Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
Ljubljanica je arheološki fenomen - iz njene struge je bilo do danes dvignjenih več tisoč arheoloških najdb, ki sodijo v obdobja od kamene dobe do danes. Pred regulacijo struge je bilo to območje veliko jezero, po katerem so pluli čolni in ladje. Trenutno je na njem dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil, ki še čakajo na obravnavo. Pridružite se Darji Pograjc, ki se v Nedeljski reportaži potaplja na dno jezera, ki ga ni več, in raziskuje tri velike tovorne ladje, potopljene v Ljubljanici in na Ljubljanskem barju.
Tokratna Nedeljska reportaža je nastala na Goričkem v občini Šalovci, kjer domuje Ekosocialna kmetija Korenika. V njenem okolju so delo in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje in samospoštovanje našli ljudje iz ranljivih družbenih skupin, med njimi številni, ki so v preteklosti izgubili zdravje in svoj socialni krog, a so ob delu z zelišči in predelavo ekoloških živil spet odkrili smisel in poslanstvo življenja. Na Koreniki tako že tretjo leto deluje enota Večgeneracijskega centra Pomurja z imenom Štorklja. Oživljajo tudi stara zeliščarska in kulinarična znanja goričkega okolja ter zapuščino tamkajšnjih zgodovinarjev pa literarnih in drugih ustvarjalcev. V bistvu gre za prebujeno zavedanje o neprecenljivi vrednosti naravnega okolja, ki omogoča ne le preživetja, pač pa umik od odtujenosti in ponovno odkritje skoraj pozabljenih in prezrtih vrednot. Ekosocialna kmetija Korenika, ki se ji bomo posvetili v reportaži, zato velja za primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Veliko besed in besedil je bilo napisanih o sobivanju narodov in narodnosti v Evropi, o multikulturnosti na različnih ravneh, tudi o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Ni dvoma, da so avtorji resno razmišljali o vseh teh vprašanjih in iskreno zapisali svoje poglede nanje ter ponujali predloge, kako pospeševati procese krepitve takšnega sožitja. Ob vsem tem je težko spregledati, da gre za procese, ki so od rojstva idej do danes delovali po načelu vroče hladno. Vedno je bilo veliko ljudi, ki so si želeli ter so bili in so sposobni sprejemati sožitje vseh ljudi ne glede na vse tisto, kar nas danes bolj ločuje kot povezuje. Žal pa so bili prisiljeni sobivati tudi z ljudmi, ki tega niso sposobni. Tako je bilo in verjetno bo tudi v prihodnje tako. Leta 2003 je pokojni pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture Aleš Debeljak v svojem eseju Enotni slovenski kulturni prostor in Evropa maternih jezikov, med drugim zapisal: »Ampak: enotni slovenski kulturni prostor je danes v Republiki Sloveniji skromno znan pojem. Se več: pomislimo le na negativni pomen v nenehnem poudarjanju manjšinskega, se pravi vsaj drugačnega, če ne na tihem tudi že slabšalnega statusa pisateljev in drugih umetnikov, ki delujejo v slovenski kulturi ne glede na državljanske identifikacije, ki jih nosijo v svojih potnih listih Italije, Avstrije in Madžarske.« Ob vsem tem je prijetna novost obstoj društva, prvega primorskega kulturnega društva katerega članice in člani so iz Slovenije in zamejstva – iz Posočja, Benečije in Rezije. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2010 kot Kulturno društvo PoBeRe na Livku – Posočje, Benečija, Rezija, od junija leta 2015 pa deluje kot Kulturno društvo Nit. Nit, ki je osnova za spletanje, prepletanje, povezovanje, tkanje zrahljanih vezi med rojaki z obeh strani meje. Društvo ima danes nekaj manj kot trideset članov, ukvarjajo se predvsem s pisno in likovno umetnostjo, v prostoru pa so vse bolj prepoznavni. Kot so nam povedali med snemanjem oddaje Nedeljska reportaža, je zanimivo delovati v okolju v katerem en jezik ljudje govorijo na tri različne načine, zanimivo je delovati v okolju, ki ohranja spomin na mejo, ki jih je nekoč ostro ločevala, danes pa se vse bolj spreminja v namišljeno črto, med mladimi, ki zanje meja ne obstaja in v prostoru, ki gradi svojo prihodnost na tradicionalnih vrednotah, ki povezujejo tri časovne pasove vsakega življenja – preteklost, sedanjost, prihodnost. Ob tem pa se zavedajo, da brez aktivnega odnosa tega stanja ne bo mogoče obdržati, ohranjati v resnici neločljivost enotnega kulturnega prostora. Več v Nedeljski reportaži Jurija Popova.
Medijske zgodbe se po večini vrtijo okoli presežkov; torej okoli stvari in ljudi, ki se razlikujejo od povprečja. To pa pomeni, da nekje tam zunaj ostaja kopica povprečnih zgodb in zgodb o povprečnosti, ki jih ne izbrska nihče. To bo popravila tokratna Nedeljska reportaža, ki se je odpravila na lov za najbolj povprečno slovensko občino.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Potepanja po naših krajih, pogovori z mnogimi ljudmi in branje legend in zgodovinskih zapisov razkrivajo mnoge zanimive zgodbe, ki so ali niso pozabljene, a zato nič manj pomembne za oblikovanje miselne podobe o krajih in ljudeh. Prek vseh teh spoznavamo naravo ljudi, njihovo domišljijo in ustvarjalne razsežnosti. Jurij Popov je na svojih poteh po Sloveniji posnel tudi nekaj krajših pričevanj o zanimivih zgodbah, ki temeljijo na legendah ali pa so jih spodbudile. \tV Posočju zadnja desetletja odkrivajo krivopete, skrivnostne ženske, ki so pametne, lepe in obvladajo številne veščine. Med drugim lahko pozdravijo vsako bolezen. Zgodbe o njih prihajajo sicer iz Beneške Slovenije, tam pa si niso enotni ali so krivopete lepe ali grde. Naši viri pravijo, da so lepe, vendar jih je sram, da imajo obrnjena stopala. Zato se pred ljudmi skrivajo v gozdovih. \tV Špičniku v občini Kungota leži med vinogradi veliko srce. Lahko bi mu rekli cestno srce, saj gre za del ceste, ki je oblikovana kot srce. Kot smo zvedeli, se je to zgodilo naključno, podoba pa je tako izvirna, da so jo celo Francozi za nekaj časa razglasili za svojo, trdili so, da leži nekje v Franciji. \tV okolici Mokronoga ležita hrib in potok nenavadnih imen. Hrib je Priča, potok pa Pričnica. Zakaj tako? Naš vir nam je povedal, da sta ti dve imeni tesno povezani s svetima možema, sicer bratoma Cirilom in Metodom in njuno potjo v Rim.
Ob 100. obletnici združitve Prekmurja z matično domovino so se v mestni občini Ljubljana v spomin na ta dogodek odločili, da ob koncu Poljanske ceste uredijo Prekmurski park s spomenikom. Spomenik še ni izdelan in ga bodo v park postavili jeseni ali najpozneje spomladi. Izbirna komisija je izmed 12-ih predlogov izbrala idejno zasnovo kiparja Zorana Srdića Janežiča. Spomenik sestavlja pinta, na kateri je 340 posod; te simbolizirajo črne lončene posode, ki jih je v preteklosti uporabljal preprosti prekmurski človek. Med drugim naj bi predstavljale posameznika in močno skupnost, značilno za Prekmurje.
V poletnih dneh zdaj že tradicionalno, sodelavec dokumentarnega uredništva, Marko Radmilovič, za radijsko objavo priredi katerega zaprašenih slovenskih potopisov. To mu omogoča uporaba DLIB, kar stoji za »digitalno knjižnico Slovenije,« ki premore digitaliziran nabor najbolj slavnih evropskih potopisov minulih stoletij. Lani smo spoznavali potopis Ivana Plantana, ki se je leta 1900 odpravil na Nordkapp, letos pa poslušajmo tri leta mlajši potopis. Gre za obsežno potovanje Josipa Lavtižarja v baltske dežele in Skandinavijo.
Kozjansko je gričevnata in hribovita pokrajina v osrednjem delu vzhodne Slovenije. Zaznamuje jo prehod iz predalpskega, preddinarskega sveta v subpanonski svet. Na severu in jugu to območje nekako omejujejo odrastki posavskega hribovja, na vzhodu pa je meja reka Sotla, ki je tudi mejna reka med našo državo in sosednjo Hrvaško. Samo območje imenujemo Kozjansko pa tudi Obsotelje ali pa tudi pokrajina med Bočem in Bohorjem. Zanimivo je, da območje leži na stičišču dveh geotektonskih enot Dinaridov in Panonidov, kar pomeni, da je tu zelo pestra geološka sestava, to tudi pomeni, da je tu zelo veliko različnih živalskih in rastlinskih vrst. Samo zavarovano območje je bilo ustanovljeno že leta 1981, takrat še pod drugačnim imenom Spominski park Trebče. Skozi leta pa se je izkazalo, da imajo tam izjemno naravno in kulturno dediščino, ki jo je treba še posebej varovati in zaščititi. Tako je nastal Kozjanski park, ki ga bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Kraški svet, poln jam in udornin, drag, vrtač in suhih dolin med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino, je po pravici mogoče imenovati tudi svet prepiha, saj leži na stiku sredozemskega in celinskega podnebnega območja. Gre za planoto, ki jo zaznamujejo tri vzporedne gorske vrste – Taborska brda, Voljnik in Trsteljski hribi. Vmes sta dve podolji. Eno se imenuje Matarsko, drugo Notranjsko in zajema Cerkniško, Planinsko in Logaško polje, Logaški in Hotenjski ravnik ter Rakovško in Unško uvalo. Prav tam, med Cerkniškim in Planinskim poljem leži ena izmed največjih od 332 velikih slovenskih udornic – Unška koliševka. Koliševka, dol, kukave, vse to so imena za isto – udornico. Gre za tipični kraški pojav, za kraške globeli, ki nastanejo kot posledica udora stropov podzemnih votlin. Značilnost udornic so tudi strma stenasta pobočja. Zato so težje dosegljive, v nekatere se je mogoče spustiti le po vrveh. Za udornice je značilen tudi temperaturni obrat in rastlinstvo in živalstvo na dnu je drugačno kot je na njenem vrhu. Unška koliševka je posebna tudi zato, ker so okrog nje italijanski vojaki v obdobju rapalske meje, po letu 1920 torej, zgradili sistem rovov in bunkerjev in tako ta izjemni naravni pojav spremenili v vojaški objekt. Približno kilometer in pol teh rovov je še zmeraj dostopnih tistim, ki jih takšni objekti zanimajo. Danes so neuporabni in so le še spomin na manj prijazno obdobje zgodovine.
V Nazarjah, na sotočju Savinje in Drete, stoji grad Vrbovec, v katerem je od leta 2001 urejen muzej. Ta predstavlja zgodovino gozdarstva in lesarstva v Zgornji Savinjski dolini. Ta pokrajina spada med najbolj gozdnate predele Slovenije. Skoraj tri četrtine območja pokrivajo gozdovi, ki so v preteklosti pomembno vplivali na tamkajšnje prebivalce, njihov način življenja in dela. Dolga stoletja je bil les glavni vir zaslužka velikega dela prebivalcev. Vse do druge svetovne vojne je bilo namreč preživetje domačinov tesno povezano z izkoriščanjem gozdov, s predelavo in prodajo lesa, ki je pomembna naravna dobrina še danes. Ljudje so kot gozdni delavci – olcerji odhajali v gozd na sečnjo in spravilo lesa, se kot flosarji udinjali na splavih, bili so lesni trgovci in žagmajstri na žagah. Svoj vsakdanji kruh so si služili kot furmani, mnogi pa tudi s tesarskim in mizarskim delom. Tako nas ob obisku Muzeja Vrbovec, muzeja gozdarstva in lesarstva v Nazarjah, nagovorijo knjižice o tem muzeju. Predstavili ga bomo tudi v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Tam, kjer se cesta prevesi in se spremenijo tako ljudje kot pokrajina, v ostri ločnici med Selško dolino in Baško grapo, je v skalo v gozdu izdolbeno znamenje. Že pol stoletja je tam in redki domačini, ki še vedo za njegov obstoj, ga, kot generacije pred njimi, imenujejo "Turški križ!". Legende in seveda tudi dejstva o tem nenavadnem znamenju smo zbrali v Nedeljski reportaži.
Čeprav so dinozavri izumrli že pred 65-imi milijoni let, jih v naši sodobni popularni zavesti nenehno obujajo knjige in filmi. Še vedno pa so naša glavna vez z resničnimi živalmi njihovi fosilni ostanki. Te skrivajo tudi slovenska tla in dinozavre, ki so jih do danes našli pri nas, bo izkopavala tokratna Nedeljska reportaža.
Banjška in Trnovska planota sta pravi zakladnici naravne in kulturne dediščine, ki vse leto pritegneta obiskovalce s pristnostjo in lepo naravo. Obe kraški planoti deli suhi Čepovanski dol, vendar pa ta naravna ločnica ne ločuje, ampak povezuje. To nenazadnje dokazuje tudi Fundacija BIT, kar pomeni Banjška in Trnovska planota. Ta skupaj z Zavodom GOST na Planoti, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica in lokalnim prebivalstvom skrbi za oživljanje krajev in njihovo prepoznavnost. V vse to pa vključujejo različne kategorije invalidov in drugih oseb s posebnimi potrebami. Tako je nastal tudi Zeliščni center v vasici Grgarske Ravne na Banjški planoti. Poglavitni cilj tega centra pa je razvijati odgovornost do narave in ljudi, zato v svoje delo vključujejo najbolj ranljive skupine ljudi, ki sodelujejo v vseh fazah priprave izdelkov, od sajenja, nabiranja, predelave in oblikovanja blagovnih znamk. Delovanje Zeliščnega centra in nekatere sodelujoče pri tem projektu bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Na pragu poletja, ko si nekateri že pripravljajo zalogo plažnega razvedrila v obliki križank in sudokujev, bomo v Nedeljski reportaži prisluhnili zgodbam slovenskih sestavljavcev križank in drugih besednih ugank.
»Paklenica ni samo plezanje,« nas je na začetku pogovora in obiska v tem nacionalnem parku na Hrvaškem opozoril njegov najstarejši nadzornik Dujo Bušeta. Od leta 2013 je celotno območje parka na seznamu Nature 2000, od leta 2017 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine njen bukov gozd, skupaj z bukovimi gozdovi še nekaj evropskih držav, vključno s Slovenijo. Kot nam je pripovedoval Dujo, so na to območje prihajali najprej predvsem poznavalci narave, da so preučevali izjemno zanimivo geomorfologijo in pestro floro in favno tega dela Velebita, najdaljše gorske verige na Hrvaškem. Na tem območju so odkrili več kot tisoč rastlinskih vrst, od tega več kot 80 endemitov, 60 vrst sesalcev, 24 vrst netopirjev, 260 vrst ptic, 25 vrst plezalcev, 6 vrst dvoživk in 85 vrst metuljev. Pohodništvo, plezanje in turizem sta se v Paklenici razvila precej pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Paklenica od sedemdesetih let prejšnjega stoletja privablja tudi plezalce, saj je v kanjonu Velike Paklenice 518 plezalnih smeri različne zahtevnostne stopnje. Naši sogovorniki so nam povedali, da jih največ obiskujejo prav slovenski plezalci, v stenah Anića kuka pa je več kot 40 smeri, ki jih je prvi preplezal naš legendarni plezalec Franček Knez.
Minule tedne je deževalo do te mere, da so se posamezne živali že ozirale po barki, ki jih bo rešila pred potopom. "Naredi si barko iz smolnatega lesa" pa ni le svetopisemska referenca. Lahko je tudi turistična ali pa birokratska, če hočete. Kako deževje, reko Dravo, prvo damo Združenih držav in skromnega kiparja povezati v smiselno celoto, ve za zdaj le Marko Radmilovič. Izveste pa lahko tudi vi v Nedeljski reportaži z naslovom: "Noe iz Dravske doline!".
Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.
Topla je alpska dolina na slovenskem Koroškem, pravijo, da je ena najlepših. V njej že nekaj stoletij domuje pet visokogorskih kmetij, prilagojenih na posebne vremenske razmere. Predvsem pozimi so te kmetije po pol leta odrezane od sveta. To zahteva prilagojeno gospodarstvo, gospodinjstvo in življenjski slog. Kmetije so se razvile kot zaselki, saj imajo po več objektov: glavna hiša, glavni hlev, hlevi za ovce in svinje, preužitkarska hiša, kašča, pogosto tudi mlin in žaga. V takšne kraje je zgodovina vedno zamujala, spremembe so prihajale počasi. Kakšno je življenje danes? Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža nas tokrat pelje v Celje, a, pozor, vzemite vse potrebno, ker gremo za več dni. Prespali bomo v hostlu Celjskega Mladinskega Centra. Likovno podobo tamkajšnjih sob so si zamislili lokalni umetniki in vsaka soba gostu predstavi eno izmed lokalnih zgodb – celjskih urbanih legend. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Neveljaven email naslov