Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O nekdanji slavi romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverija pričajo izjemno dragocena bogoslužna oblačila in posode, ki so jih tej cerkvi podarili kraljevski dvori in plemiške družine.
Radmirje je gručasta vas, ki leži ob križišču cest proti Logarski dolini, Mozirju in Kamniku in spada pod Občino Ljubno ob Savinji. Osrednji del vasi je zgrajen na 40 metov visoki prodnati terasi sredi obdelanih polj. Na nižji terasi pa se polja in njive dotikajo reke Savinje, ki je v preteklosti tem krajem omogočala pomemben zaslužek, ko so flosarji vozili les vse do Beograda in v Romunijo. A o tem pozneje. Če se dandanes zdi, da je Radmirje vas, ki je mnogi sploh ne poznajo in kjer imajo vaščani »radi mir«, pa nekoč ni bilo tako. Radmirje je slovelo kot romarski kraj, kjer je nastala tako imenovana radmirska zakladnica. V tej so se zbirali darovi z avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Kronane glave in pomembne plemiške rodbine so namreč Cerkvi darovale izjemno bogato vezene mašne plašče in druga liturgična oblačila, in različne zlatarske dragocenosti, kamor so sodili kelihi, monštrance in podobno. O tem bogastvu in tradiciji flosarstva bomo govorili v nedeljski reportaži.
Antonija Brglez
Martin Juvan- Čuks
Na spletni strani ljubno.si so zapisali:
"V romarski cerkvi ima izreden pomen radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila iz avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R.J.Augusta (1760), in z dragimi kamni okrašena moštranca, delo dunajskega zlatarja J.J.Wurtha (1746). Med baročnimi mašnimi oblačili so plašči, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763). V javnosti dostopni zakladnici je veliko ogleda vredne cerkvene opreme in mašnih plaščev. Ogledamo si lahko zlat kelih Marije Terezije, mašna plašča poljske kraljice in francoskega kralja, srebrno monštranco nadvojvodinje Marije Ane in druge zanimivosti."
Zbirko je v oddaji predstavil Martin Juvan, na spletni strani ljubno.si pa je zapisano:
"V samem centru Ljubnega stoji simpatičen muzej, v katerem je urejena sila zanimiva flosarska zbirka, ki predstavlja življenje flosarjev oz. splavarjev skozi pol tisočletno zgodovino. Obiskovalca popelje v preteklost kraja in ohranja spomin na flosarijo, pa tudi na olcerstvo in žagarstvo, kajti brez teh dveh panog bi bil flos kaj jalov. Pripoveduje zgodbo o gozdovih, ki obdajajo dolino, o reki, ki teče skoznjo, o lesu, ki se je pod pridnimi rokami spreminjal v kruh in o usodah ljudi, ki so tod živeli. Spravilo lesa v dolino iz gozdov visoko v hribih, delo na žagah, izdelovanje splavov in splavarjenje v oddaljene kraje so težka dela. Kos so jim bile le pridne roke naših prednikov olcerjev, žagarjev in flosarjev. Kako so živeli ti pogumni možje, kakšen je bil utrip na rajžah po Savinji, Savi in Donavi, vse tja do Črnega morja, kakšne nevarnosti so jim grozile na vodni poti, kakšen je bil zaslužek, ki ga je to delo prinašalo, kdo so bili flosarski birti, krmaniži, prednjeki in zadnjeki..Izvedeli boste tudi, kakšni splavi so bili samec, mitrovčan in kuzla, kakšen je bil flosarski krst pod zavetništvom sv. Miklavža ter še mnogo več iz pestrega življenja na flosu..."
873 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
O nekdanji slavi romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverija pričajo izjemno dragocena bogoslužna oblačila in posode, ki so jih tej cerkvi podarili kraljevski dvori in plemiške družine.
Radmirje je gručasta vas, ki leži ob križišču cest proti Logarski dolini, Mozirju in Kamniku in spada pod Občino Ljubno ob Savinji. Osrednji del vasi je zgrajen na 40 metov visoki prodnati terasi sredi obdelanih polj. Na nižji terasi pa se polja in njive dotikajo reke Savinje, ki je v preteklosti tem krajem omogočala pomemben zaslužek, ko so flosarji vozili les vse do Beograda in v Romunijo. A o tem pozneje. Če se dandanes zdi, da je Radmirje vas, ki je mnogi sploh ne poznajo in kjer imajo vaščani »radi mir«, pa nekoč ni bilo tako. Radmirje je slovelo kot romarski kraj, kjer je nastala tako imenovana radmirska zakladnica. V tej so se zbirali darovi z avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Kronane glave in pomembne plemiške rodbine so namreč Cerkvi darovale izjemno bogato vezene mašne plašče in druga liturgična oblačila, in različne zlatarske dragocenosti, kamor so sodili kelihi, monštrance in podobno. O tem bogastvu in tradiciji flosarstva bomo govorili v nedeljski reportaži.
Antonija Brglez
Martin Juvan- Čuks
Na spletni strani ljubno.si so zapisali:
"V romarski cerkvi ima izreden pomen radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila iz avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R.J.Augusta (1760), in z dragimi kamni okrašena moštranca, delo dunajskega zlatarja J.J.Wurtha (1746). Med baročnimi mašnimi oblačili so plašči, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763). V javnosti dostopni zakladnici je veliko ogleda vredne cerkvene opreme in mašnih plaščev. Ogledamo si lahko zlat kelih Marije Terezije, mašna plašča poljske kraljice in francoskega kralja, srebrno monštranco nadvojvodinje Marije Ane in druge zanimivosti."
Zbirko je v oddaji predstavil Martin Juvan, na spletni strani ljubno.si pa je zapisano:
"V samem centru Ljubnega stoji simpatičen muzej, v katerem je urejena sila zanimiva flosarska zbirka, ki predstavlja življenje flosarjev oz. splavarjev skozi pol tisočletno zgodovino. Obiskovalca popelje v preteklost kraja in ohranja spomin na flosarijo, pa tudi na olcerstvo in žagarstvo, kajti brez teh dveh panog bi bil flos kaj jalov. Pripoveduje zgodbo o gozdovih, ki obdajajo dolino, o reki, ki teče skoznjo, o lesu, ki se je pod pridnimi rokami spreminjal v kruh in o usodah ljudi, ki so tod živeli. Spravilo lesa v dolino iz gozdov visoko v hribih, delo na žagah, izdelovanje splavov in splavarjenje v oddaljene kraje so težka dela. Kos so jim bile le pridne roke naših prednikov olcerjev, žagarjev in flosarjev. Kako so živeli ti pogumni možje, kakšen je bil utrip na rajžah po Savinji, Savi in Donavi, vse tja do Črnega morja, kakšne nevarnosti so jim grozile na vodni poti, kakšen je bil zaslužek, ki ga je to delo prinašalo, kdo so bili flosarski birti, krmaniži, prednjeki in zadnjeki..Izvedeli boste tudi, kakšni splavi so bili samec, mitrovčan in kuzla, kakšen je bil flosarski krst pod zavetništvom sv. Miklavža ter še mnogo več iz pestrega življenja na flosu..."
V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.
V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so po letu 1948 začeli graditi bunkerje, ki bi jih ob napadu nanjo uporabili za zaščito takratnega zveznega in republiških političnih vodstev. V tistem času je namreč nastal tako imenovani informbirojevski spor med Titom in Stalinom. Podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah so tudi v Sloveniji začeli graditi zaščitne objekte, ki bi jih uporabili tako politiki kot tudi vojska. Leta 1950 so najprej opredelili zaprto območje: Kočevska Reka, Gotenica in Škrilj, in takrat so že začeli graditi bunker v Gotenici, tri leta pozneje pa še bunker Škrilj. Projektant obeh objektov je bil inženir Matija Kodela, graditev obeh pa so končali konec leta 1957. Po letu 1991 je slovenska javnost prvič spoznala skrbno varovano skrivnost nekdanje Jugoslavije. Takrat so javnosti ob pomoči televizijskih kamer prvič pokazali bunker v Gotenici, bunker Škrilj pa je vse do leta 2017 ostajal skrivnost. Več o tem skrivnostnem bunkerju v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zima je čas, ki za malo in veliko divjad prinese številne izzive. Za živali je čas počitka, a na drugi strani čas intenzivnega iskanja hrane in boja za preživetje. Pri tem jim na pomoč priskočijo tudi lovci. V Nedeljski reportaži bomo predstavili skrb za divjad pozimi. Obiskali smo Lovsko družino Škofljica, kjer nas je sprejel Borut Bitenc, lovec z več kot 55-letnim stažem. Lovska družina Škofljica obstaja od leta 1946, trenutno ima 53 članov in skrbi za več kot sedem tisoč hektarov površin. To s seboj prinese tudi številne odgovornosti. Kakšno je delo lovcev pozimi, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Čez nekaj dni bomo praznovali slovenski kulturni praznik. Kot vsako leto. In bomo ponosni na to »Visoko mašo« slovenske ustvarjalnosti ter počastitev vseh tistih več kot sto tisoč ustvarjalcev in zanesenjakov, ki se v Sloveniji poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s katero od umetnosti ali pa s kulturo v ožjem pomenu besede. Proslave bodo in govori, o katerih bomo vsaj dan ali dva ur debatirali, če bo govornik na državni proslavi oster, tudi polemizirali. V Nedeljski reportaži se spustimo do neposrednih proizvajalcev. Do baze; do kulturnikov, ki so to, kar so, zaradi težko razložljivega hotenja. Ter so zategadelj najčistejši kulturni delavci na Slovenskem …Marko Radmilovič se posveča ustvarjalcu, ki je eden najeminentnejših predstavnikov naše kulture že več kot šest desetletij: Tonetu Partljiču.
Sándor Petőfi je bil sodobnik Franceta Prešerna, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl. Le malokdo pa ve, da je nekaj dni ali tednov svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tam nastala tudi ena njegovih pesmi.
Ajdovska jama pri Nemški vasi leži na tako imenovanem otoku osamelega krasa, ki se razteza na površini, dolgi dobrih 10 in široki dobrih 6 kilometrov, na južnem obrobju Krškega hribovja. Gre za posebnost − tam so se namreč razvili kraški pojavi, od manjših kraških polj, dolin, med katerimi je najizrazitejša Podjama, kjer se odpirata dva vhoda v Ajdovsko jamo. To je prava vodna jama, nastala v krednih apnencih, ki jih prekrivajo mlajše kamenine in sedimenti. Jamo je oblikoval manjši vodni tok, to lahko opazimo med sprehodom skozi jamo, dolgo le slabih 140 metrov, pa vendar je največja na tistem območju. Poleg dveh vhodov ima v osrednjem delu večjo podzemsko dvorano, žal pa je nadaljevanje jame zasuto s podornim kamenjem. Kljub temu pa so jamarji spet našli vhod v aktiven vodni rov, pod jamo, kjer si obetajo pomembnih odkritij. Ajdovska jama pri Nemški vasi je namreč izjemna arheološka lokacija, kjer so odkrili ostanke jamskega medveda, neolitsko orodje in grobne površine iz obdobja bakrene dobe. Več pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Praznični jedilniki so za nami, pred nami pa izpolnitev novoletnih zaobljub. Shujšati, prenehati kaditi, več se gibati pri odraslih, pri mladih pa izboljšati ocene, se sproti učiti in mogoče tudi izboljšati svoje kuharske spretnosti. Pri tem jim lahko pomagajo babice in starši, različni tečaji, delavnice in spletno gradivo, gotovo pa imajo najboljše urjenje na kuharskih srednjih šolah. V začetku leta smo zato obiskali Srednjo šolo za gastronomijo in turizem Ljubljana in se dijakom pridružili pri kuhanju kosila. \n\n
Tokratna Nedeljska reportaža se bo v duhu praznika pomudila ob koledarju in uri. Nastajanje in izoblikovanje koledarja ima bogato in zanimivo zgodovino, nastajanje, uravnavanje in vzdrževanje merilcev časa pa je znanost in obrt hkrati.
V histeriji varovanja tradicije, ki je to državo zajela v zadnjih desetletjih, se je varuhom naše dediščine spotaknilo že na nižjih stopnicah. Dvorni etnologi so spisali na kopice knjig, folklorne skupine so odplesale na stotine plesov in turistična društva so pripravila na tisoče veselic, s prikazom starih običajev. Le redki so šli korak dalje. Le redki so ohranili materialno dediščino. Ker les gnije, kamen se kruši in temelji se ugrezajo. Stavbe ne poznajo teorije in raziskovalnih nalog. Stavbe ali stojijo ali propadejo! In stavbe je mogoče ohraniti tudi tako, da jih prenesemo v muzej - čisto poseben muzej, ki ga je Marko Radmilovič obiskal v Rogatcu.
Pred 61 leti so na Prevaljah začeli bralno značko, ki je prerastla v vseslovensko gibanje. O tem, kako ohranjati kulturo branja tudi v digitalnem svetu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži. Na Prevaljah pripravljajo muzej bralne značke in kraj z branjem res živi. Naši gosti: pisatelj Primož Suhodolčan, učiteljica Greta Jukič in župan Matic Tasič.
Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.
