Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ...
V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.
V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.
V oddajah bodo sodelovali:
- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.
- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.
- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.
- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.
- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
719 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ...
V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.
V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.
V oddajah bodo sodelovali:
- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.
- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.
- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.
- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.
- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Buda je pred mnogimi stoletji rekel, da imajo besede moč tako uničevati kakor zdraviti. No, v tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili predvsem vprašanju, kako besede uničujejo. Pogovarjali smo se namreč o eni najpomembnejših knjig nemškega dvajsetega stoletja, o delu LTI – Lingua Tertii Imperii Victorja Klempererja, v katerem je ta nemški Jud in filolog natančno in stvarno popisal, kaj se je pravzaprav dogajalo z nemškim jezikom v času nacizma. Kako je lahko besedna zveza »divji fanatizem« dobila pozitiven pomen? Kako se je beseda »umor« lahko skrila za sintagmo »posebna obravnava«? In zakaj so umikanje svoje vojske na vzhodni fronti Nemci imenovali za »zmagoviti sunek nazaj«? – O tovrstnem izkrivljanju vsakdanje govorice, o izkrivljanju, ki je pomagalo ljudi narediti manj občutljive, bolj surove, svet pa pahniti v vojno, smo se pogovarjali s politologinjo, dr. Vlasto Jalušič, ki je še svežemu slovenskemu prevodu Klempererjeve knjige - ta je izšla pri založbi /cf. - pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ni veliko ustvarjalcev, ki bi bili ob svojem času bolj temeljito pohujšali dolino Šentflorjansko, kakor je to v drugi polovici osemdesetih uspelo članom umetniškega kolektiva NSK – Neue Slowenische Kunst. Še bolj nenavadno pa je, da delo te skupine še celo danes zbuja nelagodje. In živo zanimanje – kot potrjuje obsežna pregledna razstava o NSK, ki je pred nedavnim odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji. To slej ko prej pomeni, da se v umetniškem snovanju NSK skriva nekaj, kar kljubuje zgodovini, spremembam v politiki, estetskem okusu in družbenih vrednotah. Zakaj je tako, smo preverjali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Matej Sternen, Matija Jama, Tone Kralj, Božidar Jakac, Lojze Spacal, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Jože Ciuha – to so prav gotovo nekatera izmed največjih imen slovenske likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Po svoje torej ni nikakršno presenečenje, da od 11. maja njihove slike visijo ena poleg druge v Narodni galeriji v Ljubljani. Vendar pa ta dela niso razstavljena v kontekstu galerijske stalne zbirke ali kakšne pregledne razstave o vrhovih slovenskega slikarstva. Rdeča nit, ki je umetnine omenjenih in številnih drugih likovnih ustvarjalcev povezala v enovito razstavo, naslovljeno Vrnitev ambasadorjev umetnosti, je njihova precej nenavadna, precej presenetljiva usoda. Gre namreč za dela, ki so dolga leta krasila prostore več kot 170 jugoslovanskih veleposlaništev po vsem svetu. In kot se pokaže ob obisku razstave, so imeli diplomati rajnke države, ko so iskali umetniška dela za svoje potrebe, srečno roko – hote ali ne so izbrali umetnine, ki zdaj, postavljene ena zraven druge, na strnjen način povzemajo zgodbo slovenske likovne umetnosti približno med letoma 1950 in 1980. O nepričakovanem diplomatskem prispevku k skrbi za slovensko slikarstvo pa je tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo tako gostili dr. Barbaro Jaki, direktorico Narodne galerije in slovensko predstavnico v mednarodni ekspertni skupini, ki skrbi, da vsaka država naslednica prejme tista umetniška dela iz nekdanjih jugoslovanskih predstavništev, ki ji v skladu z dogovorom o sukcesiji tudi pripadajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Družbeni in politični položaj, v katerem se je znašel sodobni svet, bržčas ni nič bolj rožnat od tistega v šestdesetih letih, toda današnje protestniško gibanje še zdaleč ni tako močno, razširjeno ali izrazito, kot je bilo tisto pred pol stoletja. Pa tudi, če dobro pomislimo, danes nihče ne prepeva pesmi, ki bi jih lahko označili za naslednice Dylanove Blowing in the Wind ali Lennonove Imagine. Se je torej stara in tesna povezava med družbenim protestom in glasbo skrhala? – O tem vprašanju smo razmišljali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto:Flickr/Anthony Beal
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Lezbijke, geji, bi- in trans-seksualci na Slovenskem ne živijo, kot bi nemara želeli verjeti nekateri, le zadnjih nekaj desetletij, ampak našo skupno zgodovino seveda soustvarjajo že stoletja. Toda o tem se – izvzemši morda Ivana Mraka in Ljubo Prenner – dolgo ni govorilo, še manj se je, kajpada, o tem pisalo. Zato se zdi nedavni izid knjige Grmade, parade in molk, zbornika prispevkov za neheteroseksualno zgodovino na Slovenskem, toliko bolj dobrodošel. Dobrih trideset let po začetku organiziranega LGBT gibanja pri nas je bržkone napočil čas, da vse tiste med našimi predniki, ki se tako ali drugače niso prilegali normam oziroma imperativom večinske, heteroseksualne družbe, odrešimo zarote molke, v katero smo jih sistematično potiskali. O tem, kako zahteven pravzaprav je tak projekt, pa je tekla beseda v tokratnem Kulturnem fokusu. Pogovarjali smo se s tremi osrednjimi pobudniki nastanka zbornika Grmade, parade in molk: s pesnikom Branetom Mozetičem, sicer tudi glavnim urednikom pričujočega zbornika, pa s pisateljico Suzano Tratnik ter s sociologom Romanom Kuharjem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V devetnajstem stoletju je bil menda Pariz svetovna umetnostna prestolnica. Potem pa sta Evropo pretresli dve uničujoči svetovni vojni in po letu 1945 ni bilo več nikakršnega dvoma, da je New York nadomestil francosko glavno mesto kot globalna kulturna metropola. No, v letu 2015 postaja vse bolj očitno, da se gospodarsko in finančno težišče svetovne moči seli na Kitajsko. Ali to pomeni, da so dnevi New Yorku kot svetovni umetnostni prestolnici šteti? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Ker pa je polje umetnosti slej ko prej preširoko, smo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva, ob pomoči sociologa kulture in glasbenega kritka Iča Vidmarja pod drobnogled vzeli predvsem glasbo, ki danes nastaja v New Yorku.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, »trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njeneganajnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, » trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njenega najnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Uveljaviti se v umetnosti je bilo za ženske v patriarhalni družbi evropskega devetnajstega stoletja zelo težko. A če se je v poljih glasbe, gledališča in književnosti umetnicam vendarle ponujalo nekaj poti k uspehu, če se, drugače rečeno, celo v zgodovinsko pozabljivem 21. stoletju še vedno spominjamo takšnih umetnic, kot so bile nemška pianistka Clara Schumann, francoska igralka Sarah Bernhardt, ameriška pesnica Emily Dickinson ali angleška pisateljica Jane Austen, se zdi, da je polje likovne umetnosti v predprejšnjem stoletju ostalo skoraj docela v domeni moških. Toda to še ne pomeni, da ženske takrat niso risale in slikale. Slovenske likovne umetnice 19. stoletja, na primer, je zgodovinski pozabi skušala iztrgati umetnostna zgodovinarka in sociologinja Lidija Tavčar v svoji še čisto sveži, obsežni monografiji Vzporedni svetovi, ki sta jo izdali Narodna galerija in založba Modrijan. Kako bogata je torej bila likovna ustvarjalnost Slovenk v 19. stoletju, smo v pogovoru z doktorico Tavčarjevo preverjali tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Akademik Janko Kos, literarni zgodovinar in teoretik, eden utemeljiteljev slovenske primerjalne književnosti, pisec številnih učbenikov, ki so jih pri pouku književnosti uporabljale generacije naših srednješolcev, je, kajpada, vse življenje pisal o pesmih in romanih, dramah in novelah, ki so jih napisali drugi. Zdaj pa je pred našo javnost stopil kot avtor Umetnikov in meščanov, literarno izbrušene avtobiografije, v kateri pripoveduje o svojem odraščanju v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, o umetnikih, ki so zahajali v atelje njegovega očeta, priznanega kiparja Tineta Kosa, in o uglednih ljubljanskih meščanih, ki jih je spoznaval prek svoje mame, Katje Kos. Tako smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, kako so se deškim očem Janka Kosa razkrivali takšni orjaki slovenske kulturne zgodovine, kot so bili filozof France Veber, slikar France Mihelič, pesnik Dane Zajc ali literarni zgodovinar Taras Kermauner. Z akademikom Kosom se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov