Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
DR. ALOJZ ŠTEINER:
Generalmajor dr. Aloj Šteiner je svojo vojaško kariero začel od spodaj kot mlad podporočnik\t, ki je leta 1978 končal šolanje za rezervne častnike v Bileči in našel svoje \tmesto v Teritorialni obrambi Slovenije, najprej v domači Gornji Radgoni. V 8o-ih letih je delal, študiral obramboslovje in postopno napredoval. Leto \tpred vojno za Slovenijo je diplomiral na Fakulteti za Družbene vede in se aktivno vključil v proces osamosvajanja, napredoval in opravljal vse pomembnejše vojaške naloge v okviru Teritorialne obrambe v Prekmurju in na Štajerskem.
Že kmalu po vojni je imel čin majorja, a se je vojaško še izpopolnjeval doma in sredi devetdesetih let v Združenih državah Amerike, kjer je dokončal magisterij iz vojaških ved na\tNational Defence University v Washingtonu. Že kot general, je v Ljubljani doktoriral iz obramboslovja s temo: Transformacija oboroženih sil po koncu hladne vojne - primer Slovenske vojske.
Danes je v pokoju in si kot Predsednik Zveze slovenskih častnikov močno prizadeva povezovati veteranske in druge domoljubne organizacije.
Pisec tudi tu, tako kot pravzaprav v večini svojih literarnih del, pokaže zgodbo iz realnega življenja, v kateri je najti polno izgubljenih sanj in zapravljenih možnosti. Njegove like je življenje pahnilo na rob, otroke in mlade ljudi pa v životarjenje v neurejenih socialnih razmerah, brez pozornosti in ljubezni. Med Janom in Žanom se je že v otroštvu, ki sta ga preživljala v domu, spletlo tesno prijateljstvo. Kasneje se njune poti razidejo. Ko sta odrasla, pa ponovno navežeta stik in njune skupne sanje spet oživijo. Končajo se po Frančičevo, nesrečno. Igra je napisana veristično, v njej pa se pretakata svojevrstna liričnost in hrepenenje. Ta zmes je posebnost Frančičevega pisanja.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
Tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Žan Jure Henigman
Jan Matej Puc
Žane otrok Filip Ekart Babić
Jan otrok Lovro Žunić
Medicinska sestra Iva Krajnc
Vesna Mojca Funkl
Trgovka Vesna Pernarčič
Babica Marinka Štern
Otrok Črt Veselko
Traja 21′ 23”
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2015
Po igri bo na vrsti intervju dramaturginje Vilme Štritof z doktorjem Albertom Mrgoletom, psihoterapevtom z dolgoletno prakso in avtorjem strokovnih knjig na temo, ki jo obravnava radijska igra.
404 epizod
Nov projekt domovinskih oddaj, razdeljenih v dva tematsko, vsebinsko in izvedbeno različna sklopa: v sklop „Mejniki identitete“ in „Domovina v srcu“. Sklop „Mejniki identitete“ zajema oddaje s poudarjeno zgodovinskim temeljem ter s kontinuiteto iz oddaje v oddajo. Zasnovan bo kot serija oddaj v premišljenem zaporedju, od davnih časov naselitve slovanskega življa na tem prostoru, prek sprejema krščanstva in postopne izgube samostojnega odločanja in izbiranja svojih knezov, do Trubarja in vse večjega samozavedanja kdo smo, kar je v obdobju vseevropske ”pomladi” privedlo do nastanka naroda, do vse bolj odkritih teženj in poskusov pridobitve samostojnosti ob razpadu habsburške monarhije, do bojev za združitev Slovencev med drugo svetovno vojno in sklepne oddaje o mejnikih, kakršni danes opredeljujejo identiteto slovenskega naroda, tudi kot državljanov Slovenije in Evrope. V drugem sklopu „Domovina v srcu“ bomo predstavljali posameznike, ki so veliko prispevali za osamosvojitev in samostojno pot naše domovine, ne samo na vsedržavni, marveč tudi na lokalni ravni. Prav slednje radi zelo hitro prezremo, čeprav so nesebično veliko storili na svojem območju. Oddaje bodo pogovorne. Z njimi se bomo sicer spomnili prelomnih časov osamosvajanja in vojne za Slovenijo, kot ji pravimo, hkrati bomo prikazali sogovornike v sedanjem času kot razmišljujoče osebnosti o sebi in vsem, kar jih obdaja.
DR. ALOJZ ŠTEINER:
Generalmajor dr. Aloj Šteiner je svojo vojaško kariero začel od spodaj kot mlad podporočnik\t, ki je leta 1978 končal šolanje za rezervne častnike v Bileči in našel svoje \tmesto v Teritorialni obrambi Slovenije, najprej v domači Gornji Radgoni. V 8o-ih letih je delal, študiral obramboslovje in postopno napredoval. Leto \tpred vojno za Slovenijo je diplomiral na Fakulteti za Družbene vede in se aktivno vključil v proces osamosvajanja, napredoval in opravljal vse pomembnejše vojaške naloge v okviru Teritorialne obrambe v Prekmurju in na Štajerskem.
Že kmalu po vojni je imel čin majorja, a se je vojaško še izpopolnjeval doma in sredi devetdesetih let v Združenih državah Amerike, kjer je dokončal magisterij iz vojaških ved na\tNational Defence University v Washingtonu. Že kot general, je v Ljubljani doktoriral iz obramboslovja s temo: Transformacija oboroženih sil po koncu hladne vojne - primer Slovenske vojske.
Danes je v pokoju in si kot Predsednik Zveze slovenskih častnikov močno prizadeva povezovati veteranske in druge domoljubne organizacije.
Pisec tudi tu, tako kot pravzaprav v večini svojih literarnih del, pokaže zgodbo iz realnega življenja, v kateri je najti polno izgubljenih sanj in zapravljenih možnosti. Njegove like je življenje pahnilo na rob, otroke in mlade ljudi pa v životarjenje v neurejenih socialnih razmerah, brez pozornosti in ljubezni. Med Janom in Žanom se je že v otroštvu, ki sta ga preživljala v domu, spletlo tesno prijateljstvo. Kasneje se njune poti razidejo. Ko sta odrasla, pa ponovno navežeta stik in njune skupne sanje spet oživijo. Končajo se po Frančičevo, nesrečno. Igra je napisana veristično, v njej pa se pretakata svojevrstna liričnost in hrepenenje. Ta zmes je posebnost Frančičevega pisanja.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
Tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Žan Jure Henigman
Jan Matej Puc
Žane otrok Filip Ekart Babić
Jan otrok Lovro Žunić
Medicinska sestra Iva Krajnc
Vesna Mojca Funkl
Trgovka Vesna Pernarčič
Babica Marinka Štern
Otrok Črt Veselko
Traja 21′ 23”
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2015
Po igri bo na vrsti intervju dramaturginje Vilme Štritof z doktorjem Albertom Mrgoletom, psihoterapevtom z dolgoletno prakso in avtorjem strokovnih knjig na temo, ki jo obravnava radijska igra.
Slovenci smo ponosni na svojo avtomobilsko indrustrijo. Resnici na ljubo imamo eno samo pravo tovarno, iz katerega pripeljejo uporabni avtomobili. In to v Novem mestu. Veliko pa je vrhunskih tovarn, ki izdelujejo sestavne dele za avtomobile. Konec minulega leta je minilo 50 let od začetkov izdelave legendarne katrce in prav je, da smo se tega spomnili in tudi začetkov tovarne IMV v Novem mestu, kjer so ti avtomobili nastajali.
Tik pred koncem druge svetovne vojne so zavezniške letalske sile napadle nemške postojanke na Colu, v Idriji in v drugih krajih na obrobju Trnovskega gozda. Cilj teh napadov je bil pomagati borcem 9. korpusa narodnoosvobodilne vojske, ki so Primorsko branili pred umikajočo se vojsko dobrih sto tisoč mož Nemcev, četnikov, Kozakov in drugih nemških podanikov na zahod (ponovitev).
Postavljanje gančkega majoša je več kot stoletni običaj v Gančanih v Prekmurju v spomin na prednike, ki so z dvigovanjem mlaja, imenovanega majoš, na dan pred prvim majem izražali upor zoper madžarsko oblast in hkrati opozarjali na svojo narodno identiteto. Običaj se je ohranil vse do danes, ko je Prekmurje del slovenskega ozemlja. (Ponovitev.)
Na začetku aprila letos je Evropska komisija 17. cistercijanskim samostanom v šestih evropskih državah, v Nemčiji, Franciji, Avstriji, na Poljskem, Češkem in v Sloveniji, dodelila znak evropske dediščine. To pomeni, da so cistercijanski samostani kot nadnacionalno pomembni objekti uvrščeni v skupno evropsko dediščino. Iz Slovenije sta si ta naziv pridobila Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem in nekdanji cistercijanski samostan Marijin studenec v Kostanjevici na Krki. Cistercijanski samostan Stična je najstarejši na naših tleh. Samostan že skoraj devet stoletij kljubuje viharnim časom, ki so divjali čez našo deželo, in ves čas so bili menihi vpeti med molitvijo in delom na polju, zato so bili samooskrbni in so vse za življenje pridelali sami (ponovitev).
V aprilu so v Postojni proslavili 200 let organizirane jamarske vodniške službe. Davnega leta 1824, torej v času Prešernove mladosti, je bila kot prva na vsem svetu prav tu v Postojni organizirana vodniška služba in od tedaj lahko štejemo začetek jamarskega turizma pri nas in v svetu. V dveh stoletjih si je naravne čudese Podzemnega sveta ogledalo že več kot 42 milijonov obiskovalcev z vsega sveta. Prav je, da se spomnimo tega jubileja, zato danes ponavljamo oddajo o Postojnski jami, ki je z do zdaj odkritimi dvoranami in rovi ena največjih v Evropi in svetu in je dostopna vsem obiskovalcem. Skozi več milijnov let je jamo ustvarila ponikalnica, reka Pivka, ki se pod zemljo združi s ponikalnico Rak in skupaj prideta na površje kot Unica. Voda je z razstapljanjem apnenca skozi tisočetja ustvarila prečudovite kapnike, stebre, zavese in številne druge skulpture, kakršne človek ne zmore.
Slovenci je stoletja sodimo med pomembnejše čebelarske narode na vsem svetu. V času razsvetljenstva je čebelar Anton Janša postal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju in v vsem tedanjem cesarstvu. Stoletje pozneje pa je družina Rošič z gradu Podsmreka pri Višnji Gori razpošiljala kranjske čebele – kranjski sivko – po vsem svetu (ponovitev).
Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).
Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti.
Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.
Bela Krajina, deželica tam prek Gorjancev, je zaradi relativne geografske odmaknjenosti od osrednje Slovenije tudi med Slovenci premalo znana. Pa vendar ima bogato zgodovino in nekatere značilnosti prostora in ljudi, ki jo naseljujejo (ponovitev).
Planšarstvo je kot posebna oblika kmečkega življenja v planinah med toplim delom leta značilno za vse alpske dežele. Pri nas je bilo najbolj razvito v bohinjskih planinah, kjer so od konca 19. stoletja poznali zadružni, srenjski način paše ter izdelave masla, skute in sirov. Danes taka oblika planšarstva zamira. Ponovitev oddaje.
Območje Cerknice je prav poseben čarni svet: preplet lepote, miru, večnega spreminjanja, presihanja jezera, coprnic in domišljije...
Lani je minilo 90 let od odprtja prvega pravega travnatega civilnega letališča v Ljubljani na obsežni ravnini med Mostami in Poljem. Ljubljančani in vsi Slovenci smo bili nanj zelo ponosni, saj je pomenilo novo okno v svet, za tiste čase zelo moderno in napredno. A razvoj letalstva je šel po vojni z neslutenimi koraki naprej in že tri desetletja potem smo morali zgraditi novo, veliko večje letališče Brnik s trdo pristajalno stezo, ki je lahko sprejala težka sodobna letala. Več o prvem civilnem letališču, ki ga je Ljubljana dobila v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa v oddaji Kdo smo. Naš sogovornik je dr. Blaž Vurnik. Foto: Mestni muzej Ljubljana, MGML.
Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?
Narava se spet prebuja in začenja nov krog večnega življenja. To lepo vidimo tudi na Ljubljanskem barju, velikem mokrišču na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).
Na obrobju Ljubljanskega barja, ki je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero, so zrasla kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi, koliščarjev. Kdo so bili koliščarji in kako so živeli? Ponovitev oddaje.
Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje in čim čvrstejše, da je lahko prenašalec v njih nesel več vsebine. Kdo ve, kdaj so nastali lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. (Ponovitev.)
Karel Destovnik - Kajuh je v zavesti Slovencev – partizanski pesnik. To je le del resnice, saj je kot mlad pesnik pisal predvsem lirične, čustvene pesmi in poleg njih tudi take s socialno vsebino. Le nekaj pesmi je napisal kot partizan, vodja kulturniške skupine 14. divizije, med njimi tudi njeno himno. Njegove vsebinsko bogate pesmi so radi uglasbili mnogi slovenski skladatelji, tudi iz povojne generacije. Kajuha v glasbi nam v oddaji razkriva muzikolog dr. Fran Križnar, pisec monografije o njem (ponovitev oddaje).
Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo iz antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanj človeka znanstveniki lahko razberejo določene modele nastanka kuge (ponovitev).
Krajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega, ne glede na letni čas. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju (ponovitev).
Neveljaven email naslov