Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščine
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali vasi Cerovo v občini Grosuplje blizu Turjaka.
Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, Vodomčevim gajem.
Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice.
Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame.
Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo.
Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo.
Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem.
Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave.
Tjaša Zaletelj, Andreja Lotrič, Lučka Jere.
V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji domačija družine Koščak. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. Sedlarstvo je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi islandskih konj in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila društvo Cer, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati Vodomčev gaj, leta 2018 pa so slovesno odprli 5,2 km dolgo učno pot Po sledeh vodomca, nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo.
Ko govorimo o poti Po sledeh vodomca, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu Vodomčev gaj, ki je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je Pot po sledeh vodomca, ki je odprta za vse obiskovalce.
Meja ob učni poti in nasad na otoku v Vodomčevem gaju sta zasajena z različnimi vrstami grmovnic. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne medovite rastline, stoji čebelnjak. Vrednost Vodomčevega gaja kot območja, na katerem imajo postajališče ptice selivke, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.
V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.
Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z opazovalnicami za ptice, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča.
Pot Po sledeh vodomca je tudi del evropske pešpoti E6.
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščine
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali vasi Cerovo v občini Grosuplje blizu Turjaka.
Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, Vodomčevim gajem.
Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice.
Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame.
Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo.
Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo.
Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem.
Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave.
Tjaša Zaletelj, Andreja Lotrič, Lučka Jere.
V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji domačija družine Koščak. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. Sedlarstvo je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi islandskih konj in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila društvo Cer, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati Vodomčev gaj, leta 2018 pa so slovesno odprli 5,2 km dolgo učno pot Po sledeh vodomca, nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo.
Ko govorimo o poti Po sledeh vodomca, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu Vodomčev gaj, ki je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je Pot po sledeh vodomca, ki je odprta za vse obiskovalce.
Meja ob učni poti in nasad na otoku v Vodomčevem gaju sta zasajena z različnimi vrstami grmovnic. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne medovite rastline, stoji čebelnjak. Vrednost Vodomčevega gaja kot območja, na katerem imajo postajališče ptice selivke, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.
V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.
Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z opazovalnicami za ptice, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča.
Pot Po sledeh vodomca je tudi del evropske pešpoti E6.
Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov