Srednji vek ni bil najbolj naklonjen močnim ženskam. Le zelo redke so imele priložnost, da kakorkoli posežejo v dogodke svojega časa, kaj šele, da se resnično uveljavijo. V številnih pogledih je zato Alienor Akvitanska izjemna osebnost. V Evropi 12. stoletja je podirala številne tabuje in vedno znova ubirala svojo pot. Močno si je prizadevala za boljši položaj žensk v družbi, izdatno je podpirala umetnost in pripomogla k razcvetu trubadurske lirike, aktivno pa je posegala tudi v politično življenje. Foto: Alienorin nagrobnik v opatiji Fontevraud, Wikipedia, CC

Srednji vek ni bil najbolj naklonjen močnim ženskam. Le zelo redke so imele priložnost, da kakorkoli posežejo v dogodke svojega časa, kaj šele, da se resnično uveljavijo. V številnih pogledih je zato Alíenor Akvitanska izjemna osebnost. V Evropi 12. stoletja je podirala številne tabuje in vedno znova ubirala svojo pot. Močno si je prizadevala za boljši položaj žensk v družbi, izdatno je podpirala umetnost in pripomogla k razcvetu trubadurske lirike. Aktivno pa je posegala tudi v politično življenje.

Alienor, vojvodinji Akvitanski je bilo sicer marsikaj položeno v zibko. Akvitanija, ki je obsegala večji del današnje južne Francije, je bila eno najbogatejših in kulturno najbolj razvitih območij tedanje Evrope. Alienor – kot se je glasilo njeno ime v domači provansalščini oziroma okcitanščini, sicer znana tudi kot Eleonora – pa ni bila le edina dedinja tega bogastva, bila je tudi izredno inteligentna in v skladu s tradicijo akvitanskega dvora, ki je tudi po tem odstopalo od drugih – tudi kot ženska deležna najboljše možne izobrazbe. Obenem pa je bila Alienor Akvitanska osebnostno izredno močna in samosvoja, ni se bala iti proti prepričanjem in normam svojega časa, zaradi česar je nedvomno ena najbolj zanimivih osebnosti srednjega veka, pravi pesnik in komparativist prof. Boris A. Novak. »Prav gotovo ima zgodovinske zasluge v dolgotrajnem boju za pravice žensk in je najpomembnejša referenca današnjega feminizma v srednjem veku.« Alienor Akvitanska je tudi intenzivno spodbujala umetniško ustvarjanje in bila je mecenka predvsem številnim trubadurjem. To najverjetneje ni presenetljivo, če upoštevamo, da je bila tudi sama vnukinja prvega trubadurja Guilhèma IX. vojvode Akvitanskega in da je bila lirska pesem v tistem času izredno cenjena umetniška zvrst.

Alienor Akvitanska je imela nedvomno izjemno dramatično življenje. Ko ji je pri približno petnajstih letih umrl oče, je postala najbolj zaželena dedinja v Evropi. Poročila se je s francoskim kraljem Ludvikom VII. Skupaj z njim se je udeležila tudi druge križarske vojne, med katero pa so vse močneje na dan prihajala nesoglasja med njima. Nekaj let kasneje, 1152 sta se po rojstvu druge hčerke, s papeževim dovoljenjem ločila.

Le dva meseca kasneje se je Alienor poročila s Henrikom II. Plantagenetom, s katerim sta imela strastno in zelo viharno razmerje, ki je z leti postajalo vse bolj napeto. Rodilo pa jima je osem otrok, med katerimi sta danes najbolj znan Rihard Levjesrčni, ki je očeta nasledil na angleškem prestolu ter Ivan Brez zemlje, ki je podpisal Magno Carto, dokument, ki predstavlja tako temelj angleške ustave, kot tudi temelj evropskega koncepta človekovih pravic.

Alienor Akvitanska je bila izjemno izobražena, bila je obkrožena s pesniki, umetniki in intelektualci. Zelo je spodbujala izobraževanje in umetnost, predvsem poezijo. Eden najboljših trubadurjev Bertrand de Ventadorn je v njeno čast napisal številne pesmi, kot je denimo Can vei la lauzeta mover oziroma Ko vidim, kako škrjanec vzleti.