Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
884 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.
Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta
Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...
Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu
Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.
Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.
V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.
Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo
Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici
Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.
Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?
Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?
V Ljubljani so na ogled kar tri razstave, ki na različne načine tematizirajo pojavljanje žensk na polju vizualnih umetnosti. Že bežen pogled na umetnostno zgodovino nam pokaže, da umetnice v javnem prostoru in v strokovnem diskurzu niso tako prisotne in prepoznavne kot njihovi moški kolegi. V knjigarnah lahko najdemo kopico monografij moških umetnikov, medtem ko je monografij, posvečenih ženskam, na voljo zgolj peščica. V današnji Intelekti se bomo posvetili vprašanju, ali je umetnostna zgodovina tudi zgodovina patriarhata.
»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«
Je voditelj Oktobra in utemeljitelj Sovjetske zveze danes zgodovinsko diskreditirana in idejno presežena figura, ali pa nam lahko, nasprotno, njegova revolucionarna politika pomaga bolje, prodorneje misliti sodobni svet?
Nova tehnologija vsakič znova spremeni delovne procese in predrugači industrije. V tokratni Intelekti pod drobnogled jemljemo tako imenovano najstarejšo obrt na svetu. Od zviševanja mizernih plač z dodatnim zaslužkom, nujnim za preživetje, do OnlyFans in v.d. punce, od nasilja in izkoriščanja do proste izbire, opolnomočenosti in užitka? Kako v sodobnem svetu misliti seksualno delo, ki je v globalnem digitalnem spletnem okolju stvar vseh spolov, vse pogosteje pa tudi robotov, povezanih naprav in umetne inteligence? Antropologinja in sociologinja Živa Gornik, študentka magisterskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Leja Markelj, raziskovalka na mirovnem inštitutu in doktorska študentka študij spolov na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in zgodovinarka dr. Maja Vehar z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani so Urški Henigman odgovorile na ta in številna druga vprašanja. Vabljeni k poslušanju!
Od družbenih sprememb in izzivov, ki jih pred nas postavljajo sodobne tehnologije, ter širših družbenih trendov, ki zaznamujejo naš vsakdan in določajo koordinate možnega v prihodnje, do premislekov o tistih ekonomskih in geopolitičnih premikih, ki niso pogosto deležni poglobljene pozornosti, - tokrat sta to Kitajska in Kavkaz -, Intelekta se vedno znova poglablja v teme in fenomene, ki definirajo duha našega časa. V tokratni Intelekti smo vas popeljali skozi utrip leta 2023.
Debatirajo Matjaž Hanžek, Vesna Leskošek, Srečo Dragoš, Marta Gregorčič in Špela Razpotnik
V preteklem tednu so se iztekli mednarodni dnevi delovanja proti nasilju nad ženskami. V medijih je bilo veliko govora o statistiki glede pojavnosti družinskega nasilja, o ukrepih ter kurativi tega perečega družbeno političnega problema. Skoraj nič pa o vzrokih za nasilje, skoraj nič o nasilju v delovnem okolju, ekonomskem in spolnem nasilju, problemu reproduciranja neenakosti spolov v izobraževalnem sistemu ter o sistemskem političnem nasilju. Zato je o vsem naštetem beseda tekla v tokratni oddaji Intelekta. Novinarka in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila predsednico Ženskega lobija Slovenije Sonjo Lokar, Teo Jarc iz Evropske konfederacije sindikatov in raziskovalko na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele.
Neveljaven email naslov