Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Ilirska Bistrica je po površini druga največja občina v Sloveniji, možnosti za rekreacijo pa je v tamkajšnji okolici veliko
Ilirsko Bistrico prečkamo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Preostale lepote in zakladi občine Ilirska Bistrica so bolj skriti, že kmalu pa se je izkazalo, da sta en dan in ena oddaja za njihovo raziskovanje premalo. Turistični vodnik Luka Butinar je skrbno izdelal pot po območju, ki sta ga zaznamovala voda in plaz. Začetna postaja so bile Črne njive, z izletniškimi tablami in gostiščem opremljena izhodiščna točka za okoliške vrhove, pešpoti in proge za gorsko kolesarjenje. Sam gre sicer najraje na Snežnik, a za to nisva imela časa. Šla sva do Gur oz. na Milanjo:
"Tu se začne Snežniška planota: od Milanje naprej do Snežnika in potem še na drugo stran. Tu sta pomembni dve stvari. Prva je valle alpina, alpski zid z utrdbami italijanske vojske, druga pa fosilni plaz. Plaz se je udrl s Snežnika in je nosil zemljo do Bistrice, tako da smo naseljeni na plazu. Bistrica naj bi bila ena izmed najbolj potresnih območij v Sloveniji, zaradi tektonike naj bi se pred dvema milijonoma let udrl tudi ta plaz. Polzel je zelo počasi, je trajalo dolgo časa, da je prišel do Bistrice. Je pa bila to ogromna gmota; približno 20 kvadratnih kubikov materiala se je udrlo. Tja kamor greva, je širina plaza pet kilometrov, dolžina pa šest."
Razgled z Milanje (1099 m) je čudovit: od Cresa do Tržaškega zaliva, Dolomitov, Triglava do Snežnika. Skoraj 360 stopinj, lepše je edino na Snežniku, pove moj vodnik, in tudi pot plazu si lahko (z nekaj domišljije) narišeš pred očmi. Pokrajina, pokrita s travo, pašniki in črnim borom, je tudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki zaradi edinstvene kombinacije aplskega in mediteranskega podnebja uspevajo oz. živijo le tam.
Prav na mejo med Notranjsko in Primorsko naju pelje Borut Delost z domačije Jagrovi v Šembijah, ki se ukvarja s konjeniškim turizmom. Blizu pašnikov, kjer se vse leto pasejo njegovi konji, je namreč kraški rob. Mi smo stali na vrhu, pod nami pa sta bila prepad in Podtaborska stena ...
"Domačini pravimo, da je kraški rob ločnica med Notranjsko in Primorsko. Poteka od Ilirske Bistrice do Nanosa, vedno pa je bil težko prehoden. Še ena zanimivost je: vsa voda pod tem kraškim robom gre v Jadransko morje, nad kraškim robom pa se izteka v Črno morje."
Da gre za naravno mejo med apnencem in flišem, med Notranjsko in Primorsko, potrdi tudi Milivoj Kaluža, predsednik krajevne skupnosti Topolc, ko nama po ogledu cerkve sv. Antona v Podstenjah pokaže kraški rob od spodaj, torej s primorske strani. Pelje naju tudi do drugih zanimivosti na tej strani "meje": stare trte, ki se je s tisto iz Maribora nekaj časa bojevala za naziv najstarejše trte pri nas, pokaže nama, kje je bila nekoč v steni žitnica oz. grad Tabor, razvaline številnih domačij, kjer so nekoč cveteli mlini in žage, izvir Podstenjšek s številnimi izviri in manjšimi slapovi, Kozjo luknjo, ki je bila tokrat suha, pa Mussolinijev tunel, blizu katerega je bila nekoč še vidna rinka za privez ladij ... "Kar pomeni, da je bilo tu okoli morje," pove Luka Butinar.
Milivoj Kaluža nama je pokazal tudi "polajc", podvrsto melis in met, ki so jo in jo še vedno domačini uporabljajo v kulinariki in zdravilstvu.
"To rastlino smo uporabljali in jo nekateri še danes kot dodatek pri izdelavi krvavic, ki so bile tudi značilnost teh krajev. Tu poznamo mesnate krvavice, ki so sestavljene iz tekoče svinjske krvi, delov svinjske glave, riža in zelišč – predvsem polajcem, pa s klinčki in soljo. Dodatno pa so nekateri potem pečene krvavice posuli tudi s sladkorjem."
Ja, zanimivosti v občini Ilirska Bistrica je veliko, tako veliko, da bodo NaPOTki v eni od prihodnjih oddaj govorili le o mestu Ilirska Bistrica. Tudi to namreč skriva zanimive zgodbe.
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Ilirska Bistrica je po površini druga največja občina v Sloveniji, možnosti za rekreacijo pa je v tamkajšnji okolici veliko
Ilirsko Bistrico prečkamo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Preostale lepote in zakladi občine Ilirska Bistrica so bolj skriti, že kmalu pa se je izkazalo, da sta en dan in ena oddaja za njihovo raziskovanje premalo. Turistični vodnik Luka Butinar je skrbno izdelal pot po območju, ki sta ga zaznamovala voda in plaz. Začetna postaja so bile Črne njive, z izletniškimi tablami in gostiščem opremljena izhodiščna točka za okoliške vrhove, pešpoti in proge za gorsko kolesarjenje. Sam gre sicer najraje na Snežnik, a za to nisva imela časa. Šla sva do Gur oz. na Milanjo:
"Tu se začne Snežniška planota: od Milanje naprej do Snežnika in potem še na drugo stran. Tu sta pomembni dve stvari. Prva je valle alpina, alpski zid z utrdbami italijanske vojske, druga pa fosilni plaz. Plaz se je udrl s Snežnika in je nosil zemljo do Bistrice, tako da smo naseljeni na plazu. Bistrica naj bi bila ena izmed najbolj potresnih območij v Sloveniji, zaradi tektonike naj bi se pred dvema milijonoma let udrl tudi ta plaz. Polzel je zelo počasi, je trajalo dolgo časa, da je prišel do Bistrice. Je pa bila to ogromna gmota; približno 20 kvadratnih kubikov materiala se je udrlo. Tja kamor greva, je širina plaza pet kilometrov, dolžina pa šest."
Razgled z Milanje (1099 m) je čudovit: od Cresa do Tržaškega zaliva, Dolomitov, Triglava do Snežnika. Skoraj 360 stopinj, lepše je edino na Snežniku, pove moj vodnik, in tudi pot plazu si lahko (z nekaj domišljije) narišeš pred očmi. Pokrajina, pokrita s travo, pašniki in črnim borom, je tudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki zaradi edinstvene kombinacije aplskega in mediteranskega podnebja uspevajo oz. živijo le tam.
Prav na mejo med Notranjsko in Primorsko naju pelje Borut Delost z domačije Jagrovi v Šembijah, ki se ukvarja s konjeniškim turizmom. Blizu pašnikov, kjer se vse leto pasejo njegovi konji, je namreč kraški rob. Mi smo stali na vrhu, pod nami pa sta bila prepad in Podtaborska stena ...
"Domačini pravimo, da je kraški rob ločnica med Notranjsko in Primorsko. Poteka od Ilirske Bistrice do Nanosa, vedno pa je bil težko prehoden. Še ena zanimivost je: vsa voda pod tem kraškim robom gre v Jadransko morje, nad kraškim robom pa se izteka v Črno morje."
Da gre za naravno mejo med apnencem in flišem, med Notranjsko in Primorsko, potrdi tudi Milivoj Kaluža, predsednik krajevne skupnosti Topolc, ko nama po ogledu cerkve sv. Antona v Podstenjah pokaže kraški rob od spodaj, torej s primorske strani. Pelje naju tudi do drugih zanimivosti na tej strani "meje": stare trte, ki se je s tisto iz Maribora nekaj časa bojevala za naziv najstarejše trte pri nas, pokaže nama, kje je bila nekoč v steni žitnica oz. grad Tabor, razvaline številnih domačij, kjer so nekoč cveteli mlini in žage, izvir Podstenjšek s številnimi izviri in manjšimi slapovi, Kozjo luknjo, ki je bila tokrat suha, pa Mussolinijev tunel, blizu katerega je bila nekoč še vidna rinka za privez ladij ... "Kar pomeni, da je bilo tu okoli morje," pove Luka Butinar.
Milivoj Kaluža nama je pokazal tudi "polajc", podvrsto melis in met, ki so jo in jo še vedno domačini uporabljajo v kulinariki in zdravilstvu.
"To rastlino smo uporabljali in jo nekateri še danes kot dodatek pri izdelavi krvavic, ki so bile tudi značilnost teh krajev. Tu poznamo mesnate krvavice, ki so sestavljene iz tekoče svinjske krvi, delov svinjske glave, riža in zelišč – predvsem polajcem, pa s klinčki in soljo. Dodatno pa so nekateri potem pečene krvavice posuli tudi s sladkorjem."
Ja, zanimivosti v občini Ilirska Bistrica je veliko, tako veliko, da bodo NaPOTki v eni od prihodnjih oddaj govorili le o mestu Ilirska Bistrica. Tudi to namreč skriva zanimive zgodbe.
Današnji Napotki so kot nalašč za deževne dni. Odpravili se bomo namreč k edini dežnikarici v Ljubljani. Lana Furlan je vzela svoj polomljen dežnik in se sprehodila do Trubarjeve ulice 13. Tam jo je že pričakala Marija Lah, ki ji je povedala vse skrivnosti popravljanja in izdelovanja dežnikov in senčnikov. Več pa v Napotkih.
Lončarstvo spada med najstarejše in nekoč najbolj razširjene obrti na Slovenskem. Leta 1751 omenja princ Friedrich Otto Hermann v svojih potopisih, da ni v nobeni avstrijski deželi sorazmerno toliko lončarjev kakor ravno na Kranjskem. Lončarstvo se je razvijalo v različnih lončarskih središčih: Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje ter Prekmurje. Osnova za lončarske izdelke je primemo mastna glina, prosta peščenih in drugih škodljivih snovi. Najvažnejše lončarsko orodje je vreteno ali lončarski kolovrat, kot so ga imenovali nekdaj. Lončeni izdelki imajo dekorativen in uporaben namen. Sodeč po tem, da so med najpogostejšimi arheološkimi najdbami ostanki lončenih posod in keramike, lahko zaključimo, da lončarske izdelke odlikuje trajnost. Kako poteka delo v lončarski delavnici, kjer se spajata tradicija rokodelstva in sodobnost, bomo izvedeli v tokratnih NaPOTkih. Bojan Leskovec je obiskal lončarstvo Dobo v Žalni pri Grosuplju.
Lovro Jurečič je kovač, ki je v Vorančevi kovačiji obudil družinsko kovaško tradicijo. Čeprav se zdi, da njegova zgodba sega v leto 2019, ko je izdelal svoj prvi nož, v naPOTkih izvemo, da ga je kovaštvo nekako spremljajo že dlje časa, zahvaljujoč dedku Francu. Vsak nož, ki ga skuje mladi Podbočjan, skriva veliko simbolike in govori svojo zgodbo. Nekaj jih izvemo tudi v tokratnih naPOTkih.
V uvodni epizodi 16. sezone naših naPOTkov, v kateri predstavljamo stare obrti in rokodelce, smo na Dolenjskem podrobneje spoznavali tradicijo mlinarstva, tokrat pa se je Jure Čepin odpravil v Postojno, kjer ima "dolgo brado" še ena tradicionalna obrt, in sicer je obiskal brivca. Ti so bili od nekdaj značilnejši za mesta in trge kot za podeželje, brivski in frizerski saloni pa so bili skozi vsa desetletja tudi aktivni prostori zbiranja ter druženja. Vse to velja tudi za brivski in frizerki salon Ozbič, ki letos obeležuje že svojo 100. obletnico obstoja. Prepoznavna hiša na vogalu je razdeljena na dva dela - brivnico in razstavni prostor, v katerem obiskovalci spoznajo bogato dediščino brivske obrti.
Poznate tisti pregovor, da se samo v mlinu neka stvar dvakrat pove? Njegov izvor je gotovo povezan s hrupom, ki ga boste slišali tudi v reportaži, ki sledi. Ampak tokrat upravičeno. V novi 16. sezoni naPOTkov bomo predstavljali rokodelce in stare obrti. Tiste, s katerimi se ukvarja le še en ali dva posameznika, pa tudi tiste, ki v zadnjem času z modernejšimi pristopi dobivajo nov zagon. V prvi epizodi torej obiščemo enega redkih še delujočih mlinov pri nas, ki bogato družinsko tradicijo uspešno povezuje s sodobnimi načini pridelave. Nataša Rašl se je odpeljala v občino Šmarješke Toplice in potrkala na vrata mlina Košak.
V nadaljevanju bomo vstopili v svet skrivnostnih kočevskih gozdov, kjer narava še vedno kaže svoj prvinski obraz. To je prostor z največjo gostoto rjavih medvedov in največjim številom pragozdnih ostankov v Evropi. Od aprila do oktobra lahko obiskovalec postane del raziskovalne ekspedicije in stopi na pot rjavega medveda. Pod vodstvom lokalnega vodnika doživi divjo naravo kočevskih gozdov in čisto od blizu spozna »kralja« kočevskih gozdov. Kako torej poteka samo srečanje z medvedom na robu pragozda?
Danes se odpeljemo na Štajersko, natančneje v Cógetince. Današnje doživetje na domačiji Firbas zajema spanje na seniku. Vonj po domačih jedeh, hranjenje domačih živali, pobiranje jajc in vožnja s traktorjem. Vse to je na domačiji Firbas pričakalo Lano Furlan. Več pa v prihodnjih minutah.
Kar 700 metrov pod površje zemlje se odpravljamo. Napotki nas odpeljejo v podzemlje Pece, v rove in odkope nekdanjega Rudnika svinca in cinka Mežica. Rudnik je z odkopavanji prenehal leta 1994, leta 1997 je sprejel prve obiskovalce, od leta 2015 pa se lahko na raziskovanje podamo tudi s kajakom, kar je še eno izmed Edinstvenih doživetij Slovenije. Po vpadniku oziroma šahtu se spustimo do 12. obzorja, kjer dosežemo nivo vode. Raziskovanje globin je tudi nekoliko adrenalinsko, nanj se je odpravil Aleš Ogrin.
Nikjer v Sloveniji ne boste na tako majhnem območju našli toliko gradov, kot jih ima Posavje, zato temu pogosto rečemo tudi 'slovenska dežela gradov'. In tja se odpravljamo s tokratnimi naPOTki, saj je eno od edinstvenih doživetij Slovenije tudi celodnevno popotovanje med sedmimi posavskimi gradovi ob in nad reko Savo. Del doživetja, poimenovanega Sedem veličastnih, si je privoščila Andreja Čokl.
To bo zgodba rudarjev, ki so se jim, zaradi težkih vozičkov krivili hrbti globoko pod površjem Šaleške doline. Zgodba vaščanov, ki so izgubili svoje domove, ker jim je rudnik dobesedno spodjedel tla pod nogami. In zgodba o premišljenem turizmu, ki dragocene spomine na omenjeno, ohranja in z njimi gradi na domači in mednarodni prepoznavnosti Šaleške doline. Celotno doživetje z naslovom Skrivnosti potopljenih vasi traja 4 ure, Darja Pograjc pa vas zdaj odpelje na radijskemu poslušalcu prijaznih 20 minut popotovanja.
Le sedem arhitektov je s svojimi deli vpisanih na UNESCOV seznam kulturne in naravne dediščine, na enega pa smo Slovenci še posebej ponosni. Govorimo o arhitektu Jožetu Plečniku, ki je pustil viden pečat v več mestih po Sloveniji ter tudi širše po Evropi, denimo na Dunaju in v Pragi. V tokratnih naPOTkih nas bo pot vodila po Plečnikovi Ljubljani, kjer bomo pobližje spoznali arhitekturne stvaritve na njegovi vodni in kopenski osi.
NaPOTki v aktualni sezoni odkrivajo svet izvirnih doživetij po izboru Slovenske turistične organizacije. Kdor je vsaj enkrat obiskal Prekmurje, ve, da se od tam ne moreš vrniti lačen. Gostoljubnost Prekmurcev tega preprosto ne dopusti. Zdaj že veste na kateri konec Slovenije bomo šli v naslednjih minutah. Kaj pa vsebina tokratnega doživetja? Priprava stejkov je med slovenskimi poklicnimi in ljubiteljskimi kuharji v zadnjih letih zelo priljubljena tema. Mimogrede, v slovarju Fran ob geslu stejk najdete razlago, da gre za debelejši zrezek. V šunkarni Kodila so pripravili zgodbo o mesu, za katerega si je vredno vzeti čas. In res, »mala mesna akademija« je za potrpežljive gurmane, celovito doživetje vam bo vzelo v povprečju okoli 5 ur. Ogledi sušilnic in zorilnic mesa, spoznavanje zanimivih dejstev o mesu in naposled kuharski praktikum z vmesnimi in končnimi degustacijami rezultatov dela. Današnjo epizodo NaPOTkov je pripravil Bojan Leskovec.
V današnjih Napotkih se bomo odpravili v Sodarjevo domačijo, ki se nahaja sredi idilične alpske vasice Bodešče in je od turističnega bisera Bleda oddaljena le nekaj minut. V več kot 500 let stari hiši na doživetju z naslovom Zveni po praznikih ustvarjalci skozi predstavitev slovenske kulturne dediščine goste odpeljejo v preteklost, ko so imeli prazniki na Gorenjskem posebno veljavo. Predstavljali so čas veselja, radosti, hkrati pa tudi čas, ko so se pripravljale posebne, nevsakdanje jedi. Tadejo Bizilj so njeni sogovorniki z besedo, glasbo in s plesom odpeljali nazaj v Prešernov čas, kamor zdaj vabimo tudi vas.
"Male skrivnosti družinske oljarne pri predelavi prvovrstnega bučnega olja" - tako je zgodbo oljarne Kocbek strnila Slovenska turistična organizacija, ki je multisenzorične vodene oglede oljarne izbrala za eno od svojih edinstvenih doživetij Slovenije. V Sveti Jurij ob Ščavnici se je odpravil Jure Čepin in z lastnikom oljarne Gorazdom Kocbekom podrobneje spoznal postopek predelave bučnih semen v olje, ovrgla pa sta tudi še vedno precej zakoreninjeno prepričanje, da je bučno olje dobro samo za na solato.
Posploševanje pri gobah ne obstaja. To je eno izmed ključnih navodil, preden se podamo v gozd, v kraljestvo gob. V naPOTkih v aktualni sezoni odkrivamo edinstvena doživetja in eno izmed njih – ki tudi ni pogojeno z letnim časom, saj gobe rastejo vse leto – je doživetje z naslovom: "Dr. Fungi: Mi gremo po gobe!". Kdo je Dr. Fungi, katere gobe januarja rastejo v Iškem vintgarju in kaj je gozdni laboratorij? V naslednjih minutah gremo na gozdno pustolovščino.
Na seznamu edinstvenih doživetij Slovenije, s katerimi se Slovenija predstavlja domačim in tujim turistom, je tudi prav posebna izkušnja, s katero potujemo v neke druge čase: v čas bivšega režima skupne države. Čeprav Jugoslavija ne obstaja že več kot tri desetletja, ima tisto obdobje še nekaj tem, ki so zavite v tančico skrivnosti. Ena takih se nam razkriva v turističnem doživetju iskanja tajnih prostorov Hotela Jama. Ste vedeli, da so v hotelu, ki stoji pred eno naših največjih turističnih znamenitosti Postojnsko jamo, med prenovo našli skrivne prostore? Čemu so služili? In kako to, da niti malo ne spominjajo na zaklonišče, ki naj bi se po prvotnih načrtih tam nahajalo?
Ribogojnica Fonda v Seči ponuja dve doživetji s seznama edinstvenih doživetij Slovenije. Eno izmed njih, Nepozabni dan v ribjem vrtu Fonda, je že nekaj let na prvem mestu po številu obiskov. 2. epizoda 15. sezone je hkrati tudi zgodba o ribogojstvu, varstvu okolja in trajnostnem turizmu.
»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.
“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.
Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.
Neveljaven email naslov
