Z znanjem proti ponemčenju Maribora Naš prvi poklicni igralec, režiser in umetniški vodja gledališča Visoka raven organiziranosti gasilstva pri nas

Pedagog in naravoslovec Henrik Schreiner je leta 1877 na Dunaju končal študij prirodopisa, matematike in fizike ter nato poučeval v Bolzanu na Južnem Tirolskem in v Innsbrucku. Leta 1890 je bil imenovan za ravnatelja državnega moškega učiteljišča v Mariboru in je ta zavod vodil trideset let. Bil je med pobudniki in ustanovitelji Slovenske šolske matice in njen dosmrtni predsednik, sodeloval je v boju proti ponemčenju Maribora, v slovensko pedagoško delovanje je prenašal napredne strokovne zamisli ter se zavzemal za delovno šolo in višje izobraževanje učiteljev. Ob številnih člankih, razpravah in strokovnih knjižnih delih je leta 1897 v soavtorstvu napisal tudi prvo »Nemško vadnico za slovenske ljudske šole«. Henrik Schreiner se je rodil leta 1850 v Ljutomeru.

Poznejši gledališki igralec, režiser, pedagog in dramatik  Ignacij Borštnik je bil najprej bančni uradnik, leta 1882 pa je začel nastopati v Dramatičnem društvu, nekakšnem predhodniku narodnega gledališča.  Profesionalnih igralcev ter režiserjev takrat še nismo imeli, zato se je društvo odločilo, da nadarjenega mladega igralca pošlje na Dunaj študirat dramsko igro, saj je želelo profesionalizirati takratno amatersko gledališče. Po vrnitvi v Ljubljano je Borštnik postal naš prvi poklicni igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča ter vzgojitelj nadarjenih mladih igralcev. Sodeloval je pri odprtju novega Deželnega gledališča leta 1882; za to priložnost je priredil in režiral Jurčičevo Veroniko Deseniško. Tri leta pozneje je z ženo Zofijo, tudi igralko, odšel v Zagreb, v Hrvaško narodno gledališče. Tam je leta 1900 prevedel, režiral in nastopil v glavni vlogi v Cankarjevi drami Jakob Ruda. To je bila prva predstava slovenskega dramskega besedila v hrvaščini. Ignacija Borštnika štejemo za utemeljitelja umetniškega gledališča na Slovenskem; bil je naš prvi režiser v sodobnem pomenu besede in mojstrski oblikovalec najzahtevnejših vlog. Po njem se imenuje tudi najpomembnejši slovenski nacionalni gledališki festival – Borštnikovo srečanje, na katerem najboljšim predstavam, igralcem in režiserjem podelijo Borštnikove nagrade ter častne nagrade za življenjsko delo – Borštnikov prstan. Ignacij Borštnik  se je rodil leta 1858 v Cerkljah na Gorenjskem.

Literarni zgodovinar Alojzij Res je študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani in je leta 1921 doktoriral z disertacijo “Bistvo narodne pesmi”. Že kot dijak je pisal črtice, v knjigi “Ob Soči” pa je zbral svoje zapise iz prve svetovne vojne. Ob šeststoti obletnici Dantejeve smrti je uredil zbornik v slovenščini in italijanščini; zanj je zbral veliko uglednih sodelavcev obeh narodov. V revijah in časopisih je objavljal poročila in zapiske o splošnih umetniških in kulturnih vprašanjih, veliko dela pa je posvetil tudi praktičnemu sodelovanju med slovensko in italijansko kulturo. Literarni zgodovinar in publicist Alojzij Res se je rodil pred 130-imi leti (1893) v Gorici.

Po ustanovitvi prvih gasilskih društev v Metliki, Ljubljani, na Ptuju in v Laškem se je prostovoljno gasilstvo širilo po vseh slovenskih deželah. Večina društev je nastala po večjih in manjših požarih, pri katerih so ljudje spoznali pomen organizirane gasilske službe.  Do leta 1881 je bilo na Slovenskem (brez Koroške) ustanovljenih 39 gasilskih društev, do leta 1914 pa več kot 380. Gasilska društva so se že kmalu po ustanovitvi povezovala v deželne zveze. V naših deželah je do 1. svetovne vojne delovalo 8 gasilskih zvez, po propadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine SHS pa so nastale nove možnosti za uresničitev enotnega slovenskega gasilstva. 1. julija 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana (JGZ), delovala je vse do 2. svetovne vojne, potem pa je bila razpuščena. Po vojni pa je bila 2. oktobra 1949 ustanovljena Gasilska zveza Ljudske republike Slovenije.