Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Občina Vitanje je ena manjših slovenskih občin na obronkih zahodnega dela Pohorja.
V zadnjem desetletju se o Vitanju najpogosteje govori v povezavi s Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij oziroma Noordung centrom. A to še zdaleč ni edini razlog za obisk kraja, kjer so ponosni, da so trške pravice dobili že pred več kot 700 leti. Dva gradova, pet cerkva, »fejsbuk štenge«, Dantejev pekel, Beškovnikova kašča in preužitkarska koča ter zvoki ročno izdelanih godal so razlogi, ki so nas potegnili na pot.
Lokalna vodnica in učiteljica slovenščine Petra Bukovec Mauh mi za uvod razkrije, da imajo Vitanje kot relativno majhen kraj kar 5 cerkva in da so nekoč imeli nemško in slovensko šolo ter da naj bi po prvotnih načrtih semkaj prisopihal tudi vlak.
Raketni inženir, pionir kozmonavtike in vesoljskih poletov Herman Potočnik Noordung je ime, ki je Vitanju dalo svetovljanski pridih.
Po pripovedovanjih se naj bi Herman kot otrok igral ob reki Hudinji z vodnimi koleščki, in to ga je pozneje domnevno navdihnilo pri izdelavi vesoljskega bivalnega kolesa.
Nad Vitanjem, na nadmorski višini okoli 800 metrov, se nahaja pravi etnološki zaklad. Milan Hrovat iz Kulturno turističnega društva Sveti Vid me popelje po Beškovnikovi domačiji. Lepo in avtentično ohranjeno preužitkarsko kočo so v preteklosti želi odkupiti in preseliti v Avstrijo, a se na srečo to ni zgodilo. V enem izmed njenih prostorov pa spoznamo še eno nekdaj razširjeno dejavnost na Pohorju, ki pa je šla malo onkraj zakona.
Na tem področju so nekdaj nabirali mravljinčja jajca, to je bilo sicer prepovedano in so preganjali, tveganje pa je po drugi strani prinašalo dober zaslužek.
Le kako bi se godilo nabiralcu mravljinčjih jajc, če bi ga ujeli v 14. stoletju ter odpeljali v znameniti vitanjski trški dvorec, ki je kot pravi župan Slavko Vetrih, imel največji vpliv pred sedemsto leti.
V tem dvorcu se je v 14. in 15. stoletju vršilo krvno sodstvo za območje približno polovico današnje Slovenije. Tu se je začel tudi proces proti Veroniki Deseniški.
Prenekatera ljubezn se konča tudi nesrečno, v Vitanju dokaz za to najdete v Dantejevem peklu, ki se nahaja v nadvse romantični dolinici Žimpred. Osmošolec Adam Mauh mi pokaže markacijo za Vodno učno pot, ki so jih na terenu risali učenci tamkajšnje osnovne šole. Nato pa me popelje še do Dantejevega pekla.
Dantejev pekel je 5 metrov visok slap, nad to dolino je bil nekdaj most, ki je povezoval Stari in Novi grad. Še posebej čarobno je pozimi, ko kapljice vode zmrzujejo in se delajo ledene sveče.
Zakaj Dantejev pekel in kaj se je zgodilo z mostom, pa boste izvedeli ob poslušanju reportaže NaPOTki.
V Vitanju so zelo ponosni tudi na Holcarijo- olcarija, ki poteka vsako poletje že vse od leta 1987. Z njo je tesno povezan Jože Jeseničnik, predsednik Društva upokojencev Vitanje.
Pri nas gozdarjem rečemo "olcarji", da pa bi vendarle zvenelo malo bolj "slovensko", smo rekli naj bo prireditev "holcarija"
Z lesom pa živi tudi izdelovalec godal Pavel Skaza, ki poudarja, da pri svojem delu uporablja les iz bližnje okolice.
Smreka je iz Rakovca, javor pa iz Konjiške gore in iz Kozjaka. Les mora odležati, javor vsaj 10 let, smreka vsaj 8 let.
Občina Vitanje je ena manjših slovenskih občin na obronkih zahodnega dela Pohorja.
V zadnjem desetletju se o Vitanju najpogosteje govori v povezavi s Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij oziroma Noordung centrom. A to še zdaleč ni edini razlog za obisk kraja, kjer so ponosni, da so trške pravice dobili že pred več kot 700 leti. Dva gradova, pet cerkva, »fejsbuk štenge«, Dantejev pekel, Beškovnikova kašča in preužitkarska koča ter zvoki ročno izdelanih godal so razlogi, ki so nas potegnili na pot.
Lokalna vodnica in učiteljica slovenščine Petra Bukovec Mauh mi za uvod razkrije, da imajo Vitanje kot relativno majhen kraj kar 5 cerkva in da so nekoč imeli nemško in slovensko šolo ter da naj bi po prvotnih načrtih semkaj prisopihal tudi vlak.
Raketni inženir, pionir kozmonavtike in vesoljskih poletov Herman Potočnik Noordung je ime, ki je Vitanju dalo svetovljanski pridih.
Po pripovedovanjih se naj bi Herman kot otrok igral ob reki Hudinji z vodnimi koleščki, in to ga je pozneje domnevno navdihnilo pri izdelavi vesoljskega bivalnega kolesa.
Nad Vitanjem, na nadmorski višini okoli 800 metrov, se nahaja pravi etnološki zaklad. Milan Hrovat iz Kulturno turističnega društva Sveti Vid me popelje po Beškovnikovi domačiji. Lepo in avtentično ohranjeno preužitkarsko kočo so v preteklosti želi odkupiti in preseliti v Avstrijo, a se na srečo to ni zgodilo. V enem izmed njenih prostorov pa spoznamo še eno nekdaj razširjeno dejavnost na Pohorju, ki pa je šla malo onkraj zakona.
Na tem področju so nekdaj nabirali mravljinčja jajca, to je bilo sicer prepovedano in so preganjali, tveganje pa je po drugi strani prinašalo dober zaslužek.
Le kako bi se godilo nabiralcu mravljinčjih jajc, če bi ga ujeli v 14. stoletju ter odpeljali v znameniti vitanjski trški dvorec, ki je kot pravi župan Slavko Vetrih, imel največji vpliv pred sedemsto leti.
V tem dvorcu se je v 14. in 15. stoletju vršilo krvno sodstvo za območje približno polovico današnje Slovenije. Tu se je začel tudi proces proti Veroniki Deseniški.
Prenekatera ljubezn se konča tudi nesrečno, v Vitanju dokaz za to najdete v Dantejevem peklu, ki se nahaja v nadvse romantični dolinici Žimpred. Osmošolec Adam Mauh mi pokaže markacijo za Vodno učno pot, ki so jih na terenu risali učenci tamkajšnje osnovne šole. Nato pa me popelje še do Dantejevega pekla.
Dantejev pekel je 5 metrov visok slap, nad to dolino je bil nekdaj most, ki je povezoval Stari in Novi grad. Še posebej čarobno je pozimi, ko kapljice vode zmrzujejo in se delajo ledene sveče.
Zakaj Dantejev pekel in kaj se je zgodilo z mostom, pa boste izvedeli ob poslušanju reportaže NaPOTki.
V Vitanju so zelo ponosni tudi na Holcarijo- olcarija, ki poteka vsako poletje že vse od leta 1987. Z njo je tesno povezan Jože Jeseničnik, predsednik Društva upokojencev Vitanje.
Pri nas gozdarjem rečemo "olcarji", da pa bi vendarle zvenelo malo bolj "slovensko", smo rekli naj bo prireditev "holcarija"
Z lesom pa živi tudi izdelovalec godal Pavel Skaza, ki poudarja, da pri svojem delu uporablja les iz bližnje okolice.
Smreka je iz Rakovca, javor pa iz Konjiške gore in iz Kozjaka. Les mora odležati, javor vsaj 10 let, smreka vsaj 8 let.
Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.
Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.
Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.
V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.
Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.
"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.
Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.
V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.
Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.
Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.
Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.
Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.
V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.
Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.
Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.
Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.
Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.
V Marezigah so gostinsko-turistično ponudbo pred dvema mesecema dopolnili še z odprtjem glamping naselja Wine Paradise Marezige. Nahaja se tik pod vinsko fontano, ki je ena od znanih atrakcij tega kraja v zaledju slovenske Istre. Dvanajst luksuznih hišic je ime dobilo – kako pa drugače – po vinskih sortah.
Na vroč poletni dan se je Klara Eva Kukovičič odpeljala proti Šaleški dolini v Camp Velenje. Zaradi svoje odlične lege tik ob Velenjskem jezeru kamp svojim obiskovalcem ponuja pestro ponudbo športnih aktivnosti na vodi - od supanja, jadranja na deski in veslanja. Priljubljen pa je tudi med glasbenimi navdušenci, ki lahko v času festivalov v bližnjem Vista parku prenočijo v mobilnih hiškah, glamping šotorih, avtodomih ali v šotorih na parcelah v velikosti do 100 m2.
V tokratni epizodi nas razvajajo z belokranjsko gostoljubnostjo ob eni najtoplejših rek pri nas, reki Kolpi. Obiskali smo kamp Bela krajina - Podzemelj, ki se je pred leti iz običajnega manjšega družinskega kampa razvil v – še vedno sicer majhen – a bogat prostor preživljanja prostega časa, dopusta ali preprosto vmesnega postanka na poti proti hrvaški obali. Kamp tujci zapolnijo ravno zaradi same lokacije, med slovenskimi obiskovalci pa je kar nekaj takšnih, ki se štejejo že med stalne goste. Čez Gorjance se je odpeljala Nataša Rašl.
Neveljaven email naslov
