Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23.
Bloški smučarji – prvi turni smučarji?
Turno smučanje bi lahko imelo svoj začetek v času, ko so si ljudje prvič nadeli smuči zaradi lažjega gibanja po snegu in z njimi potovali po gorah. Torej, če se osredotočimo na Slovenijo, so bili naši prvi turni smučarji, če jim lahko tako rečemo, že bloški smučarji. Osnovni namen njihove dejavnosti je bilo hitro premikanje po zasneženi pokrajini, torej potovanje. Vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista to dejavnost v grobem opisuje kot potovanje po hribih na smučeh. Ker je lažje, sneg se ne predira in ker se lahko na smučeh spustimo v dolino. Nekako tako to dejavnost vidi tudi Gozdni, član predvsem na Koroškem zelo dobro znane skupine turnih smučarjev, imenovane Turna rit. Njihovi podvigi so s pomočjo spleta in facebooka zakrožili širom naše države.
Turno smučanje ni alpsko smučanje
Vendar se je ta dejavnost v inačici, kakršno poznamo danes, razvila kasneje. Seveda so spuste z naših gora alpinisti opravili že prej, vendar na prirejenih alpskih smučeh. Tako je na primer prvi spust z vrha Slovenije opravil vrhunski alpinist, inštruktor in gorski reševalec Janez Brojan mlajši. Prvih tovrstnih zavojev se spominja tudi izkušeni inštruktor in alpinist Franc Pušnik – Fižola. Navadne alpske smuči so odrezali, vezi prestavili više in tako smuči priredili za potrebe nošenja na hrbtu. Potem so si tako imenovane ‘fifije’ pritrdili na gorniške čevlje in za silo smučali v dolino. Ko se je pojavila prava turnosmučarska oprema, se je z njo razvilo tudi turno smučanje, kakršnega poznamo danes. Vendar je zmotno misliti, da je podobno alpskemu smučanju. Razlika med turnim in alpskim smučanjem je velika, pove Gozdni. Predvsem se razlikujeta po tipu terena, ki se v primeru turnega smučanja ves čas spreminja – sneg je lahko pršič, lahko je cel, južen, kložast ali povsem zbit. To zahteva od smučarja tako več znanja in izkušenj kot tudi poznavanje premikanja v gorah pozimi. Razlika je tudi v tehniki smučanja in ravnotežju, ki je pri turnem smučanju drugačno kot pri alpskem. Obvladati je treba tudi tehniko hoje, pove Tina Di Batista, kar pomeni, da je za varno turno smuko treba obvladati več različnih gorniških znanj.
Vprašanje varnosti
Prav varnost je tisto, na kar je treba pri turnem smučanju še posebej misliti. In včasih niti to ni dovolj, doda Gozdni. Poleg znanja o premikanju v gorah in prepoznavanju morebitnih nevarnosti moramo imeti tudi ustrezno lavinsko opremo – lavinsko ‘žolno’, sondo ter lopato. Vse to pa nas ne more rešiti pred plazom, opozarja gorska vodnica Tina Di Batista, saj ustrezno znanje za ravnanje s to opremo prinaša zgolj večjo možnost preživetja poškodovanim zaradi plazov, ni pa zaščita pred njimi. Na turno smuko se ni varno odpraviti sam s sicer dobro opremo in znanjem alpskega smučanja, kakor to v zadnjem času počne vedno več navdušencev. Vedno mora biti smučarjev več, saj je v primeru nesreč za poškodovane veliko več možnosti, da pomoč do njih pride pravočasno.
Največ nesreč je povezanih z zdrsi in plazovi
Seveda moramo tudi sami poskrbeti za dobro fizično pripravljenost, pove zdravnica Janeta Kodrin Pušnik, tudi sama že dolga leta turna smučarka in alpinistka. Zavedanje lastnih meja, fizična pripravljenost in znanje so glavni poroki varnosti. In vendar do nesreč pri turnem smučanju prihaja in le redko se zgodi, da v turnosmučarski sezoni ne pride do kakšne s tragičnim izidom. Najbolj pogoste so poškodbe kolen, zlomi, udarci v glavo in podhladitve. Če pride do nesreče, pove, naj bo prva misel vedno klic na telefonsko številko 112. Nato pa zavarovanje mesta nesreče, oskrba poškodovanega s posebno skrbjo za ustrezno telesno toploto ter po potrebi odločitev, ali ponesrečenega lahko pustimo samega na mestu nesreče in odidemo po pomoč v dolino, če možnosti za klic na pomoč ni.
Najbolj varno se je odločiti za gorskega vodnika
Zelo na mestu je tudi izbira gorskega vodnika, doda Tina Di Batista. Tako lahko za osnove in lastno varnost najbolje poskrbimo – gorski vodniki poskrbijo za ustrezno znanje udeležencev tečajev turnega smučanja, naučijo jih pravilnega ravnanja s plazovno opremo ter ustreznega gibanja v gorskem svetu pozimi. Seveda poskrbijo tudi za optimalno izbiro terena glede na znanje udeležencev, ocenijo razmere ter poskrbijo za varnost tudi v pogledu orientacije, ki je pri turnem smučanju pogosto ključnega pomena ter lahko pomeni tanko mejo med situacijami, ki ogrožajo življenje, ter varnim smučanjem.
(Pre)drage vozovnice, želja po celovitem doživetju narave, mile zime ali moda?
Da je turno smučanje vedno bolj priljubljeno, je dejstvo. Nekaj so k temu zagotovo pripomogle tudi visoke cene vozovnic na naših smučiščih in mile zime. Vsemu temu se lahko pri turnem smučanju izognemo, saj je v visokogorju vsako leto snega vsaj za silo dovolj. Dodatno draž dajejo tudi posnetki, ki jih lahko občudujemo na spletu in na družbenih omrežjih, pa tudi vedno boljša in dostopnejša oprema je močan razlog za izbiro turnega smučanja pred alpskim. Številni za turno smuko uporabljajo tudi nekoč aktivna smučišča, ki so danes pri nas žal prepuščena zobu časa – turni smučarji redno obiskujejo na primer Kanin, Koblo in druga smučišča, kjer naprave ne obratujejo. Nekateri se odločijo tudi za smučanje na urejenih smučiščih, vzpon pa opravijo kar po robu smučarskih prog. Tega je vedno več tudi v sosednji Avstriji. Prav zaradi mode je treba biti pri zbiranju informacij, preden se odločimo za kraj in čas turnega smučanja, posebej previden, opozori Franc Pušnik – Fižola. Na spletu namreč lahko najdemo celo vrsto pogosto si povsem nasprotujočih informacij, ki neizkušene smučarje kaj hitro zavedejo in jih lahko spravijo v neprijeten položaj ali celo nevarnost.
Turna smuka je predvsem celovito doživetje narave
Kljub vsemu se lahko nevarnostim v večini primerov izognemo – z dobro presojo, upoštevanjem zakonitosti gibanja v gorah, s strokovnim spremstvom in poznavanjem lastnih meja. Tisto, kar tovrstna dejavnost prinese, je predvsem doživetje, ki ga le stežka primerjamo z drugimi dejavnostmi v gorah pozimi, poudarijo vsi sogovorniki. Poleg tega lahko v tem vsak najde nekaj čisto svojega, to pa je tudi smisel slehernega človeškega početja, povezanega z naravo in lastnimi željami ter seveda mejami.
Vse fotografije in video: Turna rit
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23.
Bloški smučarji – prvi turni smučarji?
Turno smučanje bi lahko imelo svoj začetek v času, ko so si ljudje prvič nadeli smuči zaradi lažjega gibanja po snegu in z njimi potovali po gorah. Torej, če se osredotočimo na Slovenijo, so bili naši prvi turni smučarji, če jim lahko tako rečemo, že bloški smučarji. Osnovni namen njihove dejavnosti je bilo hitro premikanje po zasneženi pokrajini, torej potovanje. Vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista to dejavnost v grobem opisuje kot potovanje po hribih na smučeh. Ker je lažje, sneg se ne predira in ker se lahko na smučeh spustimo v dolino. Nekako tako to dejavnost vidi tudi Gozdni, član predvsem na Koroškem zelo dobro znane skupine turnih smučarjev, imenovane Turna rit. Njihovi podvigi so s pomočjo spleta in facebooka zakrožili širom naše države.
Turno smučanje ni alpsko smučanje
Vendar se je ta dejavnost v inačici, kakršno poznamo danes, razvila kasneje. Seveda so spuste z naših gora alpinisti opravili že prej, vendar na prirejenih alpskih smučeh. Tako je na primer prvi spust z vrha Slovenije opravil vrhunski alpinist, inštruktor in gorski reševalec Janez Brojan mlajši. Prvih tovrstnih zavojev se spominja tudi izkušeni inštruktor in alpinist Franc Pušnik – Fižola. Navadne alpske smuči so odrezali, vezi prestavili više in tako smuči priredili za potrebe nošenja na hrbtu. Potem so si tako imenovane ‘fifije’ pritrdili na gorniške čevlje in za silo smučali v dolino. Ko se je pojavila prava turnosmučarska oprema, se je z njo razvilo tudi turno smučanje, kakršnega poznamo danes. Vendar je zmotno misliti, da je podobno alpskemu smučanju. Razlika med turnim in alpskim smučanjem je velika, pove Gozdni. Predvsem se razlikujeta po tipu terena, ki se v primeru turnega smučanja ves čas spreminja – sneg je lahko pršič, lahko je cel, južen, kložast ali povsem zbit. To zahteva od smučarja tako več znanja in izkušenj kot tudi poznavanje premikanja v gorah pozimi. Razlika je tudi v tehniki smučanja in ravnotežju, ki je pri turnem smučanju drugačno kot pri alpskem. Obvladati je treba tudi tehniko hoje, pove Tina Di Batista, kar pomeni, da je za varno turno smuko treba obvladati več različnih gorniških znanj.
Vprašanje varnosti
Prav varnost je tisto, na kar je treba pri turnem smučanju še posebej misliti. In včasih niti to ni dovolj, doda Gozdni. Poleg znanja o premikanju v gorah in prepoznavanju morebitnih nevarnosti moramo imeti tudi ustrezno lavinsko opremo – lavinsko ‘žolno’, sondo ter lopato. Vse to pa nas ne more rešiti pred plazom, opozarja gorska vodnica Tina Di Batista, saj ustrezno znanje za ravnanje s to opremo prinaša zgolj večjo možnost preživetja poškodovanim zaradi plazov, ni pa zaščita pred njimi. Na turno smuko se ni varno odpraviti sam s sicer dobro opremo in znanjem alpskega smučanja, kakor to v zadnjem času počne vedno več navdušencev. Vedno mora biti smučarjev več, saj je v primeru nesreč za poškodovane veliko več možnosti, da pomoč do njih pride pravočasno.
Največ nesreč je povezanih z zdrsi in plazovi
Seveda moramo tudi sami poskrbeti za dobro fizično pripravljenost, pove zdravnica Janeta Kodrin Pušnik, tudi sama že dolga leta turna smučarka in alpinistka. Zavedanje lastnih meja, fizična pripravljenost in znanje so glavni poroki varnosti. In vendar do nesreč pri turnem smučanju prihaja in le redko se zgodi, da v turnosmučarski sezoni ne pride do kakšne s tragičnim izidom. Najbolj pogoste so poškodbe kolen, zlomi, udarci v glavo in podhladitve. Če pride do nesreče, pove, naj bo prva misel vedno klic na telefonsko številko 112. Nato pa zavarovanje mesta nesreče, oskrba poškodovanega s posebno skrbjo za ustrezno telesno toploto ter po potrebi odločitev, ali ponesrečenega lahko pustimo samega na mestu nesreče in odidemo po pomoč v dolino, če možnosti za klic na pomoč ni.
Najbolj varno se je odločiti za gorskega vodnika
Zelo na mestu je tudi izbira gorskega vodnika, doda Tina Di Batista. Tako lahko za osnove in lastno varnost najbolje poskrbimo – gorski vodniki poskrbijo za ustrezno znanje udeležencev tečajev turnega smučanja, naučijo jih pravilnega ravnanja s plazovno opremo ter ustreznega gibanja v gorskem svetu pozimi. Seveda poskrbijo tudi za optimalno izbiro terena glede na znanje udeležencev, ocenijo razmere ter poskrbijo za varnost tudi v pogledu orientacije, ki je pri turnem smučanju pogosto ključnega pomena ter lahko pomeni tanko mejo med situacijami, ki ogrožajo življenje, ter varnim smučanjem.
(Pre)drage vozovnice, želja po celovitem doživetju narave, mile zime ali moda?
Da je turno smučanje vedno bolj priljubljeno, je dejstvo. Nekaj so k temu zagotovo pripomogle tudi visoke cene vozovnic na naših smučiščih in mile zime. Vsemu temu se lahko pri turnem smučanju izognemo, saj je v visokogorju vsako leto snega vsaj za silo dovolj. Dodatno draž dajejo tudi posnetki, ki jih lahko občudujemo na spletu in na družbenih omrežjih, pa tudi vedno boljša in dostopnejša oprema je močan razlog za izbiro turnega smučanja pred alpskim. Številni za turno smuko uporabljajo tudi nekoč aktivna smučišča, ki so danes pri nas žal prepuščena zobu časa – turni smučarji redno obiskujejo na primer Kanin, Koblo in druga smučišča, kjer naprave ne obratujejo. Nekateri se odločijo tudi za smučanje na urejenih smučiščih, vzpon pa opravijo kar po robu smučarskih prog. Tega je vedno več tudi v sosednji Avstriji. Prav zaradi mode je treba biti pri zbiranju informacij, preden se odločimo za kraj in čas turnega smučanja, posebej previden, opozori Franc Pušnik – Fižola. Na spletu namreč lahko najdemo celo vrsto pogosto si povsem nasprotujočih informacij, ki neizkušene smučarje kaj hitro zavedejo in jih lahko spravijo v neprijeten položaj ali celo nevarnost.
Turna smuka je predvsem celovito doživetje narave
Kljub vsemu se lahko nevarnostim v večini primerov izognemo – z dobro presojo, upoštevanjem zakonitosti gibanja v gorah, s strokovnim spremstvom in poznavanjem lastnih meja. Tisto, kar tovrstna dejavnost prinese, je predvsem doživetje, ki ga le stežka primerjamo z drugimi dejavnostmi v gorah pozimi, poudarijo vsi sogovorniki. Poleg tega lahko v tem vsak najde nekaj čisto svojega, to pa je tudi smisel slehernega človeškega početja, povezanega z naravo in lastnimi željami ter seveda mejami.
Vse fotografije in video: Turna rit
Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …
Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki. Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile.
Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.
Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.
Neveljaven email naslov