Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. Je humanitarka, članica nevladne organizacije Norwegians People Aid, ki se ukvarja s pokonfliktno obnovo in humanitarno pomočjo na vojnih območjih, v Iraku pa deluje od leta 1995. Malijeva živi v Dohuku, na severu države. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Zdaj fokus preusmerja na splošno stanje pravic žensk v Iraku, kjer je družba izrazito konservativna in patriarhalna, posilstvo pa nekaj normalnega, pravi. O njenem delu, usodi Jazidinj po vrnitvi v rodno skupnost in propadu Islamske države v Iraku ter o splošnem stanju v tej nemirni državi, pa v sredinem Intervjuju na Prvem. Ne preslišite malo po 10. uri!
Intervju z Barbaro Mali, članico humanitarne organizacije Norwegian People`s Aid, ki od začetka leta 2015 živi in dela na severu Iraka
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Kot pravi, je to, kar se jim je zgodilo, povzročilo travmo celotni jazidski skupnosti.
S tem, ko se v vojnah posiljuje ženske, se posili celotno skupnost. Gre za kolektivno travmo. Vse, kar se je dogajalo ugrabljenim ženskam – bile so spolne sužnje, spreobrniti so se morale v islam, kar je za Jazide grozno, saj je v srži njihove identitete jazidska vera – se je dogajalo celotni skupnosti. Gostili smo raziskovalce ene od nemških fakultet, ki so po enem mesecu dejali, da niso še nikjer identificirali tako visokega post travmatskega sindroma. Ne le med ženskami, med celo skupnostjo.
Jazidska skupnost je ugrabljene ženske sprejela nazaj v svoje vrste, kljub temu da so v Iraku za posilstvo običajno okrivljene ženske same. Jazidski verski voditelji so v tem primeru naredili izjemo, izrekli fatvo.
Skupnost je bila precej prijazna s temi dekleti. Stalno poudarjajo, da so na nek način svete, da so trpele za jazidsko skupnost. Hkrati pa imamo individualne primere, ko na zunaj zgleda vse v redu, potem pa dekleta povedo, da jih doma kličejo “isisova nevesta”. Pogosto se dogaja tudi naslednje – če je v družini umrl sin, brat, oče, ali če je še vedno ugrabljen, če je izginil, ona pa je prišla nazaj, se – zanimivo – pojavlja ta moment: “Ti si manj vredna, bilo bi nam ljubše, če bi imeli sina, brata, torej moškega v družini nazaj, pa tebe mogoče ne.”
V primeru žensk so torej verski voditelji naredili izjemo, česar pa niso želeli narediti v primeru otrok, ki so prišli na svet med ugrabitvijo. Barbari Mali so med pogovori dejali, da naj zanje poskrbi Evropa.
Za njih je nesprejemljivo, da bi skupnost tega otroka sprejela, saj se v iraški zakonodaji in kulturi identiteta deduje po očetu. Mama je Jazidka, otrok pa musliman, kar je razlog, da skupnost zavrača take otroke.
Jazidinje se tako odločajo za naslednje možnosti – sledijo otrokovemu očetu, borcu ISIS-a v tujino; bivališče skupaj z otrokom poiščejo v katerem od begunskih taborov ali podzemnih zatočišč; mnoge pa otroke zapustijo in se vrnejo v svojo rodno skupnost.
Več o delu Barbare Mali, usodi Jazidinj po vrnitvi v svojo skupnost in splošnem stanju v Iraku po propadu Islamske države, pa na posnetku.
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. Je humanitarka, članica nevladne organizacije Norwegians People Aid, ki se ukvarja s pokonfliktno obnovo in humanitarno pomočjo na vojnih območjih, v Iraku pa deluje od leta 1995. Malijeva živi v Dohuku, na severu države. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Zdaj fokus preusmerja na splošno stanje pravic žensk v Iraku, kjer je družba izrazito konservativna in patriarhalna, posilstvo pa nekaj normalnega, pravi. O njenem delu, usodi Jazidinj po vrnitvi v rodno skupnost in propadu Islamske države v Iraku ter o splošnem stanju v tej nemirni državi, pa v sredinem Intervjuju na Prvem. Ne preslišite malo po 10. uri!
Intervju z Barbaro Mali, članico humanitarne organizacije Norwegian People`s Aid, ki od začetka leta 2015 živi in dela na severu Iraka
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Kot pravi, je to, kar se jim je zgodilo, povzročilo travmo celotni jazidski skupnosti.
S tem, ko se v vojnah posiljuje ženske, se posili celotno skupnost. Gre za kolektivno travmo. Vse, kar se je dogajalo ugrabljenim ženskam – bile so spolne sužnje, spreobrniti so se morale v islam, kar je za Jazide grozno, saj je v srži njihove identitete jazidska vera – se je dogajalo celotni skupnosti. Gostili smo raziskovalce ene od nemških fakultet, ki so po enem mesecu dejali, da niso še nikjer identificirali tako visokega post travmatskega sindroma. Ne le med ženskami, med celo skupnostjo.
Jazidska skupnost je ugrabljene ženske sprejela nazaj v svoje vrste, kljub temu da so v Iraku za posilstvo običajno okrivljene ženske same. Jazidski verski voditelji so v tem primeru naredili izjemo, izrekli fatvo.
Skupnost je bila precej prijazna s temi dekleti. Stalno poudarjajo, da so na nek način svete, da so trpele za jazidsko skupnost. Hkrati pa imamo individualne primere, ko na zunaj zgleda vse v redu, potem pa dekleta povedo, da jih doma kličejo “isisova nevesta”. Pogosto se dogaja tudi naslednje – če je v družini umrl sin, brat, oče, ali če je še vedno ugrabljen, če je izginil, ona pa je prišla nazaj, se – zanimivo – pojavlja ta moment: “Ti si manj vredna, bilo bi nam ljubše, če bi imeli sina, brata, torej moškega v družini nazaj, pa tebe mogoče ne.”
V primeru žensk so torej verski voditelji naredili izjemo, česar pa niso želeli narediti v primeru otrok, ki so prišli na svet med ugrabitvijo. Barbari Mali so med pogovori dejali, da naj zanje poskrbi Evropa.
Za njih je nesprejemljivo, da bi skupnost tega otroka sprejela, saj se v iraški zakonodaji in kulturi identiteta deduje po očetu. Mama je Jazidka, otrok pa musliman, kar je razlog, da skupnost zavrača take otroke.
Jazidinje se tako odločajo za naslednje možnosti – sledijo otrokovemu očetu, borcu ISIS-a v tujino; bivališče skupaj z otrokom poiščejo v katerem od begunskih taborov ali podzemnih zatočišč; mnoge pa otroke zapustijo in se vrnejo v svojo rodno skupnost.
Več o delu Barbare Mali, usodi Jazidinj po vrnitvi v svojo skupnost in splošnem stanju v Iraku po propadu Islamske države, pa na posnetku.
Kako razmišlja o novinarstvu in o RTV-hiši, v kateri je bil zaposlen več kot 41 let in ki preživlja verjetno najbolj turbulentne čase doslej? Kot novinar, urednik, komentator, direktor radia, nekdanji dopisnik iz Moskve, tudi prevajalec in alpinist, sicer pa radijec po duši in srcu, je kritičen in analitičen opazovalec dogajanja doma in po svetu. O dogajanju na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze veliko ve, zato ni čudno, da ni napovedoval hitrega konca vojne v Ukrajini, ko se je začela pred letom dni. Danes pravi, da gre "s slabega le še na slabše".
V najstarejšem prirodoslovnem avstrijskem muzeju Joanneum v Gradcu, ki velja tudi za največji univerzalni muzej srednje Evrope, imajo novo vodstvo. Na čelu muzeja, ki združuje pod svojim okrilje 19 enot, je od začetka tega leta slovenski arheolog dr. Marko Mele, ki je postal znanstveni vodja te pomembne kulturne ustanove. Gremij, posebna komisija Joanneuma je odločitev o izbiri Meleta sprejel soglasno in izpostavila strokovno podkovanost slovenskega znanstvenika. Ta je bil doslej zadolžen za urejanje prazgodovinske zbirke graškega arheološkega muzeja in je med drugim lani vodil izkopavanja pod graškim gradom. Dr. Marko Mele bo graški muzej vodil do leta 2027. Med njegovimi prednostnimi izzivi bodo predvsem inovacije, sodelovanje in premik iz muzejskih prostorov navzven.
Na terenu v Cerknem je bil naš gost 39-letni župan občine Cerkno Gašper Uršič, ki je decembra lani začel svoj drugi mandat. Pred vstopom v politiko je bil aktiven kulturnik, v.d. direktorja Lokalne turistične organizacije Laufar Cerkno in samostojni podjetnik. Med drugim ga bomo vprašali, zakaj se je leta 2018 odločil za župansko kandidaturo in kateri so največji razvojni izzivi občine s 4500 prebivalci in približno 6 milijonov evrov visokim letnim proračunom.
Šanson je uglasbena poezija, ki oživi pod odrskimi lučmi. S svojo unikatno interpretacijo, v kateri se spojijo glasba, pesniška beseda in gledališče, nam ga vse od konca 80. let prejšnjega stoletja prinaša Vita Mavrič. Svojo ustvarjalno pot si je tlakovala sama in dvajset let vodila Café teater ter pripravljala festival šansonov La vie en rose. Zadnjih pet let se posveča intimnejšim, vsebinsko zahtevnejšim projektom, kakršen je najnovejši album »Kontra-Alba« z njenimi interpretacijami pesmi Janija Kovačiča.
Preden je vstopila v politiko, je bila sodnica, javnosti pa je postala znana po tem, ko je bila deležna disciplinskega postopka zaradi svojih objav na družbenem omrežju Facebook, v katerih je bila kritična do nekdanjega premiera. Je podpredsednica stranke Gibanje Svoboda, maja lani pa je postala prva predsednica državnega zbora.
Goran Šoster vodi Prleško razvojno agencijo, ki so jo v Ljutomeru ustanovili leta 1998, hkrati pa je član upravnega odbora Društva za razvoj slovenskega podeželja. Z različnimi projekti, ki segajo tudi čez državno mejo, s sodelavci skrbi za napredek in povezovanje zlasti na območju Prlekije in Pomurja, svojo zavezanost ekologiji pa udejanja tudi na svoji vinogradniški kmetiji v osrčju Krajinskega parka Jeruzalem. Kot ljutomerski alternativec se je že pred desetletji vključeval v gibanje za zaščito reke Mure, znan pa je tudi kot soustanovitelj slovenskega in evropskega podeželskega parlamenta. Goran Šoster že od vsega začetka poje v komornem pevskem zboru Orfej, ki v Ljutomeru deluje od leta 1989.
Gost osrednjega Intervjuja na Prvem je zdravnik David Zupančič, specializant infektologije, spletni vplivnež in avtor slovenske knjige leta 2022, Življenje v sivi coni. V svojem knjižnem prvencu, ki je podrl prodajne rekorde, opisuje čas pandemije koronavirusa skozi prizmo mladega zdravnika na ljubljanski Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, obenem pa humorno, iskreno in neposredno odpira še celo vrsto razmislekov o zdravstvenem sistemu, življenju in svetu. Vse troje ima v časih, ki jih živimo, še celo kopico preizkušenj in vprašanj. Davidu Zupančiču jih je zastavljala Mojca Delač.
V studio smo povabili družinskega zdravnika v Zdravstvenem domu Kamnik Roka Ravnikarja, ki je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo na Zdravniški zbornici. Vprašali ga bomo, kje on vidi rešitev za akutno krizo v družinski medicini, ko 130 tisoč pacientov nima svojega izbranega zdravnika. So ambulante za neopredeljene res edina rešitev, bi lahko zvišali normativ, glavarinski količnik? Pa tudi, kaj misli o stavki, o plačah zdravnikov, kako mlade pritegniti v ta poklic.
Prvo sredo v letu 2023 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 51 relevantnih sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 13 najodmevnejših. Odlomke šestih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali odlomke preostalih sedmih. Slišali boste odlomke iz pogovorov z dr. Gregorjem Modrom, prof. Brunom Giordanijem, arhitektom Robertom Klunom, popotnikom Zvonetom Šerugo, upokojeno kriminalistko Katjo Bašič, s strokovnjakom za vodo prof. dr. Mihaelom Brenčičem in s strokovnjakinjo za prst, Ddr. Ano Vovk.
V terminu sredinega intervjuja smo izbrali 13 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2022. V prvem delu bomo slišali razmišljanja dr. Simona Malmenvalla, sinologinje dr. Maje Veselič, arhitekta dr. Miloša Kosca, pedologa dr. Roka Miheliča, dr. Andreja Robide in inženirja Marjana Pipenbaherja.
Maša Ogrizek je po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, je od leta 2008 samozaposlena v kulturi; sprva kot kritičarka, sedaj kot književnica. Njeno pisanje za otroke in mladino odlikuje izpiljen jezik, ki je včasih intoniran humorno, spet drugič poetično. Njena zadnja knjiga Lisičja luna je prejela nagrado večernica za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo preteklega leta. Zbirka kratkih zgodb Koko Dajsa v mestu, ki je bila nominirana za nagrado Desetnica, je bila izbrana za projekt Ljubljana bere in so jo prejeli vsi ljubljanski četrtošolci. Po njeni knjigi Gospa s klobukom, ki je bila nominirana za Levstikovo nagrado, pa nastajata celovečerni animirani film in radijska igra.
Slovenski alpinizem je konec novembra dobil novo potrditev, da njegovi predstavniki sodijo med največje legende tovrstnega osvajanja gora. V Brianconu v Franciji je Silvo Karo prejel prestižno nagrado zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu. V več kot 40 let dolgi karieri je alpinistična pot Silva Kara vodila s kmečkega podeželja in domačih Julijskih Alp do brutalnih patagonskih viharjev, prostranih višav Himalaje, ožarjenih granitnih dimnikov Karakoruma in yosemitskih navpičnih zidov. Kakšno veličino dosežkov je žirija, ki podeljuje nagrado zlati cepin, prepoznala v delu sicer tudi Bloudkovega nagrajenca, nosilca odlikovanja red za zasluge Republike Slovenije in častnega člana angleškega Alpine Cluba Silva Kara, boste slišali v Intervjuju.
Pred nekaj več kot tridesetimi leti je pustila delo v tovarni v Rušah in se prepustila petju. Kmalu se je s slovenskim prevodom standarda Is You Is or Is You Ain't My Baby – A si ti al' nisi ti moj ljubi – povzpela na vrh lestvic in osvojila domače občinstvo s svojim nežnim, žametnim glasom. Bila je prva jazzovska pevka pri nas, ki se je zavestno in z vsem srcem posvečala jazzovski glasbi in jo želela s prepevanjem tudi v slovenščini približati širšemu občinstvu. Ko je spoznala ameriškega pianista Steva Klinka, sta postala nerazdružljiv tandem tako v glasbenem kot zasebnem življenju in skupaj že skoraj trideset let pišeta čudovito zgodbo. Pred njo je izdaja petnajstega samostojnega albuma, ki ga je posnela z nacionalnim jazzovskim orkestrom, Big Bandom RTV Slovenija. Poglobljenost v besedilo in zvok skladb naredita njene interpretacije srčne, iskrene ter občutene. Mio Žnidarič gosti glasbena urednica Alja Kramar.
Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije zastopa interese več kot 118.000 slovenskih invalidov. Je nevladna organizacija, ki prostovoljno združuje reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni v Republiki Sloveniji. Gostja sredinega Intervjuja je magistrica Mateja Toman, ki je letos oktobra, pred tem je bila vršilka dolžnosti, postala predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Ob prihajajočem 3. decembru, mednarodnem dnevu invalidov, smo z gostjo magistrico Matejo Toman osvetlili, kakšno je dejansko stanje na področju temeljnih pravic in enakih možnosti invalidov v naši družbi ter s kakšnimi izzivi se spopadajo invalidi v vsakdanjem življenju. Z njo se je pogovarjala Petra Medved.
Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?
Primeri spolnega nadlegovanja, izkoriščanja in zlorab praviloma vedno pretresejo javnost. Zaradi spolnega nasilja je policija v zadevi Fotopub že vložila prvo ovadbo, in sicer za štiri kazniva dejanja,od tega za dve zoper spolno nedotakljivost. Ob dogajanju v jahalnem klubu v Ljubljani policija opravlja preiskave. Nekatere žrtve so v obeh omenjenih primerih torej povedale svoje. 18. novembra zaznamujemo evropski dan boja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnimi zlorabami, 25. novembra pa mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Kje smo kot družba? Smo dovolj ozaveščeni? Da še vedno vlada taka družbena klima, da žrtve o tem ne govorijo, pravi Katja Bašič, upokojena kriminalistka z bogatimi izkušnjami na področju spolnega nasilja. Je spolnega nasilja zdaj več kot pred desetletji?
»Škoda, da sem jo jaz napisal – ker bi jo sicer z veseljem prebral,« o svoji novi, že deseti knjigi pravi Zvone Šeruga. Pastirček izpod Gorjancev, ki bi moral postati duhovnik, a je raje postal svetovni popotnik, je obiskal 130 držav, 6 celin, pri tem pa mu je družbo delalo 9 motorjev, 18 potnih listov in številne sopotnice, med katerimi mu je že več kot štiri desetletja najljubša žena Romana. Kako so se potovanja v tem času spremenila, kako se je spremenil svet in kako njemu ljuba ljudstva v slabo dostopnih in manj znanih predelih sveta? Kaj ga po vseh teh letih potovanj še navduši, kaj preseneti in presune, je Zvone Šeruga povedal Andreji Čokl v Intervjuju na Prvem.
Kakšno vizijo Kitajske in sveta si zamišlja kitajski predsednik Ši Džinping, zdaj ko si je zagotovil absolutno oblast, ter kakšno alternativo Kitajska, kot ključna izzivalka ZDA na globalnem geopolitičnem parketu, pravzaprav ponuja?
Slovenska javnost si bo v naslednji dneh lahko ogledala dokumentarni film Sarajevo Safari. Film prikazuje sprevržen način lova na ljudi v obleganem Sarajevu pred 30 leti. Gre za najnovejšo stvaritev filmskega režiserja Mirana Zupaniča. Redni profesor na Akademiji za gledališče radio, film in televizijo je znan po tem, da izbira teme, ki so bile v določenem zgodovinskem obdobju zelo pereče, težke. Izbira teme, pred katerimi so si ljudje zatiskali oči. V zadnjih tednih se tako sooča s številnimi obtožbami zaradi razkrivanja resnice dogajanja na Balkanu po letu 1992. Kdo so bili ti ljudje, ki so plačevali za ubijanje in kako je potekalo iskanje prič? Miran Zupanič je tokratni gost sredinega intervjuja.
Marica Uršič Zupan je januarja postala četrta varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, odkar pri nas poznamo ta institut. Kot tri ključne stebre svojega delovanje poudarja: novinarsko in uredniško profesionalnost, medijsko etiko in odgovorno vlogo medija v družbi. Med vodstvom in uredništvom mora biti požarni zid, je prepričana. Na kakšen način se hipne razmere na RTV Slovenija kažejo v odzivih, ki jih prejema varuhinja? O uravnoteženosti, parcialnih interesih, ki niso javni interes, športu, jeziku in točnem času z Marico Uršič Zupan v sredinem Intervjuju.
Neveljaven email naslov