Konec oktobra je minilo deset let od smrti Daneta Zajca, dramatika in nemara največjega pesnika druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. In vendar ob obletnici po medijih ni bilo opaziti spominskih zapisov, nihče ni priredil slavnostne recitacije, založniki niso ponatisnili katere izmed Zajčevih zbirk. Lahko rečemo: dolgost spomina našega je pač kratka in svet se po svojih nedoumljivih poteh brezbrižno vrti naprej, vedno naprej. To seveda lahko rečemo. Toda ne čas, ne brezbrižnost, ne pozaba Zajčevi pesmi ne bodo prišli do živega. Njeni verzi namreč ostajajo živi. Režejo v živo. Zakaj je tako, smo preverjali v tokratnih Junakih našega časa. Gost pred mikrofonom je bil pesnik Aleš Šteger. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Konec oktobra je minilo deset let od smrti Daneta Zajca, dramatika in nemara največjega pesnika druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. In vendar ob obletnici po medijih ni bilo opaziti spominskih zapisov, nihče ni priredil slavnostne recitacije, založniki niso ponatisnili kake izmed Zajčevih zbirk. Lahko rečemo: dolgost spomina našega je pač kratka in svet se po svojih nedoumljivih poteh brezbrižno vrti naprej, vedno naprej. To seveda lahko rečemo. Toda ne čas, ne brezbrižnost, ne pozaba Zajčevi pesmi ne bodo prišli do živega. Njeni verzi namreč ostajajo živi. Režejo v živo. Zakaj je tako?

»Ne verjamem v politično pesem. Talent, kolikor ga imam, ni političen,« je v enem izmed intervjujev pripomnil Dane Zajc. Toda to še ne pomeni, da se je njegova pesem dogajala v praznem prostoru, ločenem od zgodovine. Pesnik je namreč v mladeniških letih moral pogledati globoko v njeno temno brezno. Leta 1944, ko jih je torej imel vsega petnajst, mu je v partizanih padel brat, domačo hišo v Zgornji Javorščici so požgali nacisti, istega leta sta mu umrla oče in ded, skorajšnji socialistični raj na Zemlji pa, ki naj bi, kot je po letu 1945 zatrjevala politika, z obrestmi odtehtal medvojno trpljenje slovenskega človeka, se je hitro izkazal za svojo lastno travestijo, za votel in prazen privid.

Posledično je bil Zajc že od svojih najzgodnejših literarnih začetkov pesnik deziluzije, razočaranja, skepse. Prav zaradi tega je bil v mladosti trn v peti naši politiki in je moral izkusiti tudi zapor. Vendar pri Zajcu ni šlo za to, da bi, kolikor je tematiziral ničevost sveta, samega sebe hotel iz tega sveta izvzeti, se pokazati v boljši luči ali privzeti vlogo etično pokončnega protiigralca moralno gnili družbi. Kot namreč pojasnjuje pesnik Aleš Šteger, ki je pred leti po uredniški plati poskrbel za izid Zajčevih zbranih pesmi, je Zajčevo razumevanje človeka bistveno bolj kompleksno. Je tragično in obenem absurdno:

V optiki Zajčevega pesništva človek ni le žrtev nekih neosebnih struktur, ampak je v njegovem bistvu vseskozi na delu neka absolutno razdiralna in tudi samouničevalna sila, s katero se sicer praviloma ne želimo soočati.

In prav tu se najbrž skriva temeljni paradoks Zajčeve poezije, temeljno protislovje, zaradi katerega je navsezadnje tako močna in prepričljiva. Natanko zato, ker nam Zajčeva pesem, ki sicer izrašča iz travmatične zgodovinske izkušnje, nenehno dopoveduje, da je vsak človek vselej obenem rabelj in žrtev, tudi horizont njenega pomenjanja ni zamejen s konkretno historično izkušnjo, sredi katere je nastala. Drugače rečeno: veljavnost sporočila, ki ga najdemo v Zajčevih pesniških zbirkah pa tudi v njegovih dramah, daleč presega okoliščine, ki so neposredno botrovale njihovemu nastanku. In prav zato so bralkam in bralcem tudi vselej dostopne – pa naj se družba, v kateri živimo, na videz še tako razlikuje od sveta, v katerem je živel in ustvarjal Dane Zajc.