Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
80 epizod
80 epizod
Oddaja o urbanem vrtičkanju
Na podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego. Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro. Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.
Kako so nastale vse tisočere sorte rastlin, ki jih uporabljamo danes tako na amaterskih vrtičkih kot kmetijskih površinah? Koncept sort je v svojem bistvu zelo preprost: človek je že v obdobju prazgodovine, ko je postajal poljedelec, začel za gojenje izbirati tiste rastline, ki so bile boljše, večje in so dajale večji pridelek ter jih razmnoževal. Obstajajo dokazi, da so se s selekcijo z žitom bogatih trav ukvarjali že pred 12 tisoč leti. Danes sodobno žlahtnjenje rastlin poteka v laboratorijskih pogojih z najsodobnejšimi metodami, a načelo ostaja skozi stoletja enak: med seboj oprašimo matične rastline z najboljšimi lastnostmi, ki bi jih radi poudarili in najboljše očetovske rastline s spet specifičnimi najboljšimi lastnostmi. In ko to večkrat ponovimo, dobimo popolnoma nove sorte rastlin s tistimi poudarjenimi lastnostmi, ki jih pri rastlini želimo - pa naj bo to okus, odpornost, rodnost ali kaj četrtega.
Kako sestaviti domačo past za voluharja, kaj sejemo in sadimo junija, kaj sta andska jagoda in perujsko volčje jabolko. To je le nekaj vsebin videonasvetov, ki si jih lahko ogledate na našem najobsežnejšem vrtnarskem spletnem portalu Zeleni svet. Vodja portala je Davor Špehar, soustvarjata ga tudi Primož Brezovec in Igor Donkov. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije že nekaj let preverjajo in spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov tudi na vrtičkih po Sloveniji. V eni od oddaj iz prve sezone Mimo grede smo tako z vami delili njegove ugotovitve, da so slovenski vrtički praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni.
Krompir je ena od najpriljubljenejših vrtnin, za katero na majhnih urbanih vrtičkih praviloma ni prostora. Najprej zato, ker je treba na pridelek čakati vso sezono, donos je glede na zasajene površine relativno majhen, poleg tega je krompir poceni, zaradi česar dajejo vrtičkarji prednost drugi, hitreje rastoči zelenjavi. Pri butični pridelavi krompirja pa lahko izkoristimo sicer neizkoriščene vertikale vrta. Krompir namreč lahko posadimo v večje posode, spretnejši pa zasnujejo tudi krompirjev stolp. Med vrtičkarske eksperimente pa zagotovo sodi tudi gojenje gob, za katero moramo zagotoviti le dovolj vlažen in senčen prostor skozi vse leto ter veliko časa. Gojenje gob je zelo preprosto, potrebujemo le debelejši kos veje ali drevesnega debla, z miceliji prepojene lesene čepke in potrpljenje.
Že Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva na Dunaju, je pisal o tem, da ni vsako leto za čebele idealno. Pomanjkanje hrane, predvsem tiste zdrave iz narave, pa lahko pripelje do oslabitve družin, bolezni in odmrtja. Da se to ne bi zgodilo, pa lahko pomaga vsak posameznik z vsaj pedjo ali dvema zemlje, in sicer tako, da posadi medovite rastline in ohrani čebele. Čebelja družina v enem letu porabi približno 70 kg medu in od 20 do 30 kg cvetnega prahu. Za kilogram medu morajo čebele prinesti v panj od tri do štiri kilograme medičine, za vsak kilometer poti pa čebela porabi miligram medičine. Čebelar Trajče Nikoloski je avtor knjige Medovite rastline, ki jo je pred kratkim izdala Čebelarska zveza Slovenije. To je pripravljal 20 let, v njej pa zajel 200 medovitih rastlin, opisal njihov čas cvetenja, zdravilne lastnosti, različna slovenska ljudska imena in tudi to, katere sodijo med zelenjadnice. Kranjska čebela je marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu.
Tokrat v fokus postavljamo šparglje. Špargelj je kralj vrtnin, aristokratska zelenjava, ki so jo pri nas po drugi svetovni vojni prepovedali. Zadnja leta je vse več kmetov, ki gojijo to vrtnino, eden prvih pa je bil Milan Ramovž iz Ljubljane, ki je danes največji pridelovalec špargljev v Sloveniji. Vse bolj priljubljen je tudi med vrtičkarji, saj je zelo nezahtevna rastlina, potrebujejo le veliko prostora in zelo malo oskrbe. A gojenje špargljev ni za neučakane, to je tek na dolge proge, kajti na prvo letino boste morali čakati od dve do tri leta. A ko enkrat začnejo rasti, rastejo neverjetno hitro – čez noč lahko zrastejo tudi 20 centimetrov in več. Obiskali pa bomo tudi vrtiček v starem mestnem jedru Ljubljane, na pobočju grajskega griča, kjer so nekdanji meščani pridelovali zelenjavo, a so danes po večini zapuščeni. Pred nekaj leti sta Gaja Klarendić in njen fant enega obudila, najprej odstranila večdesetletne plasti smeti in ga spremenila v zeleno oazo v starem mestnem jedru.
Z doktorico Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in urbanistko z Inštituta za politike prostora, smo se pogovarjali o zgodovini vrtičkarstva. Zadnje tedne so številni na novo prekopali svoje ali najete vrtičke ali pa v mini gredo preuredili svoj balkon. Prav krizni časi so tisti, v katerih se zgodi, da več ljudi išče možnosti, kako obogatiti svoj jedilnik, izboljša kakovost prehrane, razbremeni proračun, pa tudi zapolni čas. Med drugo svetovno vojni je menda park Zvezda na Kongresnem trgu v postal njiva, na kateri so ljudje gojili krompir. Vsi tisti, ki boste ostali pri svojih vrtičkih in vsaj delni samooskrbi, pa se boste morda srečali tudi z dilemo, kako je s semeni. Poseči po tistih iz ekološke pridelave, doma pridelanih ali hibridnih. V naši prvi sezoni oddaje smo v eni od prvih gostili Darjo Kocjan Ačko z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki nas je takrat potolažila, da se nam vsaj s kakovostjo kupljenih semen ni treba ukvarjati.
Preden se oddaja Mimo grede odpravi na dopust, vas bomo oborožili z vsemi podatki, potrebnimi za oskrbo urbanega ali klasičnega vrtička poleti. Daleč na prvem mestu bo v prihodnjih tednih zalivanje. Še tako zgledno urejen vrtiček bo, če samo za nekaj dni pozabimo nanj, postal kaj klavrn. Poskrbeti moramo tudi za oskrbo, predvsem plodovk, z gnojili, po možnosti pripravljenimi doma in ekološko neoporečnimi. Z enim očesom pa že pogledujemo tudi proti jeseni in mimogrede bomo pojasnili še, kaj posejati julija in avgusta, da bodo sosedje nevoščljivi, ko boste še pozno jeseni rezali endivijo ali tržaški radič.
Slovenci smo menda nori na gobe, včasih celo tako zelo, da se zaradi njih spremo. Zato nam je všeč zamisel o gojenju gob, ki v naravi rastejo na lesu, kar na vrtu. Micelij na lesenih čepkih je zelo preprost način gojenja gob, kot so na primer šitake ali bukovi ostrigarji, če imajo le dovolj vlage. Če niste za gobe, a vendar na vašem vrtu vladajo vlaga in plesni, pa sta dobra rešitev soda bikarbona in surovo mleko.
Tokrat se bomo za vse, ki ste pripravljeni na nove izzive, nekoliko odmaknili od tradicionalnega vrtičkarstva in se podali na področje vrtičkarskega eksperimentiranja. Najprej bomo iz dveh rastlin sestavili eno, pa ne s kakšnim visokotehnološkim genskim inženiringom, ampak s cepilnim nožkom, vezivom in cepilno pasto. Poleg začetniške sreče potrebujemo še dve ali več različnih, a sorodnih rastlin in cepljenje se lahko začne. Poleg tega pa vam predstavimo tudi tri manj pogoste vrste zelenjave oziroma sadja, s katerimi lahko popestrite svoj jedilnik: boreč, perujsko volčje jabolko in tomatil.
Ni vsaka čebula le čebula. Na primer, ptujska rdeča in belokranjka sta sorti, ki sta avtohtoni domači za razliko od na primer čebule majski srebrnjak. Prednost avtohtonih in udomačenih sort je ta, da so skozi čas razvile odpornost na škodljivce in se prilagodile na naša vremenska nihanja. Tudi zato zadnja leta zavedanje o avtohtonih sortah narašča, narašča pa tudi zavest, da iz dobrega semena zraste dober pridelek. Zato je ohranjanje udomačenih in avtohtonih sort pomembno in temu so namenjene genske oziroma semenske banke. Pri nas za to skrbi Slovenska rastlinska genska banka, ki je porazdeljena med štiri ustanove, največjo pa imajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije
Na pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in vržemo v kompostnik. Na vprašanje, kaj vanj sodi in kaj ne ter kako se prav lotiti kompostiranja, pa bomo prav tako odgovorili v tokratni oddaji Mimo grede.
Vrtičkarstvo nikakor ni več le domena starejših, ampak se z vrtnimi opravili vedno bolj srečujejo tudi mladi, pa ne le tisti, ki živijo v neurbanem zelenem okolju. Že kar nekaj šol, tako osnovnih kot srednjih, ima svoj vrt, tudi v središčih mest. Med njimi je srednja trgovska šola v Ljubljani, na kateri dijaki na terasi 4. nadstropja ob pomoči mentoric v visokih gredah in koritih gojijo jagode, krompir, fižol, posadili pa so celo trto in jablano. Čeprav jim včasih ponagajajo srake, pa njihov pridelek, odkar imajo svoj namakalni sistem z deževnico, marsikdaj popestri šolske malice. Zeleni ekovrt nad Ljubljano je pravi inkubator za rast, predlog za tiste, ki imate klasične grede na tleh, pa je zastirka. Čeprav so plasti napol razpadle trave, slame in sena na vrtu, iz katerih kukajo rastline, za marsikoga samo grda novodobna ekobiohipsterska domislica, ni čisto tako.
Razlika med kupljenimi in domačimi paradižniki je med vso zelenjavo morda še največja, zato je poleg zelene solate paradižnik stalnica vseh slovenskih vrtov. A ni nič več tako, kot je bilo - podnebne spremembe na glavo postavljajo številne postulate vrtičkarstva. Če je do zdaj po pretežnem delu Slovenije veljalo, da je treba pred zasaditvijo plodovk počakati na ledene može, to ne velja več vsako leto. Zato je treba biti pred sajenjem bolj kot na koledar pozoren na vremensko napoved in temperature. In takoj ko bo dovolj toplo, bomo sadike, ki jih bomo dobili na Zelemenjavi, po vseh pravilih še posadili in poskrbeli, da bo na gredicah s plodovkami vse tako, kot mora biti.
Kjer se pobočje ozelenelega grajskega griča stika s stavbami stare Ljubljane, so že nekdaj živeli hišni vrtovi nekdanjih meščanov. Za enega lepših je veljal vrt Božidarja Jakca, ki je imel celo vrtnarja. Ta je danes zapuščen, a nekateri današnji stanovalci stare Ljubljane so vrtove spet obudili, jih uredili ter posadili in posejali rastline. Sicer pa so slovenski vrtički po eni strani praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni. To ugotavljajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, pri katerem že dolgo spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov na vrtičkih po Sloveniji.
Kranjska čebela je sicer marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu. Koristne žuželke in druge živali so bistven element permakulture, saj ščitijo vrt pred škodljivimi insekti. Pikapolonice dnevno pojedo od 150 do kar 800 listnih uši, tančičarice se hranijo s kaparji, slepci s polži lazarji, strigalice pa uničujejo pršice.
Solata ni samo solata in fižol ni nikoli samo fižol. Posamezne vrste zelenjadnic obstajajo v skoraj nešteto sortah. In ko se že odločimo za eno, se je treba odločiti med semeni iz ekološke ali konvencionalne pridelave, med običajnimi in hibridnimi semeni, domačimi, ali iz tujine in tako naprej. V oddaji Mimo grede tokrat ugotavljamo, kako med pestro ponudbo ducata različnih blagovnih znamk s kvadratnimi metri semenskih vrečk na trgovskih policah izbrati najboljše seme za svoje potrebe. Če pa katerega od želenih bolj eksotičnih semen ne najdete na trgovskih policah, ga imajo zagotovo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, ki ni samo vrt, ampak tudi največja semenska banka naravnih vrst v srednjeevropskem prostoru.
Ste se kdaj spraševali, kaj neki se je v zadnjih letih zgodilo, da je na naših balkonih vse več paradižnika in solate, lončkov z baziliko in rukolo? Balkonsko vrtnarjenje je na pohodu. In ker vrt lahko oskrbimo v copatih, ter zalijemo v nekaj minutah, je primerno prav za vsakogar, ki ima nekaj kvadratnih decimetrov prostora na balkonu ali na okenski polici. V tokratni Mimogrede tudi o hrenu, te dni priljubljeni vrtnini, pa mimogrede še o aktualnih opravkih na klasičnih vrtovih, denimo kako oskrbeti zelnate trajnice.
To, da če se nam že v začetku aprila na vrtu mudi, nas vreme lahko pozneje pošteno ujezi, smo si izmislili mi. Čeprav je dobro upoštevati reke in počakati, da se skozi koledar zvrstijo trije ledeni, pa so se najbolj zagnani že zdavnaj vrgli na njive in vrtičke. A zdaj je čas za solatnice, s plodovkami pa je pametno počakati tja do sredine maja. Če pa se gremo urbano vrtnarjenje, visoke grede prehitevajo, te so prej osončene in nanje lahko sadimo že prej. Mimo grede tokrat na visokih gredah in po aprilskih vrtnih opravkih.
Zadnje čase je ne le v svetu, pač pa tudi pri nas, nadvse modno imeti sredi mesta svoj kotiček za vrtiček. Na okenski polici ali balkonu nekaj lončkov zelišč, ali pa najeti vrtiček in postati del lokalne vrtičkarske skupnosti. Vendar vrtnarjenje ni hec. Zato vas bomo ob nedeljah popeljali po balkonih, terasah ter obhišnih in drugih vrtičkih, rekli kakšno o tem, kaj, kako in kdaj sejati in saditi, poiskali nove smernice, spregovorili o sodobnih in urbanih zasaditvah ter povabili strokovnjake z nasveti, brez katerih ne gre.
Neveljaven email naslov