Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije)