo in prodajo ženskih oblačil in modnih dodatkov. Nekdanji slovenski reprezentant v ragbiju poskuša ločevati službo in nekdanje športno udejstvovanje, a je prepričan, da izkušnja z ekipnim športom pomaga pri lažjem prilagajanju na novo okolje, kar koristi tudi v poslovnem svetu. “Ragbi mi je dal disciplino, vzdržljivost, zagretost, zagrizenost in to, da vedno poskušam doseči zadani cilj.” Ko je odšel v tujino, je imel namen ostati dve leti, morda tri. “Zdaj pa sem v tujini že dest let. Trenutno je v Sloveniji težko najti službo s primerljivo plačo, ne isto, s primerljivo. Foto: rgh-rugby.com
Helena Brec Loredan je prepričana, da je življenje v tujini posebna izkušnja. “Še tako pisano domače okolje je ne more nadomestiti. In vedno sem hvaležna za to izkušnjo, človeku odpre misli, zbistri um in tako pridemo do nekaterih novih spoznanj, s katerimi drugače gledamo na življenje.” Pravi, da se Dunaj upravičeno hvali, da je družinam prijazno mesto. Večina njenih znank je zaposlenih za skrajšani delovni čas, vrtci so zelo ugodni, v mestu pa je veliko zelenih površin, urejenih parkov in igral. "Dunaj ponuja tudi veliko muzejev in galerij, kamor imajo otroci brezplačen vstop. Tako že otroke ozaveščajo o kulturnih vrednotah in navajajo na obiskovajne kulturnih ustanov."
Svoje Leon Kocjančič delo opravlja na vojaški akademiji Združenega kraljestva zahodno od Londona, formalno pa je zaposlen na univerzi, ki vojaški akademiji ponuja storitve. Je del skupine za elektronsko vojskovanje, ki se ukvarja s procesiranjem signalov, z radarji, procesiranjem slik in avtomatskim zaznavanjem tarč. Ker deluje na vojaškem območju, mora spoštovati vojaški red. Na primer pri kosilu obstajajo pravila oblačenja. “Ne smeš nositi kavbojk, ne smeš imeti obutih superg, oblečeno moraš imeti srajco, da sploh lahko večerjaš.” Vsak dan, ko gre na akademijo, ga pri vratih temeljito preverijo, pregledi pa so se še poostrili po napadih v Londonu.
Lara Balodis Slekovec je profesionalna plesalka, ki je lani ob dvojcu Maraaya nastopila na Evroviziji na Dunaju. Trenutno vadi za nove nastope. Trenira vsako jutro. Teče po plaži ali pa obiskuje fitnes. Kot pravi, morajo biti s soplesalkami dobro kondicijsko pripravljene. V prihodnjih tednih bodo namreč nastopale vsak večer z izjemo enega, saj zakonodaja prepoveduje delo vsak večer v tednu, kar po besedah Lare preverja tudi policija.
Ljubiteljica potovanj Darja Hribar je obiskala številne države. V tistih, ki so ji bile še posebej všeč, je oprezala za poslovnimi priložnostmi, da bi se lahko tja tudi preselila. Po izobrazbi ekonomistka je takšno lokacijo našla na filipinskem otoku Boracay. S takratnim partnerjem sta odprla restavracijo s široko ponudbo pretežno italijanskih dobrot, rib, poslovenjenih filipinskih jedi in z veliko izbiro vin. Ponudbo, kakršne takrat na otoku ni bilo.
Na festivalu radijskih postaj v Milanu je Anja Hlača Ferjančič srečala številne zanimive Slovence, ki živijo v italijanski prestolnici mode, financ, nogometa in še česa. Maja Leban je tajnica Slovenskega društva v Milanu, mlada pravnica, ki prostovoljno dela kot reševalka. Pier Luca Settomini je zamejski Slovenec, med tednom dela kot bančnik v Milanu, vsak vikend pa gre domov v Gorico in skoraj vsak vikend tudi v Slovenijo. Nadja Rusjan pa je gospa, ki zase pravi, da je najstnica. Je ljubiteljica družabnih omrežij in radijskih postaj.
Sara Rudman se je na enoletno študijsko izmenjavo odpravila v Almaty. V tem času bi predvsem rada izpopolnila svoje znanje ruščine. Obenem spoznava, da je Kazahstan ena boljh varnih držav, ki jih je kadarkoli obiskala. Pravi, da razlike med sloji so, da pa ne more reči, da gre za revno državo.
Nikolaj Ernest Padevski živi na Norveškem. Dela v Pekarni v Oslu in pravi, da vsako noč preloži približno dve toni testa.
Katja Pretnar dela v tovarni robotov Kuka v Augsburgu. Tam programira robote in razvija uporabniške vmesnike. Za robotiko se je navdušila že na Fakulteti za elektrotehniko pri profesorju Tadeju Bajdu.
Na Maldive se je Nataša Gobec Rajgelj najprej odpravila na dopust. Spoprijateljila se je z lastnikom penziona, v katerem je bivala, danes pa tam dela. “Takrat je imel tri sobe, zdaj jih imamo 24. Potreboval je nekoga, ki bi se poleg njega ukvarjal z birokracijo in vsem, pa sem rekla, zakaj pa ne, dajmo poskusit.” Živi na otoku Huraa, enem od več kot 1200 maldivijskih otokov, na katerih je temperatura vse leto nad 25 stopinj Celzija. Dela v bolj prizemljenem, neluksuznem turizmu. “Vse leto smo v japonkah in kratkih rokavih.”
Urška Štibler na Novi Zelandiji dela kot specialistka za vedenjsko podporo.
Med enim od številnih potovanj po svetu je Žare Veselič, po poklicu fotograf, pristal na Fidžiju. Tamkajšnji poglavar, ki je imel v lasti več kot polovico otoka, mu je pred štirinajstimi leti podaril štiri hektare veliko zemljišče. Od takrat živi življenje brez hladilnika, televizije in interneta. V obmorski hiši, ki si jo je zgradil sam. Foto: Luka Bogovčič
Po petih letih dela v Los Angelesu je zamenjal okolje. Preselil se je na Aljasko. V Kaliforniji je namreč pogrešal sneg, všeč mu je tudi, da je na Aljaski poleti ves čas svetlo, poleg tega pa je pred leti v Egiptu delal kot inštruktor potapljanja, “najcenejši obiski Havajev pa so dejansko od tu, z Aljaske,” pojasnjuje svojo odločitev. Zdaj v mestu Anchorage dela za Apple. Glede opisa dela je precej skrivnosten, pove lahko le toliko, pravi, da gre za področje tehnične podpore in raziskav.
“V Bejrut me je odpeljalo srce,” pravi Mojca Zaccour, ki že 42 let živi v Libanonu. Kljub vojnam in nasploh nestabilnim političnim razmeram, ki državo spremljajo že desetletja, je še vedno navdušena nad življenjem v prestolnici. “Za to deželo pravim, da je raj na Bližnjem vzhodu. Imamo štiri letne čase, zelo veliko lepote, arheološke izkopanine, vsega je veliko v tej majhni deželi. Na žalost pa nas ne pustijo pri miru. Sosednje in tudi večje države se vseskozi vpletajo v naše zadeve.”
Po diplomi v Ljubljani, magisteriju v Edinburghu in dveh letih neuspelega iskanja službe v Sloveniji, je opravila intervju prek Skypa in odšla v Lerwick. Kot morska biologinja se zdaj na Šetlandskih otokih ukvarja z gojenjem klapavic, kar je ena tamkajšnjih najpomembnejših dejavnosti. Otoke opisuje kot čudovite. "Neokrnjena, divja narava, ogromno živali. Kiti, delfini, morske vidre, tjulnji. Pa klifi, otoki, obale. Pokrajina je zelo lepa, če pa se izgubiš na kakšnem otoku, ni skoraj nikjer signala, razen v večjih mestih. No, jaz jim pravim mesta, v resnici so vasi."
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
Lektorica v Moskvi pravi, da nekateri študenti slovenščino izberejo, ker gre za manj znan jezik, med njenimi slušatelji pa so se lani nekateri premislili in namesto češčine izbrali slovenščino, saj so slišali veliko lepega o Sloveniji. Načeloma študenti Slovenijo spoznajo kasneje, po prvem letniku, saj med Rusi ni tako znana kot Češka ali pa Srbija.
Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk. Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.” Foto: Domen Dolenc
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Preden sta se ustalila sta Nina in Luka veliko potovala po svetu. Bila sta v Aziji, na Novi Zelandiji, v Avstraliji. Pa seveda v Južni Ameriki. Zaenkrat sta drugi dom našla v pisanem Valparaisu, kjer sta pred leti odprla hostel.
Neveljaven email naslov