Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se vozili na izlete na podeželje
Prvo kolo, ki se je pojavilo v Ljubljani, je bilo velociped. A neposreden pogon na prvo kolo, ki sta ga sicer zasnovala francoska brata Micheaux, je povzročal kar nekaj težav.
"Sprednje kolo je bilo velikega premera, včasih več kot meter ali oz. nekje v tem obsegu. Voznik je sedel precej visoko in če se je ustavil, ni imel več stika s tlemi. Dokler je šlo to naravnost, ni bilo nobenega problema. Ko je bilo treba zaviti, pa je voznik obrnil balanco in takrat je nenadoma ena noga postala malo prekratka, druga pa malo predolga." – muzejski vodnik Božo Štajer, Tehniški muzej Slovenije v Bistri
Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se s kolesi vozili na izlete na podeželje. Kmetje in delavci so si lahko kolo privoščili šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Takrat so se na kolesa povzpele tudi ženske.
"Še posebej v zahodnem delu Evrope, v Veliki Britaniji in drugod v razvitem industrijskem delu sveta, so ga uporabljale kot feministično emancipacijsko orodje, s katerim so pokazale, da so enakovredne moškim tudi fizično, dobesedno." – dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti
Tovarno koles Rog so zaprli leta 1994. Preden se je v začetku leta 2006 območje odprlo samoorganizirani rabi, so jo opustošili.
"Nekdanji zaposleni in uporabniki so mi povedali, da je bila tovarna opustošena v smislu, da so bili stroji mogoče celo na črno prodani. Vsekakor pa odstranjeni iz tovarne. Odstranjeni so bili tudi nekateri železni, jekleni konstrukcijski deli, kar predstavlja nevarnost. In tudi električne inštalacije, ker so bile bakrene." – nekdanji uporabnik Roga in arhitekt Rastko Pečar
Kdo še ohranja dediščino Roga? Če sploh kdo?
"Bil je neki trenutek, ko sem z naglavno lučko sredi noči popravljal kolo na teh katranastih tleh. In sem doumel, da je kolo, ki ga zdajle naključno popravljam, šel skozi ves ta proces dela in je šel tudi tukaj mimo mene ... Taka predstava preteklosti za nazaj s sedanjostjo. Kaj je samo še tukaj? Aha, torej samo še jaz sem ostal." – Tilen Mihelič Kurent, kipar in uporabnik Roga (njegov prostor je atelje, depo in popravljalnica koles)
Obiskala sem tudi malo bolj konvencionalen, a nič manj zanimiv servis koles. Nahaja se v središču prestolnice na Tavčarjevi 4:
"Najhujši so recimo lokali ob cesti, kjer razbijajo flaše. Pa tiste jeklene krtače od komunale, ki čistijo. Tisti majhni opilki so tako zoprni, se zapičijo noter in po enem mesecu predrejo. Če nisi pozoren, tudi trikrat menjaš zračnico. Pa še vedno spusti, ker pač nisi našel tistega." – serviser Milinko Kovačević
To, da se protesti ob petkih dogajajo na kolesih, ni tako zelo nenavadno. "V 60. letih, ko se začnejo sodobna okoljska gibanja, kolo postane idealna rešitev za tiste, ki skrbijo za okolje," potrdi dr. Rajko Muršič. Kolo je tako danes nekakšna vsestranska oblika alternative.
"Na protestih dragih, fensi koles tako rekoč sploh ne vidimo. In na neki način so ta kolesa celo skupnostna, zato ker (žal) pač obstaja praksa tukaj v Ljubljani, da se kolesa "izposojajo" za nedoločen čas."
874 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se vozili na izlete na podeželje
Prvo kolo, ki se je pojavilo v Ljubljani, je bilo velociped. A neposreden pogon na prvo kolo, ki sta ga sicer zasnovala francoska brata Micheaux, je povzročal kar nekaj težav.
"Sprednje kolo je bilo velikega premera, včasih več kot meter ali oz. nekje v tem obsegu. Voznik je sedel precej visoko in če se je ustavil, ni imel več stika s tlemi. Dokler je šlo to naravnost, ni bilo nobenega problema. Ko je bilo treba zaviti, pa je voznik obrnil balanco in takrat je nenadoma ena noga postala malo prekratka, druga pa malo predolga." – muzejski vodnik Božo Štajer, Tehniški muzej Slovenije v Bistri
Prvi kolesarji so bili meščanski moški, ki so se s kolesi vozili na izlete na podeželje. Kmetje in delavci so si lahko kolo privoščili šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Takrat so se na kolesa povzpele tudi ženske.
"Še posebej v zahodnem delu Evrope, v Veliki Britaniji in drugod v razvitem industrijskem delu sveta, so ga uporabljale kot feministično emancipacijsko orodje, s katerim so pokazale, da so enakovredne moškim tudi fizično, dobesedno." – dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti
Tovarno koles Rog so zaprli leta 1994. Preden se je v začetku leta 2006 območje odprlo samoorganizirani rabi, so jo opustošili.
"Nekdanji zaposleni in uporabniki so mi povedali, da je bila tovarna opustošena v smislu, da so bili stroji mogoče celo na črno prodani. Vsekakor pa odstranjeni iz tovarne. Odstranjeni so bili tudi nekateri železni, jekleni konstrukcijski deli, kar predstavlja nevarnost. In tudi električne inštalacije, ker so bile bakrene." – nekdanji uporabnik Roga in arhitekt Rastko Pečar
Kdo še ohranja dediščino Roga? Če sploh kdo?
"Bil je neki trenutek, ko sem z naglavno lučko sredi noči popravljal kolo na teh katranastih tleh. In sem doumel, da je kolo, ki ga zdajle naključno popravljam, šel skozi ves ta proces dela in je šel tudi tukaj mimo mene ... Taka predstava preteklosti za nazaj s sedanjostjo. Kaj je samo še tukaj? Aha, torej samo še jaz sem ostal." – Tilen Mihelič Kurent, kipar in uporabnik Roga (njegov prostor je atelje, depo in popravljalnica koles)
Obiskala sem tudi malo bolj konvencionalen, a nič manj zanimiv servis koles. Nahaja se v središču prestolnice na Tavčarjevi 4:
"Najhujši so recimo lokali ob cesti, kjer razbijajo flaše. Pa tiste jeklene krtače od komunale, ki čistijo. Tisti majhni opilki so tako zoprni, se zapičijo noter in po enem mesecu predrejo. Če nisi pozoren, tudi trikrat menjaš zračnico. Pa še vedno spusti, ker pač nisi našel tistega." – serviser Milinko Kovačević
To, da se protesti ob petkih dogajajo na kolesih, ni tako zelo nenavadno. "V 60. letih, ko se začnejo sodobna okoljska gibanja, kolo postane idealna rešitev za tiste, ki skrbijo za okolje," potrdi dr. Rajko Muršič. Kolo je tako danes nekakšna vsestranska oblika alternative.
"Na protestih dragih, fensi koles tako rekoč sploh ne vidimo. In na neki način so ta kolesa celo skupnostna, zato ker (žal) pač obstaja praksa tukaj v Ljubljani, da se kolesa "izposojajo" za nedoločen čas."
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.
Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.
Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.
Neveljaven email naslov
