Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poznamo tiskane črke – male in velike ter pisane – male in velike. Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk sploh ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisane črke vračajo v šole, potem, ko so jih za nekaj let tudi tam opustili. Kaj pa vi? Se še spomnite pravil šolske tiskane in pisane pisave?
V pisavi velikokrat uporabljamo nekakšno mešanico med tiskanimi in pisanimi črkami.
Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisanje pisanih črk vrača v osnovne šole, potem, ko so ga za nekaj let tudi opustili.
Pisanju in lepoti rokopisa so pri nas pred desetletji pripisovali velik pomen. V šolskih spričevalih je bila ocena iz predmeta lepopisje. Danes je drugače, črke v učnem načrtu pa vendarle ostajajo: male in velike tiskane ter male in velike pisane. Učenec naj bi se jih naučil do tretjega razreda osnovne šole. Od takrat se z obliko črk nihče več ne ukvarja in učenci bolj ali manj začnejo pisati po svoje, pravi forenzična preiskovalka pisav in poklicna grafologinja Marijana Jazbec, ki je tudi predsednica društva Radi pišemo z roko.
“Najprej začnemo poenostavljat velike začetnice. Torej iz velikih pisanih črk v velike tiskane črke. Pri malih črkah pa je različno. Nekateri pisano pisavo ohranjajo dolgo časa, nekateri celo življenje, drugi začnejo tiskat, ali pa malo tiskat in malo pisat.”
Tipkanje je danes prevladujoč način pisanja. In ker pišemo vse manj, postaja naša pisava, vsaj v splošnem, manj čitljiva in tekoča.
“Lepa pisava je vsaka pisava, ki je čitljiva in ritmična. “
Pisanje z roko v možganih spodbudi številne centre – motoričnega, vizualnega, slušnega in semantičnega, v poznejših obdobjih pa pozitivno vpliva tudi na spomin in učenje.
Poznamo tiskane črke – male in velike ter pisane – male in velike. Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk sploh ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisane črke vračajo v šole, potem, ko so jih za nekaj let tudi tam opustili. Kaj pa vi? Se še spomnite pravil šolske tiskane in pisane pisave?
V pisavi velikokrat uporabljamo nekakšno mešanico med tiskanimi in pisanimi črkami.
Na Finskem od leta 2016 učenje pisanih črk ni več obvezno. Po drugi strani pa se v Združenih državah Amerike pisanje pisanih črk vrača v osnovne šole, potem, ko so ga za nekaj let tudi opustili.
Pisanju in lepoti rokopisa so pri nas pred desetletji pripisovali velik pomen. V šolskih spričevalih je bila ocena iz predmeta lepopisje. Danes je drugače, črke v učnem načrtu pa vendarle ostajajo: male in velike tiskane ter male in velike pisane. Učenec naj bi se jih naučil do tretjega razreda osnovne šole. Od takrat se z obliko črk nihče več ne ukvarja in učenci bolj ali manj začnejo pisati po svoje, pravi forenzična preiskovalka pisav in poklicna grafologinja Marijana Jazbec, ki je tudi predsednica društva Radi pišemo z roko.
“Najprej začnemo poenostavljat velike začetnice. Torej iz velikih pisanih črk v velike tiskane črke. Pri malih črkah pa je različno. Nekateri pisano pisavo ohranjajo dolgo časa, nekateri celo življenje, drugi začnejo tiskat, ali pa malo tiskat in malo pisat.”
Tipkanje je danes prevladujoč način pisanja. In ker pišemo vse manj, postaja naša pisava, vsaj v splošnem, manj čitljiva in tekoča.
“Lepa pisava je vsaka pisava, ki je čitljiva in ritmična. “
Pisanje z roko v možganih spodbudi številne centre – motoričnega, vizualnega, slušnega in semantičnega, v poznejših obdobjih pa pozitivno vpliva tudi na spomin in učenje.
Prevzeta lastna zemljepisna imena podomačujemo v izgovoru, oblikoslovju in skladenjski rabi. Pišemo pa jih citatno, če je to le možno. Miha Zor, napovedovalec in mentor za govor na Radiu Slovenija razlaga, da pri prevzemanju iz tujega jezika besedo izgovorimo z glasovi, ki so slovenščini najbližje.
V tokratnem KiKs-u obnavljamo slovnična pravila, ki se nanašajo na sklanjanje samostalnikov. Sklanjatve ne predstavljajo težav le tistim, ki se z jezikom ne ukvarjamo podrobno, tudi jezikoslovci občasno namrščijo obrvi in preverijo dvakrat, kaj drži in kaj ne. Kot je mnenja Katarina Minatti, lektorica na Radiu Slovenija, je znanje materinščine v odrasli dobi odvisno od posluha in od tega, v kakšnem okolju smo odraščali kot otroci.
Beseda "več" je zanimiva iz več razlogov. Ali več razlogov? To je eno izmed vprašanj, ki smo jih zastavili prof. dr. Marku Stabeju v sobotnih jutranjih minutah za slovenščino. Še enkrat več izziv za naš jezik. Ali dvakrat več? Pripravlja: Mojca Delač.
Verjetno ste se že kdaj znašli v dilemi, ali bi nekoga tikali ali vikali. Takrat je najbolje, da osebo najprej vikate in potem glede na odziv ravnate naprej. Ena od splošno rabljenih hitrih rešitev, ki je pogosta v zadregi in je slovnično nepravilna, pa je tako imenovano polvikanje oz. polovično vikanje.
Neveljaven email naslov