Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov