Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Slikar, grafik, risar in profesor Črtomir Frelih najraje večkrat ponovi misel Friedricha Nietzscheja, da umetnost potrebujemo, ker brez nje ne bi prenesli resnice
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je likovni umetnik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Slikar in grafik in redni profesor za grafiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Črtomir Frelih se, kot pravi, s smešno platjo risanja ukvarja že dolgo časa, vsaj od srednje šole, sčasoma je za humoren način izražanja pridobil tudi teoretski interes. Zadnje čase se je širšemu občinstvu priljubil, kot pravi, "z odmikom od običajnega likovnega premišljevanja o resnih vsebinah k resnemu likovnemu premišljevanju o smešnih stvareh". Kot pravi, je za humor bistveno, da človek zna vsakdanje reči pogledati z drugega zornega kota, tako kot drugi še niso poskušali, najti reči, ki se ne ujemajo, razlike v predstavah, kar prinese humoren učinek. Trudi se, da bi bil njegov "lisičji" humor, ki izhaja iz bohinjsko pogojenega genius locija komunikativen, razumljiv tudi za likovno slabše izobražene ljudi in da v likovni krajini, ki se je v 21. stoletju naravnih in generiranih likovnih impulzov zelo pomnožila in zgostila, nikogar ne bi užalil:
To je tisto, kar si ljudje od umetnosti želijo nasploh. Umetnost bi radi razumeli in te risbe so take, da imajo kar spodaj razlago napisano.
Frelihov humor, ki ima več različnih virov, kot otrok je namreč sam videl lisice in poslušal, kaj so o njih pripovedovali starejši ljudje, tudi vaške modrece, ki so znali pripovedovati in se šaliti na nekonvencionalen način, v jezikovni podobi odraža krajinske, narečne značilnosti Bohinja. Frelih pravi, da reče oz. zapiše tako, kot bi to storil doma v neformalnem položaju, saj to prinese s sabo posebno barvo.
Vsak dober humor, ki se loteva tudi vsakdanjih, družbenih in političnih razmer, ljudem pridrži ogledalo:
Nekje sem že zapisal, da bi na tem mestu, kjer stojijo lisice, pravzaprav morali stati ljudje, če to ne bi bilo nespodobno, nemoralno ali celo prepovedano /…/. Jaz imam občutek, da se je v Sloveniji v zadnjem času razvila kultura javnega dialoga, ki na razmišljanje sploh ne da več kaj dosti, ampak samo še na grobo silo in imamo skoraj raje spopade …
Sicer pa Frelih meni, da v svetu najrazličnejših kriz, ki prizadenejo tako naravo kot živali in ljudi, "antropocentrizem ne bo tako hitro popustil", ker bi bili ljudje radi vodilni tudi pri tem, ko za seboj popravljajo škodo, poleg tega pa je človek v veri napredka moral ohranjati iluzijo, da je krona stvarstva in da je odgovoren za ves svet. Lisice pa se pač s človeškimi rečmi ne bodo preveč obremenjevale.
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Slikar, grafik, risar in profesor Črtomir Frelih najraje večkrat ponovi misel Friedricha Nietzscheja, da umetnost potrebujemo, ker brez nje ne bi prenesli resnice
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je likovni umetnik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Slikar in grafik in redni profesor za grafiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Črtomir Frelih se, kot pravi, s smešno platjo risanja ukvarja že dolgo časa, vsaj od srednje šole, sčasoma je za humoren način izražanja pridobil tudi teoretski interes. Zadnje čase se je širšemu občinstvu priljubil, kot pravi, "z odmikom od običajnega likovnega premišljevanja o resnih vsebinah k resnemu likovnemu premišljevanju o smešnih stvareh". Kot pravi, je za humor bistveno, da človek zna vsakdanje reči pogledati z drugega zornega kota, tako kot drugi še niso poskušali, najti reči, ki se ne ujemajo, razlike v predstavah, kar prinese humoren učinek. Trudi se, da bi bil njegov "lisičji" humor, ki izhaja iz bohinjsko pogojenega genius locija komunikativen, razumljiv tudi za likovno slabše izobražene ljudi in da v likovni krajini, ki se je v 21. stoletju naravnih in generiranih likovnih impulzov zelo pomnožila in zgostila, nikogar ne bi užalil:
To je tisto, kar si ljudje od umetnosti želijo nasploh. Umetnost bi radi razumeli in te risbe so take, da imajo kar spodaj razlago napisano.
Frelihov humor, ki ima več različnih virov, kot otrok je namreč sam videl lisice in poslušal, kaj so o njih pripovedovali starejši ljudje, tudi vaške modrece, ki so znali pripovedovati in se šaliti na nekonvencionalen način, v jezikovni podobi odraža krajinske, narečne značilnosti Bohinja. Frelih pravi, da reče oz. zapiše tako, kot bi to storil doma v neformalnem položaju, saj to prinese s sabo posebno barvo.
Vsak dober humor, ki se loteva tudi vsakdanjih, družbenih in političnih razmer, ljudem pridrži ogledalo:
Nekje sem že zapisal, da bi na tem mestu, kjer stojijo lisice, pravzaprav morali stati ljudje, če to ne bi bilo nespodobno, nemoralno ali celo prepovedano /…/. Jaz imam občutek, da se je v Sloveniji v zadnjem času razvila kultura javnega dialoga, ki na razmišljanje sploh ne da več kaj dosti, ampak samo še na grobo silo in imamo skoraj raje spopade …
Sicer pa Frelih meni, da v svetu najrazličnejših kriz, ki prizadenejo tako naravo kot živali in ljudi, "antropocentrizem ne bo tako hitro popustil", ker bi bili ljudje radi vodilni tudi pri tem, ko za seboj popravljajo škodo, poleg tega pa je človek v veri napredka moral ohranjati iluzijo, da je krona stvarstva in da je odgovoren za ves svet. Lisice pa se pač s človeškimi rečmi ne bodo preveč obremenjevale.
V terminu sredinega intervjuja ste v tem letu lahko prisluhnili 46 gostom, za vas pa smo ob koncu leta izbrali 14 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2023. V prvem delu bomo slišali razmišljanja infektologa in pisatelja Davida Zupančiča, avtomobilskega oblikovalca Georga Gedla, pa tudi Andreja Gradišnika, do zdaj najstarejšega Slovenca, ki je priplezal na sam vrh sveta. Z nami so bili tudi nekdanji poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Franci Petek, vrhunska strokovnjakinja za področje umetne inteligence dr. Marinka Žitnik, profesorica defektologije Mateja Korošec ter predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Izbor je pripravil Marko Rozman.
V oddaji Intervju tokrat gostimo guvernerja Banke Slovenije Boštjana Vasleta. Prvi mož naše centralne banke skupaj z ostalimi guvernerji v Frankfurtu odloča o ključnih monetarnih ukrepih, ki krojijo življenja Evropejcev, med drugim tudi o višini obrestnih mer, ki vplivajo na naše zadolževanje. V Ljubljani pa skupaj z ekipo nadzoruje poslovanje slovenskih bank ter bdi nad finančno stabilnostjo v državi. V pogovoru tik pred koncem leta nam bo med drugim razkril za koliko se bo gospodarska aktivnost prihodnje leto okrepila, zakaj je slovenska inflacija precej višja od evrske, na račun česa slovenske banke letos kujejo rekordne dobičke in ali se bo čez leto dni potegoval za nov šestletni mandat.
Dušan Škodič je začel hoditi v gore s starši, kot srednješolec pa je opravil tečaj za mladinske planinske vodnike v letnih in zimskih razmerah. Opravljen ima tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in nekaj let se je ukvarjal z alpinizmom. Pisati je začel v srednji šoli. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1994, član uredniškega odbora je od leta 2009. Je tudi avtor več knjig, povezanih s planinsko tematiko. V zadnjih letih je raziskoval arhiv kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, v katerem je odkril slovenski javnosti neznano gradivo, pomembno za preučevanje zgodovine našega planinstva in alpinizma v navezavi z osvajanjem Triglava in drugih slovenskih gora. Ta odkritja je uvrstil v nedavno izdani knjigi Triglav je naš. Dušan Škodič bo svoja odkritja delil z nami v oddaji Intervju na Prvem.
Dubaj je te dni zbirališče svetovnih voditeljev, ki na podnebni konferenci razpravljajo o prihodnosti planeta, Riad pa bo čez šest let gostil svetovno razstavo Expo. Arabske države kar tekmujejo v privabljanju svetovne javnosti na mnogih področjih. Savdska Arabija, ki je tudi največja svetovna izvoznica nafte, počasi prihaja na piedestal Arabskega polotoka. To je pri svojem delovanju opažal Radomir Putnik, in sicer pri izdelavi ventilov v naftni, petrokemični in nuklearni industriji. Danes projektira in postavlja sončne elektrarne ter polnilnice za električna vozila. Vidi se tudi v vlogi povezovalca med slovenskimi podjetji in trgom Savdske Arabije. Z navdušenjem govori o viziji 2030, projektih NEOM in priložnostih v tem delu sveta. S čim in zakaj ga je kot podjetnika zasvojila Savdska Arabija? In ali je ta arabska država, ki ji pripisujejo številne kršitve človekovih pravic, priložnost za slovenska podjetja? O tem v sredinem Intervjuju.
Lidija Živčič je strokovna vodja pri organizaciji Focus - društvu za sonaraven razvoj, kjer se med drugim ukvarja z energetiko in vprašanjem energetske revščine. Raziskave kažejo, da se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo, pri čemer ne gre več toliko za razlike med posameznimi državami, ampak za razlike med sloji znotraj držav. Na podlagi javno objavljenih podatkov je, denimo, časnik Guardian nedavno objavil analizo, po kateri so bila zasebna letala 200 milijarderjev od začetka leta 2022 do danes v zraku skupno kar 11 let, njihov ogljični odtis pa je enak odtisu skoraj 40.000 Britancev. Lidija Živčič to imenuje energetska dekadenca. »Z energijo ravnamo zelo razvratno. Velik problem je, da se o energetski dekadenci na politični ravni sploh ne pogovarjamo. To je nekakšna tabu tema, nedostopno področje, ki se ga ne smemo dotikati, kajti tukaj gre za neke svoboščine ljudi, ki jih ne smemo omejevati. Takšna je vsaj retorika oziroma pojmovanje v naši družbi. Vendar se bojim, da bomo morali temu tabuju narediti konec, kajti da nas bo večina gledala, kako manjšina veselo leti, medtem ko si mi v bistvu niti ne upamo iti na obisk k neki bolj oddaljeni družini in videti ljudi, ki jih imamo zelo radi - tega žal ne bomo trpeli.« Evropska komisija je sredi novembra projektu, ki ga koordinira Focus, podelila nagrado za družbeno inovacijo leta 2023. Gre za tako imenovana skupnostna srečanja. »Gre za obliko srečanj, na katerih se v rednih intervalih, na primer enkrat na dva tedna, zbere skupina ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina. Ideja skupinskega naslavljanja, da ljudje drug drugemu pomagajo prebroditi težave energetske revščine. Na primer, če je nekdo zamenjal dražjega dobavitelja s cenejšim, lahko to svojo izkušnjo deli z drugimi skupini in s tem pomaga tudi drugim. Če ima nekdo nakopičene dolgove in je uspel s podjetjem ali ob pomoči Zveze prijateljev mladine narediti načrt za odplačevanje dolga, lahko tudi to izkušnjo deli z drugimi. Skratka, med ljudmi želimo narediti neke mreže, ki bi jih opolnomočile, delile pridobljena znanja in izkušnje in ki bi skušale destigmatrizirati eneregetsko revščino. Kajti ne gre za to, da je nekdo osebno kriv in odgovoren, ampak gre pogosto za sistemske napake, ki jih moramo sistemsko nasloviti.«
Uroš Ahčan je dr. medicine, specialist plastične rekonstruktivne in estetske kirurgije, tudi profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pred nekaj leti je presenetil medicinski svet, ko mu je z ekipo uspelo z uporabo 3D-tehnologije na podlakti pacientke izdelati nos in ga potem uspešno prenesti na obraz. Je avtor več knjig, tudi strokovnih člankov. Operira doma in v tujini. Je iskren v pogledih in razmišljanjih, tudi kritičen do sveta okoli sebe. V novi knjigi Skalpel opisuje svoje življenje in delo, uspehe in neuspehe, razmišlja o svojem poklicu in o medicini nasploh. »V moji knjigi so junaki pacienti,« poudarja.
96-letni Franc Gomboc iz Murskih Črncev v občini Tišina je opazno zaznamoval tako pomursko kot slovensko gasilstvo. Prav tako opazne sledi je zapustil tudi v slovenskem gasilskem zgodovinopisju, sicer pa je bil in častni regijski poveljnik ter častni občan, še vedno je zelo dejaven na različnih področjih družbenega življenja. Do nedavnega je delal tudi v domačem vinogradu in gozdu, kot pravi, pa v življenju obžaluje samo to, da ni več časa namenil svoji družini. Zelo je ponosen na svoje gasilske tovariše, ki so danes tako kot nekdaj ljudem vedno pripravljeni pomagati.
V tokratnem Intervjuju gostimo Karla Gržana. Duhovnika, pisatelja, magistra teologije, doktorja literarnih ved in redovnika kapucinov, enega najbolj priljubljenih, predvsem pa najbolj pronicljivih mislecev, raziskovalcev in človekoljubov našega prostora. S patrom Karlom Gržanom se je pogovarjala Liana Buršič, tokrat o spoznavni moči tišine, o zdravilnosti žalovanja, pomenu in izgubljanju ritualnosti, globoki razklanosti našega časa in veri v človekovo prebujenje iz površnih zaznavnosti.
Pred sobotnim finalom Festivala slovenskega šansona v Rogaški Slatini se nam v pogovoru pridruži dramaturg in pesnik Ervin Fritz, čigar verzi so se neločljivo prepletli s pojmom slovenskega šansona. Uglasbljali so jih skladatelji, še posebno Bojan Adamič in Urban Koder, zazveneli so z vokali Meri Avsenak, Vite Mavrič, Lada Leskovarja in zasedbe Same babe. Avtor preštevilnih pesmi, polnih humorja in nezgrešljivih bodic, je v osemdesetih letih sooblikoval Festival jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini. V njegovi družbi se ozremo na pot, ki jo je do danes prehodil slovenski šanson.
Slovenija spada po skupni količini rečne vode na prebivalca med najbogatejše v Evropi. Vodo srečujemo povsod v naravi, in to kdaj pa kdaj občutimo tudi sami. Svojo moč je pokazala pred kratkim v sicer najbolj sušnem mesecu koledarskega leta. Hidrologi se ukvarjajo z ugotavljanjem razpoložljivih vodnih virov, njihovo kakovostjo ter vplivi na živo in neživo naravo. Hkrati določajo temeljne velikosti pri graditvi hidrotehničnih objektov in upravljanju voda. Pri poplavah določajo obseg in verjetnost tega pojava. Med njimi je tudi Rok Fazarinc, gradbeni inženir, ki je prejemnik različnih nagrad Inženirske zbornice Slovenije. Hidrotehnik že več desetletij sodeluje pri številnih projektih protipoplavne varnosti pri vodotokih. Je tudi član sveta za obnovo po avgustovski ujmi. Kjer se zatika in kje je opazen sanacijski napredek? Kateri deli naše države so sicer najbolj poplavno ogroženi?
Dr. Robert Šumi, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), je doktor znanosti s področja poslovne etike. Vodenje protikorupcijske komisije je prevzel v nehvaležnem času, leta 2020, ko je bil ugled komisije zaradi krize vodenja in notranjih sporov predhodnega vodstva na preizkušnji. Svojo poklicno pot je začel kot policist in pozneje kriminalist na Policijski upravi Kranj, od leta 2007 pa je bil zaposlen na Generalni policijski upravi, kjer je med drugim v obdobju 2008–2010 vodil delovno skupino za krepitev integritete policistov na nivoju celotne policije. V pogovoru se bomo dotaknili odnosa politike do vprašanj, povezanih z integriteto in preprečevanjem korupcije ter kakšna je sploh zaznava korupcije v slovenski družbi. Kaj je treba izboljšati in kje sogovornik vidi izzive za prihodnje rodove na področju integritete in preprečevanja korupcije?
Robert Carotta, zdravnik kirurg, vodja urgence v splošni bolnišnici Jesenice, je tudi svetovalec poveljnika poveljstva sil pri Slovenski vojski. Po avgustovskih katastrofalnih poplavah je bil kot uniformirani zdravnik štiri dni v Črni na Koroškem, tudi ob množični zastrupitvi z ogljikovim monoksidom. Takrat je bilo odločilno usklajeno sodelovanje vojske in koroških reševalnih služb: zdravstva, gorskih reševalcev ter vseh preostalih. Med obsežnim izbruhom covida je bil koordinator za posteljne kapacitete, saj je primanjkovalo postelj za namestitve pacientov. To je bil nepredvidljiv čas za vse, nova izkušnja za zdravstveni sistem, pa tudi zanj osebno. Politika ga ni nikoli zanimala, v začasnem prehajanju zdravnikov v politiko in vračanju v zdravniške vrste pa ne vidi ničesar slabega. Foto: arhiv Splošne bolnišnice Jesenice
Dr. Robert Oravecz je psihiater z doktoratom iz psihologije. Naziv specialista psihoterapije je pridobil na Madžarskem. Od leta 2007 predava na treh zasebnih fakultetah, zadnja leta kot docent. Kot psihiater je zaposlen v psihiatrični bolnišnici Ormož, je pa tudi ustanovitelj Centra za osebnostno rast in razvoj. Skupaj s svojim strokovnim terapevtskim timom se ukvarja z zdravljenjem zgodnjih travm s psihoterapijo v okviru dnevne bolnišnice v prostorih Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo. Z dr. Robertom Oraveczem, ki je v Slovenijo prišel konec 80tih let kot vojvodinski Madžar, se bo v sredinem intervjuju pogovarjala Cirila Štuber.
Avgustovske poplave so pisale tudi nesebične zgodbe, zgodbe srčnih in predanih mož, ki so bili na terenu zaradi ljudi. Eden izmed teh je tudi poklicni gasilec Matjaž Gorenšek, ki se je 6. avgusta zvečer, ko so se podivjane vode nekoliko umirile, skupaj z devetimi stanovskimi kolegi odpravil v razdejano Črno na Koroškem in vzpostavil intervencijski štab. Ta je pod njegovim vodstvom usklajeval odpravo posledic poplav, pri tem pa tako kot številni drugi žrtvoval druženje in dopust z družino, da bi pomagal prizadetim v naravni nesreči. Matjaža Gorenška, poveljnika koroške gasilske regije, ki si je gasilsko kilometrino nabiral v domačem Prostovoljnem gasilskem društvu Kotlje, pobliže spoznate v sredinem Intervjuju na Prvem.
September, svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, letos poteka z geslom Nikoli prezgodaj, nikoli prepozno, pri tem pa poudarja dejavno vedenje in življenjski slog, ki zmanjšata tveganje za demenco. Tudi o tem se bomo v oddaji Intervju pogovarjali s prof. dr. Nicolaasom Bohnenom, uglednim nevroznanstvenikom in nevrologom z Univerze v Michiganu, ki se na svoji raziskovalni poti zlasti posveča Parkinsonovi bolezni, Alzheimerjevi bolezni in obliki demence, o kateri manjkrat govorimo – demenci z Lewyjevimi telesci. Kakšni so najnovejša spoznanja, diagnostika, možnosti zdravljenja, kako sodeluje z ekipo v Sloveniji, pa tudi kaj ima z nevrodegenerativnimi boleznimi naš način življenja? O tem se je s prof. dr. Nicolaasom Bohnenom pogovarjala Mojca Delač.
Dr. Marinka Žitnik na Univerzi Harvard razvija modele generativne umetne inteligence, specifično namenjene uporabi v medicini. Pri tem sodeluje z vrsto vodilnih inštitucij in podjetij. Delovanje vsem dobro znanega ChatGPT-ja je lahko preverila že mesece prej, preden je zanj prvič slišala širša javnost. Tudi njo so presenetili njegovi odgovori. A razvoj novih, še mnogo zmogljivejših modelov je v polnem pogonu in z njimi se v temelju spreminjajo tako znanost in raziskovanje kot tudi vsakovrstne človeške dejavnosti. Kako danes poteka razvoj modelov generativne umetne inteligence, kje se že uvajajo, kako je z varnostjo podatkov in raznovrstnimi tveganji ter kako bodo v prihodnje načrtovali nova zdravila in najboljše možnosti zdravljenja, je le nekaj vidikov, ki jih prinaša Intervju. Strokovnjakinja za umetno inteligenco dr. Marinka Žitnik je docentka na Harvard Medical School, kjer na oddelku za biomedicinsko informatiko vodi svoj laboratorij za umetno inteligenco v medicini in znanosti.
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je psihiatrinja, redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa zaposlena na Ministrstvu za zdravje, kjer koordinira mobilne ekipe, ki priskrbijo psihosocialno pomoč ljudem na poplavnih območjih. V oddaji boste slišali tudi o duševnih stiskah prizadetih v poplavah, o tem, kje naj poiščejo pomoč, o stiskah otrok in tudi o sistemski stigmi na področju psihosocialnega varstva v Sloveniji. Dr. Mojco Zvezdano Dernovšek je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica oddaje Tita Mayer. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
Tokrat se bomo z gostjo Intervjuja pogovarjali na terenu, in sicer v Zdravilišču Rdečega križa Slovenije Debeli rtič. To je bil njen drugi dom kar nekaj let, saj je letovišče vodila 11 let, pred tem je delala v zasebnem sektorju, kjer si je leta 2007 pridobila tudi naziv menedžerka leta 2007 v turizmu. Magistrica Ana Žerjal se je v začetku tega leta upokojila, nato pa konec junija postala nova predsednica Rdečega križa Slovenije. Čeprav to častno funkcijo opravlja šele dva meseca, je morala našo največjo humanitarno organizacijo voditi v kriznih časih. Vodna ujma, ki je razdejala cela območja in številnim vzela vse, kar so si ustvarili, je namreč pokazala, kako pomembne so v kriznih razmerah humanitarne organizacije.
Dogajanje v Sloveniji v zadnjem tednu je znova pokazalo, da imamo enega najboljših sistemov zaščite in reševanja v Evropi. Hkrati pa drži tudi to, da ta temelji na prostovoljnem delu in množičnosti, ki pa ni samoumevna – v večjih mestih je za prostovoljno delo med gasilci manj zanimanja, kot ga je bilo nekoč. Gost intervjuja na Prvem je poveljnik Gasilske zveze Slovenije Franci Petek, ki bo osvetlil tudi razsežnosti gasilskega dela med letošnjimi katastrofalnimi poplavami in vizijo dela prostovoljnih gasilk in gasilcev v prihodnosti. Z njim se bo pogovarjal Jure K. Čokl.
Že kot otrok je bil navdušen nad vlaki in avtomobili, predvsem nad njihovo obliko. Čeprav se ni šolal za oblikovalca, ampak je po izobrazbi gradbenik, so ga kot avtomobilskega oblikovalca že pri njegovih 25-ih zaposlili v podjetju Audi, sledila je sanjska služba v BMW-ju, nato pa je za slovenska podjetja IMV, TAM in Adria Mobil oblikoval vsem dobro znane počitniške prikolice, avtodome in turistične avtobuse … Georg Gedl, legenda slovenskega oblikovanja, pa tudi predavatelj, mentor, novinar in zbiratelj, je kljub svojim skoraj osmim križem še vedno zelo dejaven. O njegovi karierni poti, konjičkih in oblikovanju vozil nasploh se je z Georgom Gedlom pogovarjala Andreja Čokl.
Neveljaven email naslov