Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Intervju - Radio

12.04.2017


Radio Free Europe/Liberty oz. Svobodna Evropa/Svoboda je ostalina blokovskega sistema. Leta 1949 je radijski postaji, ki delujeta skupaj, ustanovila ameriška vlada oz. odbora za svobodno Evropo in osvoboditev ljudstev v Rusiji. Medtem, ko je bil Radio Svoboda namenjen občinstvu v Sovjetski zvezi, je Radia Svobodna Evropa oddajal program, namenjen poslušalcem v sovjetskih satelitih v Evropi. Spremembe v poznih 80-ih in na začetku 90-let prejšnjega stoletja so položaj tega medija popolnoma spremenile. Blokovske delitve ni bilo več, radijska postaja s sedežem v Pragi pa je ohranila položaj liberalnega medija, sredstva za svoje delo še zmeraj črpa iz Združenih držav Amerike, kar zadeva Rusijo pa zavzema kritično pozicijo do oblasti v Kremlju. Obenem pa gre za medij sodobnega trenutka, ki odseva stvarnost tako v Rusiji, kot v Evropi in v marsikaterem pogledu presega preživete stereotipe. Direktor ruskega servisa Radia Svobodna Evropa/Svoboda, Andrej Šari, je dolgoletni radijski novinar in nekdanji ruski dopisnik iz razpadajoče Jugoslavije.

Radio Svoboda je postaja z jasno opredeljeno usmeritvijo, pa če zveni še tako grobo, saj ga je ustanovil in ga še zmeraj finančno podpira ameriški ustanovitelj. Kako se ta stališča umeščajo v sodobni politični trenutek v svetu?

Dobro vprašanje. Delujemo po uveljavljenih in splošno priznanih načelih. Novinarstvo ni zapleten poklic. Sistem pravil je zelo preprost in vsak profesionalec ga pozna. Uporaba vsaj dveh virov, ločevanje dejstev od komentarja, politična nepristranskost, ko novinar daje možnost oblikovati stališča predstavnikom različnih političnih pogledov. Ta sistem je dovolj trden, da zaščiti novinarja pred samovoljo neumnega predstojnika in pred notranjim nezadovoljstvom, ker si ravnal napak in podlegel lastnim političnih prepričanjem ali vplivom, kot tudi pred nezadovoljstvom poslušalcev. Vse to omogoča – če se izrazim patetično – opravljati novinarsko poslanstvo.

Seveda je vse tako lepo na papirju. Življenje pa je bolj zapleteno od kakršnihkoli predstav o življenju. V Združenem kraljestvu na primer obstajata levo usmerjeni časopis The Guardian in konservativni The Times. Razumljivo, da se novinarji delijo po skupinah in vsak si išče okolje, v katerem lahko dela. V tem pogledu sta Radio Svoboda oz. Svobodna Evropa in njen ruski servis liberalni medij. Res pa je, da se samo politično razumevanje pojma liberalizem opira na Deklaracijo o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov. To zveni zelo banalno, ampak dlje ni treba posegati. Deklaracija določa, kakšni novinarji prihajajo k nam in zakaj delajo pri nas.

Po drugi strani pa delamo v zelo specifičnih razmerah precej deformiranega ruskega medijskega trga. Veliko večino tega trga nadzira država in ti mediji pogosto igrajo vlogo, ki je pogosto zelo daleč od novinarstva. V teh pogojih je eno od vprašanj, ali moramo biti uravnoteženi znotraj samih sebe ali pa se moramo odzivati – in v kolikšni meri – na razmere v družbi? Za vsako ceno ne želimo biti proti Putinu. V tem ne vidimo nikakršnega smisla, kajti če Putin reče, da sonce vzhaja na vzhodu, nimamo razlogov, da bi ga kritizirali. Obenem pa je razumljivo, da ne obstajamo v vakuumu. Za Rusijo je značilna zelo zgoščena medijska sreda, zelo konkurenčna in v tehničnem pogledu popolna. Kar zadeva tehnična znanja, so to mediji najvišje kategorije. Vse to lahko poimenujemo novinarstvo ali propaganda, a na tem področju dela veliko ljudi, ki zelo dobro vedo, kaj počnejo. Lovimo ravnotežje med omenjenimi dejavniki, ampak najpomembnejši je kodeks novinarskih pravil, ki jim je treba slediti. Res pa je, da skoraj zmeraj obstajajo nezadovoljni posamezniki. Približno tretjino naših poslušalcev sestavljajo rusko govoreči Ukrajinci. Njim in Rusom skušamo pojasnjevati sodobno Ukrajino, kajti po našem mnenju Kremlju naklonjeni mediji te naloge ne izpolnjujejo. Vse to je povezano z bolečimi temami vojne. Ne vam, ne slovenskim poslušalcem ni treba pojasnjevati, kaj to pomeni. Če bi bila možnost intervjuvati Viktorja Janukoviča, bi to nemudoma storil. Lahko pa si predstavljam, kakšen val nasprotovanja bi pljusknil s strani naših običajnih poslušalcev. Profesionalni odgovor na to dilemo je en sam: postavljate prava vprašanja, pravilno oblikujte teme, ne dovolite, da vas ti politiki plahtajo, iščite protiutež v drugačnih mnenjih.

Razlog, zakaj sem vas to vprašal, je preprost. Že dolgo spremljam Rusijo. Zdi se mi, da se je po aneksiji Krima in krizi na vzhodu Ukrajine, odnos do Rusije v mednarodnopolitičnem prostoru zelo spremenil. To je sovpadlo z naraščanjem nezadovoljstva znatnega dela prebivalstva v ZDA in v Evropi s političnimi razmerami pri sebi doma. Jasno je, da ljudje želijo močnega, odločnega voditelja. Ker gledajo na Rusijo od zunaj, so številni od teh ljudi to podobo našli v Vladimirju Putinu. Zaradi tega se je odnos do Rusije tudi spremenil. Kako se to – če se – odraža v vašem programu?

O priljubljeni temi konca evropske civilizacije, razpadu Evropske unije, kako je prihod Donalda Trumpa v ZDA obrnil politične razmere na glavo, sploh ne bi govoril. Samo pritrdil bi tistim, ki menijo, da je v zadnjem desetletju ali dveh raven politične kulture zaradi različnih razlogov zelo padla. Rusija se je v Putinovem obdobju znašla v specifičnih gospodarskih razmerah. Vladimir Putin je že nekakšen cesar Franc Jožef, ki je preživel nekaj političnih obdobij. Na oblasti je že 18 let. Kljub temu je treba povedati, da tako, kot v njegovem času, Rusi še nikoli niso živeli. Gre za skromno življenjsko raven povprečnega državljana, ki bi se vašim poslušalcem verjetno zdela nezadostna. Za Rusijo je značilna izrazita družbena razslojenost. Tukaj je gospodarska kriza, ki traja. Površina države je ogromna, Rusija ima 140 milijonov prebivalcev, ki živijo v sedmih časovnih pasovih. Razen ruskega jezika, politične vertikale oblasti in televizije ni povezovalnih dejavnikov.

In železnice.

Da, še železnice. Iz tega izvirajo zmeraj novi in novi poskusi odgovoriti na vprašanje, kdo so in od kod izvirajo Rusi. Država se namreč nahaja v stalnem prehodnem obdobju in nekaj išče. Putin pa na ta vprašanja daje preproste odgovore. Spomnim se srečanja v neki literarni kavarni v Jekaterinburgu, ko je naključnega sogovornika zanimalo moje politično stališče in mi je razložil, zakaj voli Putina. Povedal je, da lahko enkrat na leto potuje na dopust v Turčijo, lahko kupi rabljen avtomobil in se enkrat na teden zabava v nočnem klubu. Kdaj pa smo lahko tako živeli? To je skoncentrirani izraz tega, kaj lahko sistem, ki ga simbolizira Putin, predlaga ljudstvu. Če upoštevamo posebnosti Rusije in nekaj specifičnih potez ruskega nacionalnega značaja, povezanih s poudarjeno vlogo ideologije v življenju mojih sonarodnjakov, razumemo, kaj tako dolgo ohranja Putinov režim pri življenju.

Zaupanje v veličino Rusije pod vodstvom močnega voditelja, ki pozna odgovore na vsa vprašanja. Tudi v marsikateri drugi državi si želijo nečesa podobnega.