Kog v ljutomersko-ormoških goricah v pozni jeseni razkriva svoje zaklade, pa tudi mladostno zagnanost mladih moči, ki so se oprijele dela v obnovljenem objektu, znanem kot Košárkina hiša. Kakšna je njena zgodba, zakaj se je obnova začela pri kleti in ne morda pri strehi? Kaj vas čaka, ko vas bo pot zanesla na Kog, izveste ob poslušanju Nedeljske reportaže.
Vino je znamenita slovenska ikona; res, da ima to pijačo večina narodov za svojo ikono, vendar Slovenci, kot po navadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, nacionalni ponos, lokalpatriotstvo, politične elite in bog ve, kaj še vse, smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo pač je takšno, kot je; organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani in ogromne posocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga. Tudi slovenska vina so takšna, kot so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti, se tke naš vinski svod. O vinu bo na martinovo nedeljo tekla beseda tudi v Nedeljski reportaži. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Ura je mehanska naprava, ki kaže čas. Je eden izmed najstarejših človekovih izumov, saj prve omembe sončne ure zasledimo že leta 742 pred našim štetjem. Skozi razvoj in čas so sestopile s stolpov in zvonikov in svoje mesto našle tudi na zapestjih. Danes vrhunec urarske industrije predstavljajo mehanske ročne ure prestižnih znamk. To so ure, katerih cene – zaradi načina izdelave, mehanizmov in komplikacij – lahko dosežejo vrtoglave zneske. Ob tem pa tistim, ki jih nosijo, kot bomo izvedeli v današnji Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, ne pomenijo le časomera, ampak mnogo več. A kljub vrhuncu urarske obrti, ki jih predstavljajo prestižne mehanske ročne ure, je zanje treba ustrezno poskrbeti in jih vzdrževati, kdaj tudi popraviti. Sprehodimo se torej skozi urarsko delavnico.
Zgodovina rudarjenja na Slovenskem ima zelo bogato in dolgo tradicijo. Poleg zelo znanih rudarskih središč, od Idrije do revirjev in recimo Velenja, je tu še vrsta manjših krajev, v katerih so nekoč rudarili. Eden takih je tudi Črna pri Kamniku. Najdišča v Črni ležijo severovzhodno od Kamnika, dobre tri kilometre vzhodno od vasi Stahovica, v dolini Črne ob potoku s tem imenom. Dostopna so po cesti, ki iz Kamnika skozi Črnivec vodi proti Gornjemu Gradu. Najdišče je bilo znano po pridobivanju kaolina, zato je dobilo ime Rudnik kaolina Črna. Vendar je bil kaolin le trgovsko ime, saj prevladuje glineni mineral illit. Tega so pridobivali le v dolini Črne, drugje so rudišča samo raziskovali. Več o razvoju in usodi rudnika kaolina Črna pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Med gradniki naroda in državnosti sta gotovo znanje in tudi univerza. Da je bila ta leta 1919 ustanovljena v Ljubljani, je bil velikanski korak naprej pri vzpostavljanju slovenske identitete. Predtem je bil več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo, Dunaj. Na dunajski univerzi je v letih od 1848 do 1918, ko je habsburška monarhija razpadla, študiralo tudi 1897 študentov iz Kranjske. Ključno finančno pomoč jim je dajala predvsem Knafljeva ustanova, ki deluje še danes. Ustanovljena je bila sicer že dosti prej – leta 1676. Pridih s kranjskega, slovenskega ozemlja torej, je najti marsikje na Dunaju, pojasnjuje kurator Knafljeve ustanove Anton Levstek. Na to spominjajo spominske plošče, doprsni kipi, seznama zaslužnih profesorjev in rektorjev na dunajski univerzi, ki so bili doma prav s Kranjskega, ter številne arhitekturne znamenitosti in drugi kulturni spomeniki.
Bela kavka, Gosjenog, Ložinka, Vranek, Zagajec in Zelenika je nekaj imen starih sort vinske trte, ki so se skoraj po čudežu ohranile do današnjih dni. Kje jih najti in zakaj je to, kar je bilo zadnjih nekaj generacij v največji meri pozabljeno, spet pomembno, bomo izvedeli v družbi raziskovalcev s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži gremo danes po sledeh zgodbe, ki je v preteklih mesecih kar dobro razburkala del laične in precej večji del strokovne javnosti. Ob obnovi samostanskega kompleksa v Žičah so na novo ostrešili tudi ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika. Samostanski kompleks je obiskal Marko Radmilovič.
Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov