Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona Rutarja
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom.
Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v Zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža.
Posočje je geografsko območje ob reki Soči. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje Tolminsko, Kobariško, Bovško in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom.
Glavni najdišči sta Veliki Gradec pri Drežnici in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral.
Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.
Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih halštatskih skupin v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na Mostu na Soči izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije.
Druga zelo zanimiva najdba je bronasta, etruščansko-italska čelada iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.
872 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona Rutarja
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom.
Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v Zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža.
Posočje je geografsko območje ob reki Soči. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje Tolminsko, Kobariško, Bovško in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom.
Glavni najdišči sta Veliki Gradec pri Drežnici in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral.
Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.
Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih halštatskih skupin v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na Mostu na Soči izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije.
Druga zelo zanimiva najdba je bronasta, etruščansko-italska čelada iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.
Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.
Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.
Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti, ali, bog ne daj, po gnitju. Naravo smo stisnili v črtno kodo in ni nam mar niti za na pol sužnjelastniško delovno silo, ki na poljih južne Italije pobira vaš paradižnik za en evro po košarici. O samooskrbi in posameznikih, ki vedo, kaj imajo na svojem krožniku, v oddaji Nedeljska reportaža.
V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.
Neveljaven email naslov