Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Podravska regija: Ormoške lagune, Središče ob Dravi, Gorca, Ulmovo, Breg pri Majšperku
Podravsko statistično regijo sestavlja 41 občin, zato odločitev, katere kraje izbrati, ni enostavna. Potem, ko sem izločila najbolj obiskane in poznane, sem dan preživela v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter Bregu pri Majšperku.
Ormoške lagune: Iz odpadne vode nekdanje tovarne nastal naravni rezervat
Zelena tabla ob poti onačuje naravni rezervat Ormoške lagune. Zvočna kulisa oglašanja ptic, rac, žab in drugih prebivalcev rezervata me spremlja po poti do šestih bazenov. V njih je Tovarna sladkorja Ormož včasih skladiščila odpadne vode, Dominik Bombek iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS), ki je lastnik in upravitelj rezervata. Rezervat združuje različne habitate, npr. sladkovodno mokrišče, trstišča in poplavni gozd. V lagunah biva 220 vrst ptic pa tudi vodni bivoli, vidre, bobri in v gozdnem delu več vrst hroščev. Vstopim v opazovalnico, narejeno iz starega industrijskega zabojnika in poskušam v daljnogled, ki je obvezna oprema obiskovalcev, ujeti različne vrste. Opazim labode, mlakarice, liske, bele in sive čaplje.
Središče ob Dravi: V 115 let stari oljarni dišala sveže pražena bučna semena
Oljarna Jeruzalem Sat ima več kot 115 letno tradicijo. Obiski proizvodnje niso dovoljeni, tja lahko le pokukamo skozi okno. Na dan obiska niso stiskali olja, so pa pražili bučna semena. Na dvorišču opazim zaboje polne okroglih ploščic. Direktorica Sonja Krabonja mi pove zgodbo o bučnih pogačah, ki so jih »otroci nekoč še raje jedli kot čokolado«. Danes so te bolj suhe, zmeljejo in dodajo jih krmi za živino.
Haloze: Viničarji v Halozah težko živeli, butični vinarji danes z novo zgodbo
Pot na Gorco, kjer sta viničarski muzej in etnološka zbirka, je slikovita. Ozka cesta se vije med griči s strmimi pobočji in vinogradi. Danes čudovita panorama je nekoč bila trd kruh, sploh za viničarje - delavce v vinogradu brez lastnine. Viničarija, ki je danes muzej, je do leta 1974 predstavljala dom zadnjim viničarjem, pove predsednik TD Podlehnik Milan Vidovič. Doda, da je bilo življenje težko, zato so se odseljevali in opuščali vinarstvo. Čez avtocesto na nasprotnem hribu novo vinsko zgodbo piše Bojan Kobal. Odkupil je staro posestvo grofa Ulma. Kapaciteta Kobalove kleti je 110.000 litrov, za svojih 12 različnih vin je skrbno izbral trge, premišljena je tudi marketinška strategija. Največji njegovi trgi so Združene države Amerike, v Evropi Belgija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija, vina Kobal imajo radi v Izraelu, pijejo jih celo v Mehiki.
Posodobljene tradicionalne jedi na krožnikih Kulinaričnih Haloz
Na Bregu pri Majšperku me sprejmeta gostinec Jani Vuk in vodja projekta »Haloze, dežela tisočerih gričev«, Slavko P. Dobnik, ki si želi to območje postaviti na turistični zemljevid države. Preiskusim tudi meni Kulinarične Haloze - tradicionalne sestavine, kot so bunka, ocvirki, rečne postrvi, mlečni izdelki, bučno olje in druge želi šest povezanih gostincev na sodoben in malo drugačen način postaviti na krožnike. Slavko P. Dobnik pove še eno zgodovinsko zgodbo Haloz: »Pred osmimi stoletij je po Halozah vandral popotni vitez in literat Wolfram von Eschenbach. Ep Parzival velja za kanon svetovne literature. Po dognanjih nemških literarnih zgodovinarjev opsuje edine realne kraje v epu, to so bile Haloze, Borl, Hajdina, Donačka gora. To se mi zdi fascinantno, da je literarni junak živel ravno v naših krajih.«
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Podravska regija: Ormoške lagune, Središče ob Dravi, Gorca, Ulmovo, Breg pri Majšperku
Podravsko statistično regijo sestavlja 41 občin, zato odločitev, katere kraje izbrati, ni enostavna. Potem, ko sem izločila najbolj obiskane in poznane, sem dan preživela v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter Bregu pri Majšperku.
