Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vincent Racaniello: Misliti moramo nad svojimi potrebami, saj je od nas odvisno, ali se bo virus širil še naprej

03.07.2020

Ameriški virolog prof. Vincent Racaniello o aktualnih novih podrobnosti v našem znanju o koronavirusu in bolezni covid 19 ter o tem, zakaj se virus v Združenih državah Amerike tako silovito širi.

Profesor Vincent Racaniello, nazadnje sva se pogovarjala marca, ko se je Evropa spopadala z žarišči koronavirusnih okužb. Zdaj se je žarišče prestavilo na obe Ameriki. A začniva pri virusu samem – kaj novega vemo o njem?

V znanosti na tem področju so trenutno vse oči usmerjene v preventivo in razvoj cepiva, zelo malo pa je raziskav v zvezi s preučevanjem samega koronavirusa, kar je zelo slabo. Vsi so na lovu za lovoriko, da bi rešili svet … A virus se še naprej širi zelo tiho in hitro. Potem ko sva nazadnje govorila marca, je zdaj z veliko gotovostjo jasno, da se je virus razširil z netopirjev. Kako je prešel z netopirja na človeka, še ni povsem znano. Kot vemo, so ljudje na kitajskem podeželju v stiku z netopirji, a še enkrat bi rad poudaril, da izvor virusa ni kitajska tržnica z divjim mesom. Ni se začelo tam. Okužba izhaja s podeželja … Nasprotujem zahtevam, da je treba zapreti vse tovrstne tržnice na Kitajskem in da bomo tako odpravili leglo težav. To ne bo zaleglo, saj bodo ljudje na podeželju ne glede na to še vedno ostali v stiku z netopirji. Ne morete se jim izogniti, tudi v vaši državi imate netopirje in najverjetneje so tudi vaši netopirji okuženi s katerim od koronavirusov. To zagotovo ni zadnji koronavirus, s katerim se bomo srečali, naslednji izbruh lahko predvidimo v prihodnjih desetih letih.

Pa je virus res mutiral v sev, ki je milejši?

Obstajajo sicer poročila, da naj bi se virus spreminjal in da dobiva nove lastnosti, kar je po mojem mnenju nesmiselno. Gre za isti virus kot na začetku, nobenih občutnih sprememb nismo zaznali, sploh takšnih ne, ki bi vplivale na njegovo infektivnost ali kakorkoli omilile njegov vpliv na naše zdravje. Mediji seveda to na veliko premlevajo iz razlogov, ki mi niso znani. Vsi virusi mutirajo, ko se razmnožujejo v svojih gostiteljih, in to ni nič novega. Kar je pomembno, je, ali ta mutacija nekaj pomeni, in za zdaj tega pri tem konkretnem koronavirusu niso opazili. Virus se je od januarja zanemarljivo spremenil. V več tisoč izoliranih primerkih so do zdaj našteli le približno od 15 do 20 opaznejših mutacij, kar ni skoraj nič v primerjavi s tem, da je celoten genom virusa sestavljen iz zaporedja okoli 30 000 nukleotidov. Virus se spreminja, spreminja se počasi, a nobena od teh sprememb za potek bolezni pri ljudeh ne pomeni nič posebnega. Gre za isto bolezen kot pri dnevu ena, le da smo spočetka spregledali določene simptome oziroma nianse bolezni. Nobena od teh mutacij ni vplivala na osnovne značilnosti virusa. Znanstveniki, ki trdijo nasprotno, se motijo.

Kaj novega pa so zadnji meseci povedali o sezonskem vplivu na pojavnost okužb? Igra začetek poletja na severni polobli kakšno vlogo? Gre to, da je trenutno tako slabo v Braziliji, pripisati začetku zimskega obdobja pri njih?

Veliko virusov je sezonsko pogojenih. Gripa je zimska bolezen, običajni prehladi, povezani s koronavirusi, so prav tako sezonski, v večini primerov se pojavljajo v zimskem delu leta. Vzrok za to je vreme. Sprva smo mislili, da bo imel tudi novi koronavirus podoben značaj in da ga bo bolj vroče in vlažno vreme upočasnilo, a se to ni zgodilo. Še vedno namreč prevlada dejstvo, da je celotna človeška populacija dojemljiva za okužbo z njim, saj je naša čredna imunost zelo nizka. Vpliv toplega in vlažnega vremena na severni polobli tako v tem letnem času torej ostaja zanemarljiv. Dokler virus ne bo okužil velikega števila ljudi, opaznejšega sezonskega učinka ne pričakujem.

V svojem podkastu This Week In Virology se vsak teden z gosti posvečate tudi klinični novostim v povezavi z zdravljenjem bolezni covid-19. Presenetljivo je že to, koliko organov in sistemov virus napade v našem telesu oziroma kje vse so ga našli.

Znano je, da bolezen pri 80 odstotkih okuženih poteka v blagi obliki, medtem ko se pri preostali petini lahko razvije v hujšo obliko, najhuje prizadene dihalni sistem. V zadnjih mesecih smo se predvsem naučili, da ima lahko okužba z novim koronavirusom velik vpliv tudi na številne sisteme v telesu. Zdravniki poročajo, da vpliva na nastajanje krvnih strdkov, na dolgotrajne respiratorne težave zaradi zdravljenja z ventilatorjem, pri otrocih sproža redek sindrom Kawasakijeve bolezni. Napada tudi prebavni trakt, ledvice, živčni sistem … Govorimo o veliko različnih vplivih, ki jih pri običajnih respiratornih obolenjih ne zaznamo. Vzroki za vse to niso pojasnjeni, zagotovo pa je del odgovora v pretiranem odzivu imunskega sistema. Na srečo pa je veliko teh stanj ozdravljivih.

Kaj sicer najpogosteje povzroči smrt pri okužbi?

Najpogostejši vzrok smrti je povezan z odpovedjo dihalnega sistema. Tudi če težje bolnike priklopijo na ventilator, so pljuča pri nekaterih tako poškodovana, da ne zmorejo več absorbirati kisika, ki ga prejmejo, in pacient umre zaradi pomanjkanja kisika v krvi.

Koliko pa je do zdaj znanega o vplivu genskih dejavnikov na razvoj koronavirusne bolezni pri človeku?

Obstaja več hipotez, a nobena od njih še ni bila potrjena. Ena od njih, denimo, vlogo pri razpletu bolezni pripisuje krvni skupini. Ničla naj bi imela zmanjšano tveganje za hujši potek bolezni, medtem ko je pri skupinah A in B tveganje večje. A to ni dokazano. Zanimivo pri tem je, da geni, ki pogojujejo to, katero krvno skupino imate, na kromosomih ležijo zraven genov, ki vplivajo na vaš imunski odziv. Prav tako še vedno ni pojasnjeno, zakaj so starejši ljudje bolj dojemljivi za hujši potek bolezni. To, da bolezen pri nekaterih, sicer zelo redkih mladih povzroči tako hud potek, naj bi bilo prav tako povezano z geni. Da bi na tem področju dobili temeljitejše rezultate, bo treba še nekaj česa. Šest mesecev, kar se soočamo z virusom, je veliko premalo, da bi lahko dobili jasne odgovore.

Kaj pa dejavnik spola? Ima to, katerega spola smo, kakšno vlogo pri tem, ali smo v večji nevarnosti, da huje zbolimo?

Pri moških je tveganje za razvoj resnih zapletov po okužbi dvakrat večje kot pri ženskah. To zaznavajo v vseh državah, kjer se spopadajo z masovno obliko okužb, najverjetneje imajo vpliv na to hormoni. Ko so se z okužbami spopadali še na Kitajskem, so sprva ključnega krivca videli v kajenju. A zdaj so to v veliki meri ovrgli in večji vpliv pripisujejo spolu in vplivu testosterona.

Med zdravili je ta teden v središču pozornosti remdesivir, ki so si ga Združene države priskrbele v ogromnih količinah. No, zvezda med zdravili pa sicer postaja deksametazon. Koliko res lahko pričakujemo od njega?

Če ste v tisti fazi okužbe, ko se vaš imunski sistem odziva pretirano, je lahko vaša rešilna bilka. Gre za steroid, ki zmanjša odziv imunskega sistema. Kot zdravilo je torej uporabno pri najhuje bolnih, pri tisti petini bolnikov, kjer se je virus že spustil v spodnja dihala, in lahko reši približno 8 življenj od 25. Gre za dokaj poceni zdravilo, ki ga uporabljamo že leta, in je znano kot varno. Do zdaj so našli samo peščico zdravil, ki bi lahko bila učinkovita pri najhuje bolnih. Hidroksiklorokin, o katerem se je sprva veliko govorilo, se je izkazal za manj učinkovitega. Remdesivir je antivirusno zdravilo, ki deluje neposredno na virus in ima prav zato omejen učinek pri resno bolnih, saj v najbolj latentni fazi ne izdelujejo več veliko virusa. Težava pri njem je, da ga je treba dovesti dovolj zgodaj, in to intravenozno, zato vam ga lahko primerno odmerijo le v bolnišnici. To vsekakor ni zdravilo, ki bi ga lahko vzeli ob prvih znakih okužbe, kot lahko to storite pri zdravilu za gripo tamiflu. Zdravila, ki bi v obliki tablet zavrla razraščanje virusa v telesu, pa ne bodo na voljo pred prihodnjim letom.

Sami ste pred časom opozorili, da bi morali delati predvsem na nekakšnem pankorona zdravilu, ki bi ga morali razvijati že leta, a ga nismo.

To je v zvezi s tem izbruhom ena od največjih tragedij. Lahko bi ga preprečili. Izbruh sarsa pred skoraj 20. leti nas je naučil, da ti koronavirusi obstajajo v netopirjih na Kitajskem in da je le vprašanje časa, kdaj bo kateri od njih vnovič zašel v človeški obtok. Pred 20. leti smo imeli priložnost, da bi se podali v intenzivnejše preučevanje teh virusov in skušali zanje poiskati zdravilo, ki bi oviralo njihovo razmnoževanje. Znanja imamo dovolj, da bi lahko v tem času razvili univerzalno koronavirusno zdravilo, s katerim bi lahko kadarkoli pozneje zamejili širjenje virusa takoj, ko bi se ta pojavil. Vsemu temu, kar svet ugonablja zdaj, bi se torej lahko izognili. A podjetja niso hotela investirati v tak tip zdravila, ker v tem niso videla dobička, in tudi vlade niso vlagale v tovrstno raziskovanje, saj jim virus ni predstavljal potencialne grožnje. Celoten sistem, ki poganja in nadzira razvoj zdravil, torej pušča vodo. Ne moremo mu zaupati. Ne moremo se zanesti ne na podjetja in ne na vlade, da bi mislili strateško in usmerjeno v skupno prihodnost. Ta hip bi morali biti vsi na planetu besni, saj imamo tehnologijo, imamo znanje, znanstveno podporo, da bi to lahko ustavili. Pa nismo. Ker na tem zadnjih 20 let nismo delali. Zame osebno je to največja frustracija.

Morda lahko vsaj hiter razvoj cepiva reši situacijo?

Trenutno se s cepivom ukvarja zelo veliko podjetij, osredotočajo se samo na ta virus. Nedvomno se na tem področju napoveduje velik dobiček. A v resnici ne potrebujemo vseh. A ne bi bilo bolje, če bi se nekatera med njimi ukvarjala z iskanjem univerzalnega zdravila ali cepiva proti koronavirusom nasploh? Namesto tega imamo situacijo, ko skušajo vsi hkrati zamašiti luknjo, ki pušča, in ob tem ne razmišljajo o prihodnosti.

Kako pa napreduje razvoj cepiva? Je katero že blizu faze tri, v kateri se po varnostni in učinkovni fazi cepivo razdeli med tisoče testiranih ljudi?

Trenutno je v razvoju 172 različnih cepiv oziroma poteka toliko poskusov, da bi razvili ustrezno cepivo proti novemu koronavirusu. Pri tem jih je manj kot deset že v fazi preizkušanja na ljudeh, torej v fazah ena ali dve. Nobeno pa še ni v fazi tri. Pred nami je torej še dolga pot. Cepiva so različnih vrst: od inaktiviranega oziroma oslabljenega virusa, cepiv na osnovi virusnih vektorjev, kjer uporabimo kateri drug virus, ki ljudem ni škodljiv in nanj umestimo določene gene novega koronavirusa, potem so tu še cepiva, ki izhajajo iz nukleinske kisline, torej iz virusne RNK oziroma DNK in tako naprej. Faza ena je varnostna faza, v fazi dve pa cepivo odmerijo skupini ljudi, ob čemer kontrolna skupina cepiva ne prejme, in ju po določenem obdobju primerjajo. Ta faza traja vsaj šest mesecev, torej najmanj do jeseni. V fazi dve je zdaj eno od cepiv na osnovi RNK in cepivo, ki deluje na osnovi vektorskega virusa (in sicer enega od adenovirusov), prav tako je do faze dve napredovalo cepivo ene od raziskovalnih skupin na Kitajskem in pa cepivo, ki ga razvijajo v Kanadi in ki so ga zasnovali na osnovi inaktiviranega virusa. To so najbolj spodbudni primeri cepiv v razvoju ta hip, a imajo skupen problem: vsa našteta, ki bodo po vsej verjetnosti najprej na voljo, bo treba injicirati v telo. Če hočete imunizirati sedem milijard ljudi, potrebujete sedem milijard injekcijskih igel in ljudi, ki bi jih izdelali in priskrbeli. Veliko bolje bi bilo, če bi že zdaj razmišljali o različnih načinih aplikacije cepiva. Spremljam eno od cepiv, ki ni niti v fazi ena, a ima izjemen način aplikacije. Gre za neke vrste obliž z mikroskopsko majhnimi iglicami, ki bi si ga sami nalepili in bi se s tem cepili. Pomislite, kako učinkovito bi bilo, če bi lahko tako cepivo preprosto vsakemu poslali po pošti? Moj drugi pomislek pa je, da se večina cepiv osredotoča na rog oziroma glikoproteinski izrastek pri koronavirusu, tisti izrastek, ki ga dela tako prepoznavnega. Mislim, da to ne bi smel biti edini center pozornosti in da bi se morali pri razvoju cepiva osredotočati na več tipov proteinov pri virusu. Cepivo z oslabljenim virusom se mi zdi tako boljša možnost kot razvoj cepiva samo na osnovi virusne RNK.

Ko sva se nazadnje pogovarjala, se je pandemija v ZDA šele začenjala, zdaj je v hudem razmahu. V čem je vzrok, da so se stvari pri vas zapletle tako, kot so se?

V našem predsedniku, ki je v tej krizi nesposoben narediti karkoli pametnega. Že od začetka zanika, da bi bila pandemija resna, in zavrača pozive, da bi morale zvezne države odrediti več testiranj in nošenje mask. Še prejšnji teden je na primer zatrjeval, da bo virus izginil, če bomo testiranja preprosto zmanjšali. Za vse krivim vlado v Washingtonu in neučinkovitost centrov za nadzor bolezni in preprečevanje njihovega širjenja, saj ne izvajajo dovolj testiranj. To nas je onesposobilo, da bi epidemijo zajezili že na začetku. Vse to me pravzaprav ne preseneča, saj se pristojne znanstvenike tu javno ignorira. Najbrž poznate nastope dr. Anthonyja Faucija, ki mu – čeprav gre za enega od vrhunskih strokovnjakov s področja javnega zdravstva – predsednik in podpredsednik vztrajno oporekata, kot da bi vedela več od njega. Kitajska z milijardo prebivalstva je imela manj kot 100 000 okužb, uspelo jim je, da so virus zajezili. Podobno sta imeli Južna Koreja in Japonska s 125 milijoni prebivalcev občutno manj okužb, saj izvajajo teste in spodbujajo nošenje mask. Pri nas v ZDA pa zdaj že dnevno zabeležimo po 50 000 novih okužb. Sam sem iz New Yorka, lokalne oblasti so naredile res veliko, da so ustavile širjenje okužb v tem delu ZDA, toda na žalost zdaj preveč hitijo pri odpiranju dejavnosti, kar nam bo prineslo nov val okužb. Edina dobra novica pri vsem skupaj je, da vsaj zdravniki poročajo o napredku pri zdravljenju hujših oblik bolezni. Naučili so se, da lahko s pridom uporabijo antikoagulacijska zdravila, življenja rešujejo z omenjenimi zdravili. Zanimivo je tudi, da so ugotovili, da imajo boljše možnosti za preživetje tisti pacienti, ki jih iz ležečega položaja na hrbtu obrnejo na trebuh … Dokler bolnišnice niso preplavljene s pacienti, situacijo še lahko obvladujemo … Zagotovo pa bomo imeli izjemno veliko okužb, o tem ni dvoma.

V katerih zveznih državah pa je trenutno najhuje in zakaj prav tam?

To so Florida, Teksas, Arizona in Kalifornija, z izjemo zadnje gre torej za primere zveznih držav, kjer so guvernerji naklonjeni politiki predsednika Trumpa in ga pri tem tudi posnemajo. Maska je učinkovito varovalo in ne vem, zakaj je nošenje maske za Američane takšna težava. Američani ob tem zmotno menijo, da moč virusa slabi, če se kak dan zabeleži manjše število na novo odkritih okužb. A to ni res, virus je še vedno prisoten in se tiho plazi med populacijo. Tudi če si mlad in morda ob okužbi ne razviješ hujše simptomatike, lahko okužbo preneseš na koga, ki je veliko bolj ranljiv, in to ni pošteno.

Trenutno dnevno naraščanje števila okuženih v ZDA je več kot 50 000, skupno je pri vas okuženih že več kot 2 milijona 800 000 ljudi. Kakšna je po vašem prava številka okuženih?

Že od začetka sem opozarjal, da je okužb več, kot vemo. To zdaj priznavata tudi Svetovna zdravstvena organizacija in ameriški Center za nadzor nad boleznimi, krajše CDC. Menim, da je okužb vsaj desetkrat več, kot kažejo uradni podatki. Težava s testiranjem je v tem, da testiramo po večini samo bolne ljudi, tudi v našem delu univerze Columbia, kjer je medicinski center, ni testiran nihče, razen če je v stiku s pacienti. Nikoli nam niso niti ponudili testiranja. Na telefonu imamo aplikacijo, v kateri potrdimo, da nismo okuženi. Preprosto pritisnemo tipko, ki zasveti zeleno, in s tem lahko komurkoli dokazujemo, da nismo bolni. To je neumnost, saj se lahko vsak zlaže. Narobe je, ker se ne testira več ljudi, a to je drago, posamezen test stane 100 ameriških dolarjev. V preteklih treh mesecih karantene bi morali delati predvsem na tem, da razvijemo cenejše in učinkovitejše teste. Spomnite se ideje s sploščenjem krivulje. Njena osnovna naloga je bila, da ublaži hitro naraščanje hujših primerov in s tem omogoči zdravstvenemu sistemu, da se prilagodi, ter nam da dovolj časa za razvoj hitrih in učinkovitih ter ugodnih testov. A tega nismo storili, svoje je naredil političen vpliv.

Kateri so bili po vašem ključni mejniki, ki so vodili v razraščanje pandemije? Kdaj kronološko ni bilo več poti nazaj?

Mislim, da je bilo ključno obdobje, ko je virus zapustil Kitajsko, ko so o prvih primerih poročali iz Azije, Evrope in ZDA. Kljub temu letalskih potovanj nato še precej časa niso omejili, ta pa so virus raznesla povsod. In ko se je hkrati pokazal v več delih sveta, nismo mogli storiti nič več. Pri tem je kljub temu zanimivo, da je trajalo kar nekaj časa, da je s Kitajske zašel v druge države. Ko sem januarja še predaval študentom, smo se med predavanji spraševali, zakaj se prenaša tako počasi. A bistvo je v tem, da se okužba prenaša samo s peščico okuženih ljudi. Okužen mora biti pravi človek, ki se mora znajti v pravih okoliščinah, da virus raznese po svoji okolici. To najbrž pojasni, zakaj je na začetku trajalo tako dolgo.

Najbrž nakazujete na to, da je pravzaprav le manjši delež ljudi širil okužbo. Gre za tako imenovani disperzijski faktor oziroma parameter?

Disperzijski parameter je zanimivo število, do katerega smo prišli v nadaljnjem razvoju pandemije. Gre za število ljudi, ki v resnici širijo okužbo. Pri SARS-CoV-2 je ta parameter okoli 0,1, kar pomeni, da 10 odstotkov okuženih povzroči okoli 80 odstotkov okužb. Virusa ne širi vsak, ki je okužen. V tem je morda razlog, zakaj je virus potreboval toliko časa, da je zapustil Kitajsko. O vzrokih za tak način širjenja še vedno nismo prepričani. Najbrž poznate izraz 'superprenašalci'? To so tisti okuženi, ki virus raztrosijo med res veliko ljudi. Pojav teh zagotovo vpliva na to, da imamo tak disperzijski parameter. Drugi razlog pa je v tem, da smo si ljudje različni in da so nekateri družabno bolj dejavni kot drugi. Ob tem je presenetljivo, da se je kar 40 odstotkov okužb v ZDA razvilo v notranjih prostorih, kot so negovalne bolnišnice, zapori, predelovalni obrati. V zaprtih prostorih, kjer se druži veliko ljudi, zrak kroži, kar je prvovrstna pot, da razširite okužbo. Zato zahajanje v restavracije in zaprte nočne klube zdaj res ni dobra ideja. Tveganje v takih prostorih je zelo visoko.

Podobno je najbrž z večjimi izobraževalnimi ustanovami. Kako smotrno bo jeseni zagnati univerzitetno življenje in napolniti predavalnice?

To ni ravno dobra ideja. Veliko predavateljskega osebja je starejšega, pri starejših pa je možnost za pojav težjih oblik bolezni večja. Na univerzah in fakultetah prihaja v neposreden stik veliko študentov z zelo različnih koncev, ki skupaj sedijo v zaprtih prostorih. Veliko ameriških univerz je že sprejelo odločitev, da v jeseni ne bo predavanj v predavalnicah, in to je zagotovo dobra ideja, saj cepiva zagotovo še ne bo pred novim letom. Zgodi se lahko, da predavanj ne bo niti prihodnjo pomlad.

Ena izmed polemik v zvezi z virusom je dolgotrajno vztrajanje pozitivnih brisov pri osebah, ki so virus prebolele. Pri nas v Sloveniji se je pri rekorderju – pri nekem posamezniku – pozitiven bris pojavljal celo 60 dni po prenehanju znakov bolezni. Kako je mogoče, da sledove virusa odkrijejo po tako dolgem obdobju?

V resnici ne gre za virus, gre za delce virusnega genskega materiala. Standardni testi PCR, ki jih uporabljamo, zaznavajo virusno nukleinsko kislino RNK. Kot vidimo tudi pri drugih virusnih okužbah, lahko pri posamezniku – tudi ko simptomi prenehajo in ko že deluje zdrav – dele virusne RNK odkrijemo tudi več tednov po prestanih znakih okužbe. Trenutno potekajo prizadevanja, da bi razvili teste, ki bi nam bolj nedvoumno potrdili, ali lahko oseba še vedno širi okužbo. Morda bi morali metodo PCR kombinirati s serološkimi testi, to bi nam zagotovo bolje osvetlilo, v kakšnem stanju je oseba. Ta zaplet predstavlja težavo, saj veliko ljudi zaradi pozitivnih rezultatov brisa ne morejo premestiti v negovalne bolnišnice, v domačo nego, prav tako so tudi pozneje kljub dobremu počutju prisiljeni ostati v karanteni, čeprav po vsej verjetnosti za druge že lep čas ne pomenijo več nevarnosti okužbe.

Se strinjate z opozorilom prvega moža Svetovne zdravstvene organizacije dr. Tedrosa Adhanoma, da je najhujše šele pred nami?

Da, težava je v tem, da je trenutno okuženih pravzaprav zelo malo ljudi. Na svetu je sedem milijard ljudi, okuženih pa jih ni niti pol milijarde. S stališča povečevanja števila okužb je najhujše še pred nami, nedvomno. Cepiva ne bo vsaj še leto dni in tudi ko ga bomo dobili, ga bo sprva prejelo malo ljudi. Zato – ja, soočiti se bomo morali z veliko več okužbami, bolezen bo trajala in še naprej zahtevala življenja. A mislim, da bi se temu lahko v veliki meri izognili, če bi zagotavljali redno testiranje in zahtevali redno nošenje mask. Ker pa imamo med vodilnimi v državah ljudi, ki temu ne verjamejo, je to res težava.

Veliko je tudi opozoril, da pandemija še poglablja socialne razlike in da – po drugi strani – te še poganjajo njo?

V ZDA, denimo, je problem tuja delovna sila, ki neprekinjeno dela že med vso pandemijo. To so slabo plačani delavci, po katerih je pandemija najbolj udarila. Med njimi je izbruhnilo opazno več okužb, pogostejši je tudi težji potek bolezni, saj imajo praviloma že predhodne zdravstvene težave in si ustrezne zdravstvene oskrbe ne morejo privoščiti. To je vseprisoten globalni problem, ljudem ni omogočena zadostna zdravstvena oskrba. Kakšno lekcijo lahko potegnemo iz tega? Zdravstveno oskrbo moramo zagotoviti vsakomur. Po mojem mnenju je to primarna naloga vsake vlade, zdravstvena oskrba ne bi smela biti stvar izbire in denarja. Vsak bi moral imeti pravico, da je je deležen. Tudi tuji delavci. Če ostanejo zdravi oni, ostanemo zdravi vsi. Nalezljive bolezni ne izbirajo na osnovi višine vaše plače. Poskrbeti moramo za vse in na koncu je to ugodnejša možnost. Poglejte količino sredstev, ki jih ZDA trenutno namenjajo za zdravljenje bolnikov s covidom. Gre za milijarde in milijarde dolarjev. Če bi za pravičnejšo zdravstveno oskrbo vseh odtegnili  samo del tega, bi to pomenilo veliko razliko.

