Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z antropologinjo dr. Ireno Šumi o antifašizmu in evropskih vrednotah ter zakaj moramo oditi iz 19. stoletja in zaloputniti vrata.
Evropska unija je leta 2004, v letu, ko se ji je priklučila tudi Slovenija, potrdila evropsko ustavo, ki je na koncu države članice sicer niso ratificirale. V preambuli je pisalo: “da namerava Evropa, ponovno združena po bridkih izkušnjah, napredovati po poti civilizacije, napredka in blaginje v dobro vseh svojih prebivalcev”… torej po bridkih izkušnjah prve svetovne vojne, medvojnega časa, ko je vzniknil fašizem, in uničujoče druge svetovne vojne, ko sta bila uničena tako fašizem in nacizem.
Antropologinja dr. Irena Šumi pravi, da mora biti poprava krivic iz časa nacizma, ena bistvenih točk evropskega programa. Poleg tega pa pravi, da nas mora skrbeti, ker ima antifašizem vedno manjšo vlogo v ideji Evropske unije.
“Fašizem sam na sebi nima vrednot. Ima prazne vrednote, poveličevanje nacije, naroda, države in seveda kult osebnosti, ki je popolnoma obvezen. Mogoče se nam ta zgodovina v tem trenutku ponavlja na bolj klovnovski način, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi del javnosti v tridesetih letih Hitlerja zaznaval kot klovna. Na misel mi pride Charlie Chaplin s svojim znamenitim filmom. Nauk bi bil, da klovnov ne smemo nikoli podcenjevati.”
Njen priljubljeni ameriški javni intelektualec, sicer novinar in avtor, Cris Hedges citira nekoga in pravi: “Proti fašizmu se ne borimo zato, da bomo zmagali, ampak zato, ker je fašizem.” Se pravi, da fašizem vedno uveljavlja oziroma kot svojo perspektivo vidi stvari, ki jih v novejši analizi vedno več avtorjev prepoznava kot patriarhalizem. Osebno nesvobodo, razliko med spoloma, podrejenost žensk in otrok, uničevanje narave in lik mačota, ki je pravzaprav zelo skrivnosten.
“Zgodovina tega metaforično dolgega 19. stoletja nas prepričuje, da je tisto, kar je najbolj nevarno, biti nema priča, t.i. ‘bystander’. Tisti, ki je vedno tiho, ki nič ne reče, ker ne gre zanj ali zanjo. Aktivirati se je seveda potrebno, ampak antifašizem kot stališče temelji v veliki prepričanosti v osebno svobodo. V resnici to niti ni toliko politično stališče kot je načelno ali moralno stališče.”
231 epizod
Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.
Z antropologinjo dr. Ireno Šumi o antifašizmu in evropskih vrednotah ter zakaj moramo oditi iz 19. stoletja in zaloputniti vrata.
Evropska unija je leta 2004, v letu, ko se ji je priklučila tudi Slovenija, potrdila evropsko ustavo, ki je na koncu države članice sicer niso ratificirale. V preambuli je pisalo: “da namerava Evropa, ponovno združena po bridkih izkušnjah, napredovati po poti civilizacije, napredka in blaginje v dobro vseh svojih prebivalcev”… torej po bridkih izkušnjah prve svetovne vojne, medvojnega časa, ko je vzniknil fašizem, in uničujoče druge svetovne vojne, ko sta bila uničena tako fašizem in nacizem.
Antropologinja dr. Irena Šumi pravi, da mora biti poprava krivic iz časa nacizma, ena bistvenih točk evropskega programa. Poleg tega pa pravi, da nas mora skrbeti, ker ima antifašizem vedno manjšo vlogo v ideji Evropske unije.
“Fašizem sam na sebi nima vrednot. Ima prazne vrednote, poveličevanje nacije, naroda, države in seveda kult osebnosti, ki je popolnoma obvezen. Mogoče se nam ta zgodovina v tem trenutku ponavlja na bolj klovnovski način, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi del javnosti v tridesetih letih Hitlerja zaznaval kot klovna. Na misel mi pride Charlie Chaplin s svojim znamenitim filmom. Nauk bi bil, da klovnov ne smemo nikoli podcenjevati.”
Njen priljubljeni ameriški javni intelektualec, sicer novinar in avtor, Cris Hedges citira nekoga in pravi: “Proti fašizmu se ne borimo zato, da bomo zmagali, ampak zato, ker je fašizem.” Se pravi, da fašizem vedno uveljavlja oziroma kot svojo perspektivo vidi stvari, ki jih v novejši analizi vedno več avtorjev prepoznava kot patriarhalizem. Osebno nesvobodo, razliko med spoloma, podrejenost žensk in otrok, uničevanje narave in lik mačota, ki je pravzaprav zelo skrivnosten.
“Zgodovina tega metaforično dolgega 19. stoletja nas prepričuje, da je tisto, kar je najbolj nevarno, biti nema priča, t.i. ‘bystander’. Tisti, ki je vedno tiho, ki nič ne reče, ker ne gre zanj ali zanjo. Aktivirati se je seveda potrebno, ampak antifašizem kot stališče temelji v veliki prepričanosti v osebno svobodo. V resnici to niti ni toliko politično stališče kot je načelno ali moralno stališče.”
Platformo Coronavirus Watch so vzpostavili naši raziskovalci prvega Mednarodnega raziskovalnega centra za umetno inteligenco.
Prvi prototipi slovenskih respiratorjev so “zadihali”! Dr. Jernej Pintar, direktor Tehnološkega parka v Ljubljani, pravi, da je Slovenija na tem področju tako povezana, “kot da se spet osamosvaja. Res je lepo.” Nemogoče je povedati, kdaj bi lahko bila ta naprava uporabljena v praksi. “Zdaj ni časa za rigidno strukturo: ne vemo, ali bomo imeli čez dva tedna nekaj, kar bomo lahko dali bolnikom. Želim si, da bi imeli, želim pa si tudi, da tega ne bi bilo treba nikoli uporabiti.”
Dr. Paolo Terragnoli je zdravnik v prvi vrsti, spregovoril je o težkih trenutkih na intenzivni negi, zakaj je zdravstveni sistem v Lombardiji pred kolapsom in kaj moramo storiti, da se nam ne zgodi italijanski scenarij.
Učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju spregovori o učenju na daljavo, smernicah, ki jih ni, ter kaj je razlika pri učenju od doma in učenju na daljavo.
Tokrat tudi o tem, kdo naj nosi masko in zakaj je njena (nepravilna) uporaba lahko celo nevarna.
Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka.
Znova smo poklicali uglednega virologa Vincenta Racaniella. Še vedno poudarja, da panika ni potrebna, virus pa bi morali resno jemati že januarja. Prepričan je tudi, da se iz nastalega položaja ne bomo nič naučili.
Ker se pogosto omenja, da moramo pri stikih z ljudmi upoštevati socialno distanco, Matjaž Hanžek opozarja, da je treba pravilno razumeti in uporabljati izraze, ki označujejo družbene in fizične razdalje med ljudmi.
Za širši pogled na trende v političnem prostoru smo poklicali političnega analitika in zgodovinarja Luko Lisjaka Gabrijelčiča, urednika revije Razpotja. Ker naš sogovornik živi in dela v Budimpešti, ga je Jan Grilc vprašal tudi, kakšne so v teh dneh tamkajšnje razmere.
Brane Gruban, strokovnjak za komunikacijski menedžment, opozarja na napake, iz katerih bi se morali kaj naučiti.
Zahtevni časi terjajo zahtevne premisleke. Ekskluzivni pogovor z enim najpomembnejših filozofov na svetu. Nemogoče stvari so postale vsakdanja realnost. Zdi se kot da smo v vojni s to razliko da nismo in s tem, da je sovražnik neviden in malodane banalen. Dr. Slavoj Žižek o trenutnih razmerah v Sloveniji in svetu. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Nujno je, da vzdržujemo čim manjše število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego, pojasnjuje prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo.
Miha Mazzini o tem, kaj pozitivnega ste v šestih dneh samoizolacije opazili pri Slovencih? Kakšne vedenjske spremembe? So mutirale tudi naše lastnosti?
Dr. David Stopar, profesor mikrobiologije na ljubljanski Biotehniški fakulteti in raziskovalec, ki se ukvarja s preučevanjem strukture in funkcije biofilmov.
Dr. Katarina Habe razlaga, kako glasba vpliva na ljudi v času (samo)izolacije. Pravi, da zdaj opravlja izvorno, evolucijsko funkcijo uravnavanja čustev, povezovanja ljudi in zdravljenja.
Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.
Boštjan Benedičič je pred leti zbolel za aplastično anemijo, pred dvema letoma preživel pljučno embolijo, tako mu danes deluje 20 odstotkov pljuč, zato se izjemno boji novega koronavirusa.
Dilema za novinarje je velika. Država se je zaradi virusa ustavila. Ljudi zanima, kaj je z virusom, a hkrati je treba povedati, da virus ni vse. V času kriz je treba odgovornim še posebej gledati pod prste.
Vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu pravi, da so vprašanja, ki jih dobivajo, zelo različna in dodaja, da “dobijo tudi nenavadna vprašanja. Niso pa panična. Ljudje pač naletijo na dileme in takrat nas pokličejo”. Pohvalila je še stroko, ki se “zelo hitro odziva. Naš klicni center posreduje le preverjene informacije”.
Neveljaven email naslov