Ormoške lagune: Iz odpadne vode nekdanje tovarne nastal naravni rezervat
Zelena tabla ob poti onačuje naravni rezervat Ormoške lagune. Zvočna kulisa oglašanja ptic, rac, žab in drugih prebivalcev rezervata me spremlja po poti do šestih bazenov. V njih je Tovarna sladkorja Ormož včasih skladiščila odpadne vode, Dominik Bombek iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS), ki je lastnik in upravitelj rezervata. Rezervat združuje različne habitate, npr. sladkovodno mokrišče, trstišča in poplavni gozd. V lagunah biva 220 vrst ptic pa tudi vodni bivoli, vidre, bobri in v gozdnem delu več vrst hroščev. Vstopim v opazovalnico, narejeno iz starega industrijskega zabojnika in poskušam v daljnogled, ki je obvezna oprema obiskovalcev, ujeti različne vrste. Opazim labode, mlakarice, liske, bele in sive čaplje.
Središče ob Dravi: V 115 let stari oljarni dišala sveže pražena bučna semena
Oljarna Jeruzalem Sat ima več kot 115 letno tradicijo. Obiski proizvodnje niso dovoljeni, tja lahko le pokukamo skozi okno. Na dan obiska niso stiskali olja, so pa pražili bučna semena. Na dvorišču opazim zaboje polne okroglih ploščic. Direktorica Sonja Krabonja mi pove zgodbo o bučnih pogačah, ki so jih »otroci nekoč še raje jedli kot čokolado«. Danes so te bolj suhe, zmeljejo in dodajo jih krmi za živino.
Haloze: Viničarji v Halozah težko živeli, butični vinarji danes z novo zgodbo
Pot na Gorco, kjer sta viničarski muzej in etnološka zbirka, je slikovita. Ozka cesta se vije med griči s strmimi pobočji in vinogradi. Danes čudovita panorama je nekoč bila trd kruh, sploh za viničarje - delavce v vinogradu brez lastnine. Viničarija, ki je danes muzej, je do leta 1974 predstavljala dom zadnjim viničarjem, pove predsednik TD Podlehnik Milan Vidovič. Doda, da je bilo življenje težko, zato so se odseljevali in opuščali vinarstvo. Čez avtocesto na nasprotnem hribu novo vinsko zgodbo piše Bojan Kobal. Odkupil je staro posestvo grofa Ulma. Kapaciteta Kobalove kleti je 110.000 litrov, za svojih 12 različnih vin je skrbno izbral trge, premišljena je tudi marketinška strategija. Največji njegovi trgi so Združene države Amerike, v Evropi Belgija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija, vina Kobal imajo radi v Izraelu, pijejo jih celo v Mehiki.
Posodobljene tradicionalne jedi na krožnikih Kulinaričnih Haloz
Na Bregu pri Majšperku me sprejmeta gostinec Jani Vuk in vodja projekta »Haloze, dežela tisočerih gričev«, Slavko P. Dobnik, ki si želi to območje postaviti na turistični zemljevid države. Preiskusim tudi meni Kulinarične Haloze - tradicionalne sestavine, kot so bunka, ocvirki, rečne postrvi, mlečni izdelki, bučno olje in druge želi šest povezanih gostincev na sodoben in malo drugačen način postaviti na krožnike. Slavko P. Dobnik pove še eno zgodovinsko zgodbo Haloz: »Pred osmimi stoletij je po Halozah vandral popotni vitez in literat Wolfram von Eschenbach. Ep Parzival velja za kanon svetovne literature. Po dognanjih nemških literarnih zgodovinarjev opsuje edine realne kraje v epu, to so bile Haloze, Borl, Hajdina, Donačka gora. To se mi zdi fascinantno, da je literarni junak živel ravno v naših krajih.«
Tokrat smo ugodno smuko iskali na smučišču, ki se vzpenja nad knežjim mestom in pod Tolstim vrhom. 15-minutna vožnja nas iz Celja pripelje na smučišče Celjska koča. Prvič so tam smučali že leta 1932. Malo smučišče nudi skupaj 1200m prog, dve vlečnici in trak za najmlajše pa omogočajo smuko za vso družino. Na voljo je tudi nočna smuka, zato se radi pohvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki.
Odprava NaPOTkov je tokrat obiskala smučišče, ki je od Ljubljane oddaljeno pičlih 25 kilometrov. Smučišče Šentjošt nad Horjulom se razteza na površini hektar in pol, leži na nadmorski višini 600 metrov in spominja na amfiteater sredi vasi. Čeprav malo smučišče, ima vse kar imajo veliki: umetno zasneževanje, nočno smuko, šolo smučanja, nujno medicinsko pomoč in več kot 50 letno tradicijo. Zadnja leta so, kljub prislovično zelenim zimam, za Šentjošt ugodna- lani so imeli 82 smučarskih dni, današnji je 32-ti v letošnji sezoni. Bojan Leskovec je spoznal družinam prijazno smučišče Šentjošt nad Horjulom na sončen in mrzel zimski dan, ki ga je popestril živahen počitniški utrip.
V nekaterih delih severovzhodne Slovenije so – vsaj za zdaj – ostali brez snežne odeje. Tudi na najnižje ležečem smučišču pri nas, ki deluje od konca 90-ih let prejšnjega stoletja: na Smučišču Globoki klanec, ki leži v trikotniku med Ptujem, Ormožem in Ljutomerom. Lanska sezona je bila najuspešnejša, na letošnjo še optimistično čakajo.
18 km od Ajdovščine, 17 km od Idrije in 22 km od Logatca se nahaja smučišče SKI BOR Črni vrh. Darja Pograjc se je v četrtek dopoldne odpravila v snežnobelo odeto idilo v omenjene konce – proti Črnemu vrhu nad Idrijo. V času njenega obiska je smučišče pravzaprav šele ravno dobro zaživelo. Pretekli vikend je bil namreč prvi, ki je dejansko ponudil vremenske pogoje, ki so omogočili odprtje smučišča.
Veste, kje je bila zgrajena ena prvih smučarskih sedežnic v Sloveniji? Ali pa raje kar v bivši Jugoslaviji? Odgovor je za marsikoga malce nepričakovan – na Španovem vrhu, smučišču nad Jesenicami in pod Golico. Planina pod Golico je sicer najbolj znana po rastišču narcis, a nekoč je bila tudi pomembno smučarsko središče, dolgo časa pa je veljala za najdaljo sedežnico v skupni državi. Po zaslugi zanesenjaških domačinov, ki so leta 2016 sedežnico in smučišče odkupili od občine Jesenice in ju tako rešili pred uničenjem, pa se lahko smučarji tudi letos med vikendi smučajo na 2.200 metrov dolgi progi.
Nadaljujemo serijo Napotkov, v kateri obiskujemo manjša slovenska smučišča. Iz 430 metrov nadmorske višine v Zasavju, kjer smo obiskali prvo smučišče Kandrše Vidrga, se zdaj v iskanju snega dvigamo nad 1200 metrov nadmorske višine, kjer leži smučišče z imenom Trije kralji. Glede na klasifikacijo Ministrstva za infrastrukturo sicer to smučišče na Pohorju sodi med velika smučišča. Glede na klasifikacijo, ki jo upoštevajo pri projektu Naj smučišče, in klasifikacijo, ki jo ima Združenje slovenskih žičničarjev, pa spada pod manjša smučišča. V sredo, ko sta bili tam odprti dve od skupno štirih smučarskih prog, se je na Tri kralje odpravila Darja Pograjc.
