Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pripornik v koprskem zaporu je po dveh poskusih samomora moral mesec dni v spodnjem perilu spati pod lučjo in kamerami. Kot izpostavljajo v Uradu varuha človekovih pravic, zapor ob tem ni izdal niti primerne odločbe niti ni vodil ustrezne evidence.
Ali kadrovska stiska opravičuje ravnanje zapora? Ali lahko zapori prevzemajo vlogo psihiatričnih ustanov?
Mesec dni spanja v posebni sobi zapora – pod lučjo in kamero. Sliši se kot eden od primerov mučenja, na katere opozarjajo človekoljubne organizacije po svetu. A v primeru iz koprskega zapora, ki ga je predstavila varuhinja človekovih pravic, ne gre za mučenje, saj namen dejanja ni bilo kaznovanje, zastraševanje ali pridobivanje priznanja, ampak zagotavljanje varnosti pripornika, ki je imel samomorilna nagnjenja.
Kljub temu pa so se dogajale nepravilnosti, ki kažejo, da sistem dopušča improvizacijo v kadrovsko podhranjenih zaporih, čeprav ti niso namenjeni prevzemanju vloge psihiatričnih ustanov.
Zakon bivanje v sobi za osamitev, znani kot “medicinka” ali “soba za umirjanje”, omejuje na največ 12 ur. Po mnenju sogovornikov ta soba ni namenjena prenočevanju ves mesec.
Namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih po pregledu listinske dokumentacije v spisu pripornika pravi, da ob tem ni bila ustrezna niti evidenca: “Odločba ni bila izdana. Ob tem bi se po našem mnenju morale beležiti tudi druge okoliščine take namestitve. Predvsem smo kot problematično ugotavljali to, da niso beležili, kolikokrat je pripornik dobil vodo, saj se je pritoževal nad tem.”
Evropski odbor za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega postopanja ali kaznovanja je Slovenijo že ob obisku leta 2012 opozoril, da je vsak obiskani zavod za prestajanje zaporne kazni imel sobo za osamitev. Delegacija je že takrat ugotovila, da 12-urni rok v tej sobi z videonadzorom ni bil vedno upoštevan, prav tako pa je bila seznanjena tudi z navedbami, da so bili zaporniki v to sobo nastanjeni brez oblačil.
V celjskem zaporu so jih ob tem včasih celo vklenili v lisice. Po mnenju odbora je takšna praksa nesprejemljiva in bi jo lahko šteli tudi za ponižujoče ravnanje.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Pripornik v koprskem zaporu je po dveh poskusih samomora moral mesec dni v spodnjem perilu spati pod lučjo in kamerami. Kot izpostavljajo v Uradu varuha človekovih pravic, zapor ob tem ni izdal niti primerne odločbe niti ni vodil ustrezne evidence.
Ali kadrovska stiska opravičuje ravnanje zapora? Ali lahko zapori prevzemajo vlogo psihiatričnih ustanov?
Mesec dni spanja v posebni sobi zapora – pod lučjo in kamero. Sliši se kot eden od primerov mučenja, na katere opozarjajo človekoljubne organizacije po svetu. A v primeru iz koprskega zapora, ki ga je predstavila varuhinja človekovih pravic, ne gre za mučenje, saj namen dejanja ni bilo kaznovanje, zastraševanje ali pridobivanje priznanja, ampak zagotavljanje varnosti pripornika, ki je imel samomorilna nagnjenja.
Kljub temu pa so se dogajale nepravilnosti, ki kažejo, da sistem dopušča improvizacijo v kadrovsko podhranjenih zaporih, čeprav ti niso namenjeni prevzemanju vloge psihiatričnih ustanov.
Zakon bivanje v sobi za osamitev, znani kot “medicinka” ali “soba za umirjanje”, omejuje na največ 12 ur. Po mnenju sogovornikov ta soba ni namenjena prenočevanju ves mesec.
Namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih po pregledu listinske dokumentacije v spisu pripornika pravi, da ob tem ni bila ustrezna niti evidenca: “Odločba ni bila izdana. Ob tem bi se po našem mnenju morale beležiti tudi druge okoliščine take namestitve. Predvsem smo kot problematično ugotavljali to, da niso beležili, kolikokrat je pripornik dobil vodo, saj se je pritoževal nad tem.”
Evropski odbor za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega postopanja ali kaznovanja je Slovenijo že ob obisku leta 2012 opozoril, da je vsak obiskani zavod za prestajanje zaporne kazni imel sobo za osamitev. Delegacija je že takrat ugotovila, da 12-urni rok v tej sobi z videonadzorom ni bil vedno upoštevan, prav tako pa je bila seznanjena tudi z navedbami, da so bili zaporniki v to sobo nastanjeni brez oblačil.
V celjskem zaporu so jih ob tem včasih celo vklenili v lisice. Po mnenju odbora je takšna praksa nesprejemljiva in bi jo lahko šteli tudi za ponižujoče ravnanje.
Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...
Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.
Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.
V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.
Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.
V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.
V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.
Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.
Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.
Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.
Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.
Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?
Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?
Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?
Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.
Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.
V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?
Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.
Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.
Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?
Neveljaven email naslov