Imate popolnoma prav. Mnogo potujem predvsem po državah Jugovzhodne Evrope, od Romunije do Slovenije. Ko ljudje ugotovijo, da sem Rus, pričnejo skoraj povsod pozdravljati Putina. Seveda gre za navadne, običajne ljudi. Razumljivo, da ljudje, ki jih je v času gospodarske krize prestrašila lastna vlada, ki jih je strah mitološke grožnje beguncev, razpada Evropske unije, nagonsko iščejo preproste odgovore. Da ne omenjam dejstva, da je politični cikel prevlade levih idej v Evropi končan, da prihajajo desni politiki, in da je to treba razumeti kot nekakšno plimo in oseko. Socialisti na oblasti so vse razdelili, zdaj prihajajo konservativci, ki bodo spet vse nakopičili in dvignili davke. Ta zapleten preplet dejavnikov tudi omogoča tovrsten vpliv Rusije na Evropo, o katerem ste govorili.
Tukaj bi omenil še že navedeno vlogo ideološkega dejavnika v Rusiji. Krim je v tem pogledu ključen. V Rusiji to razumejo kot vrnitev, kot krepitev nacionalnega ponosa. To nekoliko spominja na Srbijo, čeprav ne bi rad vlekel neposrednih vzporednic. Ampak pred dvajsetimi leti sem z lastnimi očmi opazoval boleč razpad Jugoslavije in kroženje zgodovinskih mitov okrog te osi. Zato lahko primerjam. Krimski primer je mitski, obenem pa tudi kršitev mednarodnega prava. Če izhajamo iz tega, bi morali Krim nemudoma vrniti Ukrajini. Ampak Rusi so prepričani, da imajo do Krima zgodovinsko pravico, te občutke pa izdatno podpirata močna propaganda in rusko razumevanje življenja, ki se zelo razlikuje od denimo slovenskega. Spomnim se svojega prvega obiska Ljubljane pred dvajsetimi leti. Ko sem zašel v knjigarno, me je pretreslo obilje prevodov tuje književnosti v slovenščino. Čehova, Tolstoja, Steinbecka, kakšnega Dobrico Čosića, kogarkoli … Spoznal sem občudovanja vredno nacijo dveh milijonov ljudi, ki okrog sebe ustvarja edinstveno kulturo. Morda vam je to smešno, ampak meni ni. Rojen sem bil s sovjetskim prepričanjem, da smo veliki, in da imamo vse. Ko pa potuješ in vidiš, da imajo vse to tudi drugi, celo v majhnih deželah z dvomilijonskim prebivalstvom, se predstave o svetu popolnoma spremenijo. Rusija v številnih pogledih ostaja informacijsko zaprta, zdaj še posebej. Le približno 15 odstotkov ljudi ima potni list in potujejo v tujino, kar je sicer veliko, približno deset Slovenij. Pri tem moramo vedeti, da velika večina teh ljudi potuje v Turčijo ali Egipt s turističnimi paketi, v katere je vse vključeno. Še zmeraj se zelo malo ljudi uči tuje jezike. Ker imamo vse – morje, gore, nafto, karkoli, tanke in hokej – Rusija imanentno obstaja v samozadostnosti. Sankcije so dejanski in logičen poskus vplivanja na Putinov režim, ampak nanje obstaja notranji odgovor.

Kaže, da so sankcije samo utrdile sistem v Rusiji.

Seveda se je sistem do določene mere konsolidiral. Nihče ne verjame, da bo Rusija zmogla nadomestiti izpad uvoza z domačo produkcijo, da bo proizvajala boljšo mozzarello od italijanske, nikogar ne čudi dejstvo, da naj bi Belorusija postala največja proizvajalka rakcev. Vašim poslušalcem lahko povem, da skozi Belorusijo teče ogromen tihotapski tok, saj ima z Rusijo vzpostavljeno veliko območje proste trgovine. Takšni sistemi z imperialističnim značajem imajo odgovor na vse, zmožni pa so tudi dolgo razporejati notranje vire in podaljševati svoj obstoj. Na zunaj je to videti kot moč, ne pa kot mrzličnih poskusi krpanja lukenj.

Spomnili ste me na moj pogovor z znano oporečnico Ljudmilo Aleksejevo pred desetimi leti. Aleksejeva mi je takrat dejala, da mora Rusija še predelati ta imperialistični sindrom. Kasneje so bili trenutki, ko se mi je zdelo, da je to res. Ampak zdaj se mi zdi, da se ta sindrom samo še krepi.

To drži. Tudi mene čudi. Ampak tako osnovna stvar, kot je šolska izobrazba, opredeljuje marsikaj. Posameznik, ki je šel skozi sovjetski ali ruski izobraževalni sistem, je v sebi že imperialist. To vidim tudi pri sebi. Imamo večvrednostni kompleks, ki se zdi naraven, organski, ko se nahajaš znotraj zaprtega sistema. Od tod tudi izvira ruska reakcija na Ukrajino. Mi seveda Ukrajince ljubimo, ampak oni so majhni in ne razumejo, kako morajo graditi svojo državo. In mi jim bomo povedali. Morda najdemo tudi v tem kakšno podobnost z dogajanjem v Jugoslaviji pred 25. leti. Drugi vprašanje pa je, zakaj se sistem na takšen način obnavlja. Tega nisem pričakoval. V prvi polovici prvega desetletja me je presenečalo vračanje povsem neumnih komunističnih ali preprosto sovjetskih pojavov. Zasidrali so se ne le pri starejših generacijah, ampak tudi med mladimi. Med tako imenovanimi navadnimi, običajnimi Rusi. Po drugi strani pa je za spremembo sistema po dolgem imperialističnem obdobju treba izpolniti najmanj dva pogoja. Najprej lustracija, s katero ne mislim, da je treba zapreti vse nekdanje komunistične voditelje, ampak spremembe, ki bi pripeljale do bolj kakovostne politične elite v državi.

To se v Rusiji prav gotovo ni zgodilo.

Ne, to se ni zgodilo niti v Rusiji, niti v drugih postsovjetskih državah, celo v baltskih republikah ne. Da bi to naredili, bi bilo treba zlomiti hrbtenico državnega sistema – upravljanje z državo prek tajnih in varnostnih služb. Tudi to se ni zgodilo. Pri tem pa ne gre za to, da bi bili ti agenti in obveščevalci slabi. Takšni in drugačni so povsod. Ena od razlik med Rusijo in Ukrajino je po mojem mnenju v tem, da se je po razpadu Sovjetske zveze v Rusiji oblikoval en elitni krog, ki je v svojih rokah uspel zadržati vso oblast. Od tod izvira oblastna vertikala. Vprašanje pa je, od kod bo rekrutiral kadre v prihodnje. Putinov krog se stara, sam je star več kot 60 let, prihajajo tudi otroci, ampak državo vodijo isti ljudje kot pred 15. ali 20. leti. Danes so to starci. V Ukrajini se je zgodilo drugače, saj tam denar ni padel v en žep. Smisel oligarhije, s katero se precej neuspešno skuša boriti predsednik Petro Porošenko, tudi sam oligarh, je v tem, da državne lastnine ne nadzira ena sama skupina. Političnih klanov je več kot deset, vsak ima svojo televizijsko postajo, svoj vpliv na sodni sistem, kar pa v državi z nerazvito demokratično tradicijo omogoča posnemanje, imitacijo psevdodemokratičnega življenja. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj so bili Ukrajinci sposobni oranžne revolucije in nato tega, kar imenujejo revolucija časti. Rusi pa ne. Odgovor sem našel prav v tem, da v Rusiji obstaja le ena skupina, ki si je podredila državo, in ki nadzira vse finančne tokove. Komur to ni všeč, gre lahko za zapahe, kot se je to zgodilo Borisu Hodorkovskemu, leže v grob, kot se je to zgodilo Borisu Nemcovu, ali pa zapusti državo, kot se je to zgodilo kakšnemu Sergeju Pugačovu ali še komu. Vsi ti ljudje sami po sebi morda ne vzbujajo spoštovanja okolice, večinoma gre za tiste, ki se preprosto niso dogovorili s sistemom. V Ukrajini, kjer aparat tajnih in varnostnih služb ni zmogel popolnega nadzora nad državo, je bilo drugače. Zato je tudi sodobni razvoj Ukrajine z vsemu svojimi plusi, minusi in grozotami, takšen, kot je. To pa je tudi odgovor na vaše vprašanje, zakaj se v Rusiji imperialni sindrom obnavlja.

Starajoči se Putinov režim danes aktivno rekrutira mladino. Gre za mlade, cinične generacije, odrasle v času, ko se je popolnoma spremenila struktura toka informacij, ki je iz vertikalne postala horizontalna. Mladina je danes slabše izobražena, najina generacija, ki je videti zelo pametna v primerjavi s temi, ki dvajset let niso brali ničesar, je izpadla zelo neumna v primerjavi s svojimi predhodniki, dvajset let starejšimi od nas. Nihče ne trdi, da mora posameznik prebrati ves opus Cankarja ali Dostojevskega, da bi obveljal za pametnega. Smisel našega obdobja je v hitrosti iskanja informacije in njeni aplikaciji v stvarnosti. To je ta horizontalna struktura. Iz te srede črpa putinska nomenklatura. Precej uspešno, saj bližanje k oblasti omogoča dostop k tako imenovanim družbenim dvigalom, možnosti dviga po družbeni lestvici, oblikovanje kariere. To v opoziciji ni mogoče.

V vaši mali Sloveniji, katere slabosti poznate bistveno bolje od mene, obstaja sistem protiuteži. Obstajajo svobodni ali precej svobodni mediji, neodvisni sodni sistem, so vplivi od zunaj, je občutek sramu pri ljudeh za ravnanje, ki v družbi ni sprejemljivo. V Rusiji je to drugače, ta sistem je deformiran in imperialistični sindrom se je ohranil. Morda je to najbolj neprijetno, kar se je lahko v tej četrtini stoletja sploh lahko zgodilo.

Svoje programe oblikujete za določeno občinstvo. Lahko v luči sprememb, o katerih govoriva, rečete, da se je vaše občinstvo skrčilo? Ali povedano z drugimi besedami – kako potrebne so javnosti informacije, obdelane na vaš način, danes?

Tržišče je izjemno dinamično. Nikdar nisem razmišljal o tem, ampak zdaj me je prešinilo: ni pomembno, kaj govoriš, ampak prav glede horizontalnega pretoka, o katerem sva govorila, kako podaš, »zapakiraš« informacijo. Skušamo najti mlado občinstvo, ob tem pa ostati kakovosten, resen medij. Raziskave kažejo, da so uspešnejši zabavni, drobni žanri, 40-sekundni video posnetki, ne pa uro in pol dolgi intervjuji s politiki. Izbira ni preprosta: lahko delaš po ustaljenih navadah in govoriš, da se v tvoji prodajalni na znameniti Saville Road v Londonu prodajajo le drage, klasične moške obleke. Ampak ljudje ne kupujejo pri tebi, ker nimajo denarja ali pa jim ni všeč tvoj stil. Lahko pa namesto vztrajanja pri ustaljenih strankah iščeš novo občinstvo, govoriš njihov jezik in šivaš modna oblačila. Pravilnega odgovora ni. Zdi se mi, da se je treba gibati predvsem v tehničnem smislu. Na drugačen način se ni mogoče dokopati do novega občinstva. Danes delamo na devetih platformah družbenih omrežij. Vsaka potrebuje posebno strategijo, vsaka – Facebook, Twitter, Instagram in druge – ima svoje občinstvo, ki ima specifične predstave, kako jim je treba podati informacijo. Na tak način embalaža v novinarski industriji postaja skoraj pomembnejša od same vsebine.

Govorite o novih pristopih, ampak kljub temu ste še zmeraj predvsem radijska postaja.

Čeprav mi je težko priznati, seveda zamujamo. Ampak zamujamo vsi. Danes se je zelo zanimivo ukvarjati z novinarstvom. Poklic se zelo razvija. Vsi tavajo v temi in tipajo okrog sebe, iščejo in pišejo recepte. Če se je še včeraj zdelo, da je Huffington Post nekaj najboljšega, kar obstaja, po nekaj mesecih ta trend izgine in se rodi nekaj novega. Ampak čez pol leta se izkaže, da je tudi ta novost že del preteklosti in sledimo nečemu novemu. Zelo se veča vloga hitrega odziva, ker je moda zelo kratke sape. Ni teme, ki je ne bi naslednji dan preglasilo nekaj drugega. Če se ne odzovete hitro, je bolje, da se sploh ne. Če namreč preveč zamujate, ta tema ne zanima nikogar več. Splet je zelo spremenil predstave o hitrosti. Ena od naših posebnosti je v tem, da ruski program Radia Svoboda ni več klasična radijska postaja. Zaradi restriktivne politike ruske vlade in predsednika Putina namreč nimamo več analognih frekvenc. Ostali smo samo na spletu, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zato pa drugače oblikujemo informacije, razvijamo se multimedijsko, ukvarjamo se tudi s sliko, skušamo doseči kar se da širok krog občinstva.

Na primer: tri velike medijske korporacije, ki sestavljajo našo hišo in v okviru katerih delujejo uredništva oz. programi v približno dvajsetih jezikih , so pred dvema letoma oblikovale velik projekt, televizijsko postajo z imenom Sedanjost. Namenjena je predvsem rusko govorečemu občinstvu, ki ne živi v Rusiji, kajti v samo Rusijo in njen kabelski sistem, ki ga nadzira država, je zelo težko vstopiti. Zanje oblikujemo informativni program. Kako naj delamo video novice? Naj za radio uporabimo zvočni zapis video prispevkov z zavestjo, da bomo pri tem nekaj izgubili, ali bomo ločeno ustvarjali neodvisna zvočna in slikovna poročila? Ker smo prisiljeni nenehno varčevati, smo se sprva odločili za ista poročila. Nato pa se je izkazalo, da je logika video novic popolnoma drugačna, globalna, mi pa se v zvočnih poročilih osredotočamo predvsem na rusko problematiko. Zato smo vse to umestili na eno spletno stran, na kateri je mogoče gledati poročila, jih brati ali samo poslušati. Gre za različne izdelke, v katerih vidim samo prednosti. Že res, da smo občinstvo nekoliko razpršili, a smo obenem povečali njegov obseg. Z drugimi besedami, v naši prodajalni smo povečali ponudbo dobrih, dragih oblek za različne okuse. Tega ne počnejo vsi. Nekatere radijske postaje so se odločile zapolniti določene niše. Različno delujemo in uspevamo. Zanimivost novinarskega dela danes pa je v tem, ker človeka sili razmišljati na načine in v smereh, na katere prej nikoli ni niti pomislil. Kar je še pred desetimi leti veljalo za norost, je danes nujnost, brez katere ni mogoče naprej.

Živite v Pragi, slišijo in poslušajo pa vas rusko govoreči ljudje v Rusiji in zunaj nje. Imate izkušnje tudi z Balkanom, saj ste bili dopisnik v Jugoslaviji, ko je le-ta razpadala. Kako presojate evropske perspektive? Smo priče petih različnih scenarijev prihodnjega razvoja Evropske unije.

Lani sem bil v Romuniji, Bolgariji in Makedoniji. Ne le v prestolnicah, ampak tudi na podeželju. Videl sem, da ljudje tam sploh ne razumejo evropske ideje. Če že, jo razumejo kot šibkost, slabitev nacionalne ideje. Vsak ima eno samo življenje in nihče ni pripravljen čakati trideset let in delati za blagor svojih otrok. Vsi želijo od tega imeti nekaj sami in nato dati svojim otrokom. Dobil sem občutek, da je bil razlog za vstop Romunije in Bolgarije v Unijo popolnoma politične narave. Ti dve državi nista sposobni preskočiti meje, ki – rečeno politično nekorektno – deli Evropo in Ne-Evropo. V Sloveniji nimam takšnega občutka. Ne zato, ker sedim v studiu Radia Slovenija. Že dvajset let živim v Pragi, Češka in Slovenija pa sta primerljivi državi. Potoval sem po Sloveniji, raven življenja se mi zdi nad evropskim povprečjem, povsod. Seveda imajo vsi svoje težave, ljudje niso zadovoljni, kar tudi ni slabo, ker obstaja občutek, da si je treba prizadevati naprej. Na Češkem je podobno. Dlje na vzhodu pa dobivam občutek, da te dežele vlečejo za sabo breme, ki se povrh vsega še upira. Mislim, da lahko to v primeru slabega spleta političnih in gospodarskih okoliščin morda ne raztrga Unije, prav gotovo pa spremeni konfiguracijo evropske enotnosti. Nočem trditi, da bo evrsko območje razpadlo ali kaj podobnega. Ne razumem pa, kako je mogoče prebaviti te ogromne kamne, ki se valjajo v evropskem želodcu.
Kar pa zadeva svetlejšo stran meseca, torej bolj uveljavljeni del Evropske unije, je zdaj aktualna razprava o Evropi dveh hitrosti. O tem je veliko govora na Češkem, prepričan sem, da tudi pri vas. Deset, dvanajst, petnajst držav naj bi šlo naprej, ostali bodo sledili. Nekdo bo s tem zadovoljen, kdo drug ne. Kolikor lahko sklepam, da v Slovenji, nedvomno pa na Češkem, upajo, da bodo na vlaku prvih. Če upoštevamo okoliščine – raven gospodarske razvitosti, državljanskih svoboščin, geografsko bližino, vključenost v Unijo in tako naprej – so možnosti za to dovolj dobre. Ne glede na to, da sta Slovenija in Češka precej majhni, in boste zmeraj nezadovoljni, ker ju Nemčija slabo sliši, Francija pa ignorira. Po dveh desetletjih je postalo jasno, da Unija ne more biti homogena skupina vitezov za okroglo mizo kralja Arthurja. Čeprav boleče, je očitno, da obstajajo prva, druga, tretja liga.

Zdi pa se mi, da bo, ne glede na scenarij, odnos med evropskimi državami in Rusijo na nek način ključnega pomena.

Mislim, da je vse zelo odvisno od notranje mutacije režima Vladimirja Putina. Mislim, da gre za dolgotrajni režim, ki bo še dolgo gnil od znotraj. Že res, da so revolucije nepričakovane, mislim pa, da ima sistem še veliko zalog, in da bo preživel vsaj še en predsedniški mandat. Predvolilna kampanja se je že začela, temeljila bo ponosu nad priključitvijo Krima. Ne na gospodarskih uspehih, ne na ideji blagostanja državljanov ali državljanskih svoboščin, ne na ideji zaščite pravic in enakosti istospolnih ali kakšnih drugih manjšin, ampak na ideji imperialne veličastnosti. Sistem se lahko opre na močne vire, to moramo vedeti, evropski in v tem okviru tudi slovenski politiki bodo stali pred nehvaležno odločitvijo, biti načelni ali pragmatični. Na to vprašanje bodo države odgovarjale različno in igrati v drugi ligi je tukaj lažje. Ljubljana lahko brez pomisleka nudi možnost, organizirati srečanje Donalda Trumpa in Vladimirja Putina. Dva čudovita politika se lahko ob pogledu na prekrasno Blejsko jezero o vsem dogovorita ali pa tudi ne. Spreminjanje politične krajine v Evropi, prehod od leve k desni ideji, begunci, gospodarske težave – vse to potiska Evropo k pragmatični izbiri. Ni jasno, kaj se dogaja v ZDA in kam se bo ta država obrnila. Ampak od tega je evropska politika zelo odvisna. Najpreprostejši je odgovor, da je mogoče vse. Mislim pa, da se bo stanje »ne vojna – ne mir« še nekaj časa vleklo, tako dolgo, dokler ne bodo jasni obrisi novega evropskega sistema in pot predaje oblasti v Rusiji. Čez dve ali tri leta bomo lahko o tem rekli kaj bolj otipljivega. Usoda Ukrajine v tem kontekstu ni videti zavidanja vredna. Država bo imela notranje težave, raven evropske podpore pa niti slučajno ni takšna, kakršno so pričakovali ukrajinski politiki. Tudi ta proces se bo zavlekel.

Kaj pa Balkan?

Odkrito povedano, nič dobrega ne pričakujem. Pišem knjigo o Južnih Slovanih, v Slovenijo sem prišel, ker končujem poglavje o njej. Našel sem citat nekega ameriškega politologa, strokovnjaka za Balkan, ki je dejal, da se je Slovenija s kirurško natančnostjo odrezala od Jugoslavije. Zdi se, da je bila to rešitev za vašo malo republiko. Obseg težav, s katerim se sooča Slovenija na eni in na primer sosednja Hrvaška na drugi strani, ni primerljiv. Lahko ste del evropske druge lige, medtem ko večji del regije nima spodbude za razvoj. Ne le, da ni deležen razvoja, niti spodbude zanj nima. Ljudje ne vedo, za kaj bi sploh delali, saj ne vidijo nikakršne perspektive. To sem videl v Makedoniji, mislim pa, da je zdaj podobno v Srbiji in nekoliko manj v Črni gori. Da Bosne in Hercegovine niti ne omenjam. In še nekaj je pomembno: slovenska politična nacija se je oblikovalo dolgo, preden je dosegla politično neodvisnost. To je vaša usoda in vaša sreča. Niste imeli države, obstajali pa ste kot narod s svojim jezikom. V drugih nekdanjih republikah, kot so Makedonija, Črna gora, Kosovo, če ga imamo za neodvisno državo in druge, pa proces oblikovanja političnih nacij sploh še ni končan. Preden sva se danes srečala sem stal na Prešernovem trgu in gledal spomenik Franceta Prešerna. V središču trga je velik krog. Če bi bili v Makedoniji, bi sredi njega stal ogromni spomenik Aleksandru Makedonskemu ali komu podobnemu. Ko se ljudje na takšen način soočajo s težavami, običajno ni razvojnih spodbud. Ampak razlaga obstaja – politične nacije se dokončno oblikujejo že po tem, ko se je oblikovala država. V Sovjetski zvezi je bil to znan pojav. Beloruska politična nacija se je oblikovala že po ustanovitvi neodvisne države. Podobno je bilo z Mongolijo. To ima svoje prednosti, pa tudi pomanjkljivosti. Predvsem pa proces ni hiter. Obstoječe generacije zato ne bodo doživele bistvenih sprememb svojega nacionalnega značaja. To velja za makedonski, ruski in podobne značaje. Za spremembe je treba nekaj generacij. Evropska unija nima tega časa. Medtem, ko sem govoril in glasno razmišljal, sem prišel do spoznanja, da bo ta vlak za večji del Balkana odpeljal prehitro. Zdi pa se mi, da Slovenija na njem že trdno sedi.

Pogovor bom končal s klišejem, ampak ne morem ne reči, kako zanimivi so časi, v katerih živimo.

Res je.


Intervju - Radio

12.04.2017


Radio Free Europe/Liberty oz. Svobodna Evropa/Svoboda je ostalina blokovskega sistema. Leta 1949 je radijski postaji, ki delujeta skupaj, ustanovila ameriška vlada oz. odbora za svobodno Evropo in osvoboditev ljudstev v Rusiji. Medtem, ko je bil Radio Svoboda namenjen občinstvu v Sovjetski zvezi, je Radia Svobodna Evropa oddajal program, namenjen poslušalcem v sovjetskih satelitih v Evropi. Spremembe v poznih 80-ih in na začetku 90-let prejšnjega stoletja so položaj tega medija popolnoma spremenile. Blokovske delitve ni bilo več, radijska postaja s sedežem v Pragi pa je ohranila položaj liberalnega medija, sredstva za svoje delo še zmeraj črpa iz Združenih držav Amerike, kar zadeva Rusijo pa zavzema kritično pozicijo do oblasti v Kremlju. Obenem pa gre za medij sodobnega trenutka, ki odseva stvarnost tako v Rusiji, kot v Evropi in v marsikaterem pogledu presega preživete stereotipe. Direktor ruskega servisa Radia Svobodna Evropa/Svoboda, Andrej Šari, je dolgoletni radijski novinar in nekdanji ruski dopisnik iz razpadajoče Jugoslavije.

Radio Svoboda je postaja z jasno opredeljeno usmeritvijo, pa če zveni še tako grobo, saj ga je ustanovil in ga še zmeraj finančno podpira ameriški ustanovitelj. Kako se ta stališča umeščajo v sodobni politični trenutek v svetu?

Dobro vprašanje. Delujemo po uveljavljenih in splošno priznanih načelih. Novinarstvo ni zapleten poklic. Sistem pravil je zelo preprost in vsak profesionalec ga pozna. Uporaba vsaj dveh virov, ločevanje dejstev od komentarja, politična nepristranskost, ko novinar daje možnost oblikovati stališča predstavnikom različnih političnih pogledov. Ta sistem je dovolj trden, da zaščiti novinarja pred samovoljo neumnega predstojnika in pred notranjim nezadovoljstvom, ker si ravnal napak in podlegel lastnim političnih prepričanjem ali vplivom, kot tudi pred nezadovoljstvom poslušalcev. Vse to omogoča – če se izrazim patetično – opravljati novinarsko poslanstvo.

Seveda je vse tako lepo na papirju. Življenje pa je bolj zapleteno od kakršnihkoli predstav o življenju. V Združenem kraljestvu na primer obstajata levo usmerjeni časopis The Guardian in konservativni The Times. Razumljivo, da se novinarji delijo po skupinah in vsak si išče okolje, v katerem lahko dela. V tem pogledu sta Radio Svoboda oz. Svobodna Evropa in njen ruski servis liberalni medij. Res pa je, da se samo politično razumevanje pojma liberalizem opira na Deklaracijo o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov. To zveni zelo banalno, ampak dlje ni treba posegati. Deklaracija določa, kakšni novinarji prihajajo k nam in zakaj delajo pri nas.

Po drugi strani pa delamo v zelo specifičnih razmerah precej deformiranega ruskega medijskega trga. Veliko večino tega trga nadzira država in ti mediji pogosto igrajo vlogo, ki je pogosto zelo daleč od novinarstva. V teh pogojih je eno od vprašanj, ali moramo biti uravnoteženi znotraj samih sebe ali pa se moramo odzivati – in v kolikšni meri – na razmere v družbi? Za vsako ceno ne želimo biti proti Putinu. V tem ne vidimo nikakršnega smisla, kajti če Putin reče, da sonce vzhaja na vzhodu, nimamo razlogov, da bi ga kritizirali. Obenem pa je razumljivo, da ne obstajamo v vakuumu. Za Rusijo je značilna zelo zgoščena medijska sreda, zelo konkurenčna in v tehničnem pogledu popolna. Kar zadeva tehnična znanja, so to mediji najvišje kategorije. Vse to lahko poimenujemo novinarstvo ali propaganda, a na tem področju dela veliko ljudi, ki zelo dobro vedo, kaj počnejo. Lovimo ravnotežje med omenjenimi dejavniki, ampak najpomembnejši je kodeks novinarskih pravil, ki jim je treba slediti. Res pa je, da skoraj zmeraj obstajajo nezadovoljni posamezniki. Približno tretjino naših poslušalcev sestavljajo rusko govoreči Ukrajinci. Njim in Rusom skušamo pojasnjevati sodobno Ukrajino, kajti po našem mnenju Kremlju naklonjeni mediji te naloge ne izpolnjujejo. Vse to je povezano z bolečimi temami vojne. Ne vam, ne slovenskim poslušalcem ni treba pojasnjevati, kaj to pomeni. Če bi bila možnost intervjuvati Viktorja Janukoviča, bi to nemudoma storil. Lahko pa si predstavljam, kakšen val nasprotovanja bi pljusknil s strani naših običajnih poslušalcev. Profesionalni odgovor na to dilemo je en sam: postavljate prava vprašanja, pravilno oblikujte teme, ne dovolite, da vas ti politiki plahtajo, iščite protiutež v drugačnih mnenjih.

Razlog, zakaj sem vas to vprašal, je preprost. Že dolgo spremljam Rusijo. Zdi se mi, da se je po aneksiji Krima in krizi na vzhodu Ukrajine, odnos do Rusije v mednarodnopolitičnem prostoru zelo spremenil. To je sovpadlo z naraščanjem nezadovoljstva znatnega dela prebivalstva v ZDA in v Evropi s političnimi razmerami pri sebi doma. Jasno je, da ljudje želijo močnega, odločnega voditelja. Ker gledajo na Rusijo od zunaj, so številni od teh ljudi to podobo našli v Vladimirju Putinu. Zaradi tega se je odnos do Rusije tudi spremenil. Kako se to – če se – odraža v vašem programu?

O priljubljeni temi konca evropske civilizacije, razpadu Evropske unije, kako je prihod Donalda Trumpa v ZDA obrnil politične razmere na glavo, sploh ne bi govoril. Samo pritrdil bi tistim, ki menijo, da je v zadnjem desetletju ali dveh raven politične kulture zaradi različnih razlogov zelo padla. Rusija se je v Putinovem obdobju znašla v specifičnih gospodarskih razmerah. Vladimir Putin je že nekakšen cesar Franc Jožef, ki je preživel nekaj političnih obdobij. Na oblasti je že 18 let. Kljub temu je treba povedati, da tako, kot v njegovem času, Rusi še nikoli niso živeli. Gre za skromno življenjsko raven povprečnega državljana, ki bi se vašim poslušalcem verjetno zdela nezadostna. Za Rusijo je značilna izrazita družbena razslojenost. Tukaj je gospodarska kriza, ki traja. Površina države je ogromna, Rusija ima 140 milijonov prebivalcev, ki živijo v sedmih časovnih pasovih. Razen ruskega jezika, politične vertikale oblasti in televizije ni povezovalnih dejavnikov.

In železnice.

Da, še železnice. Iz tega izvirajo zmeraj novi in novi poskusi odgovoriti na vprašanje, kdo so in od kod izvirajo Rusi. Država se namreč nahaja v stalnem prehodnem obdobju in nekaj išče. Putin pa na ta vprašanja daje preproste odgovore. Spomnim se srečanja v neki literarni kavarni v Jekaterinburgu, ko je naključnega sogovornika zanimalo moje politično stališče in mi je razložil, zakaj voli Putina. Povedal je, da lahko enkrat na leto potuje na dopust v Turčijo, lahko kupi rabljen avtomobil in se enkrat na teden zabava v nočnem klubu. Kdaj pa smo lahko tako živeli? To je skoncentrirani izraz tega, kaj lahko sistem, ki ga simbolizira Putin, predlaga ljudstvu. Če upoštevamo posebnosti Rusije in nekaj specifičnih potez ruskega nacionalnega značaja, povezanih s poudarjeno vlogo ideologije v življenju mojih sonarodnjakov, razumemo, kaj tako dolgo ohranja Putinov režim pri življenju.

Zaupanje v veličino Rusije pod vodstvom močnega voditelja, ki pozna odgovore na vsa vprašanja. Tudi v marsikateri drugi državi si želijo nečesa podobnega.

Imate popolnoma prav. Mnogo potujem predvsem po državah Jugovzhodne Evrope, od Romunije do Slovenije. Ko ljudje ugotovijo, da sem Rus, pričnejo skoraj povsod pozdravljati Putina. Seveda gre za navadne, običajne ljudi. Razumljivo, da ljudje, ki jih je v času gospodarske krize prestrašila lastna vlada, ki jih je strah mitološke grožnje beguncev, razpada Evropske unije, nagonsko iščejo preproste odgovore. Da ne omenjam dejstva, da je politični cikel prevlade levih idej v Evropi končan, da prihajajo desni politiki, in da je to treba razumeti kot nekakšno plimo in oseko. Socialisti na oblasti so vse razdelili, zdaj prihajajo konservativci, ki bodo spet vse nakopičili in dvignili davke. Ta zapleten preplet dejavnikov tudi omogoča tovrsten vpliv Rusije na Evropo, o katerem ste govorili.
Tukaj bi omenil še že navedeno vlogo ideološkega dejavnika v Rusiji. Krim je v tem pogledu ključen. V Rusiji to razumejo kot vrnitev, kot krepitev nacionalnega ponosa. To nekoliko spominja na Srbijo, čeprav ne bi rad vlekel neposrednih vzporednic. Ampak pred dvajsetimi leti sem z lastnimi očmi opazoval boleč razpad Jugoslavije in kroženje zgodovinskih mitov okrog te osi. Zato lahko primerjam. Krimski primer je mitski, obenem pa tudi kršitev mednarodnega prava. Če izhajamo iz tega, bi morali Krim nemudoma vrniti Ukrajini. Ampak Rusi so prepričani, da imajo do Krima zgodovinsko pravico, te občutke pa izdatno podpirata močna propaganda in rusko razumevanje življenja, ki se zelo razlikuje od denimo slovenskega. Spomnim se svojega prvega obiska Ljubljane pred dvajsetimi leti. Ko sem zašel v knjigarno, me je pretreslo obilje prevodov tuje književnosti v slovenščino. Čehova, Tolstoja, Steinbecka, kakšnega Dobrico Čosića, kogarkoli … Spoznal sem občudovanja vredno nacijo dveh milijonov ljudi, ki okrog sebe ustvarja edinstveno kulturo. Morda vam je to smešno, ampak meni ni. Rojen sem bil s sovjetskim prepričanjem, da smo veliki, in da imamo vse. Ko pa potuješ in vidiš, da imajo vse to tudi drugi, celo v majhnih deželah z dvomilijonskim prebivalstvom, se predstave o svetu popolnoma spremenijo. Rusija v številnih pogledih ostaja informacijsko zaprta, zdaj še posebej. Le približno 15 odstotkov ljudi ima potni list in potujejo v tujino, kar je sicer veliko, približno deset Slovenij. Pri tem moramo vedeti, da velika večina teh ljudi potuje v Turčijo ali Egipt s turističnimi paketi, v katere je vse vključeno. Še zmeraj se zelo malo ljudi uči tuje jezike. Ker imamo vse – morje, gore, nafto, karkoli, tanke in hokej – Rusija imanentno obstaja v samozadostnosti. Sankcije so dejanski in logičen poskus vplivanja na Putinov režim, ampak nanje obstaja notranji odgovor.

Kaže, da so sankcije samo utrdile sistem v Rusiji.

Seveda se je sistem do določene mere konsolidiral. Nihče ne verjame, da bo Rusija zmogla nadomestiti izpad uvoza z domačo produkcijo, da bo proizvajala boljšo mozzarello od italijanske, nikogar ne čudi dejstvo, da naj bi Belorusija postala največja proizvajalka rakcev. Vašim poslušalcem lahko povem, da skozi Belorusijo teče ogromen tihotapski tok, saj ima z Rusijo vzpostavljeno veliko območje proste trgovine. Takšni sistemi z imperialističnim značajem imajo odgovor na vse, zmožni pa so tudi dolgo razporejati notranje vire in podaljševati svoj obstoj. Na zunaj je to videti kot moč, ne pa kot mrzličnih poskusi krpanja lukenj.

Spomnili ste me na moj pogovor z znano oporečnico Ljudmilo Aleksejevo pred desetimi leti. Aleksejeva mi je takrat dejala, da mora Rusija še predelati ta imperialistični sindrom. Kasneje so bili trenutki, ko se mi je zdelo, da je to res. Ampak zdaj se mi zdi, da se ta sindrom samo še krepi.

To drži. Tudi mene čudi. Ampak tako osnovna stvar, kot je šolska izobrazba, opredeljuje marsikaj. Posameznik, ki je šel skozi sovjetski ali ruski izobraževalni sistem, je v sebi že imperialist. To vidim tudi pri sebi. Imamo večvrednostni kompleks, ki se zdi naraven, organski, ko se nahajaš znotraj zaprtega sistema. Od tod tudi izvira ruska reakcija na Ukrajino. Mi seveda Ukrajince ljubimo, ampak oni so majhni in ne razumejo, kako morajo graditi svojo državo. In mi jim bomo povedali. Morda najdemo tudi v tem kakšno podobnost z dogajanjem v Jugoslaviji pred 25. leti. Drugi vprašanje pa je, zakaj se sistem na takšen način obnavlja. Tega nisem pričakoval. V prvi polovici prvega desetletja me je presenečalo vračanje povsem neumnih komunističnih ali preprosto sovjetskih pojavov. Zasidrali so se ne le pri starejših generacijah, ampak tudi med mladimi. Med tako imenovanimi navadnimi, običajnimi Rusi. Po drugi strani pa je za spremembo sistema po dolgem imperialističnem obdobju treba izpolniti najmanj dva pogoja. Najprej lustracija, s katero ne mislim, da je treba zapreti vse nekdanje komunistične voditelje, ampak spremembe, ki bi pripeljale do bolj kakovostne politične elite v državi.

To se v Rusiji prav gotovo ni zgodilo.

Ne, to se ni zgodilo niti v Rusiji, niti v drugih postsovjetskih državah, celo v baltskih republikah ne. Da bi to naredili, bi bilo treba zlomiti hrbtenico državnega sistema – upravljanje z državo prek tajnih in varnostnih služb. Tudi to se ni zgodilo. Pri tem pa ne gre za to, da bi bili ti agenti in obveščevalci slabi. Takšni in drugačni so povsod. Ena od razlik med Rusijo in Ukrajino je po mojem mnenju v tem, da se je po razpadu Sovjetske zveze v Rusiji oblikoval en elitni krog, ki je v svojih rokah uspel zadržati vso oblast. Od tod izvira oblastna vertikala. Vprašanje pa je, od kod bo rekrutiral kadre v prihodnje. Putinov krog se stara, sam je star več kot 60 let, prihajajo tudi otroci, ampak državo vodijo isti ljudje kot pred 15. ali 20. leti. Danes so to starci. V Ukrajini se je zgodilo drugače, saj tam denar ni padel v en žep. Smisel oligarhije, s katero se precej neuspešno skuša boriti predsednik Petro Porošenko, tudi sam oligarh, je v tem, da državne lastnine ne nadzira ena sama skupina. Političnih klanov je več kot deset, vsak ima svojo televizijsko postajo, svoj vpliv na sodni sistem, kar pa v državi z nerazvito demokratično tradicijo omogoča posnemanje, imitacijo psevdodemokratičnega življenja. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj so bili Ukrajinci sposobni oranžne revolucije in nato tega, kar imenujejo revolucija časti. Rusi pa ne. Odgovor sem našel prav v tem, da v Rusiji obstaja le ena skupina, ki si je podredila državo, in ki nadzira vse finančne tokove. Komur to ni všeč, gre lahko za zapahe, kot se je to zgodilo Borisu Hodorkovskemu, leže v grob, kot se je to zgodilo Borisu Nemcovu, ali pa zapusti državo, kot se je to zgodilo kakšnemu Sergeju Pugačovu ali še komu. Vsi ti ljudje sami po sebi morda ne vzbujajo spoštovanja okolice, večinoma gre za tiste, ki se preprosto niso dogovorili s sistemom. V Ukrajini, kjer aparat tajnih in varnostnih služb ni zmogel popolnega nadzora nad državo, je bilo drugače. Zato je tudi sodobni razvoj Ukrajine z vsemu svojimi plusi, minusi in grozotami, takšen, kot je. To pa je tudi odgovor na vaše vprašanje, zakaj se v Rusiji imperialni sindrom obnavlja.

Starajoči se Putinov režim danes aktivno rekrutira mladino. Gre za mlade, cinične generacije, odrasle v času, ko se je popolnoma spremenila struktura toka informacij, ki je iz vertikalne postala horizontalna. Mladina je danes slabše izobražena, najina generacija, ki je videti zelo pametna v primerjavi s temi, ki dvajset let niso brali ničesar, je izpadla zelo neumna v primerjavi s svojimi predhodniki, dvajset let starejšimi od nas. Nihče ne trdi, da mora posameznik prebrati ves opus Cankarja ali Dostojevskega, da bi obveljal za pametnega. Smisel našega obdobja je v hitrosti iskanja informacije in njeni aplikaciji v stvarnosti. To je ta horizontalna struktura. Iz te srede črpa putinska nomenklatura. Precej uspešno, saj bližanje k oblasti omogoča dostop k tako imenovanim družbenim dvigalom, možnosti dviga po družbeni lestvici, oblikovanje kariere. To v opoziciji ni mogoče.

V vaši mali Sloveniji, katere slabosti poznate bistveno bolje od mene, obstaja sistem protiuteži. Obstajajo svobodni ali precej svobodni mediji, neodvisni sodni sistem, so vplivi od zunaj, je občutek sramu pri ljudeh za ravnanje, ki v družbi ni sprejemljivo. V Rusiji je to drugače, ta sistem je deformiran in imperialistični sindrom se je ohranil. Morda je to najbolj neprijetno, kar se je lahko v tej četrtini stoletja sploh lahko zgodilo.

Svoje programe oblikujete za določeno občinstvo. Lahko v luči sprememb, o katerih govoriva, rečete, da se je vaše občinstvo skrčilo? Ali povedano z drugimi besedami – kako potrebne so javnosti informacije, obdelane na vaš način, danes?

Tržišče je izjemno dinamično. Nikdar nisem razmišljal o tem, ampak zdaj me je prešinilo: ni pomembno, kaj govoriš, ampak prav glede horizontalnega pretoka, o katerem sva govorila, kako podaš, »zapakiraš« informacijo. Skušamo najti mlado občinstvo, ob tem pa ostati kakovosten, resen medij. Raziskave kažejo, da so uspešnejši zabavni, drobni žanri, 40-sekundni video posnetki, ne pa uro in pol dolgi intervjuji s politiki. Izbira ni preprosta: lahko delaš po ustaljenih navadah in govoriš, da se v tvoji prodajalni na znameniti Saville Road v Londonu prodajajo le drage, klasične moške obleke. Ampak ljudje ne kupujejo pri tebi, ker nimajo denarja ali pa jim ni všeč tvoj stil. Lahko pa namesto vztrajanja pri ustaljenih strankah iščeš novo občinstvo, govoriš njihov jezik in šivaš modna oblačila. Pravilnega odgovora ni. Zdi se mi, da se je treba gibati predvsem v tehničnem smislu. Na drugačen način se ni mogoče dokopati do novega občinstva. Danes delamo na devetih platformah družbenih omrežij. Vsaka potrebuje posebno strategijo, vsaka – Facebook, Twitter, Instagram in druge – ima svoje občinstvo, ki ima specifične predstave, kako jim je treba podati informacijo. Na tak način embalaža v novinarski industriji postaja skoraj pomembnejša od same vsebine.

Govorite o novih pristopih, ampak kljub temu ste še zmeraj predvsem radijska postaja.

Čeprav mi je težko priznati, seveda zamujamo. Ampak zamujamo vsi. Danes se je zelo zanimivo ukvarjati z novinarstvom. Poklic se zelo razvija. Vsi tavajo v temi in tipajo okrog sebe, iščejo in pišejo recepte. Če se je še včeraj zdelo, da je Huffington Post nekaj najboljšega, kar obstaja, po nekaj mesecih ta trend izgine in se rodi nekaj novega. Ampak čez pol leta se izkaže, da je tudi ta novost že del preteklosti in sledimo nečemu novemu. Zelo se veča vloga hitrega odziva, ker je moda zelo kratke sape. Ni teme, ki je ne bi naslednji dan preglasilo nekaj drugega. Če se ne odzovete hitro, je bolje, da se sploh ne. Če namreč preveč zamujate, ta tema ne zanima nikogar več. Splet je zelo spremenil predstave o hitrosti. Ena od naših posebnosti je v tem, da ruski program Radia Svoboda ni več klasična radijska postaja. Zaradi restriktivne politike ruske vlade in predsednika Putina namreč nimamo več analognih frekvenc. Ostali smo samo na spletu, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zato pa drugače oblikujemo informacije, razvijamo se multimedijsko, ukvarjamo se tudi s sliko, skušamo doseči kar se da širok krog občinstva.

Na primer: tri velike medijske korporacije, ki sestavljajo našo hišo in v okviru katerih delujejo uredništva oz. programi v približno dvajsetih jezikih , so pred dvema letoma oblikovale velik projekt, televizijsko postajo z imenom Sedanjost. Namenjena je predvsem rusko govorečemu občinstvu, ki ne živi v Rusiji, kajti v samo Rusijo in njen kabelski sistem, ki ga nadzira država, je zelo težko vstopiti. Zanje oblikujemo informativni program. Kako naj delamo video novice? Naj za radio uporabimo zvočni zapis video prispevkov z zavestjo, da bomo pri tem nekaj izgubili, ali bomo ločeno ustvarjali neodvisna zvočna in slikovna poročila? Ker smo prisiljeni nenehno varčevati, smo se sprva odločili za ista poročila. Nato pa se je izkazalo, da je logika video novic popolnoma drugačna, globalna, mi pa se v zvočnih poročilih osredotočamo predvsem na rusko problematiko. Zato smo vse to umestili na eno spletno stran, na kateri je mogoče gledati poročila, jih brati ali samo poslušati. Gre za različne izdelke, v katerih vidim samo prednosti. Že res, da smo občinstvo nekoliko razpršili, a smo obenem povečali njegov obseg. Z drugimi besedami, v naši prodajalni smo povečali ponudbo dobrih, dragih oblek za različne okuse. Tega ne počnejo vsi. Nekatere radijske postaje so se odločile zapolniti določene niše. Različno delujemo in uspevamo. Zanimivost novinarskega dela danes pa je v tem, ker človeka sili razmišljati na načine in v smereh, na katere prej nikoli ni niti pomislil. Kar je še pred desetimi leti veljalo za norost, je danes nujnost, brez katere ni mogoče naprej.

Živite v Pragi, slišijo in poslušajo pa vas rusko govoreči ljudje v Rusiji in zunaj nje. Imate izkušnje tudi z Balkanom, saj ste bili dopisnik v Jugoslaviji, ko je le-ta razpadala. Kako presojate evropske perspektive? Smo priče petih različnih scenarijev prihodnjega razvoja Evropske unije.

Lani sem bil v Romuniji, Bolgariji in Makedoniji. Ne le v prestolnicah, ampak tudi na podeželju. Videl sem, da ljudje tam sploh ne razumejo evropske ideje. Če že, jo razumejo kot šibkost, slabitev nacionalne ideje. Vsak ima eno samo življenje in nihče ni pripravljen čakati trideset let in delati za blagor svojih otrok. Vsi želijo od tega imeti nekaj sami in nato dati svojim otrokom. Dobil sem občutek, da je bil razlog za vstop Romunije in Bolgarije v Unijo popolnoma politične narave. Ti dve državi nista sposobni preskočiti meje, ki – rečeno politično nekorektno – deli Evropo in Ne-Evropo. V Sloveniji nimam takšnega občutka. Ne zato, ker sedim v studiu Radia Slovenija. Že dvajset let živim v Pragi, Češka in Slovenija pa sta primerljivi državi. Potoval sem po Sloveniji, raven življenja se mi zdi nad evropskim povprečjem, povsod. Seveda imajo vsi svoje težave, ljudje niso zadovoljni, kar tudi ni slabo, ker obstaja občutek, da si je treba prizadevati naprej. Na Češkem je podobno. Dlje na vzhodu pa dobivam občutek, da te dežele vlečejo za sabo breme, ki se povrh vsega še upira. Mislim, da lahko to v primeru slabega spleta političnih in gospodarskih okoliščin morda ne raztrga Unije, prav gotovo pa spremeni konfiguracijo evropske enotnosti. Nočem trditi, da bo evrsko območje razpadlo ali kaj podobnega. Ne razumem pa, kako je mogoče prebaviti te ogromne kamne, ki se valjajo v evropskem želodcu.
Kar pa zadeva svetlejšo stran meseca, torej bolj uveljavljeni del Evropske unije, je zdaj aktualna razprava o Evropi dveh hitrosti. O tem je veliko govora na Češkem, prepričan sem, da tudi pri vas. Deset, dvanajst, petnajst držav naj bi šlo naprej, ostali bodo sledili. Nekdo bo s tem zadovoljen, kdo drug ne. Kolikor lahko sklepam, da v Slovenji, nedvomno pa na Češkem, upajo, da bodo na vlaku prvih. Če upoštevamo okoliščine – raven gospodarske razvitosti, državljanskih svoboščin, geografsko bližino, vključenost v Unijo in tako naprej – so možnosti za to dovolj dobre. Ne glede na to, da sta Slovenija in Češka precej majhni, in boste zmeraj nezadovoljni, ker ju Nemčija slabo sliši, Francija pa ignorira. Po dveh desetletjih je postalo jasno, da Unija ne more biti homogena skupina vitezov za okroglo mizo kralja Arthurja. Čeprav boleče, je očitno, da obstajajo prva, druga, tretja liga.

Zdi pa se mi, da bo, ne glede na scenarij, odnos med evropskimi državami in Rusijo na nek način ključnega pomena.

Mislim, da je vse zelo odvisno od notranje mutacije režima Vladimirja Putina. Mislim, da gre za dolgotrajni režim, ki bo še dolgo gnil od znotraj. Že res, da so revolucije nepričakovane, mislim pa, da ima sistem še veliko zalog, in da bo preživel vsaj še en predsedniški mandat. Predvolilna kampanja se je že začela, temeljila bo ponosu nad priključitvijo Krima. Ne na gospodarskih uspehih, ne na ideji blagostanja državljanov ali državljanskih svoboščin, ne na ideji zaščite pravic in enakosti istospolnih ali kakšnih drugih manjšin, ampak na ideji imperialne veličastnosti. Sistem se lahko opre na močne vire, to moramo vedeti, evropski in v tem okviru tudi slovenski politiki bodo stali pred nehvaležno odločitvijo, biti načelni ali pragmatični. Na to vprašanje bodo države odgovarjale različno in igrati v drugi ligi je tukaj lažje. Ljubljana lahko brez pomisleka nudi možnost, organizirati srečanje Donalda Trumpa in Vladimirja Putina. Dva čudovita politika se lahko ob pogledu na prekrasno Blejsko jezero o vsem dogovorita ali pa tudi ne. Spreminjanje politične krajine v Evropi, prehod od leve k desni ideji, begunci, gospodarske težave – vse to potiska Evropo k pragmatični izbiri. Ni jasno, kaj se dogaja v ZDA in kam se bo ta država obrnila. Ampak od tega je evropska politika zelo odvisna. Najpreprostejši je odgovor, da je mogoče vse. Mislim pa, da se bo stanje »ne vojna – ne mir« še nekaj časa vleklo, tako dolgo, dokler ne bodo jasni obrisi novega evropskega sistema in pot predaje oblasti v Rusiji. Čez dve ali tri leta bomo lahko o tem rekli kaj bolj otipljivega. Usoda Ukrajine v tem kontekstu ni videti zavidanja vredna. Država bo imela notranje težave, raven evropske podpore pa niti slučajno ni takšna, kakršno so pričakovali ukrajinski politiki. Tudi ta proces se bo zavlekel.

Kaj pa Balkan?

Odkrito povedano, nič dobrega ne pričakujem. Pišem knjigo o Južnih Slovanih, v Slovenijo sem prišel, ker končujem poglavje o njej. Našel sem citat nekega ameriškega politologa, strokovnjaka za Balkan, ki je dejal, da se je Slovenija s kirurško natančnostjo odrezala od Jugoslavije. Zdi se, da je bila to rešitev za vašo malo republiko. Obseg težav, s katerim se sooča Slovenija na eni in na primer sosednja Hrvaška na drugi strani, ni primerljiv. Lahko ste del evropske druge lige, medtem ko večji del regije nima spodbude za razvoj. Ne le, da ni deležen razvoja, niti spodbude zanj nima. Ljudje ne vedo, za kaj bi sploh delali, saj ne vidijo nikakršne perspektive. To sem videl v Makedoniji, mislim pa, da je zdaj podobno v Srbiji in nekoliko manj v Črni gori. Da Bosne in Hercegovine niti ne omenjam. In še nekaj je pomembno: slovenska politična nacija se je oblikovalo dolgo, preden je dosegla politično neodvisnost. To je vaša usoda in vaša sreča. Niste imeli države, obstajali pa ste kot narod s svojim jezikom. V drugih nekdanjih republikah, kot so Makedonija, Črna gora, Kosovo, če ga imamo za neodvisno državo in druge, pa proces oblikovanja političnih nacij sploh še ni končan. Preden sva se danes srečala sem stal na Prešernovem trgu in gledal spomenik Franceta Prešerna. V središču trga je velik krog. Če bi bili v Makedoniji, bi sredi njega stal ogromni spomenik Aleksandru Makedonskemu ali komu podobnemu. Ko se ljudje na takšen način soočajo s težavami, običajno ni razvojnih spodbud. Ampak razlaga obstaja – politične nacije se dokončno oblikujejo že po tem, ko se je oblikovala država. V Sovjetski zvezi je bil to znan pojav. Beloruska politična nacija se je oblikovala že po ustanovitvi neodvisne države. Podobno je bilo z Mongolijo. To ima svoje prednosti, pa tudi pomanjkljivosti. Predvsem pa proces ni hiter. Obstoječe generacije zato ne bodo doživele bistvenih sprememb svojega nacionalnega značaja. To velja za makedonski, ruski in podobne značaje. Za spremembe je treba nekaj generacij. Evropska unija nima tega časa. Medtem, ko sem govoril in glasno razmišljal, sem prišel do spoznanja, da bo ta vlak za večji del Balkana odpeljal prehitro. Zdi pa se mi, da Slovenija na njem že trdno sedi.

Pogovor bom končal s klišejem, ampak ne morem ne reči, kako zanimivi so časi, v katerih živimo.

Res je.


15.03.2023

Martin Marinč: Zaradi premajhnega vpisa smo morali šolo v Osilnici zapreti

Martin Marinč, ravnatelj osnovne šole Fara v bližnjem Kostelu, je pravi poznavalec teh krajev. Bil je med ustanovitelji občine Kostel, dobro pozna tegobe in lepote življenja tukaj ob Kolpi. Sloveniji pa je verjetno najbolj znan kot soustanovitelj in harmonikar pri Prifarskih muzikantih, ki letos praznujejo 35 letnico delovanja. V občinah Kostel in Osilnica v povprečju živi najstarejše prebivalstvo, nekaj čez 50 let so stari v povprečju. To v kraje ob Kolpi prinaša številne izzive, hkrati pa so zaradi lepote narave privlačni za obiskovalce in turiste.


08.03.2023

Peter Grum: Davčna kultura je najbolj pomembna za stopnjo sive ekonomije

Peter Grum od decembra lani vodi finančno upravo. Z davčno službo je tako rekoč povezan od začetka, saj se je kot vladni štipendist najprej zaposlil kot pripravnik na davčnem uradu v Ljubljani. Potem je v davčni oziroma zdaj finančni upravi opravljal več nalog, vodil različne oddelke, delo je bilo pretežno tesno povezano z informacijskimi tehnologijami in prenovo sistemov. Je tudi najmlajši generalni direktor Fursa oziroma njenih predhodnic. Ta položaj je zasedel z 41. leti. Po izobrazbi je diplomirani pravnik. Vodil je nekaj odmevnih projektov, uvedbo davčnih blagajn, izkoriščanje turističnih bonov, pa tudi vzpostavitev mobilne aplikacije e-davki. In kakšna bo finančna uprava čez pet let? Bo še bolj sodobna, se bo še bolj približala zavezancem in jim olajšala izpolnjevanje davčnih obveznosti ter spodbujala prostovoljno plačevanje ali pa bo šla v smer stroge ustanove z represivnimi prijemi? Tudi o tem z današnjim gostom Petrom Grumom, generalnim direktorjem finančne uprave.


01.03.2023

Miha Lampreht: Vse sem delal z veseljem, najbolj dinamično je bilo delo dopisnika v Moskvi

Kako razmišlja o novinarstvu in o RTV-hiši, v kateri je bil zaposlen več kot 41 let in ki preživlja verjetno najbolj turbulentne čase doslej? Kot novinar, urednik, komentator, direktor radia, nekdanji dopisnik iz Moskve, tudi prevajalec in alpinist, sicer pa radijec po duši in srcu, je kritičen in analitičen opazovalec dogajanja doma in po svetu. O dogajanju na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze veliko ve, zato ni čudno, da ni napovedoval hitrega konca vojne v Ukrajini, ko se je začela pred letom dni. Danes pravi, da gre "s slabega le še na slabše".


22.02.2023

Slovenski arheolog dr. Marko Mele na čelu muzeja Joanneum v Gradcu

V najstarejšem prirodoslovnem avstrijskem muzeju Joanneum v Gradcu, ki velja tudi za največji univerzalni muzej srednje Evrope, imajo novo vodstvo. Na čelu muzeja, ki združuje pod svojim okrilje 19 enot, je od začetka tega leta slovenski arheolog dr. Marko Mele, ki je postal znanstveni vodja te pomembne kulturne ustanove. Gremij, posebna komisija Joanneuma je odločitev o izbiri Meleta sprejel soglasno in izpostavila strokovno podkovanost slovenskega znanstvenika. Ta je bil doslej zadolžen za urejanje prazgodovinske zbirke graškega arheološkega muzeja in je med drugim lani vodil izkopavanja pod graškim gradom. Dr. Marko Mele bo graški muzej vodil do leta 2027. Med njegovimi prednostnimi izzivi bodo predvsem inovacije, sodelovanje in premik iz muzejskih prostorov navzven.


15.02.2023

Gašper Uršič: Cestne povezave so osnova za razvoj vseh krajev

Na terenu v Cerknem je bil naš gost 39-letni župan občine Cerkno Gašper Uršič, ki je decembra lani začel svoj drugi mandat. Pred vstopom v politiko je bil aktiven kulturnik, v.d. direktorja Lokalne turistične organizacije Laufar Cerkno in samostojni podjetnik. Med drugim ga bomo vprašali, zakaj se je leta 2018 odločil za župansko kandidaturo in kateri so največji razvojni izzivi občine s 4500 prebivalci in približno 6 milijonov evrov visokim letnim proračunom.


08.02.2023

Vita Mavrič: »Čeprav je moja pot uhojena, pravzaprav nikoli ne vem, kam bom prispela. V tem je čar.«

Šanson je uglasbena poezija, ki oživi pod odrskimi lučmi. S svojo unikatno interpretacijo, v kateri se spojijo glasba, pesniška beseda in gledališče, nam ga vse od konca 80. let prejšnjega stoletja prinaša Vita Mavrič. Svojo ustvarjalno pot si je tlakovala sama in dvajset let vodila Café teater ter pripravljala festival šansonov La vie en rose. Zadnjih pet let se posveča intimnejšim, vsebinsko zahtevnejšim projektom, kakršen je najnovejši album »Kontra-Alba« z njenimi interpretacijami pesmi Janija Kovačiča.


01.02.2023

Urška Klakočar Zupančič: Še vedno smo patriarhalna družba - na papirju smo sicer enakopravni, v praksi pa daleč od enakosti.

Preden je vstopila v politiko, je bila sodnica, javnosti pa je postala znana po tem, ko je bila deležna disciplinskega postopka zaradi svojih objav na družbenem omrežju Facebook, v katerih je bila kritična do nekdanjega premiera. Je podpredsednica stranke Gibanje Svoboda, maja lani pa je postala prva predsednica državnega zbora.


25.01.2023

Goran Šoster

Goran Šoster vodi Prleško razvojno agencijo, ki so jo v Ljutomeru ustanovili leta 1998, hkrati pa je član upravnega odbora Društva za razvoj slovenskega podeželja. Z različnimi projekti, ki segajo tudi čez državno mejo, s sodelavci skrbi za napredek in povezovanje zlasti na območju Prlekije in Pomurja, svojo zavezanost ekologiji pa udejanja tudi na svoji vinogradniški kmetiji v osrčju Krajinskega parka Jeruzalem. Kot ljutomerski alternativec se je že pred desetletji vključeval v gibanje za zaščito reke Mure, znan pa je tudi kot soustanovitelj slovenskega in evropskega podeželskega parlamenta. Goran Šoster že od vsega začetka poje v komornem pevskem zboru Orfej, ki v Ljutomeru deluje od leta 1989.


18.01.2023

David Zupančič: Mladim moraš nekaj ponuditi, ne jih samo omejevati

Gost osrednjega Intervjuja na Prvem je zdravnik David Zupančič, specializant infektologije, spletni vplivnež in avtor slovenske knjige leta 2022, Življenje v sivi coni. V svojem knjižnem prvencu, ki je podrl prodajne rekorde, opisuje čas pandemije koronavirusa skozi prizmo mladega zdravnika na ljubljanski Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, obenem pa humorno, iskreno in neposredno odpira še celo vrsto razmislekov o zdravstvenem sistemu, življenju in svetu. Vse troje ima v časih, ki jih živimo, še celo kopico preizkušenj in vprašanj. Davidu Zupančiču jih je zastavljala Mojca Delač.


11.01.2023

Rok Ravnikar: Nobene bogatije ni v slovenskem javnem zdravstvu

V studio smo povabili družinskega zdravnika v Zdravstvenem domu Kamnik Roka Ravnikarja, ki je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo na Zdravniški zbornici. Vprašali ga bomo, kje on vidi rešitev za akutno krizo v družinski medicini, ko 130 tisoč pacientov nima svojega izbranega zdravnika. So ambulante za neopredeljene res edina rešitev, bi lahko zvišali normativ, glavarinski količnik? Pa tudi, kaj misli o stavki, o plačah zdravnikov, kako mlade pritegniti v ta poklic.


04.01.2023

Izbor intervjujev iz leta 2022 - Drugi del

Prvo sredo v letu 2023 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 51 relevantnih sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 13 najodmevnejših. Odlomke šestih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali odlomke preostalih sedmih. Slišali boste odlomke iz pogovorov z dr. Gregorjem Modrom, prof. Brunom Giordanijem, arhitektom Robertom Klunom, popotnikom Zvonetom Šerugo, upokojeno kriminalistko Katjo Bašič, s strokovnjakom za vodo prof. dr. Mihaelom Brenčičem in s strokovnjakinjo za prst, Ddr. Ano Vovk.


28.12.2022

Izbor intervjujev iz leta 2022 - Prvi del

V terminu sredinega intervjuja smo izbrali 13 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2022. V prvem delu bomo slišali razmišljanja dr. Simona Malmenvalla, sinologinje dr. Maje Veselič, arhitekta dr. Miloša Kosca, pedologa dr. Roka Miheliča, dr. Andreja Robide in inženirja Marjana Pipenbaherja.


21.12.2022

Maša Ogrizek

Maša Ogrizek je po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, je od leta 2008 samozaposlena v kulturi; sprva kot kritičarka, sedaj kot književnica. Njeno pisanje za otroke in mladino odlikuje izpiljen jezik, ki je včasih intoniran humorno, spet drugič poetično. Njena zadnja knjiga Lisičja luna je prejela nagrado večernica za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo preteklega leta. Zbirka kratkih zgodb Koko Dajsa v mestu, ki je bila nominirana za nagrado Desetnica, je bila izbrana za projekt Ljubljana bere in so jo prejeli vsi ljubljanski četrtošolci. Po njeni knjigi Gospa s klobukom, ki je bila nominirana za Levstikovo nagrado, pa nastajata celovečerni animirani film in radijska igra.


14.12.2022

Silvo Karo, prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo v alpinizmu

Slovenski alpinizem je konec novembra dobil novo potrditev, da njegovi predstavniki sodijo med največje legende tovrstnega osvajanja gora. V Brianconu v Franciji je Silvo Karo prejel prestižno nagrado zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu. V več kot 40 let dolgi karieri je alpinistična pot Silva Kara vodila s kmečkega podeželja in domačih Julijskih Alp do brutalnih patagonskih viharjev, prostranih višav Himalaje, ožarjenih granitnih dimnikov Karakoruma in yosemitskih navpičnih zidov. Kakšno veličino dosežkov je žirija, ki podeljuje nagrado zlati cepin, prepoznala v delu sicer tudi Bloudkovega nagrajenca, nosilca odlikovanja red za zasluge Republike Slovenije in častnega člana angleškega Alpine Cluba Silva Kara, boste slišali v Intervjuju.


07.12.2022

Mia Žnidarič

Pred nekaj več kot tridesetimi leti je pustila delo v tovarni v Rušah in se prepustila petju. Kmalu se je s slovenskim prevodom standarda Is You Is or Is You Ain't My Baby – A si ti al' nisi ti moj ljubi – povzpela na vrh lestvic in osvojila domače občinstvo s svojim nežnim, žametnim glasom. Bila je prva jazzovska pevka pri nas, ki se je zavestno in z vsem srcem posvečala jazzovski glasbi in jo želela s prepevanjem tudi v slovenščini približati širšemu občinstvu. Ko je spoznala ameriškega pianista Steva Klinka, sta postala nerazdružljiv tandem tako v glasbenem kot zasebnem življenju in skupaj že skoraj trideset let pišeta čudovito zgodbo. Pred njo je izdaja petnajstega samostojnega albuma, ki ga je posnela z nacionalnim jazzovskim orkestrom, Big Bandom RTV Slovenija. Poglobljenost v besedilo in zvok skladb naredita njene interpretacije srčne, iskrene ter občutene. Mio Žnidarič gosti glasbena urednica Alja Kramar.


30.11.2022

Mateja Toman: Ob mednarodnem dnevu invalidov

Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije zastopa interese več kot 118.000 slovenskih invalidov. Je nevladna organizacija, ki prostovoljno združuje reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni v Republiki Sloveniji. Gostja sredinega Intervjuja je magistrica Mateja Toman, ki je letos oktobra, pred tem je bila vršilka dolžnosti, postala predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Ob prihajajočem 3. decembru, mednarodnem dnevu invalidov, smo z gostjo magistrico Matejo Toman osvetlili, kakšno je dejansko stanje na področju temeljnih pravic in enakih možnosti invalidov v naši družbi ter s kakšnimi izzivi se spopadajo invalidi v vsakdanjem življenju. Z njo se je pogovarjala Petra Medved.


23.11.2022

Robert Klun: »Arabski svet me je osvojil in povezal v svoj objem«

Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?


16.11.2022

Katja Bašič - Spolno nasilje vedno pusti posledice

Primeri spolnega nadlegovanja, izkoriščanja in zlorab praviloma vedno pretresejo javnost. Zaradi spolnega nasilja je policija v zadevi Fotopub že vložila prvo ovadbo, in sicer za štiri kazniva dejanja,od tega za dve zoper spolno nedotakljivost. Ob dogajanju v jahalnem klubu v Ljubljani policija opravlja preiskave. Nekatere žrtve so v obeh omenjenih primerih torej povedale svoje. 18. novembra zaznamujemo evropski dan boja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnimi zlorabami, 25. novembra pa mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Kje smo kot družba? Smo dovolj ozaveščeni? Da še vedno vlada taka družbena klima, da žrtve o tem ne govorijo, pravi Katja Bašič, upokojena kriminalistka z bogatimi izkušnjami na področju spolnega nasilja. Je spolnega nasilja zdaj več kot pred desetletji?


09.11.2022

Zvone Šeruga: "Sem eden najbolj srečnih, najbolj zadovoljnih, celo najbolj bogatih ljudi, kar jih poznam!"

»Škoda, da sem jo jaz napisal – ker bi jo sicer z veseljem prebral,« o svoji novi, že deseti knjigi pravi Zvone Šeruga. Pastirček izpod Gorjancev, ki bi moral postati duhovnik, a je raje postal svetovni popotnik, je obiskal 130 držav, 6 celin, pri tem pa mu je družbo delalo 9 motorjev, 18 potnih listov in številne sopotnice, med katerimi mu je že več kot štiri desetletja najljubša žena Romana. Kako so se potovanja v tem času spremenila, kako se je spremenil svet in kako njemu ljuba ljudstva v slabo dostopnih in manj znanih predelih sveta? Kaj ga po vseh teh letih potovanj še navduši, kaj preseneti in presune, je Zvone Šeruga povedal Andreji Čokl v Intervjuju na Prvem.


02.11.2022

Maja Veselič: Kitajska zdaj vstopa v tretje obdobje svoje sodobne zgodovine

Kakšno vizijo Kitajske in sveta si zamišlja kitajski predsednik Ši Džinping, zdaj ko si je zagotovil absolutno oblast, ter kakšno alternativo Kitajska, kot ključna izzivalka ZDA na globalnem geopolitičnem parketu, pravzaprav ponuja?


Stran 4 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov