Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne zgodovinske izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. Biografi, na primer, ugotavljajo, da je Thomas Jefferson, tretji predsednik Združenih držav, v svojem dolgem življenju posedoval kakih 600 sužnjev. To na prvi pogled ni prav presenetljivo, saj je možak prihajal z ameriškega poljedelskega juga, katerega ekonomija je temeljila na izkoriščanju suženjske delovne sile. Toda vsestransko razgledani Jefferson je bil obenem tudi poglavitni avtor ameriške deklaracije o neodvisnosti – dokumenta, kjer je med drugim visokoleteče rečeno, da imajo ob rojstvu prav vsi ljudje pravico do življenja, svobode in zasledovanja sreče. Jefferson je torej pisal, kakor da so človekove pravice univerzalne in inherentne, živel pa je, kakor da veljajo le za belopolte.
Pa, seveda, Jefferson še zdaleč ni edini, ki je v kontekstu človekovih pravic, njihovega dometa in veljavnosti, prakticiral – z Georgeom Orwellom rečeno – nekakšno obliko »dvomišljenja«. Tudi v današnji družbi namreč dobro poznamo podobne ideološke salte in piruete. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo.
Ali vse to pomeni, da so bile človekove pravice sprejete s figo v žepu in da pametneje ravna tisti, ki ne naseda njihovemu visokemu idealizmu? – Dr. Igor Pribac, predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, takšno stališče zavrača. Po njegovem prepričanju namreč natanko ta idealizem proizvaja realne in otipljive družbene učinke:
Koncept človekovih pravic je najpomembnejša ideja, ki smo jo nasledili iz razsvetljenstva. Na njej vendarle sloni moderen koncept liberalne, demokratične države. To je tudi tista ključna ideja, ki povezuje vse nacije Zahoda; to je naša skupna vrednotna osnova. Mi smo civilizacija človekovih pravic. Če jih izgubimo, izgubimo temelj, na katerem stojimo.
Seveda pa idealizem, vpisan v koncept človekovih pravic, sam po sebi še ne zadošča. Pomembno je tudi, kako te pravice implementiramo v vsakdanji praksi. V tem kontekstu dr. Gorazd Kovačič z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani opozarja, da gredo človekove pravice, ki so resnično vredne svojega imena, vedno vštric s pravno državo:
Če naj človekove pravice obstajajo kot realnost, potem morate imeti institucionalno jamstvo. Hočem reči: jasno je, da se vseskozi dogajajo kršitve tega, kar piše v zakonih ali pa v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, zato je ključnega pomena, ali imamo na voljo učinkovito varstvo s strani pravne države. Se pravi, pomembno je vedeti, ali se sploh lahko obrnem na pravosodje in terjam, da se kršitev odpravi, da je pravici zadoščeno. Še več; ob tem potrebujem tudi varnostne organe, ki mi učinkovito zagotavljajo elementarno varnost, ter delujoče institucije socialne države. Če vsega tega ni, če ni pravne države z varnostnimi in socialnimi dodatki, potem o človekovih pravicah v praksi pač ni mogoče govoriti.
A stvari so po mnenju dr. Kovačiča še bolj kompleksne. Lahko imamo namreč državo, ki je pravna, ki zagotavlja elementarno varnost pred nasiljem in ekonomskim izkoriščanjem, pa so v njej človekove pravice vendarle ogrožene. Če bo predlog predsednika Hollanda o uvedbi trimesečnega izrednega stanja – gre za ukrep, ki naj bi Franciji po napadih 13. 11. omogočil učinkovit spopad z islamističnim terorizmom – sprejet, omejitve nekaterih pravic ne bodo prizadele le potencialnih storilcev terorističnih napadov, ampak bodo počez udarile prav vse, ki živijo v Franciji: katoličane, Jude, muslimane, budiste, ateiste itn.
Zato je po mnenju dr. Barbare Rajgelj, pravnice in predavateljice na ljubljanski Fakulteti za družbene vede pomemben tudi civilnodružbeni aktivizem, ki vseskozi gleda pod prste državi in njenim apetitom po koncentraciji moči. Pa tu ne gre le za razvpite metode invazivnega elektronskega nadzora, o katerih je govoril že Edward Snowden. Po mnenju dr. Rajgelj bi bilo namreč danes dobro oživiti tudi v zadnjih desetletjih nekoliko uspavano mirovniško gibanje:
Človekove pravice, njihov obstoj in nadaljnji razvoj, so mogoče samo v miru. Treba pa se je zavedati, da je ne-mir zelo blizu. Zelo težko sicer govorim o vojni, se pa strinjam s tistimi analitiki, ki trdijo, da nekakšna globalna, svetovna vojna v bistvu že poteka, le da je v Sloveniji še ne čutimo neposredno. Zato se mi zdi širitev, krepitev mirovništva – gibanja, na katerega smo tudi v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih precej pozabili – zelo pomembna.
Stari, kulturno pogojeni predsodki zoper muslimane in homoseksualce, apetiti državnih represivnih aparatov, islamistični teroristi … Človekove pravice v Evropi in v Sloveniji so v tem hipu gotovo pod zelo močnim pritiskom in marsikdaj se lahko celo zazdi, da bi se z varnostno in ekonomsko-socialno krizo lažje, učinkoviteje soočili, ko bi nas ne ovirali pravni okviri, ki jih vzpostavljajo človekove pravice. A ko nas skušnjavec takole vabi ubrati bližnjico, se velja spomniti besed Benjamina Franklina, še enega izmed velikanov ameriškega boja za neodvisnost:
Tisti, ki bi se radi odrekli nekaterim svoboščinam v zameno za varnost, si ne zaslužijo ne enega ne drugega in bodo navsezadnje izgubili oboje.
884 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne zgodovinske izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. Biografi, na primer, ugotavljajo, da je Thomas Jefferson, tretji predsednik Združenih držav, v svojem dolgem življenju posedoval kakih 600 sužnjev. To na prvi pogled ni prav presenetljivo, saj je možak prihajal z ameriškega poljedelskega juga, katerega ekonomija je temeljila na izkoriščanju suženjske delovne sile. Toda vsestransko razgledani Jefferson je bil obenem tudi poglavitni avtor ameriške deklaracije o neodvisnosti – dokumenta, kjer je med drugim visokoleteče rečeno, da imajo ob rojstvu prav vsi ljudje pravico do življenja, svobode in zasledovanja sreče. Jefferson je torej pisal, kakor da so človekove pravice univerzalne in inherentne, živel pa je, kakor da veljajo le za belopolte.
Pa, seveda, Jefferson še zdaleč ni edini, ki je v kontekstu človekovih pravic, njihovega dometa in veljavnosti, prakticiral – z Georgeom Orwellom rečeno – nekakšno obliko »dvomišljenja«. Tudi v današnji družbi namreč dobro poznamo podobne ideološke salte in piruete. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo.
Ali vse to pomeni, da so bile človekove pravice sprejete s figo v žepu in da pametneje ravna tisti, ki ne naseda njihovemu visokemu idealizmu? – Dr. Igor Pribac, predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, takšno stališče zavrača. Po njegovem prepričanju namreč natanko ta idealizem proizvaja realne in otipljive družbene učinke:
Koncept človekovih pravic je najpomembnejša ideja, ki smo jo nasledili iz razsvetljenstva. Na njej vendarle sloni moderen koncept liberalne, demokratične države. To je tudi tista ključna ideja, ki povezuje vse nacije Zahoda; to je naša skupna vrednotna osnova. Mi smo civilizacija človekovih pravic. Če jih izgubimo, izgubimo temelj, na katerem stojimo.
Seveda pa idealizem, vpisan v koncept človekovih pravic, sam po sebi še ne zadošča. Pomembno je tudi, kako te pravice implementiramo v vsakdanji praksi. V tem kontekstu dr. Gorazd Kovačič z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani opozarja, da gredo človekove pravice, ki so resnično vredne svojega imena, vedno vštric s pravno državo:
Če naj človekove pravice obstajajo kot realnost, potem morate imeti institucionalno jamstvo. Hočem reči: jasno je, da se vseskozi dogajajo kršitve tega, kar piše v zakonih ali pa v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, zato je ključnega pomena, ali imamo na voljo učinkovito varstvo s strani pravne države. Se pravi, pomembno je vedeti, ali se sploh lahko obrnem na pravosodje in terjam, da se kršitev odpravi, da je pravici zadoščeno. Še več; ob tem potrebujem tudi varnostne organe, ki mi učinkovito zagotavljajo elementarno varnost, ter delujoče institucije socialne države. Če vsega tega ni, če ni pravne države z varnostnimi in socialnimi dodatki, potem o človekovih pravicah v praksi pač ni mogoče govoriti.
A stvari so po mnenju dr. Kovačiča še bolj kompleksne. Lahko imamo namreč državo, ki je pravna, ki zagotavlja elementarno varnost pred nasiljem in ekonomskim izkoriščanjem, pa so v njej človekove pravice vendarle ogrožene. Če bo predlog predsednika Hollanda o uvedbi trimesečnega izrednega stanja – gre za ukrep, ki naj bi Franciji po napadih 13. 11. omogočil učinkovit spopad z islamističnim terorizmom – sprejet, omejitve nekaterih pravic ne bodo prizadele le potencialnih storilcev terorističnih napadov, ampak bodo počez udarile prav vse, ki živijo v Franciji: katoličane, Jude, muslimane, budiste, ateiste itn.
Zato je po mnenju dr. Barbare Rajgelj, pravnice in predavateljice na ljubljanski Fakulteti za družbene vede pomemben tudi civilnodružbeni aktivizem, ki vseskozi gleda pod prste državi in njenim apetitom po koncentraciji moči. Pa tu ne gre le za razvpite metode invazivnega elektronskega nadzora, o katerih je govoril že Edward Snowden. Po mnenju dr. Rajgelj bi bilo namreč danes dobro oživiti tudi v zadnjih desetletjih nekoliko uspavano mirovniško gibanje:
Človekove pravice, njihov obstoj in nadaljnji razvoj, so mogoče samo v miru. Treba pa se je zavedati, da je ne-mir zelo blizu. Zelo težko sicer govorim o vojni, se pa strinjam s tistimi analitiki, ki trdijo, da nekakšna globalna, svetovna vojna v bistvu že poteka, le da je v Sloveniji še ne čutimo neposredno. Zato se mi zdi širitev, krepitev mirovništva – gibanja, na katerega smo tudi v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih precej pozabili – zelo pomembna.
Stari, kulturno pogojeni predsodki zoper muslimane in homoseksualce, apetiti državnih represivnih aparatov, islamistični teroristi … Človekove pravice v Evropi in v Sloveniji so v tem hipu gotovo pod zelo močnim pritiskom in marsikdaj se lahko celo zazdi, da bi se z varnostno in ekonomsko-socialno krizo lažje, učinkoviteje soočili, ko bi nas ne ovirali pravni okviri, ki jih vzpostavljajo človekove pravice. A ko nas skušnjavec takole vabi ubrati bližnjico, se velja spomniti besed Benjamina Franklina, še enega izmed velikanov ameriškega boja za neodvisnost:
Tisti, ki bi se radi odrekli nekaterim svoboščinam v zameno za varnost, si ne zaslužijo ne enega ne drugega in bodo navsezadnje izgubili oboje.
Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.
Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta
Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...
Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu
Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.
Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.
V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.
Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo
Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici
Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.
Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?
Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?
V Ljubljani so na ogled kar tri razstave, ki na različne načine tematizirajo pojavljanje žensk na polju vizualnih umetnosti. Že bežen pogled na umetnostno zgodovino nam pokaže, da umetnice v javnem prostoru in v strokovnem diskurzu niso tako prisotne in prepoznavne kot njihovi moški kolegi. V knjigarnah lahko najdemo kopico monografij moških umetnikov, medtem ko je monografij, posvečenih ženskam, na voljo zgolj peščica. V današnji Intelekti se bomo posvetili vprašanju, ali je umetnostna zgodovina tudi zgodovina patriarhata.
»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«
Je voditelj Oktobra in utemeljitelj Sovjetske zveze danes zgodovinsko diskreditirana in idejno presežena figura, ali pa nam lahko, nasprotno, njegova revolucionarna politika pomaga bolje, prodorneje misliti sodobni svet?
Nova tehnologija vsakič znova spremeni delovne procese in predrugači industrije. V tokratni Intelekti pod drobnogled jemljemo tako imenovano najstarejšo obrt na svetu. Od zviševanja mizernih plač z dodatnim zaslužkom, nujnim za preživetje, do OnlyFans in v.d. punce, od nasilja in izkoriščanja do proste izbire, opolnomočenosti in užitka? Kako v sodobnem svetu misliti seksualno delo, ki je v globalnem digitalnem spletnem okolju stvar vseh spolov, vse pogosteje pa tudi robotov, povezanih naprav in umetne inteligence? Antropologinja in sociologinja Živa Gornik, študentka magisterskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Leja Markelj, raziskovalka na mirovnem inštitutu in doktorska študentka študij spolov na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in zgodovinarka dr. Maja Vehar z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani so Urški Henigman odgovorile na ta in številna druga vprašanja. Vabljeni k poslušanju!
Od družbenih sprememb in izzivov, ki jih pred nas postavljajo sodobne tehnologije, ter širših družbenih trendov, ki zaznamujejo naš vsakdan in določajo koordinate možnega v prihodnje, do premislekov o tistih ekonomskih in geopolitičnih premikih, ki niso pogosto deležni poglobljene pozornosti, - tokrat sta to Kitajska in Kavkaz -, Intelekta se vedno znova poglablja v teme in fenomene, ki definirajo duha našega časa. V tokratni Intelekti smo vas popeljali skozi utrip leta 2023.
Debatirajo Matjaž Hanžek, Vesna Leskošek, Srečo Dragoš, Marta Gregorčič in Špela Razpotnik
V preteklem tednu so se iztekli mednarodni dnevi delovanja proti nasilju nad ženskami. V medijih je bilo veliko govora o statistiki glede pojavnosti družinskega nasilja, o ukrepih ter kurativi tega perečega družbeno političnega problema. Skoraj nič pa o vzrokih za nasilje, skoraj nič o nasilju v delovnem okolju, ekonomskem in spolnem nasilju, problemu reproduciranja neenakosti spolov v izobraževalnem sistemu ter o sistemskem političnem nasilju. Zato je o vsem naštetem beseda tekla v tokratni oddaji Intelekta. Novinarka in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila predsednico Ženskega lobija Slovenije Sonjo Lokar, Teo Jarc iz Evropske konfederacije sindikatov in raziskovalko na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele.
Neveljaven email naslov