Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rakov Škocjan
17.12.2017
Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
V Nedeljski reportaži gremo danes po sledeh zgodbe, ki je v preteklih mesecih kar dobro razburkala del laične in precej večji del strokovne javnosti. Ob obnovi samostanskega kompleksa v Žičah so na novo ostrešili tudi ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika. Samostanski kompleks je obiskal Marko Radmilovič.
Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.
Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja
Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.
Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