Kaj pa menite o vztrajnem pojavljanju teorije, da je virus nastal v laboratoriju? Zdi se, kot da kljub vztrajnemu pojasnjevanju znanstvene skupnosti to prepričanje še dobiva krila. Kako to?

Ja, to je neverjetno. Prepričan sem bil, da smo to razložili že januarja in da smo s to predstavo s tem opravili. A nismo, kar vztraja in vztraja. Za tem je veliko razlogov. Večina ljudi ne razume, kako deluje znanost, namesto tega se raje zadovoljijo s preprostimi razlagami, ki jih je lažje razumeti. Vedeti je tudi treba, da so ljudje trenutno frustrirani in hlastno iščejo odgovor, vzrok za to svojo frustracijo, ki bi jih hitro in brez truda zadovoljil. Ob vsem skupaj pa olje na ogenj priliva še naš predsednik. Veliko ljudi mu verjame in ga posnema tudi pri zanikanju epidemije in zavračanju nošenja maske. To zame ni voditelj. Prav tako je spodrezal financiranje ameriškim neprofitnim raziskavam, ki se z iskanjem teh virusov ukvarjajo v kitajski divjini.

Zakaj bi poudarjanje prav te teorije zarote spodbujali politični motivi?

Mislim, da je več razlogov. Priča smo dolgoletnemu rivalstvu s Kitajsko, zlasti na področju trgovinske vojne. Trump s svojo držo naslavlja svojo volilno bazo, ki meni, da bo Amerika znova zažarela, potem ko se bo znebila vseh, ki jo ogrožajo, Kitajske na prvem mestu. Za Trumpovo zanikanje epidemije ni nobene znanstvene osnove, a ker se dobro poda v njegovo politično in ekonomsko agendo, je priročno. Ob tem pa tudi Trump sam zagotovo ne razume znanosti. Od nje neučakano pričakuje takojšnje odgovore. In ker določene odgovore v zvezi z virusom znanost še išče, po Trumpovo deluje nedorečena, negotova. V takšni situaciji se je Kitajska našla kot dober grešni kozel in voda na mlin Trumpu, da pridobi več glasov.

Vam je ob laboratorijski v spominu ostala še kakšna 'zanimiva' teorija zarote, ki jo je naplavila sedanja pandemija?

Mislim, da ni prav nobena teorija zarote zanimiva in da so vse napačne. Jasno kažejo na poraz prizadevanj, da bi javnost zaupala znanosti. Zelo malo imam potrpljenja z ljudmi, ki si nočejo vzeti časa za to, da bi nekaj razumeli, in ki se ne potrudijo dovolj za to. Ko sem preletel zapiske iz našega podkasta iz leta 2009, ko je po svetu razsajala ptičja gripa, se je prav tako govorilo o laboratorijskem izvoru virusa. Ob vsakem novem izbruhu nas torej premami skušnjava s to teorijo. Tudi za virus HIV se je govorilo, da je iz laboratorija, dokler nismo dokazali, da so njegov vir pravzaprav šimpanzi. Enako bo tu: dokler z gotovostjo ne dokažemo izvora virusa, bodo ljudje še naprej zaupali teorijam zarot.

Še tole vprašanje: koliko več pa vemo o širjenju virusa na živali?

Doslej imamo malo dokazov o okuženih živalih, ki so virus najverjetneje staknile z ljudi. Po večini gre za hišne ljubljenčke, kot so mačke in psi, pa tigre v newyorškem živalskem vrtu in tako naprej, obstajajo tudi poročila o okuženih kunah na določenih kmetijah na Danskem. Ob tem je zanimivo, da naj bi se virus prenašal med kunami in nato z njih znova nazaj na ljudi. A številke so zelo nizke, najbrž tudi zato ker ne opravljamo toliko testov na živalih. Toda okužbe živali in prenos virusa z njih nazaj na ljudi ne bi smel biti več problem, če bomo dovolj hitro dobili cepivo za ljudi.

Na severni polobli se za številne začenjajo počitnice, kar utegne zaradi spodbujenih migracij poslabšati epidemiološko sliko? Na kaj naj bodo ljudje, ki se odpravljajo na počitnice, pozorni? In tudi, kako naj se že zdaj pripravimo na zahtevno jesen, ki nas čaka?

Svetujem, da se cepite proti gripi, tako boste jeseni lažje izločili vsaj možnost, da bi se okužili z njo. Sam ne grem nikamor, ostajam doma, odpovedal sem vsa potovanja, dvakrat na teden prihajam na delo, pri tem se izognem stikom z ljudmi, ko pa sem zunaj, imam ves čas na sebi masko. Izogibam se restavracijam, vožnji z vlaki, izločil sem prevoze z letalom. A če razmišljate o odhodu na dopust, se vprašajte, kako nujno morate to storiti. Ali naš osebni užitek odtehta možnost, da zato staknete okužbo in okužite ranljive ljudi okoli sebe? Mislite torej nad svojimi potrebami. Od nas je odvisno, ali se bo virus širil še naprej. Ljudi bi torej pozval, da se letos vzdržijo vseh nenujnih poti, še posebej opozarjam na uporabo letal, ki so idealno okolje za širjenje virusa. A če se že zadržujete v takih prostorih, pazite, da res nosite masko. Redno si umivajte roke in kar se da zmanjšajte stike z ljudmi.


Koronavirus podkast

231 epizod


Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.

Vincent Racaniello: Misliti moramo nad svojimi potrebami, saj je od nas odvisno, ali se bo virus širil še naprej

03.07.2020

Ameriški virolog prof. Vincent Racaniello o aktualnih novih podrobnosti v našem znanju o koronavirusu in bolezni covid 19 ter o tem, zakaj se virus v Združenih državah Amerike tako silovito širi.

Profesor Vincent Racaniello, nazadnje sva se pogovarjala marca, ko se je Evropa spopadala z žarišči koronavirusnih okužb. Zdaj se je žarišče prestavilo na obe Ameriki. A začniva pri virusu samem – kaj novega vemo o njem?

V znanosti na tem področju so trenutno vse oči usmerjene v preventivo in razvoj cepiva, zelo malo pa je raziskav v zvezi s preučevanjem samega koronavirusa, kar je zelo slabo. Vsi so na lovu za lovoriko, da bi rešili svet … A virus se še naprej širi zelo tiho in hitro. Potem ko sva nazadnje govorila marca, je zdaj z veliko gotovostjo jasno, da se je virus razširil z netopirjev. Kako je prešel z netopirja na človeka, še ni povsem znano. Kot vemo, so ljudje na kitajskem podeželju v stiku z netopirji, a še enkrat bi rad poudaril, da izvor virusa ni kitajska tržnica z divjim mesom. Ni se začelo tam. Okužba izhaja s podeželja … Nasprotujem zahtevam, da je treba zapreti vse tovrstne tržnice na Kitajskem in da bomo tako odpravili leglo težav. To ne bo zaleglo, saj bodo ljudje na podeželju ne glede na to še vedno ostali v stiku z netopirji. Ne morete se jim izogniti, tudi v vaši državi imate netopirje in najverjetneje so tudi vaši netopirji okuženi s katerim od koronavirusov. To zagotovo ni zadnji koronavirus, s katerim se bomo srečali, naslednji izbruh lahko predvidimo v prihodnjih desetih letih.

Pa je virus res mutiral v sev, ki je milejši?

Obstajajo sicer poročila, da naj bi se virus spreminjal in da dobiva nove lastnosti, kar je po mojem mnenju nesmiselno. Gre za isti virus kot na začetku, nobenih občutnih sprememb nismo zaznali, sploh takšnih ne, ki bi vplivale na njegovo infektivnost ali kakorkoli omilile njegov vpliv na naše zdravje. Mediji seveda to na veliko premlevajo iz razlogov, ki mi niso znani. Vsi virusi mutirajo, ko se razmnožujejo v svojih gostiteljih, in to ni nič novega. Kar je pomembno, je, ali ta mutacija nekaj pomeni, in za zdaj tega pri tem konkretnem koronavirusu niso opazili. Virus se je od januarja zanemarljivo spremenil. V več tisoč izoliranih primerkih so do zdaj našteli le približno od 15 do 20 opaznejših mutacij, kar ni skoraj nič v primerjavi s tem, da je celoten genom virusa sestavljen iz zaporedja okoli 30 000 nukleotidov. Virus se spreminja, spreminja se počasi, a nobena od teh sprememb za potek bolezni pri ljudeh ne pomeni nič posebnega. Gre za isto bolezen kot pri dnevu ena, le da smo spočetka spregledali določene simptome oziroma nianse bolezni. Nobena od teh mutacij ni vplivala na osnovne značilnosti virusa. Znanstveniki, ki trdijo nasprotno, se motijo.

Kaj novega pa so zadnji meseci povedali o sezonskem vplivu na pojavnost okužb? Igra začetek poletja na severni polobli kakšno vlogo? Gre to, da je trenutno tako slabo v Braziliji, pripisati začetku zimskega obdobja pri njih?

Veliko virusov je sezonsko pogojenih. Gripa je zimska bolezen, običajni prehladi, povezani s koronavirusi, so prav tako sezonski, v večini primerov se pojavljajo v zimskem delu leta. Vzrok za to je vreme. Sprva smo mislili, da bo imel tudi novi koronavirus podoben značaj in da ga bo bolj vroče in vlažno vreme upočasnilo, a se to ni zgodilo. Še vedno namreč prevlada dejstvo, da je celotna človeška populacija dojemljiva za okužbo z njim, saj je naša čredna imunost zelo nizka. Vpliv toplega in vlažnega vremena na severni polobli tako v tem letnem času torej ostaja zanemarljiv. Dokler virus ne bo okužil velikega števila ljudi, opaznejšega sezonskega učinka ne pričakujem.

V svojem podkastu This Week In Virology se vsak teden z gosti posvečate tudi klinični novostim v povezavi z zdravljenjem bolezni covid-19. Presenetljivo je že to, koliko organov in sistemov virus napade v našem telesu oziroma kje vse so ga našli.

Znano je, da bolezen pri 80 odstotkih okuženih poteka v blagi obliki, medtem ko se pri preostali petini lahko razvije v hujšo obliko, najhuje prizadene dihalni sistem. V zadnjih mesecih smo se predvsem naučili, da ima lahko okužba z novim koronavirusom velik vpliv tudi na številne sisteme v telesu. Zdravniki poročajo, da vpliva na nastajanje krvnih strdkov, na dolgotrajne respiratorne težave zaradi zdravljenja z ventilatorjem, pri otrocih sproža redek sindrom Kawasakijeve bolezni. Napada tudi prebavni trakt, ledvice, živčni sistem … Govorimo o veliko različnih vplivih, ki jih pri običajnih respiratornih obolenjih ne zaznamo. Vzroki za vse to niso pojasnjeni, zagotovo pa je del odgovora v pretiranem odzivu imunskega sistema. Na srečo pa je veliko teh stanj ozdravljivih.

Kaj sicer najpogosteje povzroči smrt pri okužbi?

Najpogostejši vzrok smrti je povezan z odpovedjo dihalnega sistema. Tudi če težje bolnike priklopijo na ventilator, so pljuča pri nekaterih tako poškodovana, da ne zmorejo več absorbirati kisika, ki ga prejmejo, in pacient umre zaradi pomanjkanja kisika v krvi.

Koliko pa je do zdaj znanega o vplivu genskih dejavnikov na razvoj koronavirusne bolezni pri človeku?

Obstaja več hipotez, a nobena od njih še ni bila potrjena. Ena od njih, denimo, vlogo pri razpletu bolezni pripisuje krvni skupini. Ničla naj bi imela zmanjšano tveganje za hujši potek bolezni, medtem ko je pri skupinah A in B tveganje večje. A to ni dokazano. Zanimivo pri tem je, da geni, ki pogojujejo to, katero krvno skupino imate, na kromosomih ležijo zraven genov, ki vplivajo na vaš imunski odziv. Prav tako še vedno ni pojasnjeno, zakaj so starejši ljudje bolj dojemljivi za hujši potek bolezni. To, da bolezen pri nekaterih, sicer zelo redkih mladih povzroči tako hud potek, naj bi bilo prav tako povezano z geni. Da bi na tem področju dobili temeljitejše rezultate, bo treba še nekaj česa. Šest mesecev, kar se soočamo z virusom, je veliko premalo, da bi lahko dobili jasne odgovore.

Kaj pa dejavnik spola? Ima to, katerega spola smo, kakšno vlogo pri tem, ali smo v večji nevarnosti, da huje zbolimo?

Pri moških je tveganje za razvoj resnih zapletov po okužbi dvakrat večje kot pri ženskah. To zaznavajo v vseh državah, kjer se spopadajo z masovno obliko okužb, najverjetneje imajo vpliv na to hormoni. Ko so se z okužbami spopadali še na Kitajskem, so sprva ključnega krivca videli v kajenju. A zdaj so to v veliki meri ovrgli in večji vpliv pripisujejo spolu in vplivu testosterona.

Med zdravili je ta teden v središču pozornosti remdesivir, ki so si ga Združene države priskrbele v ogromnih količinah. No, zvezda med zdravili pa sicer postaja deksametazon. Koliko res lahko pričakujemo od njega?

Če ste v tisti fazi okužbe, ko se vaš imunski sistem odziva pretirano, je lahko vaša rešilna bilka. Gre za steroid, ki zmanjša odziv imunskega sistema. Kot zdravilo je torej uporabno pri najhuje bolnih, pri tisti petini bolnikov, kjer se je virus že spustil v spodnja dihala, in lahko reši približno 8 življenj od 25. Gre za dokaj poceni zdravilo, ki ga uporabljamo že leta, in je znano kot varno. Do zdaj so našli samo peščico zdravil, ki bi lahko bila učinkovita pri najhuje bolnih. Hidroksiklorokin, o katerem se je sprva veliko govorilo, se je izkazal za manj učinkovitega. Remdesivir je antivirusno zdravilo, ki deluje neposredno na virus in ima prav zato omejen učinek pri resno bolnih, saj v najbolj latentni fazi ne izdelujejo več veliko virusa. Težava pri njem je, da ga je treba dovesti dovolj zgodaj, in to intravenozno, zato vam ga lahko primerno odmerijo le v bolnišnici. To vsekakor ni zdravilo, ki bi ga lahko vzeli ob prvih znakih okužbe, kot lahko to storite pri zdravilu za gripo tamiflu. Zdravila, ki bi v obliki tablet zavrla razraščanje virusa v telesu, pa ne bodo na voljo pred prihodnjim letom.

Sami ste pred časom opozorili, da bi morali delati predvsem na nekakšnem pankorona zdravilu, ki bi ga morali razvijati že leta, a ga nismo.

To je v zvezi s tem izbruhom ena od največjih tragedij. Lahko bi ga preprečili. Izbruh sarsa pred skoraj 20. leti nas je naučil, da ti koronavirusi obstajajo v netopirjih na Kitajskem in da je le vprašanje časa, kdaj bo kateri od njih vnovič zašel v človeški obtok. Pred 20. leti smo imeli priložnost, da bi se podali v intenzivnejše preučevanje teh virusov in skušali zanje poiskati zdravilo, ki bi oviralo njihovo razmnoževanje. Znanja imamo dovolj, da bi lahko v tem času razvili univerzalno koronavirusno zdravilo, s katerim bi lahko kadarkoli pozneje zamejili širjenje virusa takoj, ko bi se ta pojavil. Vsemu temu, kar svet ugonablja zdaj, bi se torej lahko izognili. A podjetja niso hotela investirati v tak tip zdravila, ker v tem niso videla dobička, in tudi vlade niso vlagale v tovrstno raziskovanje, saj jim virus ni predstavljal potencialne grožnje. Celoten sistem, ki poganja in nadzira razvoj zdravil, torej pušča vodo. Ne moremo mu zaupati. Ne moremo se zanesti ne na podjetja in ne na vlade, da bi mislili strateško in usmerjeno v skupno prihodnost. Ta hip bi morali biti vsi na planetu besni, saj imamo tehnologijo, imamo znanje, znanstveno podporo, da bi to lahko ustavili. Pa nismo. Ker na tem zadnjih 20 let nismo delali. Zame osebno je to največja frustracija.

Morda lahko vsaj hiter razvoj cepiva reši situacijo?

Trenutno se s cepivom ukvarja zelo veliko podjetij, osredotočajo se samo na ta virus. Nedvomno se na tem področju napoveduje velik dobiček. A v resnici ne potrebujemo vseh. A ne bi bilo bolje, če bi se nekatera med njimi ukvarjala z iskanjem univerzalnega zdravila ali cepiva proti koronavirusom nasploh? Namesto tega imamo situacijo, ko skušajo vsi hkrati zamašiti luknjo, ki pušča, in ob tem ne razmišljajo o prihodnosti.

Kako pa napreduje razvoj cepiva? Je katero že blizu faze tri, v kateri se po varnostni in učinkovni fazi cepivo razdeli med tisoče testiranih ljudi?

Trenutno je v razvoju 172 različnih cepiv oziroma poteka toliko poskusov, da bi razvili ustrezno cepivo proti novemu koronavirusu. Pri tem jih je manj kot deset že v fazi preizkušanja na ljudeh, torej v fazah ena ali dve. Nobeno pa še ni v fazi tri. Pred nami je torej še dolga pot. Cepiva so različnih vrst: od inaktiviranega oziroma oslabljenega virusa, cepiv na osnovi virusnih vektorjev, kjer uporabimo kateri drug virus, ki ljudem ni škodljiv in nanj umestimo določene gene novega koronavirusa, potem so tu še cepiva, ki izhajajo iz nukleinske kisline, torej iz virusne RNK oziroma DNK in tako naprej. Faza ena je varnostna faza, v fazi dve pa cepivo odmerijo skupini ljudi, ob čemer kontrolna skupina cepiva ne prejme, in ju po določenem obdobju primerjajo. Ta faza traja vsaj šest mesecev, torej najmanj do jeseni. V fazi dve je zdaj eno od cepiv na osnovi RNK in cepivo, ki deluje na osnovi vektorskega virusa (in sicer enega od adenovirusov), prav tako je do faze dve napredovalo cepivo ene od raziskovalnih skupin na Kitajskem in pa cepivo, ki ga razvijajo v Kanadi in ki so ga zasnovali na osnovi inaktiviranega virusa. To so najbolj spodbudni primeri cepiv v razvoju ta hip, a imajo skupen problem: vsa našteta, ki bodo po vsej verjetnosti najprej na voljo, bo treba injicirati v telo. Če hočete imunizirati sedem milijard ljudi, potrebujete sedem milijard injekcijskih igel in ljudi, ki bi jih izdelali in priskrbeli. Veliko bolje bi bilo, če bi že zdaj razmišljali o različnih načinih aplikacije cepiva. Spremljam eno od cepiv, ki ni niti v fazi ena, a ima izjemen način aplikacije. Gre za neke vrste obliž z mikroskopsko majhnimi iglicami, ki bi si ga sami nalepili in bi se s tem cepili. Pomislite, kako učinkovito bi bilo, če bi lahko tako cepivo preprosto vsakemu poslali po pošti? Moj drugi pomislek pa je, da se večina cepiv osredotoča na rog oziroma glikoproteinski izrastek pri koronavirusu, tisti izrastek, ki ga dela tako prepoznavnega. Mislim, da to ne bi smel biti edini center pozornosti in da bi se morali pri razvoju cepiva osredotočati na več tipov proteinov pri virusu. Cepivo z oslabljenim virusom se mi zdi tako boljša možnost kot razvoj cepiva samo na osnovi virusne RNK.

Ko sva se nazadnje pogovarjala, se je pandemija v ZDA šele začenjala, zdaj je v hudem razmahu. V čem je vzrok, da so se stvari pri vas zapletle tako, kot so se?

V našem predsedniku, ki je v tej krizi nesposoben narediti karkoli pametnega. Že od začetka zanika, da bi bila pandemija resna, in zavrača pozive, da bi morale zvezne države odrediti več testiranj in nošenje mask. Še prejšnji teden je na primer zatrjeval, da bo virus izginil, če bomo testiranja preprosto zmanjšali. Za vse krivim vlado v Washingtonu in neučinkovitost centrov za nadzor bolezni in preprečevanje njihovega širjenja, saj ne izvajajo dovolj testiranj. To nas je onesposobilo, da bi epidemijo zajezili že na začetku. Vse to me pravzaprav ne preseneča, saj se pristojne znanstvenike tu javno ignorira. Najbrž poznate nastope dr. Anthonyja Faucija, ki mu – čeprav gre za enega od vrhunskih strokovnjakov s področja javnega zdravstva – predsednik in podpredsednik vztrajno oporekata, kot da bi vedela več od njega. Kitajska z milijardo prebivalstva je imela manj kot 100 000 okužb, uspelo jim je, da so virus zajezili. Podobno sta imeli Južna Koreja in Japonska s 125 milijoni prebivalcev občutno manj okužb, saj izvajajo teste in spodbujajo nošenje mask. Pri nas v ZDA pa zdaj že dnevno zabeležimo po 50 000 novih okužb. Sam sem iz New Yorka, lokalne oblasti so naredile res veliko, da so ustavile širjenje okužb v tem delu ZDA, toda na žalost zdaj preveč hitijo pri odpiranju dejavnosti, kar nam bo prineslo nov val okužb. Edina dobra novica pri vsem skupaj je, da vsaj zdravniki poročajo o napredku pri zdravljenju hujših oblik bolezni. Naučili so se, da lahko s pridom uporabijo antikoagulacijska zdravila, življenja rešujejo z omenjenimi zdravili. Zanimivo je tudi, da so ugotovili, da imajo boljše možnosti za preživetje tisti pacienti, ki jih iz ležečega položaja na hrbtu obrnejo na trebuh … Dokler bolnišnice niso preplavljene s pacienti, situacijo še lahko obvladujemo … Zagotovo pa bomo imeli izjemno veliko okužb, o tem ni dvoma.

V katerih zveznih državah pa je trenutno najhuje in zakaj prav tam?

To so Florida, Teksas, Arizona in Kalifornija, z izjemo zadnje gre torej za primere zveznih držav, kjer so guvernerji naklonjeni politiki predsednika Trumpa in ga pri tem tudi posnemajo. Maska je učinkovito varovalo in ne vem, zakaj je nošenje maske za Američane takšna težava. Američani ob tem zmotno menijo, da moč virusa slabi, če se kak dan zabeleži manjše število na novo odkritih okužb. A to ni res, virus je še vedno prisoten in se tiho plazi med populacijo. Tudi če si mlad in morda ob okužbi ne razviješ hujše simptomatike, lahko okužbo preneseš na koga, ki je veliko bolj ranljiv, in to ni pošteno.

Trenutno dnevno naraščanje števila okuženih v ZDA je več kot 50 000, skupno je pri vas okuženih že več kot 2 milijona 800 000 ljudi. Kakšna je po vašem prava številka okuženih?

Že od začetka sem opozarjal, da je okužb več, kot vemo. To zdaj priznavata tudi Svetovna zdravstvena organizacija in ameriški Center za nadzor nad boleznimi, krajše CDC. Menim, da je okužb vsaj desetkrat več, kot kažejo uradni podatki. Težava s testiranjem je v tem, da testiramo po večini samo bolne ljudi, tudi v našem delu univerze Columbia, kjer je medicinski center, ni testiran nihče, razen če je v stiku s pacienti. Nikoli nam niso niti ponudili testiranja. Na telefonu imamo aplikacijo, v kateri potrdimo, da nismo okuženi. Preprosto pritisnemo tipko, ki zasveti zeleno, in s tem lahko komurkoli dokazujemo, da nismo bolni. To je neumnost, saj se lahko vsak zlaže. Narobe je, ker se ne testira več ljudi, a to je drago, posamezen test stane 100 ameriških dolarjev. V preteklih treh mesecih karantene bi morali delati predvsem na tem, da razvijemo cenejše in učinkovitejše teste. Spomnite se ideje s sploščenjem krivulje. Njena osnovna naloga je bila, da ublaži hitro naraščanje hujših primerov in s tem omogoči zdravstvenemu sistemu, da se prilagodi, ter nam da dovolj časa za razvoj hitrih in učinkovitih ter ugodnih testov. A tega nismo storili, svoje je naredil političen vpliv.

Kateri so bili po vašem ključni mejniki, ki so vodili v razraščanje pandemije? Kdaj kronološko ni bilo več poti nazaj?

Mislim, da je bilo ključno obdobje, ko je virus zapustil Kitajsko, ko so o prvih primerih poročali iz Azije, Evrope in ZDA. Kljub temu letalskih potovanj nato še precej časa niso omejili, ta pa so virus raznesla povsod. In ko se je hkrati pokazal v več delih sveta, nismo mogli storiti nič več. Pri tem je kljub temu zanimivo, da je trajalo kar nekaj časa, da je s Kitajske zašel v druge države. Ko sem januarja še predaval študentom, smo se med predavanji spraševali, zakaj se prenaša tako počasi. A bistvo je v tem, da se okužba prenaša samo s peščico okuženih ljudi. Okužen mora biti pravi človek, ki se mora znajti v pravih okoliščinah, da virus raznese po svoji okolici. To najbrž pojasni, zakaj je na začetku trajalo tako dolgo.

Najbrž nakazujete na to, da je pravzaprav le manjši delež ljudi širil okužbo. Gre za tako imenovani disperzijski faktor oziroma parameter?

Disperzijski parameter je zanimivo število, do katerega smo prišli v nadaljnjem razvoju pandemije. Gre za število ljudi, ki v resnici širijo okužbo. Pri SARS-CoV-2 je ta parameter okoli 0,1, kar pomeni, da 10 odstotkov okuženih povzroči okoli 80 odstotkov okužb. Virusa ne širi vsak, ki je okužen. V tem je morda razlog, zakaj je virus potreboval toliko časa, da je zapustil Kitajsko. O vzrokih za tak način širjenja še vedno nismo prepričani. Najbrž poznate izraz 'superprenašalci'? To so tisti okuženi, ki virus raztrosijo med res veliko ljudi. Pojav teh zagotovo vpliva na to, da imamo tak disperzijski parameter. Drugi razlog pa je v tem, da smo si ljudje različni in da so nekateri družabno bolj dejavni kot drugi. Ob tem je presenetljivo, da se je kar 40 odstotkov okužb v ZDA razvilo v notranjih prostorih, kot so negovalne bolnišnice, zapori, predelovalni obrati. V zaprtih prostorih, kjer se druži veliko ljudi, zrak kroži, kar je prvovrstna pot, da razširite okužbo. Zato zahajanje v restavracije in zaprte nočne klube zdaj res ni dobra ideja. Tveganje v takih prostorih je zelo visoko.

Podobno je najbrž z večjimi izobraževalnimi ustanovami. Kako smotrno bo jeseni zagnati univerzitetno življenje in napolniti predavalnice?

To ni ravno dobra ideja. Veliko predavateljskega osebja je starejšega, pri starejših pa je možnost za pojav težjih oblik bolezni večja. Na univerzah in fakultetah prihaja v neposreden stik veliko študentov z zelo različnih koncev, ki skupaj sedijo v zaprtih prostorih. Veliko ameriških univerz je že sprejelo odločitev, da v jeseni ne bo predavanj v predavalnicah, in to je zagotovo dobra ideja, saj cepiva zagotovo še ne bo pred novim letom. Zgodi se lahko, da predavanj ne bo niti prihodnjo pomlad.

Ena izmed polemik v zvezi z virusom je dolgotrajno vztrajanje pozitivnih brisov pri osebah, ki so virus prebolele. Pri nas v Sloveniji se je pri rekorderju – pri nekem posamezniku – pozitiven bris pojavljal celo 60 dni po prenehanju znakov bolezni. Kako je mogoče, da sledove virusa odkrijejo po tako dolgem obdobju?

V resnici ne gre za virus, gre za delce virusnega genskega materiala. Standardni testi PCR, ki jih uporabljamo, zaznavajo virusno nukleinsko kislino RNK. Kot vidimo tudi pri drugih virusnih okužbah, lahko pri posamezniku – tudi ko simptomi prenehajo in ko že deluje zdrav – dele virusne RNK odkrijemo tudi več tednov po prestanih znakih okužbe. Trenutno potekajo prizadevanja, da bi razvili teste, ki bi nam bolj nedvoumno potrdili, ali lahko oseba še vedno širi okužbo. Morda bi morali metodo PCR kombinirati s serološkimi testi, to bi nam zagotovo bolje osvetlilo, v kakšnem stanju je oseba. Ta zaplet predstavlja težavo, saj veliko ljudi zaradi pozitivnih rezultatov brisa ne morejo premestiti v negovalne bolnišnice, v domačo nego, prav tako so tudi pozneje kljub dobremu počutju prisiljeni ostati v karanteni, čeprav po vsej verjetnosti za druge že lep čas ne pomenijo več nevarnosti okužbe.

Se strinjate z opozorilom prvega moža Svetovne zdravstvene organizacije dr. Tedrosa Adhanoma, da je najhujše šele pred nami?

Da, težava je v tem, da je trenutno okuženih pravzaprav zelo malo ljudi. Na svetu je sedem milijard ljudi, okuženih pa jih ni niti pol milijarde. S stališča povečevanja števila okužb je najhujše še pred nami, nedvomno. Cepiva ne bo vsaj še leto dni in tudi ko ga bomo dobili, ga bo sprva prejelo malo ljudi. Zato – ja, soočiti se bomo morali z veliko več okužbami, bolezen bo trajala in še naprej zahtevala življenja. A mislim, da bi se temu lahko v veliki meri izognili, če bi zagotavljali redno testiranje in zahtevali redno nošenje mask. Ker pa imamo med vodilnimi v državah ljudi, ki temu ne verjamejo, je to res težava.

Veliko je tudi opozoril, da pandemija še poglablja socialne razlike in da – po drugi strani – te še poganjajo njo?

V ZDA, denimo, je problem tuja delovna sila, ki neprekinjeno dela že med vso pandemijo. To so slabo plačani delavci, po katerih je pandemija najbolj udarila. Med njimi je izbruhnilo opazno več okužb, pogostejši je tudi težji potek bolezni, saj imajo praviloma že predhodne zdravstvene težave in si ustrezne zdravstvene oskrbe ne morejo privoščiti. To je vseprisoten globalni problem, ljudem ni omogočena zadostna zdravstvena oskrba. Kakšno lekcijo lahko potegnemo iz tega? Zdravstveno oskrbo moramo zagotoviti vsakomur. Po mojem mnenju je to primarna naloga vsake vlade, zdravstvena oskrba ne bi smela biti stvar izbire in denarja. Vsak bi moral imeti pravico, da je je deležen. Tudi tuji delavci. Če ostanejo zdravi oni, ostanemo zdravi vsi. Nalezljive bolezni ne izbirajo na osnovi višine vaše plače. Poskrbeti moramo za vse in na koncu je to ugodnejša možnost. Poglejte količino sredstev, ki jih ZDA trenutno namenjajo za zdravljenje bolnikov s covidom. Gre za milijarde in milijarde dolarjev. Če bi za pravičnejšo zdravstveno oskrbo vseh odtegnili  samo del tega, bi to pomenilo veliko razliko.

Kaj pa menite o vztrajnem pojavljanju teorije, da je virus nastal v laboratoriju? Zdi se, kot da kljub vztrajnemu pojasnjevanju znanstvene skupnosti to prepričanje še dobiva krila. Kako to?

Ja, to je neverjetno. Prepričan sem bil, da smo to razložili že januarja in da smo s to predstavo s tem opravili. A nismo, kar vztraja in vztraja. Za tem je veliko razlogov. Večina ljudi ne razume, kako deluje znanost, namesto tega se raje zadovoljijo s preprostimi razlagami, ki jih je lažje razumeti. Vedeti je tudi treba, da so ljudje trenutno frustrirani in hlastno iščejo odgovor, vzrok za to svojo frustracijo, ki bi jih hitro in brez truda zadovoljil. Ob vsem skupaj pa olje na ogenj priliva še naš predsednik. Veliko ljudi mu verjame in ga posnema tudi pri zanikanju epidemije in zavračanju nošenja maske. To zame ni voditelj. Prav tako je spodrezal financiranje ameriškim neprofitnim raziskavam, ki se z iskanjem teh virusov ukvarjajo v kitajski divjini.

Zakaj bi poudarjanje prav te teorije zarote spodbujali politični motivi?

Mislim, da je več razlogov. Priča smo dolgoletnemu rivalstvu s Kitajsko, zlasti na področju trgovinske vojne. Trump s svojo držo naslavlja svojo volilno bazo, ki meni, da bo Amerika znova zažarela, potem ko se bo znebila vseh, ki jo ogrožajo, Kitajske na prvem mestu. Za Trumpovo zanikanje epidemije ni nobene znanstvene osnove, a ker se dobro poda v njegovo politično in ekonomsko agendo, je priročno. Ob tem pa tudi Trump sam zagotovo ne razume znanosti. Od nje neučakano pričakuje takojšnje odgovore. In ker določene odgovore v zvezi z virusom znanost še išče, po Trumpovo deluje nedorečena, negotova. V takšni situaciji se je Kitajska našla kot dober grešni kozel in voda na mlin Trumpu, da pridobi več glasov.

Vam je ob laboratorijski v spominu ostala še kakšna 'zanimiva' teorija zarote, ki jo je naplavila sedanja pandemija?

Mislim, da ni prav nobena teorija zarote zanimiva in da so vse napačne. Jasno kažejo na poraz prizadevanj, da bi javnost zaupala znanosti. Zelo malo imam potrpljenja z ljudmi, ki si nočejo vzeti časa za to, da bi nekaj razumeli, in ki se ne potrudijo dovolj za to. Ko sem preletel zapiske iz našega podkasta iz leta 2009, ko je po svetu razsajala ptičja gripa, se je prav tako govorilo o laboratorijskem izvoru virusa. Ob vsakem novem izbruhu nas torej premami skušnjava s to teorijo. Tudi za virus HIV se je govorilo, da je iz laboratorija, dokler nismo dokazali, da so njegov vir pravzaprav šimpanzi. Enako bo tu: dokler z gotovostjo ne dokažemo izvora virusa, bodo ljudje še naprej zaupali teorijam zarot.

Še tole vprašanje: koliko več pa vemo o širjenju virusa na živali?

Doslej imamo malo dokazov o okuženih živalih, ki so virus najverjetneje staknile z ljudi. Po večini gre za hišne ljubljenčke, kot so mačke in psi, pa tigre v newyorškem živalskem vrtu in tako naprej, obstajajo tudi poročila o okuženih kunah na določenih kmetijah na Danskem. Ob tem je zanimivo, da naj bi se virus prenašal med kunami in nato z njih znova nazaj na ljudi. A številke so zelo nizke, najbrž tudi zato ker ne opravljamo toliko testov na živalih. Toda okužbe živali in prenos virusa z njih nazaj na ljudi ne bi smel biti več problem, če bomo dovolj hitro dobili cepivo za ljudi.

Na severni polobli se za številne začenjajo počitnice, kar utegne zaradi spodbujenih migracij poslabšati epidemiološko sliko? Na kaj naj bodo ljudje, ki se odpravljajo na počitnice, pozorni? In tudi, kako naj se že zdaj pripravimo na zahtevno jesen, ki nas čaka?

Svetujem, da se cepite proti gripi, tako boste jeseni lažje izločili vsaj možnost, da bi se okužili z njo. Sam ne grem nikamor, ostajam doma, odpovedal sem vsa potovanja, dvakrat na teden prihajam na delo, pri tem se izognem stikom z ljudmi, ko pa sem zunaj, imam ves čas na sebi masko. Izogibam se restavracijam, vožnji z vlaki, izločil sem prevoze z letalom. A če razmišljate o odhodu na dopust, se vprašajte, kako nujno morate to storiti. Ali naš osebni užitek odtehta možnost, da zato staknete okužbo in okužite ranljive ljudi okoli sebe? Mislite torej nad svojimi potrebami. Od nas je odvisno, ali se bo virus širil še naprej. Ljudi bi torej pozval, da se letos vzdržijo vseh nenujnih poti, še posebej opozarjam na uporabo letal, ki so idealno okolje za širjenje virusa. A če se že zadržujete v takih prostorih, pazite, da res nosite masko. Redno si umivajte roke in kar se da zmanjšajte stike z ljudmi.


24.03.2020

Marko Grobelnik, Institut Jožef Stefan, Corona Watch

Platformo Coronavirus Watch so vzpostavili naši raziskovalci prvega Mednarodnega raziskovalnega centra za umetno inteligenco.


24.03.2020

dr. Jernej Pintar o razvijanju prototipov respiratorjev

Prvi prototipi slovenskih respiratorjev so “zadihali”! Dr. Jernej Pintar, direktor Tehnološkega parka v Ljubljani, pravi, da je Slovenija na tem področju tako povezana, “kot da se spet osamosvaja. Res je lepo.” Nemogoče je povedati, kdaj bi lahko bila ta naprava uporabljena v praksi. “Zdaj ni časa za rigidno strukturo: ne vemo, ali bomo imeli čez dva tedna nekaj, kar bomo lahko dali bolnikom. Želim si, da bi imeli, želim pa si tudi, da tega ne bi bilo treba nikoli uporabiti.”


24.03.2020

Dr. Paolo Terragnoli, zdravnik v prvi liniji v italijanski Brescii

Dr. Paolo Terragnoli je zdravnik v prvi vrsti, spregovoril je o težkih trenutkih na intenzivni negi, zakaj je zdravstveni sistem v Lombardiji pred kolapsom in kaj moramo storiti, da se nam ne zgodi italijanski scenarij.


23.03.2020

Nina Babič, psihologinja

Psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru.


23.03.2020

Profesorica slovenščine Bojana Potočnik

Učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju spregovori o učenju na daljavo, smernicah, ki jih ni, ter kaj je razlika pri učenju od doma in učenju na daljavo.


23.03.2020

dr. Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu

Tokrat tudi o tem, kdo naj nosi masko in zakaj je njena (nepravilna) uporaba lahko celo nevarna.


22.03.2020

Renata Salecl: Strah me je, da prehitro drvimo v militaristični diskurz

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka.


22.03.2020

Vincent Racaniello: Virus je dobil zalet tudi zaradi nas

Znova smo poklicali uglednega virologa Vincenta Racaniella. Še vedno poudarja, da panika ni potrebna, virus pa bi morali resno jemati že januarja. Prepričan je tudi, da se iz nastalega položaja ne bomo nič naučili.


21.03.2020

Matjaž Hanžek: Virus odganjajmo s fizično razdaljo in socialno bližino

Ker se pogosto omenja, da moramo pri stikih z ljudmi upoštevati socialno distanco, Matjaž Hanžek opozarja, da je treba pravilno razumeti in uporabljati izraze, ki označujejo družbene in fizične razdalje med ljudmi.


21.03.2020

Luka Lisjak Gabrijelčič: Razmisleki o političnih razmerjih v času krize

Za širši pogled na trende v političnem prostoru smo poklicali političnega analitika in zgodovinarja Luko Lisjaka Gabrijelčiča, urednika revije Razpotja. Ker naš sogovornik živi in dela v Budimpešti, ga je Jan Grilc vprašal tudi, kakšne so v teh dneh tamkajšnje razmere.


21.03.2020

Krizno komuniciranje v kriznih časih

Brane Gruban, strokovnjak za komunikacijski menedžment, opozarja na napake, iz katerih bi se morali kaj naučiti.


20.03.2020

Slavoj Žižek: Z muko bomo morali zgraditi drugačno normalnost

Zahtevni časi terjajo zahtevne premisleke. Ekskluzivni pogovor z enim najpomembnejših filozofov na svetu. Nemogoče stvari so postale vsakdanja realnost. Zdi se kot da smo v vojni s to razliko da nismo in s tem, da je sovražnik neviden in malodane banalen. Dr. Slavoj Žižek o trenutnih razmerah v Sloveniji in svetu. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.


20.03.2020

dr. Tatjana Avšič Županc: Nujno je, da vzdržujemo čim manjše število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego

Nujno je, da vzdržujemo čim manjše število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego, pojasnjuje prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo.


19.03.2020

dr. Miha Mazzini

Miha Mazzini o tem, kaj pozitivnega ste v šestih dneh samoizolacije opazili pri Slovencih? Kakšne vedenjske spremembe? So mutirale tudi naše lastnosti?


19.03.2020

dr. David Stopar

Dr. David Stopar, profesor mikrobiologije na ljubljanski Biotehniški fakulteti in raziskovalec, ki se ukvarja s preučevanjem strukture in funkcije biofilmov.


19.03.2020

Premagovanje občutka osamljenosti z glasbo

Dr. Katarina Habe razlaga, kako glasba vpliva na ljudi v času (samo)izolacije. Pravi, da zdaj opravlja izvorno, evolucijsko funkcijo uravnavanja čustev, povezovanja ljudi in zdravljenja.


18.03.2020

Veronika Podgoršek - Nujno je vpeljati sistem in najti čas zase

Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.


18.03.2020

Ne predstavljam si, kaj bi zame pomenila okužba s koronavirusom

Boštjan Benedičič je pred leti zbolel za aplastično anemijo, pred dvema letoma preživel pljučno embolijo, tako mu danes deluje 20 odstotkov pljuč, zato se izjemno boji novega koronavirusa.


18.03.2020

Primož Cirman: Koronavirus ne sme biti platforma političnega boja

Dilema za novinarje je velika. Država se je zaradi virusa ustavila. Ljudi zanima, kaj je z virusom, a hkrati je treba povedati, da virus ni vse. V času kriz je treba odgovornim še posebej gledati pod prste.


18.03.2020

Mojca Matičič, Klicni center za informacije o koronavirusu (080 14 04)

Vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu pravi, da so vprašanja, ki jih dobivajo, zelo različna in dodaja, da “dobijo tudi nenavadna vprašanja. Niso pa panična. Ljudje pač naletijo na dileme in takrat nas pokličejo”.  Pohvalila je še stroko, ki se “zelo hitro odziva. Naš klicni center posreduje le preverjene informacije”.


Stran 11 od 12
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov