Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicah
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.
871 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicah
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.
Potepanja po naših krajih, pogovori z mnogimi ljudmi in branje legend in zgodovinskih zapisov razkrivajo mnoge zanimive zgodbe, ki so ali niso pozabljene, a zato nič manj pomembne za oblikovanje miselne podobe o krajih in ljudeh. Prek vseh teh spoznavamo naravo ljudi, njihovo domišljijo in ustvarjalne razsežnosti. Jurij Popov je na svojih poteh po Sloveniji posnel tudi nekaj krajših pričevanj o zanimivih zgodbah, ki temeljijo na legendah ali pa so jih spodbudile. \tV Posočju zadnja desetletja odkrivajo krivopete, skrivnostne ženske, ki so pametne, lepe in obvladajo številne veščine. Med drugim lahko pozdravijo vsako bolezen. Zgodbe o njih prihajajo sicer iz Beneške Slovenije, tam pa si niso enotni ali so krivopete lepe ali grde. Naši viri pravijo, da so lepe, vendar jih je sram, da imajo obrnjena stopala. Zato se pred ljudmi skrivajo v gozdovih. \tV Špičniku v občini Kungota leži med vinogradi veliko srce. Lahko bi mu rekli cestno srce, saj gre za del ceste, ki je oblikovana kot srce. Kot smo zvedeli, se je to zgodilo naključno, podoba pa je tako izvirna, da so jo celo Francozi za nekaj časa razglasili za svojo, trdili so, da leži nekje v Franciji. \tV okolici Mokronoga ležita hrib in potok nenavadnih imen. Hrib je Priča, potok pa Pričnica. Zakaj tako? Naš vir nam je povedal, da sta ti dve imeni tesno povezani s svetima možema, sicer bratoma Cirilom in Metodom in njuno potjo v Rim.
Ob 100. obletnici združitve Prekmurja z matično domovino so se v mestni občini Ljubljana v spomin na ta dogodek odločili, da ob koncu Poljanske ceste uredijo Prekmurski park s spomenikom. Spomenik še ni izdelan in ga bodo v park postavili jeseni ali najpozneje spomladi. Izbirna komisija je izmed 12-ih predlogov izbrala idejno zasnovo kiparja Zorana Srdića Janežiča. Spomenik sestavlja pinta, na kateri je 340 posod; te simbolizirajo črne lončene posode, ki jih je v preteklosti uporabljal preprosti prekmurski človek. Med drugim naj bi predstavljale posameznika in močno skupnost, značilno za Prekmurje.
V poletnih dneh zdaj že tradicionalno, sodelavec dokumentarnega uredništva, Marko Radmilovič, za radijsko objavo priredi katerega zaprašenih slovenskih potopisov. To mu omogoča uporaba DLIB, kar stoji za »digitalno knjižnico Slovenije,« ki premore digitaliziran nabor najbolj slavnih evropskih potopisov minulih stoletij. Lani smo spoznavali potopis Ivana Plantana, ki se je leta 1900 odpravil na Nordkapp, letos pa poslušajmo tri leta mlajši potopis. Gre za obsežno potovanje Josipa Lavtižarja v baltske dežele in Skandinavijo.
Kozjansko je gričevnata in hribovita pokrajina v osrednjem delu vzhodne Slovenije. Zaznamuje jo prehod iz predalpskega, preddinarskega sveta v subpanonski svet. Na severu in jugu to območje nekako omejujejo odrastki posavskega hribovja, na vzhodu pa je meja reka Sotla, ki je tudi mejna reka med našo državo in sosednjo Hrvaško. Samo območje imenujemo Kozjansko pa tudi Obsotelje ali pa tudi pokrajina med Bočem in Bohorjem. Zanimivo je, da območje leži na stičišču dveh geotektonskih enot Dinaridov in Panonidov, kar pomeni, da je tu zelo pestra geološka sestava, to tudi pomeni, da je tu zelo veliko različnih živalskih in rastlinskih vrst. Samo zavarovano območje je bilo ustanovljeno že leta 1981, takrat še pod drugačnim imenom Spominski park Trebče. Skozi leta pa se je izkazalo, da imajo tam izjemno naravno in kulturno dediščino, ki jo je treba še posebej varovati in zaščititi. Tako je nastal Kozjanski park, ki ga bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Kraški svet, poln jam in udornin, drag, vrtač in suhih dolin med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino, je po pravici mogoče imenovati tudi svet prepiha, saj leži na stiku sredozemskega in celinskega podnebnega območja. Gre za planoto, ki jo zaznamujejo tri vzporedne gorske vrste – Taborska brda, Voljnik in Trsteljski hribi. Vmes sta dve podolji. Eno se imenuje Matarsko, drugo Notranjsko in zajema Cerkniško, Planinsko in Logaško polje, Logaški in Hotenjski ravnik ter Rakovško in Unško uvalo. Prav tam, med Cerkniškim in Planinskim poljem leži ena izmed največjih od 332 velikih slovenskih udornic – Unška koliševka. Koliševka, dol, kukave, vse to so imena za isto – udornico. Gre za tipični kraški pojav, za kraške globeli, ki nastanejo kot posledica udora stropov podzemnih votlin. Značilnost udornic so tudi strma stenasta pobočja. Zato so težje dosegljive, v nekatere se je mogoče spustiti le po vrveh. Za udornice je značilen tudi temperaturni obrat in rastlinstvo in živalstvo na dnu je drugačno kot je na njenem vrhu. Unška koliševka je posebna tudi zato, ker so okrog nje italijanski vojaki v obdobju rapalske meje, po letu 1920 torej, zgradili sistem rovov in bunkerjev in tako ta izjemni naravni pojav spremenili v vojaški objekt. Približno kilometer in pol teh rovov je še zmeraj dostopnih tistim, ki jih takšni objekti zanimajo. Danes so neuporabni in so le še spomin na manj prijazno obdobje zgodovine.
V Nazarjah, na sotočju Savinje in Drete, stoji grad Vrbovec, v katerem je od leta 2001 urejen muzej. Ta predstavlja zgodovino gozdarstva in lesarstva v Zgornji Savinjski dolini. Ta pokrajina spada med najbolj gozdnate predele Slovenije. Skoraj tri četrtine območja pokrivajo gozdovi, ki so v preteklosti pomembno vplivali na tamkajšnje prebivalce, njihov način življenja in dela. Dolga stoletja je bil les glavni vir zaslužka velikega dela prebivalcev. Vse do druge svetovne vojne je bilo namreč preživetje domačinov tesno povezano z izkoriščanjem gozdov, s predelavo in prodajo lesa, ki je pomembna naravna dobrina še danes. Ljudje so kot gozdni delavci – olcerji odhajali v gozd na sečnjo in spravilo lesa, se kot flosarji udinjali na splavih, bili so lesni trgovci in žagmajstri na žagah. Svoj vsakdanji kruh so si služili kot furmani, mnogi pa tudi s tesarskim in mizarskim delom. Tako nas ob obisku Muzeja Vrbovec, muzeja gozdarstva in lesarstva v Nazarjah, nagovorijo knjižice o tem muzeju. Predstavili ga bomo tudi v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Tam, kjer se cesta prevesi in se spremenijo tako ljudje kot pokrajina, v ostri ločnici med Selško dolino in Baško grapo, je v skalo v gozdu izdolbeno znamenje. Že pol stoletja je tam in redki domačini, ki še vedo za njegov obstoj, ga, kot generacije pred njimi, imenujejo "Turški križ!". Legende in seveda tudi dejstva o tem nenavadnem znamenju smo zbrali v Nedeljski reportaži.
Čeprav so dinozavri izumrli že pred 65-imi milijoni let, jih v naši sodobni popularni zavesti nenehno obujajo knjige in filmi. Še vedno pa so naša glavna vez z resničnimi živalmi njihovi fosilni ostanki. Te skrivajo tudi slovenska tla in dinozavre, ki so jih do danes našli pri nas, bo izkopavala tokratna Nedeljska reportaža.
Banjška in Trnovska planota sta pravi zakladnici naravne in kulturne dediščine, ki vse leto pritegneta obiskovalce s pristnostjo in lepo naravo. Obe kraški planoti deli suhi Čepovanski dol, vendar pa ta naravna ločnica ne ločuje, ampak povezuje. To nenazadnje dokazuje tudi Fundacija BIT, kar pomeni Banjška in Trnovska planota. Ta skupaj z Zavodom GOST na Planoti, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica in lokalnim prebivalstvom skrbi za oživljanje krajev in njihovo prepoznavnost. V vse to pa vključujejo različne kategorije invalidov in drugih oseb s posebnimi potrebami. Tako je nastal tudi Zeliščni center v vasici Grgarske Ravne na Banjški planoti. Poglavitni cilj tega centra pa je razvijati odgovornost do narave in ljudi, zato v svoje delo vključujejo najbolj ranljive skupine ljudi, ki sodelujejo v vseh fazah priprave izdelkov, od sajenja, nabiranja, predelave in oblikovanja blagovnih znamk. Delovanje Zeliščnega centra in nekatere sodelujoče pri tem projektu bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Na pragu poletja, ko si nekateri že pripravljajo zalogo plažnega razvedrila v obliki križank in sudokujev, bomo v Nedeljski reportaži prisluhnili zgodbam slovenskih sestavljavcev križank in drugih besednih ugank.
»Paklenica ni samo plezanje,« nas je na začetku pogovora in obiska v tem nacionalnem parku na Hrvaškem opozoril njegov najstarejši nadzornik Dujo Bušeta. Od leta 2013 je celotno območje parka na seznamu Nature 2000, od leta 2017 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine njen bukov gozd, skupaj z bukovimi gozdovi še nekaj evropskih držav, vključno s Slovenijo. Kot nam je pripovedoval Dujo, so na to območje prihajali najprej predvsem poznavalci narave, da so preučevali izjemno zanimivo geomorfologijo in pestro floro in favno tega dela Velebita, najdaljše gorske verige na Hrvaškem. Na tem območju so odkrili več kot tisoč rastlinskih vrst, od tega več kot 80 endemitov, 60 vrst sesalcev, 24 vrst netopirjev, 260 vrst ptic, 25 vrst plezalcev, 6 vrst dvoživk in 85 vrst metuljev. Pohodništvo, plezanje in turizem sta se v Paklenici razvila precej pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Paklenica od sedemdesetih let prejšnjega stoletja privablja tudi plezalce, saj je v kanjonu Velike Paklenice 518 plezalnih smeri različne zahtevnostne stopnje. Naši sogovorniki so nam povedali, da jih največ obiskujejo prav slovenski plezalci, v stenah Anića kuka pa je več kot 40 smeri, ki jih je prvi preplezal naš legendarni plezalec Franček Knez.
Minule tedne je deževalo do te mere, da so se posamezne živali že ozirale po barki, ki jih bo rešila pred potopom. "Naredi si barko iz smolnatega lesa" pa ni le svetopisemska referenca. Lahko je tudi turistična ali pa birokratska, če hočete. Kako deževje, reko Dravo, prvo damo Združenih držav in skromnega kiparja povezati v smiselno celoto, ve za zdaj le Marko Radmilovič. Izveste pa lahko tudi vi v Nedeljski reportaži z naslovom: "Noe iz Dravske doline!".
Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.
Topla je alpska dolina na slovenskem Koroškem, pravijo, da je ena najlepših. V njej že nekaj stoletij domuje pet visokogorskih kmetij, prilagojenih na posebne vremenske razmere. Predvsem pozimi so te kmetije po pol leta odrezane od sveta. To zahteva prilagojeno gospodarstvo, gospodinjstvo in življenjski slog. Kmetije so se razvile kot zaselki, saj imajo po več objektov: glavna hiša, glavni hlev, hlevi za ovce in svinje, preužitkarska hiša, kašča, pogosto tudi mlin in žaga. V takšne kraje je zgodovina vedno zamujala, spremembe so prihajale počasi. Kakšno je življenje danes? Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža nas tokrat pelje v Celje, a, pozor, vzemite vse potrebno, ker gremo za več dni. Prespali bomo v hostlu Celjskega Mladinskega Centra. Likovno podobo tamkajšnjih sob so si zamislili lokalni umetniki in vsaka soba gostu predstavi eno izmed lokalnih zgodb – celjskih urbanih legend. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Neveljaven email naslov