Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likovni odmevi

748 epizod

Likovni odmevi

748 epizod


Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.

11.03.2022

Jasmina Cibic raziskuje strategije grajenja nacionalne kulture

Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.


04.03.2022

Valerie Wolf Gang: Čudoviti obraz umetne inteligence

Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series


25.02.2022

Anton Nowak, manj znani slikar, ki je bil med ustanovnimi člani dunajske secesije

V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije


18.02.2022

Marko Brecelj in njegova Prešerna posprava v galeriji Vžigalica

Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš


04.02.2022

Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti

V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka


28.01.2022

Ludvik Pandur: "V mojem slikarstvu je vedno prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske"

Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije


21.01.2022

Boris Beja z razstavo v Galeriji Škuc samorefleksivno o dediščini, disciplini in umetnosti

"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]


14.01.2022

Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis.

V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC


07.01.2022

Beti Žerovc: Matija Jama je krajino videl kot slikarski problem, manj so ga zanimali narodni motivi

Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)


31.12.2021

Nataša Golob: "Januar je mesec, ki stoji na pragu dveh svetov"

Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr


24.12.2021

Božično-novoletni motivi na razglednicah Maksima Gasparija

Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij


17.12.2021

Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit

Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO


17.12.2021

Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit

Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO


10.12.2021

Abstraktni slikar Žarko Vrezec je zavezan snovnosti in duhovnosti slikarstva

Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš


03.12.2021

Skupnostni prostori na razstavi SKUP kot prostori solidarnosti in sodelovanja

V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman


26.11.2021

Ovidiu ?andor, Tevž Logar in Renger van den Heuvel o zbiranju sodobne umetnosti

Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik


19.11.2021

Anka Krašna: "Med ustvarjalcem in platnom se ustvari psihološki dialog"

"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj


12.11.2021

Neokonstruktivisti nekoč in danes

"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec


05.11.2021

Tomaž Furlan na razstavi I Made This v Galeriji Božidar Jakac pokaže, kako je lahko kiparstvo estetsko, konceptualno in prostorsko

Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš


29.10.2021

Nataša Petrešin Bachelez: "V Franciji opažamo čedalje večje favoriziranje zasebnega interesa na področju umetnosti"

Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić


Stran 7 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov