Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tesen oseben odnos med literarnima velikanoma slovenskega 20. stoletja je pomembno zaznamoval tudi našo širšo zgodovino
V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o prijateljstvu. A ne o prijateljstvu na sploh, nismo ga torej obravnavali kot nekakšen objekt načelnega filozofskega zanimanja ali motrenja, temveč smo v precep vzeli neko čisto določeno, čisto konkretno prijateljstvo, ki se je, kajpada, začelo kot stik med dvema zasebnikoma, se z leti in desetletji poglabljalo in raslo, navsezadnje pa celo ključno zaznamovalo slovenski javni prostor.
Prijateljstvo, ki nas je torej zaposlovalo, je bilo tisto med Edvardom Kocbekom in Borisom Pahorjem, ki bi prav danes praznoval 109. rojstni dan. Kako sta se ta dva velikana slovenske literature oziroma kulture spoznala, kaj sta dajala drug drugemu in kako je njuno zavezništvo spremenilo našo zgodovino, smo preverjali v pogovoru s človekom, ki je sam prijateljeval z obema – s književnikom, urednikom in publicistom, Petrom Kovačičem Peršinom.
foto: spomenika Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku v ljubljanskem parku Tivoli (Goran Dekleva)
716 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tesen oseben odnos med literarnima velikanoma slovenskega 20. stoletja je pomembno zaznamoval tudi našo širšo zgodovino
V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o prijateljstvu. A ne o prijateljstvu na sploh, nismo ga torej obravnavali kot nekakšen objekt načelnega filozofskega zanimanja ali motrenja, temveč smo v precep vzeli neko čisto določeno, čisto konkretno prijateljstvo, ki se je, kajpada, začelo kot stik med dvema zasebnikoma, se z leti in desetletji poglabljalo in raslo, navsezadnje pa celo ključno zaznamovalo slovenski javni prostor.
Prijateljstvo, ki nas je torej zaposlovalo, je bilo tisto med Edvardom Kocbekom in Borisom Pahorjem, ki bi prav danes praznoval 109. rojstni dan. Kako sta se ta dva velikana slovenske literature oziroma kulture spoznala, kaj sta dajala drug drugemu in kako je njuno zavezništvo spremenilo našo zgodovino, smo preverjali v pogovoru s človekom, ki je sam prijateljeval z obema – s književnikom, urednikom in publicistom, Petrom Kovačičem Peršinom.
foto: spomenika Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku v ljubljanskem parku Tivoli (Goran Dekleva)
Tisoč let med padcem zahodnega Rimskega cesarstva in Kolumbovo odpravo, ki je Evropejcem odkrila Ameriko, je dolgo veljalo za mračen srednji vek, za obdobje splošnega somraka civilizacije, omike in umetnosti na stari celini. Ne gledališče ne kiparstvo ne slikarstvo ne arhitektura ne glasba ne književnost srednjega veka naj bi se po sporočilni moči, intelektualni globini ali sublimni lepoti ne mogli meriti s tistim, kar sta nam na teh področjih dali antika in renesansa. Toda če želimo pri tovrstni diskvalifikaciji srednjeveške umetnosti vztrajati še naprej, pomeni, da si moramo trmasto zatiskati oči pred sapo jemajočim iluminiranim rokopisom lindisfarnskega evangelija, pred vrtoglavo eleganco zvonikov katedrale v Kölnu, pred žarečimi vitraži pariške Svete kapele ali pred visceralno grozo pekla na Giottovih padovanskih freskah. Prav tako moramo ostati gluhi za Dantejevo halucinantno potovanje po onstranstvu v Božanski komediji, za goreče hrepenenje po nedosegljivi ženski, ki so jo opevali provansalski trubadurji, ali za angelske harmonije gregorijanskega korala. Zdi se, drugače rečeno, da je napočil čas, da stare, enodimenzionalne predsodke o borni kulturni zapuščini srednjega veka temeljito korigiramo. Toda – kakšen naj bo naš novi pogled na to obdobje? Ali naj nekdanje predstave o srednjeveški temi kratko malo zamenjajo podobe neskaljene svetlobe ali pa bi vendarle bilo bolje ubrati neko drugo, srednjo pot? Pri iskanju odgovora nam je lahko v pomoč tudi s slikovnim gradivom bogato opremljena in vseskozi poljudno pisana kulturna zgodovina srednjega veka Marka Trobevška, ki je pod naslovom Tisoč let mraka in luči pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. In prav Marka Trobevška, prevajalca in gimnazijskega učitelja slovenščine, smo gostili pred mikrofonom tokratnega Kulturnega fokusa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Sveta kapela v Parizu (Chris Chabot, Flickr)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Nova sezona v Slovenskem narodnem gledališču, v ljubljanski Drami, je prav posebna, saj so gledališčniki v spomin na 150. obletnico ustanovitve Dramatičnega društva, s katerim teater na Slovenskem sploh začenja svojo institucionalno zgodovino, celoten repertoar sestavili iz uprizoritev slovenskih dramskih del. Nekako neizbežno se zdi, da je prvo dejanje take, slavnostne sezone pripadlo Ivan Cankarju, bržčas še vedno najodmevnejšemu slovenskemu dramatiku. Toda Cankar je spisal lepo število gledalikih del; mar je v dejstvu, da so se v ljubljanski Drami odločili za uvod uprizoriti Hlapce – in ne, denimo, Kralja na Betajnovi, Lepe Vide ali igre Za narodov blagor – treba prepoznati implicitno vrednostno sodbo, da so prav Hlapci ključno delo vse slovenske dramatike, delo, v katerem se razkrivajo osnovne koordinate tega, kaj pravzaprav pomeni biti Slovenec? In če je tako, kakšna bi utegnila biti vrednost te drame v očeh vseh tistih, ki niso Slovenci? Kakšna bi, drugače rečeno, utegnila biti univerzalna, obče človeška vrednost Hlapcev? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil gledališki režiser Janez Pipan, ki se podpisuje pod uprizoritev Hlapcev v ljubljansi Drami. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Marko Mandić kot Jerman in Jernej Šugman kot župnik v uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev, SNG Ljubljana, 2017 (promocijski material ljubljanske Drame)
Na prvi pogled ni seveda nikakršnega posebnega razloga, da bi se sodobni človek kaj prida posvečal antični, to je grško-rimski mitologiji. Zevs, Pozejdon, Atena, Apolon, Afrodita, Ares in drugi olimpski bogovi že dolgo nimajo več častilcev, tudi kultne prakse, ki so se spletle okrog velikih človeških junakov – Herakla, Ahila ali Jazona – so že davno utonile v pozabo. Zadnji rimski cesar, ki je svojo oblast, svoj imperium hotel povezovati s poganstvom, Julijan Odpadnik, je bil vojaško poražen sredi četrtega stoletja. Približno v istem času je bil – tako vsaj pravi legenda – uničen Serapeion, starodavni dom aleksandrijske knjižnice, znamenite institucije, okrog katere so se proti koncu antike zbirali še zadnji poganski učenjaki. Ne nazadnje velja omeniti, da so bile proti koncu četrtega stoletja z dekretom cesarja Teodozija ukinjene še olimpijske igre. Poganstvo je bilo tako izrinjeno iz religijskega življenja, iz sfere politične moči, iz polja produkcije vednosti, iz spektaklov za ljudske množice. In vendar popolna pozaba ni nikoli nastopila; miti so nekako ostali pri življenju. Kako je to mogoče? Po odgovor smo se v tokratnem Kulturnem fokusu napotili k antropologinji antičnih svetov, dr. Svetlani Slapšak, ki je pred nedavnim pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, izdala obsežno, znanstveno poglobljeno, čeprav vseskozi dovolj poljudno pisano knjigo, naslovljeno Antična miturgija, v kateri se sprašuje, kaj nam grško-rimski miti sporočajo oziroma kako jih v kulturnem, intelektualnem, idejnem življenju uporabljamo še danes. S Svetlano Slapšak se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Zevs ugrabi Evropo; Muzej mozaikov iz Zeugme v turškem Gaziantepu (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Angleži, na primer, imajo Beowulfa, Francozi Pesem o Rolandu in Rusi Pesem o Igorjevem pohodu. Pa ne le veliki, številčni narodi, tudi manjši imajo svoje epe, te zelo obsežne pesnitve, v katerih junaki s herojskimi dejanji posegajo v javni prostor, v skupnostno zgodovino in jo - nemalokrat za ceno lastnega življenja - odločilno spreminjajo. Tako imajo Črnogorci Gorski venec, Finci Kalevalo, Islandci pesniško Eddo. Kaj pa Slovenci? - Slovenska književnost se v svoji sicer bogati zgodovini slej ko prej ne more pohvaliti z velikim številom epskih pesnitev. Tu sicer je Prešernov Krst pri Savici, a v splošnem se vendarle zdi, da je naše pesnike vselej bolj vleklo h krajšim, osebno-izpovednim, lirskim formam. No, pred nekaj meseci pa je po kakega četrt stoletja dela prav eden naših najizrazitejših lirikov, Boris A. Novak, pri založbi Goga izdal še zadnji del velikopoteznega, osupljivih 40 tisoč verzov dolgega epa, ki ga je naslovil Vrata nepovrata. Tridelni opus - gre za knjige Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš - so literarni poznavalci že pred časom označili za pesnikovo življenjsko delo. Strokovna žirija, ki je Bivališčem duš (posredno pa celotnim Vratom nepovrata) 29. 08. prisodila Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dvanajstih mesecev, pa je šla še korak dlje in je v utemeljitvi zapisala, da Novakov ep pravzaprav sodi v sam vrh vsega dosedanjega slovenskega literarnega ustvarjanja in da predstavlja unikum v celotni moderni svetovni književnosti. Za kaj torej gre v Vratih nepovrata? Kako je pesnitev nastala in kako je strukturirana? Kdo so njeni junaki? Kako se kaže herojskost njihovih dejanj in kako spreminjajo zgodovino svoje skupnosti? So to junaki, ki jih vidimo le kot junake, heroje, večje od življenja samega, ali pa se pred bralkami in bralci vendarle razkrivajo kot figure iz mesa in krvi, obremenjene z lastnimi napakami, dvomi in strahovi? Je v prvoosebnem glasu, ki Vrata nepovrata poje, treba slišati glas njihovega avtorja samega? - Ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z Borisom A. Novakom pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med pesniškimi glasovi, ki so se na Slovenskem pojavili po letu 2000, eden najbolj vpadljivih – četudi nikakor ne tudi najbolj kričavih – pripada Veroniki Dintinjana. Vitezinja poezije, zmagovalka pesniškega slama (to je: tekmovanja v improviziranem pesnjenju na odru, pred občinstvom), predvsem pa seveda avtorica dveh pesniških zbirk, ki sta izšli pri Literarno-umetniškem društvu Literatura. To sta Rumeno gori grm forzicij, za katerega je pred slabim desetletjem prejela tudi nagrado za najboljši literarni prvenec leta, ter še čisto sveža, druga zbirka V suhem doku. Z obema ji je uspelo bralke in bralce prepričati, da poezija z nami vsemi resnično vztraja, kakor se Dintinjani zapiše nekje V suhem doku, do konca sveta. Kako je pesnici uspelo prepričati bralsko občinstvo, ki je tovrsten, visokoleteči idealizem – skupaj z vero v dedka Mraza – menda že davno nazaj prepustilo mladostnim sanjam, smo v pogovoru z Veroniko Dintinjana preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Sunčan Stone (objavljeno z dovoljenjem Veronike Dintinjana)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Med letoma 1615 in 1672 na Slovenskem ni bila natisnjena niti ena sama knjiga v slovenskem jeziku. Naši literarni zgodovinarji zato večji del 17. stoletja opredeljujejo kot čas tako imenovanega slovstvenega zatona. No, pa tudi po tem, ko tiskanje slovenskih knjig oživi z drugo izdajo Evangelijev inu listov, ključnega protireformacijskega lekcionarja, ki ga je bil pripravil tedaj že dolgo pokojni ljubljanski škof Tomaž Hren, se slovensko slovstvo ni kaj prida razmahnilo. Predvsem se zdi pomenljivo, da v stotih letih med zadnjo tretjino sedemnajstega in zadnjo tretjino osemnajstega stoletja v slovenščini niso nastajala čista leposlovna, fikcijska dela, ampak kvečjemu literarizirana, estetsko ozaljšana besedila religiozne narave. Prav zato slovenska literarna zgodovina tega obdobja nikoli ni pretirano cenila, o njem se – z izjemo morda kake priložnostne omembe Janeza Svetokriškega in njegovega Svetega priročnika – povečini tudi nismo učili v šolah. Tako se danes kaj lahko zdi, da med Jurijem Dalmatinom in Tomažem Linhartom slovenska književnost spi dolgo zimsko spanje, to pa slej ko prej le še utrjuje občutek, da je slovenska literatura obremenjena z nepremostljivim zaostajanjem za Evropo, kjer je – posebej v sedemnajstem stoletju – cvetel barok z Miltonom in Donnom v Angliji pa Gongoro v Španiji, Grimmelshausnom v Nemčiji ter Racinom in Molierom v Franciji. To razmeroma preprosto pa vendar precej razširjeno sodbo o slovenskem slovstvu 17. in 18. stoletja zdaj postavlja pod vprašaj dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je pred nedavnim pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izdal študijo Slovenska baročna literatura v evropskem kontekstu. Do kakšnih novih spoznanj se je Alen Širca pravzaprav dokopal, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Odajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: spomenik Janezu Svetokriškemu v Vipavskem Križu (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Hana Stupica je kot meteor zasijala na slovenski likovni sceni pred tremi leti, ko je zahvaljujoč svojim ilustracijam k Rokavički, ukrajinski ljudski pripovedki, postala doslej najmlajša prejemnica nagrade Hinka Smrekarja, najvišjega slovenskega priznanja na področju ilustracije. No, od takrat so se njenim nagrajenim podobam merjasca, volka, miške in drugih junakov iz Rokavičke pridružile še številne druge živali – na primer mandril, ki ob branju Miltonovega Izgubljenega raja srka škotski viski, pa na kavču udobno zleknjeni ježevec, ki si žejo gasi z jabolčnim moštom, in novogvinejski golob, ki samovšečno motri lasten odsev v zrcalu. Del tega minuciozno izrisanega bestiarija Hane Stupica je od konca prejšnjega meseca na ogled na razstavi v ljubljanski galeriji Krka. Kaj pa njegovo avtorico žene k ustvarjanju, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. S Hano Stupica se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: Hana Stupica - Mandril (objavljeno z dovoljenjem avtorice)
Sociologi medijev sicer ugotavljajo, da se v našem času vse bolj krepi moč vizualnih sporočil, toda to še zdaleč ne pomeni, da pišemo manj kakor nekdaj. Prav nasprotno; vneto si pošiljamo e-pisma in sms-sporočila, zavzeto tvitamo, komentiramo in blogamo, na spletnih družabnih omrežjih pa je dobro zasukan stavek seveda eden nepogrešljivih pripomočkov tistih, ki pazljivo oblikujejo oziroma negujejo svoje uporabniške profile. Velik del te pisne produkcije očitno ni namenjen zasebni rabi, ampak stopa v javni prostor. In če so pred desetletji veliko večino javnosti namenjenih sporočil še pred objavo pregledali uredniki in lektorji, je danes povečini edini, ki skrbi za pravopisno ustreznost objavljenega besedila, kar njegov avtor sam. Kolikor pa večina piscev, razumljivo, ni seznanjena z vsemi podrobnostmi in posebnostmi knjižne slovenščine, se v visoko pisno normo vse pogosteje in vse hitreje tihotapijo elementi običajnega, pogovornega jezika. Jezikoslovci te nove elemente seveda skrbno spremljajo in analizirajo ter nekatere izmed njih tudi povzdignejo na raven nove knjižne norme. Kako se pod vplivom novih tehnologij spreminja slovenščina, pa smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kdorkoli je kdaj stal pred poslopjem Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, se je bržkone vprašal, čemu je njen arhitekt, Jože Plečnik, sicer monumentalno stavbo projektiral tako, da glavni vhod v zgradbo ni s široke in sončne Vegove ulice, kakor bi se zdelo povsem naravno, ampak ga je raje umestil na nekako stransko, majhno, ozko in senčnato Turjaško ulico. Ga je naš največji arhitekt, od čigar smrti zdaj mineva že polnih šestdeset let, v tem primeru kratko malo polomil? – No, bralke in bralci poljudno pisane knjige Simboli v Plečnikovi arhitekturi, ki jo je Andrej Hrausky, ugledni arhitekt in arhitekturni kritik, pred nekaj meseci izdal pri založbi Lili in Roza, se bodo podučili, da je imel Plečnik za svojo odločitev še kako pretehtane argumente, da je torej v njegovi nenavadni, na prvi pogled kontra-intuitivni odločitvi skrit pomen, ki na bolj ali manj ozaveščeni ravni še danes nagovarja uporabnike in obiskovalce NUK-a. In kar velja za knjižnico, velja tudi za večino drugih mojstrovih projektov – Plečnik je namreč, kakor prepričljivo dokazuje Hrausky, utilitarne oziroma funkcionalne aspekte svojih arhitekturnih projektov znal vedno znova zasukati tako, da jih je uspešno dopolnil oziroma nadgradil z globljimi simbolnimi sporočili. Kakšna ta sporočila pravzaprav so, pa smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred našim mikrofonom je bil prav Andrej Hrausky. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: vhodna vrata v ljubljanski NUK, detajl (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Nekako med letoma 200 pred in 200 po Kristusu je kitajska država doživela svojo prvo zlato dobo, vladarji iz dinatsije Han pa so v tem času vladali večjemu ozemlju in večjemu številu duš, kakor njim sočasni cesarji v Rimu. Kako zlata je ta doba bila, lahko razmeroma natančno razberemo iz tedanje grobne umetnosti – tako iz same arhitekture orjaških grobnic kakor iz umetelno izdelanih predmetov, ki so jih Kitajci pokopavali s pokojnimi velikaši. Ob tem pa velja še posebej poudariti, da se v teh predmetih ne zrcali le neverjetno tehnično znanje kitajskih arhitektov, kamnosekov, lončarjev, zlatarjev in drugih mojstrov, ampak lahko v njih razbiramo tudi kompleksne sisteme kozmoloških predstav in religioznih verovanj. In prav ta preplet stare kitajske poduhovljenosti in tehnične odličnosti smo vzeli v precep v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila sinologinja in umetnostna zgodovinarka dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, ki je tej temi posvetila obsežno razpravo V svetu nesmrtnih bitij – grobna umetnost dinastije Han in njena kozmološka zasnova, ki je nedavno ugledala luč sveta pri založbi Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji je upodobljen kult čaščenja prednikov; rezbarija na kamnu, dinastija Han (Wikipedia)
Ta teden je v Narodnem muzeju Slovenije vrata odprla pregledna razstava Poti samurajev – japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem. Obiskovalkam in obiskovalcem se tako ponuja odlična priložnost, da si ogledajo umetelno izdelane meče, bodala, oklepe in šleme, ki so jih v srednjem in zgodnjem novem veku uporabljali pripadniki znamenite japonske vojaške oziroma bojevniške kaste. Pri tem se zdi še posebej zanimivo, da prav vse razstavljene predmete hranijo bodisi naše muzejske institucije bodisi slovenski zasebni zbiralci. Vendar pa razstava še zdaleč ni intrigantna le zato, ker posredno dokazuje, da v zadnjih sto petdesetih letih med Slovenci ni manjkalo zaljubljencev v zgodovino in kulturo dežele vzhajajočega sonca, zaljubljencev, ki so med obema državama stkali številne vezi in na razstavi predstavljene predmete navsezadnje tudi pripeljali v Slovenijo, ampak je pozornosti vredna tudi zato, ker nam omogoča bogat vpogled v prav poseben, z našega gledišča menda precej nenavaden svetovni nazor, ki so si ga samuraji izgradili v teku številnih stoletij. Kako so se torej vrednote, kot so čast, poslušnost, dolžnost, asketizem in samožrtvovanje, strnile v samurajevo vdano pripravljenost umreti in kako je bil ta samurajski prezir do smrti zlorabljen v kontekstu japonskega imperializma v dvajsetem stoletju, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gosta pred mikrofonom sta bila zgodovinar dr. Tomaž Lazar, avtor razstave Poti samurajev, in japonolog dr. Luka Culiberg z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: utrinek z razstave Poti samurajev v Narodnem muzeju Slovenije (Goran Dekleva)
Neveljaven email naslov