Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Čolnarjenje v Pajsarjevi jami, 1930.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
875 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Čolnarjenje v Pajsarjevi jami, 1930.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.
NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min
Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.
Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.
Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!
Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča
Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?
V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.
Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.
Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.
»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.
V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič
Napoved: Tartufi so nenavadne, skrivnostne gomoljike ali podzemne gobe, ki rastejo v Franciji, Italiji in Istri. Še pred kratkim je v javnosti prevladovalo mnenje, da rastejo predvsem v hrvaškem delu Istre, v katerem je tradicija lova ali nabiranja res daljša, toda kot zanimivo tartufarsko območje je vse bolj znan tudi slovenski del Istre. Pri nas so bili nabiranje, lov in prodaja tartufov prepovedani vse do leta 2011, danes pa je to področje zakonsko urejeno. In kaj so pravzaprav tartufi? Gre za podzemne gobe, ki nimajo nadzemnih delov – to pomeni, da jih nabiralec lahko najde le ob pomoči posebej izurjenih prašičev ali psov, ki odkrijejo tartufe zaradi njihovega močnega aromatičnega vonja. Tartufov je več vrst in podvrst in rastejo od konca avgusta do konca decembra, glavna sezona nabiranja pa je od oktobra do konca januarja. Med najbolj cenjenimi in iskanimi je beli tartuf, takoj za njim pa črni, ki je seveda prav tako zaželen in cenjen. Velikost in teža posameznih gomoljev se razlikujeta od primera do primera – razpon je od nekaj gramov do kilograma in več. Tartufi so zelo cenjeni v kulinariki, slovijo pa tudi kot afrodiziak. Na območju Slovenske Istre deluje približno petindvajset nabiralcev ali lovcev na tartufe, kakšnih osem pa se jih s tem ukvarja poklicno. Med njimi je tudi Sara Kocjančič, ki jo bomo skupaj z Zdenkom Kocjančičem in Vinkom Šavletom spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
Čeprav je sto metrov zelo nedvoumna in natančno določena dolžina, jo ljudje skozi očala prizadevanj, izkušenj in zgodb vseeno lahko dojemamo zelo različno. Nedeljska reportaža raziskuje, kako sto metrov dojemajo atleti, potapljači na vdih, višinski delavci, jamarji in smučarski skakalci.
Neveljaven email naslov