Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Deli Televizija MMC Radio Kazalo

Kulturomat

553 oddaj

553 oddaj


Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.

Kulturomat

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


16.10.2021

Slovenski zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom

Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!

17 min 34 s

09.10.2021

Romeo & Julija ter epidemija

Leta 2019 se je ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem porodila ideja, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije Nina Miri Zalar in učitelj zgodovine Miha Pohar, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letinici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej kaže jasna razločitev med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dodobra izkoristijo starostno razliko igralcev. Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina. Po koncu lasnkega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da svoje delo dokončajo in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavljanjem predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra 2021. Torej dve leti od prvih začetkov. Poleg režiserja Mihe Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More in Aiko Zakrajšek ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo?

14 min 32 s

02.10.2021

Raje umrem!

V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice Cvetke Sokolov in njeno protagonistko romana Raje umrem!, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam! Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca! Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav. Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo. ODLOMEK IZ KNJIGE Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali. Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz! Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč. (Sokolov, 7)

9 min 54 s

25.09.2021

Ali razumemo, kaj nam živali sporočajo?

Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.

14 min 44 s

18.09.2021

Julija Lukovnjak

Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«

11 min 53 s

11.09.2021

Hana Bujanovič Kokot

Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Kako je biti v vlogi urednice, kako se loteva pisanja proze in poezije, pa izveste v Kulturomatu. Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo. Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene. Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim. Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom. Zdaj bo letela tudi ona. Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo. Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali. Poletela je.

12 min 34 s

04.09.2021

Špela Šivic

Špela Šivic je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom Brugnon. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, saj kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv. »Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.« Avtorica o fotoknjigi Brugnon BRUGNON. Variété de peche a peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico. V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je BRUGNON nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporednao različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.

9 min 20 s

26.06.2021

Balada o drevesu

»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.

12 min 37 s

19.06.2021

Župančičeva frulica 2021

V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali: Izak Pirih, Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021; Zara Kavčič, Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika; Brina Podgajski Kampuš, Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika. Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.

17 min 41 s

12.06.2021

Ela Romih

Ela Romih je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje, s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika gimnazije, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom Prezrti-končno uzrti?, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. »Pri fotografiji se mi zdi najpomembnejša simbolika, pomen in svetloba. Najlepša pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja, kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«

12 min 10 s

05.06.2021

Mladi glasbenici Uma Flisar in Lucija Nemec

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo. Z dekleti je klepetala Lara Gril.

17 min 18 s

29.05.2021

Lara Mavrič

Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.

12 min 25 s

22.05.2021

Vid Verdinek – nadobudni saksofonist

Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu. »Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.

11 min 55 s

15.05.2021

Gaja Kuščer in Regen

»Menim, da so pesmi, ki jih pišem, pravzaprav že napisane. Kraji, dogodki in ljudje nosijo te pesmi v sebi, jaz pa sem tu le zato, da jih zapišem in delim s svetom v oprijemljivi obliki.« Gaja Kuščer je maturantka, njeno življenje je prežeto z glasbo. Z njo se srečuje že od malih nog, na začetku srednje šole pa se je z glasbo začela ukvarjati resneje in premišljeno. Mlada kantavtorica je svoje skladbe sprva objavljala na YouTube kanalu, pozneje pa se ji je pri ustvarjanju pridružil Žan Koprivec Perjet, ki je ob Gaji zbral izvrstne glasbenike - in nastala je skupina Regen. Skupino sestavljajo Gaja Kuščer kot pevka in tekstopiska, kitarist Gašper Sedej, bas kitarist Andraž Dražumerič, klaviaturist Jan Mori in bobnar Maks Rozman. Več o Gajinih glasbenih začetkih in o tem, kako je nastala skupina Regen, pa izveste v Kulturomatu. »Glasba mi zares pomeni vse – ne dramatiziram! Vedno je bila nepogrešljiv del mojega življenja. Ne mine dan, da je ne bi poslušala. Glasba mi pomaga procesirati čustva in stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Včasih najdem pesem, ki tako lepo opiše stvari, da se v njej najdem - povzame moje doživljanje in počutim se manj samo.«

11 min 58 s

08.05.2021

Jakob Hočevar - JH Boards

Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval. »Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!« Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril: »Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'« KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk. Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.

9 min 42 s

01.05.2021

Bratov kožuh

Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado booker 2021. V studiu se mi je tako pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler. Govorila sva o romanu in ga predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem. O ČEM GOVORI KNJIGA Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete … ODLOMEK IZ KNJIGE »Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja. Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh. S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri. Tam torej sva. Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata. ''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273) Knjigo lahko dobite tukaj. Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.«

10 min 37 s

24.04.2021

39. Mednarodni filmski festival Ciné-Jeune de l’Aisne

Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča. Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant. Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ... Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja. Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila. Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah.

9 min 9 s

17.04.2021

Lana Klemen

Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina. »Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.« Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji. »Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.« Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado. »Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.« Še več o njeni plesni poti in treninigih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila: »Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«

13 min 32 s

10.04.2021

Eva Brank

Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat. "Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko." Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice. "Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."

9 min 31 s

03.04.2021

Mlada pesnica in pisateljica Inja Ajda Hvala

Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šole, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.

15 min 37 s

Stran 1 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov