Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naši možgani so tako navajeni na vidne informacije, da jih, če jih ne dobijo več dovolj, ustvarijo sami
V današnji oddaji se znova učimo, kako nas lahko naši možgani pretentajo in vidijo nekaj, česar ni, pa pri tem ne gre za halucinacije ali blodnje. Ste že slišali za sindrom Charlesa Bonneta? Nekateri mu rečejo tudi »fantomski vid« in je precej pogost pri ljudeh, ki imajo okvarjen vid. Naši možgani ne vidijo več dobro, a vidijo tisto, česar ni.
Charles Bonnet je bil švicarski filozof, ki se je rodil 13. marca leta 1720 v Ženevi.
Njegov dedek je imel gosto sivo mreno, star je bil nekaj čez 90 let. Imel je privide, ki so jih najprej razumeli kot del psihiatričnega statusa, potem pa so videli, da nima psihiatričnih sindromov in da se zaveda teh prividov, ki niso bili vedno stalni, so pa bili formirani.
Tako je pojasnil prof. dr. Marko Hawlina, predstojnik katedre za oftalmologijo na ljubljanski medicinski fakulteti.
Charles Bonnet je to stanje prvič opisal že leta 1760, pozneje pa se je izkazalo, da je precej pogosto, sploh pri starejših ljudeh, ki slabše vidijo. Po nekaterih ocenah se pri kakšni petini lahko pojavijo takšni prividi, ki pa se od halucinacij torej razlikujejo po tem, da se jih posameznik zaveda. Seveda pa je vse skupaj lahko precej strašljivo.
Kot je dejal prof. Hawlina, je raziskava, ki je bila narejena v Veliki Britaniji, pokazala, da le kakšnih 15 odstotkov ljudi, ki imajo ta sindrom, to zaupa svojemu zdravniku.
Ti prividi, ki se pojavljajo, jih velikokrat zaskrbijo, ker jih velikokrat skrbi, da z njimi ni vse v redu, da se je pojavila psihiatrična bolezen, ali pa so te figure, postave in predmeti lahko strašljivi. Če živiš sam in se ti zdi, da nekdo hodi po tvoji sobi ali stanovanju, ni najbolj prijetno.
Strašljivo je tudi dejstvo, da si je včasih težko pojasniti, zakaj se zgodijo te vidne zaznave, ki jih v resnici ni. Odgovor je lahko ali v primarni ali sekundarni vidni zaznavi, je pojasnil sogovornik.
Razlogi so lahko v primarni vidni zaznavi, to pomeni, da je slika, ki se formira na mrežnici, popačena, ali pa del slike manjka, razlog je lahko tudi gosta siva mrena, pa je z mrežnico vse v redu, ali pa druge okvare zaznave primarnega vida. Lahko pa se to zgodi tudi zaradi možganskih okvar pri procesiranju vida.
Ste kdaj pomislili, koliko vidnih informacij sprejemamo in procesiramo vsakodnevno, če je naš vid zdrav? Eno od pojasnil tega sindroma pravi, da naj bi bili možgani na te informacije tako navajeni, da jih, če jih zaradi okvare vida ne dobijo več toliko, ustvarijo sami.
Možgani imajo pravzaprav eno sposobnost samostojnega delovanja ne glede na to, kakšen je dotok iz okoliškega sveta. To velikokrat doživimo pri pacientih, ki so doživeli hudo izgubo vida in te zaznave so nekako lahko formirane kot halucinacije, pa to vendarle niso.
468 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Naši možgani so tako navajeni na vidne informacije, da jih, če jih ne dobijo več dovolj, ustvarijo sami
V današnji oddaji se znova učimo, kako nas lahko naši možgani pretentajo in vidijo nekaj, česar ni, pa pri tem ne gre za halucinacije ali blodnje. Ste že slišali za sindrom Charlesa Bonneta? Nekateri mu rečejo tudi »fantomski vid« in je precej pogost pri ljudeh, ki imajo okvarjen vid. Naši možgani ne vidijo več dobro, a vidijo tisto, česar ni.
Charles Bonnet je bil švicarski filozof, ki se je rodil 13. marca leta 1720 v Ženevi.
Njegov dedek je imel gosto sivo mreno, star je bil nekaj čez 90 let. Imel je privide, ki so jih najprej razumeli kot del psihiatričnega statusa, potem pa so videli, da nima psihiatričnih sindromov in da se zaveda teh prividov, ki niso bili vedno stalni, so pa bili formirani.
Tako je pojasnil prof. dr. Marko Hawlina, predstojnik katedre za oftalmologijo na ljubljanski medicinski fakulteti.
Charles Bonnet je to stanje prvič opisal že leta 1760, pozneje pa se je izkazalo, da je precej pogosto, sploh pri starejših ljudeh, ki slabše vidijo. Po nekaterih ocenah se pri kakšni petini lahko pojavijo takšni prividi, ki pa se od halucinacij torej razlikujejo po tem, da se jih posameznik zaveda. Seveda pa je vse skupaj lahko precej strašljivo.
Kot je dejal prof. Hawlina, je raziskava, ki je bila narejena v Veliki Britaniji, pokazala, da le kakšnih 15 odstotkov ljudi, ki imajo ta sindrom, to zaupa svojemu zdravniku.
Ti prividi, ki se pojavljajo, jih velikokrat zaskrbijo, ker jih velikokrat skrbi, da z njimi ni vse v redu, da se je pojavila psihiatrična bolezen, ali pa so te figure, postave in predmeti lahko strašljivi. Če živiš sam in se ti zdi, da nekdo hodi po tvoji sobi ali stanovanju, ni najbolj prijetno.
Strašljivo je tudi dejstvo, da si je včasih težko pojasniti, zakaj se zgodijo te vidne zaznave, ki jih v resnici ni. Odgovor je lahko ali v primarni ali sekundarni vidni zaznavi, je pojasnil sogovornik.
Razlogi so lahko v primarni vidni zaznavi, to pomeni, da je slika, ki se formira na mrežnici, popačena, ali pa del slike manjka, razlog je lahko tudi gosta siva mrena, pa je z mrežnico vse v redu, ali pa druge okvare zaznave primarnega vida. Lahko pa se to zgodi tudi zaradi možganskih okvar pri procesiranju vida.
Ste kdaj pomislili, koliko vidnih informacij sprejemamo in procesiramo vsakodnevno, če je naš vid zdrav? Eno od pojasnil tega sindroma pravi, da naj bi bili možgani na te informacije tako navajeni, da jih, če jih zaradi okvare vida ne dobijo več toliko, ustvarijo sami.
Možgani imajo pravzaprav eno sposobnost samostojnega delovanja ne glede na to, kakšen je dotok iz okoliškega sveta. To velikokrat doživimo pri pacientih, ki so doživeli hudo izgubo vida in te zaznave so nekako lahko formirane kot halucinacije, pa to vendarle niso.
Čeprav je ples praznoval pred nekaj dnevi, 29. aprila, nič zato. Tudi, če vas nevroni v domišljiji ne narišejo kot vrhunskega plesalca ali plesalko, je vseeno vredno poskusiti in - vztrajati. Plešemo z nevroni in prof. dr. Majo Bresjanac ter asist. Lano Blinc (PAFI). Pripravlja Mojca Delač.
Dragi ljubitelji možganov in njih kvalitetne uporabe! April je prinesel dve posebni epizodi, ki smo ju namenili glasu. V prazničnem jutri smo se spomnili na to in predvsem na glas ponavljali oziroma odgovarjali na nagradni izziv za možgane. Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije Možganov na dlani o človeškem glasu s prof. dr. Ireno Hočevar Boležar raziskujemo, kaj se dogaja z naši možgani, ko naš glas mutira. Zakaj imajo s tem izziv tudi naši možgani? Česa se lahko naučimo iz vaje s salto? In zakaj z glasom ne gre ravnati kar "na glavo"? Vglasu se slišijo različna čustva, ki jih barva naše doživljanje sveta. To pomeni, da sodeluje z glasilkami tudi naš limbični sistem? Na glas razmišlja in raziskuje avtorica oddaje, Mojca Delač.
Dobro jutro, dragi možgani, dobro jutro, glas. Ker ta zvok, ki ga dela človek s svojimi govorilnimi organi 16. aprila praznuje svetovni dan, bosta tudi dve aprilski epizodi, ki ga objemata, tako kot glasilki, namenjeni glasu. V prvi Mojca Delač s pomočjo foniatrinje prof. dr. Irene Hočevar Boltežar raziskuje nevrogene motnje glasu.
Tokrat se bomo posvetili aktivnosti, ki ji namenimo približno tretjino svojega življenja. O trikotniku možgani- spanje- zdrav imunski sistem se je Mojca Delač pogovarjala s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj. V epizodi tudi o aktimetriji oz. aktigrafiji in o tem, ali se pri spremljanju svojega spanja zanašamo na pametne ure. Možgani na dlani so na sporedu vsako četrtkovo jutro ob 7.35 na Prvem.
To je zadnja epizoda v tokratni marčevski supermožganski seriji, ki je navdih našla v Tednu možganov in rekla – Tako se govori! Če pomislimo na epizode o razvoju govora, o preklinjanju in Tourettovem sindromu, pa o sindromu tujega naglasa… smo se že naučili, da jeziki odpirajo svetove, za nas in naše možgane. In današnja zgodba bo to več kot potrdila. Ali to, da poznamo več izrazov za modro pomeni, da jo tudi drugače zaznavamo? Gremo na Otok, na Univerzo Lancaster, k profesorju aplikativne lingvistike, Panosu Athanaopoulosu! Pripravlja: Mojca Delač.
50-letnemu Američanu so diagnosticirali raka prostate. Čez nekaj mesecev je začel govoriti drugače. Zdelo se je, kot da ima irski naglas. Slikanje možganov takrat ni pokazalo nobenih sprememb. Kaj se je zgodilo? Sindrom tujega naglasa ni pogost, doslej so diagnosticirali približno 190 primerov, res pa je, pravi tokratna sogovornica, prof. dr. Stefanie Keulen (Vrije Universitat, Bruselj), da se mnogim ne zdi nekaj, zaradi česar bi odšli k zdravniku,kljub temu, da dodobra poseže v posameznikovo življenje. Kaj se torej dogaja z možgani, ko naš govor dobi tuji naglas? Raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!
Dragi zgovorni in tisti redkobesedni, dragi glasni in tisti, ki raje kot z besedami govorite s tišino. Dobro jutro! Nadaljujemo zgodbo naše marčevske serije Tako se govori! Tako kot v prvi epizodi, bo tudi tokrat z nami prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek in še nekaj besed bomo dodali o prvih besedah in prvih povedih, ki jih človek naredi. Kako se razvija nebesedna govorica in mimika? Kaj znajo s tem povedati že malčki? Vse to v tokratni epizodi, s katero se pridružujemo letošnjemu Tednu možganov! Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možganoljubci in možganoljubke, prišel je najbolj možganski mesec v letu! Marec prinaša tudi mednarodni projekt Teden možganov, ki bo letos pri nas tekel pod temo »Na koncu jezika«. Mi pa bomo večkrat rekli: Tako se govori! Radio in jezik sta tesno povezana, govor pa nikakor niso le besede, je mnogo več kot to in sporazumevanja še širši pojem, ki nas dela to, kar smo. Ampak, pojdimo lepo po vrsti. Razvoj jezika in govora je za nas tako pomemben, da si je zanj treba vzeti čas in mi si bomo dve epizodi. Z nami bo prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi ljubitelji zvokov in možganov! Tokrat imam težko nalogo. Rada bi, da ostanete budni, hkrati pa bomo govorili o tem, kako izbrati glasbo, ki nas bo uspavala. Najbolje, da po pomoč zavijemo na Dansko. Prof. Kira Vibe Jespersen bo z nami, z univerze v Aarhusu, oddelka za klinično medicino in centra za glasbo v možganih. Kakšna glasba naše možgane zaziba v spanec in zakaj? Raziskujemo v četrtek ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Akademska glasbenica, oboistka in glasbena terapevtka, Špela Loti Knoll, nas bo odpeljala v svet nevronov, ki jim glasba in zvoki terapevtsko pomagajo. Delo in izkušnje, pravi sogovornica, so pri otrocih različne od tistih, ki jih ima z odraslimi. Kako lahko glasbena terapija pomaga v kliničnem okolju in pri nevrorehabilitaciji? Kakšni so izzivi, recimo, ko nastopi tišina? Zakaj je glasba lahko zelo zgovorna in čudovito sredstvo sporazumevanja? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi, ki je nastala v okviru cikla V omrežjih zvoka. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Dragi možganoljubci, znova imamo za vas prav posebno epizodo. Mojca Delač je v radijski mikrofon ujela zgodbo in raziskovanje dr. Michaela Kavška, razvojnega psihologa z Univerze v Bonnu, ki je po očetu Slovenec. Raziskovalno ga najbolj zanima področje vidnega zaznavanja pri dojenčkih, oziroma razvoj področij kot je zaznava obrazov, vidne iluzije, barve ter 3D vid. Več o tem v tokratni epizodi!
V tretji, zadnji epizodi mini serije zgodb in spominov psihologinje Mete Kramar, bomo spoznali prvo slovensko pedopsihiatrinjo, pogledali na svet psihoterapije danes in se s sogovornico še enkrat sprehodili skozi desetletja izkušenj, dela, učenja in vtisov. Kaj je Meti Kramar najbolj ostalo v spominu, za kaj je najbolj hvaležna in kaj bi rekla tista najstnica Metka, ki se je kmalu po drugi svetovni vojni vpisala na študij psihologije, danes? Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije zgodb in spominov Mete Kramar, se skozi njeno pripovedovanje odpravimo v interdisciplinarno ekipo Leva Milčinskega, spoznamo prvega slovenskega certificiranega psihoterapevta, Leopolda Breganta in pomen, ki jo je ta pristop imel v tistem času. Psihologinja Meta Kramar je tudi pionirka opazovanja zgodnjega razvoja pri nas. Kaj nas brsteči nevrončki naučijo o življenju in odnosih? V tokratni epizodi, ki jo pripravlja Mojca Delač.
Drage poslušalke in poslušalci Možganov na dlani, dobrodošli. Tole je prvi del posebne, malo drugačne, tridelne serije spominov psihologinje Mete Kramar, skozi katere bomo dobili tudi čudovit vpogled v možgane. Kako je vzniknila psihoterapija? Kako je bilo delati z pionirji psihiatrije in pedopsihiatrije ter psihoterapije Levom Milčinskim, Leopoldom Bregantom in Bazilijo Pregelj? Kako se je v vseh teh letih izoblikoval vpogled v delovanje možganov in nevrobiološko podstat psiholoških procesov? Vabljeni z nama na potep med imenitne zgodbe in spomine!
Dragi možganoljubci! Tokrat je Mojca Delač za vas izbrala temo, za katero se zdi, da je v zimski sezoni še aktualnejša. Kašelj. Kaj imajo z njim naši možgani? Po odgovore smo zavili k prof. dr. Samu Ribariču (PAFI).
Dobro jutro, dragi možgani v letu 2023. Prineslo bo 52 četrtkov in znova, če bodo le možgani dali, zvrhano vrečo tem, ki jih spoznavajo od blizu. Za Prvo epizodo v letošnjem letu, pa skoraj že tradicionalno povabimo pred mikrofon nevroznanstvenico ali nevroznanstvenika, ki z nami deli pogled nazaj in naprej. Tokrat je to prof. dr. Boris Rogelj, vodja odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Štefan in tudi novi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost, Sinapse.
Posebno decembrsko mini serijo Možganov na dlani - Okrasje čustev, zaključujemo z mini pregledom in nagradno igro. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo v svet afektivne nevroznanosti, torej nevroznanosti čustev, s katero se ukvarja prof. dr. Carmen Morawetz z Univerze Innsbruck. Kako se čustva zasvetijo v naših možganih? Katera omrežja sodelujejo? Se pozitivna kaj razlikujejo od negativnih? Kaj je to čustveni paradoks in o čem nas nauči primer brezstrašne ženske? Več ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov