Christian Dobrajc Frias, za Slovence krajše Crisha, že enajst let živi v Sloveniji, na Ponikvi pa si je ustvarila družino. Ko je prišla sem na študentsko izmenjavo, je poznala le nekaj slovenskih besed: “Na zdravje, dober dan in hvala – tako imenovane Erasmus besede. A sem bila odprta za znanje, kar mi je zelo pomagalo.” Na začetku je brala slikanice Piki Jakob, hodila je na intenzivni tečaj za tujce in imela dodatne ure s profesorico slovenščine. Bila je prepričana, da se bo naučila jezika in si poiskala službo. “Nekako sem bila ali preveč zaljubljena ali nora, ne vem, bila sem prepričana, da mi bo uspelo, to je bil moj cilj. In mi je!”

Christian Dobrajc Frias je na Ponikvo priseljena Mehičanka, ki govori zborno slovenščino. Največ težav so ji na začetku povzročali glasova v in b, pa tudi šumniki

Christian Dobrajc Frias, za Slovence krajše Crisha, že enajst let živi v Sloveniji, na Ponikvi pa si je ustvarila družino. Ko je prišla sem na študentsko izmenjavo, je poznala le nekaj slovenskih besed: "Na zdravje, dober dan in hvala - tako imenovane Erasmus besede. A sem bila odprta za znanje, kar mi je zelo pomagalo."

"Po domače pri nas govorijo ponkovško. Sama skušam govoriti slovensko, ker sem tujka, in je prav, da pravilno govorim. Je tudi 'respekt' do jezika, ki sem se ga naučila. Tu in tam mi rečejo, ti si prava 'Štajerska'! Nekateri ugibajo, ali sem iz Primorske, ker 'potegnem' melodijo."

Na začetku je brala slikanice Piki Jakob, hodila je na intenzivni tečaj za tujce in imela dodatne ure s profesorico slovenščine. Bila je prepričana, da se bo naučila jezika in si poiskala službo. "Nekako sem bila ali preveč zaljubljena ali nora, ne vem, bila sem prepričana, da mi bo uspelo, to je bil moj cilj. In mi je!"

Za Crisho sta bili besedi crkniti in umreti sinonim, zato je nekoč vprašala, kdo je crknil. Prijatelji so jo hitro podučili, da se tako ne reče. "Razložili so mi, da je edina žival, ki umre, čebela. Zaradi njene pomembnosti."