Serijo oddaj NaPOTki, v kateri bomo obiskovali manjša slovenska smučišča, začenjamo v Zasavju, na le 430 metrih nadmorske višine. Tam se v Krajevni skupnosti Mlinše-Kolovrat nahaja smučišče Kandrše Vidrga. Kljub temu, da je manjša dolina, v kateri leži, hladnejša od okoliških krajev, se vse pogosteje zanašajo na umetno zasneževanje. Smučišče je namenjeno najmlajšim, ima pa tudi sankališče. Obiskala ga je Andreja Gradišar.
»Slovenija je povezana z avtocesto od palm ob Jadranskem morju do štorkelj ob 'panonskem morju',« so konec oktobra leta 2008 zapisali v časniku Finance. Takrat so namreč odprli celotno pomursko avtocesto A5 Maribor-Pince, kar je prineslo olajšanje predvsem prebivalcem ob tranzitno zelo obremenjeni cesti od Lenarta mimo Gornje Radgone proti Murski Soboti in naprej proti Dolgi vasi oz. meji z Madžarsko. Avtocesta A5 se v razcepu Dragučova odcepi od avtoceste A1, poteka prek Slovenskih goric in Prekmurja in je bila dokončana rekordno hitro. Pospešeno so jo začeli graditi leta 2006 in dokončali dve leti pozneje. Izjema je bil že leta 2000 začeti odsek Vučja vas – Beltinci, ki je pravzaprav predstavljal 'obvoznico' Murske Sobote in je bil končan že leta 2003. Prav ta del pomurske avtoceste se lahko pohvali tudi z najdaljšima slovenskima cestnima mostovoma prek reke Mure, dolga sta 837 oz. 833 metrov. Druge značilnosti 'pomurke' je odkrivala Andreja Čokl.
Pot nas bo tokrat popeljala po najmlajši slovenski avtocesti A4. Avtocesta Draženci–Gruškovje teče najprej po Dravskem polju, po prečkanju vodotoka Polskava pa preide na gričevnato območje Haloz. V nasprotju z drugimi je zgraditev tega projekta civilna iniciativa težko pričakovala, celoten proces od začetka do konca pa se bere kot dober roman. Ob odprtju se je izboljšala kakovost življenja ljudi ter povečala prometna varnost. A4 je namreč prevzela velik del mednarodnega tranzitnega prometa med mednarodnima mejnima prehodoma Šentilj in Gruškovje. O tem, kakšen je občutek, ko izveš, da bodo porušili tvoj dom, ki stoji na trasi bodoče avtoceste, in še o drugih zanimivostih A4 v NaPOTkih.
V tokratni epizodi naPOTkov, ki jih posvečamo petdesetletnici slovenskih avtocest, se bomo z Mojco Delač odpravili v svet krasa in burje. Sežanski krak primorske avtoceste A3 se začne v razcepu Gabrk in konča na meji z Italijo. Cesto so začeli graditi leta 1994 in jo zaključili v le nekaj letih. Kako so jo načrtovali, kakšen gradbeni izziv je bilo ravno podolje, kako je z vzdrževanjem in kako ob njej živijo domačini? Vse to v naslednjih minutah.
Tokrat se peljemo od predora Karavanke, od slovensko-avstrijske meje, od Gorenjske čez osrednjo Slovenijo proti jugovzhodu, mimo dolenjskih gričev do meje s Hrvaško. Takšna je trasa avtoceste A2 v skupni dolžini nekaj več kot 175 kilometrov.
10. sezona Napotkov bo posebna, jubilejna! Prvo izmed petih epizod v seriji, ki smo jo naslovili 50 let avtocest v Sloveniji, je pripravila Darja Pograjc. Znašla se je pred izredno zahtevno nalogo, in sicer kako predstaviti kar 230,7 km dolg odsek avtoceste od Srmina do Šentilja – povezavo med slovensko obalo in avstrijsko mejo na severu. A1 je ime pod katerim sta združeni primorska in štajerska avtocesta, avtorica pa je z vsakega dela za Napotke izbrala po en element.
Dolina Draga je dolga le 2 kilometra, v njej ni naselja, le nekaj posameznih hiš, gostišče in lokostrelski park, pa vendar ta ozka dolina skriva veliko zgodb in zgodovine. Nekoč so se po njej raztezali pašniki. danes pa je poraščena z gozdovi, obdajajo jo gore, med njimi tudi domačinom zelo draga Begunjščica. Dolino opevajo tudi Avsenikove pesmi, skriva pa tako veličastne kot tragične zgodbe: od viteških lastnikov gradu Kamen, številnih običajev in šeg, ki še vedno živijo med domačini, uspeha narodno-zabavne glasbe, do poboja talcev v 2. svetovni vojni. Po dolini in okoliških planinah vodita tudi dve tematski poti: Lambergova in pastirska pot. Pojdite s Prvim v dolino, kjer murke cveto, tja, kjer ptički pojo ...
Naše raziskovanje slovenskih dolin bomo nadaljevali na Gorenjskem. Tam leži tudi ledeniška dolina Planica, ki jo seveda najbolj poznamo po skakalnicah in smučarskih skokih. Zato smo raje kot njen začetni del raziskali zatrep planiške doline, ki ga mnogokrat zmotno poimenujemo kar za svojo dolino. Več pa v naPOTkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.
Raziskovanje slovenskih dolin nas bo tokrat vodilo v Tuhinjsko dolino. Dolina, ki leži med Celjsko in Ljubljansko kotlino se med drugim ponaša z zdravilno vodo. Pot skoznjo je bila v srednjem veku prometno pomembnejša kot na primer pot čez Trojane, ki so jo radi uporabljali Stari Rimljani. Posledično se je v dolini takrat močno razvilo gostilničarstvo. Če gremo še dlje v zgodovino – na tem območju so našli tako ostanke mamuta kot pritlikavega nosoroga.
Vipavska dolina se je kot turistična destinacija začela tržiti pozno, lokalni vodniki pravijo, da velja celo za eno najmlajših destinacij. Nasprotno lahko rečemo, ko govorimo o vinskih kleteh – na Gočah so te stare več sto let. Gre za vasico, ki je v celoti spomeniško zaščitena, Ana Skrt pa poleg omenjenih Goč v današnjih Napotkih predstavlja še vinarski muzej v Vipavi, spoznali boste avtohtono vipavsko vinsko sorto, poleg enogastronomskih dražljajev pa morda dobili tudi idejo za aktiven obisk doline med Nanosom in Novo Gorico.
Na Prvem odprava NaPOTkov nadaljuje s potepi in raziskovanji slovenskih dolin in grap. Slikovita Bohinjska proga, reka Bača, s katero je mogoče tudi slikati, sledovi Rapalske meje, tematska pot Na svoji zemlji, izzivi za gorske tekače in kolesarje, botanične posebnosti in presežki- vse to v Baški grapi, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.
Tokrat smo obiskali eno najlepših alpskih dolin – Logarsko dolino. Marsikomu je dobro poznana, najbolj obiskana je v poletnem času. Recimo na topel oktobrski četrtek pa boste tam našli tudi še kakšno organizirano skupino šolarjev ali upokojencev, največ pa domačinov, kolesarjev.
Začenjamo novo sezono naPOTkov, do decembra bomo vijugali med nekaterimi slovenskimi dolinami. Danes navigacijo nastavljamo v porečje poljanske Sore, na območje jugovzhodne Gorenjske in tja, kjer je pisatelj Ivan Tavčar našel navdih za eno najlepših slovenskih ljubezenskih zgodb. V Poljansko dolino in v novo sezono naPOTkov vabi Nadia Petauer.
Bukovniško jezero leži čisto blizu meje z Madžarsko, v občini Dobrovnik, ne poznajo pa ga le prekmurski ribiči, temveč tudi ljubitelji lepe narave in iskalci človeku blagodejnih energij in izvirov zdravilne vode. Kar nekaj presenečenj nas je čakalo tam, tudi to, da je jezero trebutno prazno! A na srečo okolica jezera ponuja številne druge možnosti za preživljanje časa v lepi naravi, jezero pa bo spet polno prihodnje leto, upajo ribiči.
Neveljaven email naslov
