Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z odhajajočim slovenskim veleposlanikom na Hrvaškem o zastrupljenih odnosih med državama, prisluškovanju, arbitražnem sporazumu ... O tem, kako je s Silvijem Berlusconijem jedel pico in aktualnih problemih slovenske diplomacije.
Vojko Volk velja za ljudskega in terenskega diplomata. Na svojih misijah je obredel tudi najbolj odročne kraje Kosova, Italije in Hrvaške, v zagrebški katedrali prižigal sveče, s Silvijem Berlusconijem jedel pico in s kravato kot kitarist zaigral v bendu. Obdobje njegovega mandata v Zagrebu je najbolj zaznamoval arbitražni sporazum, zapečaten s prisluškovalno afero.
Z Vojkom Volkom, ki velja za diplomata brez dlake na jeziku in deluje tudi kot pronicljiv publicist, smo se pogovarjali tik pred iztekom njegove veleposlaniške funkcije na Hrvaškem.
"Neposredno o arbitražnem sporazumu nisva govorila," svoje zadnje srečanje s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović diplomatsko opisuje Volk. Bolj neposredno stališče ima o prisluškovanju: "Počutil sem se, kot da bi mi sosed v spalnico pod posteljo podtaknil mikrofon in to zlorabil za to, da me diskreditira v soseski."
Volk je po izbruhu afere dejal, da ni izključeno, da prisluškovanja ne potekajo tudi širše, na primer tudi pri hrvaških prevzemih slovenskih podjetij.
"Bilo bi naivno pričakovati, da ni bilo tako, dokazov pa nimam. Hrvaška obveščevalna služba je ena največjih in najbolj izdatno financiranih tovrstnih služb v JV Evropi, ima dolgo tradicijo zelo uspešnega delovanja. Zanje je bila to mala malica. Vsi prisluškujejo, a zelo redki prisluhe uporabijo v bilateralnih odnosih."
"Ko neka država v odnosu do druge za diskreditacijo uporabi izdelek obveščevalnih služb, je neverjetno, da še naprej pričakuje gradnjo dobrih odnosov. To je tako, kot bi uporabili atomsko bombo zoper komarja. Posledice bodo velike."
Volk ne verjame, da se bo Evropa bolj aktivno vključila v reševanje arbitražnega spora, v tem pogledu ne vidi nobene posebne misije niti v obisku predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska, ki se bo ob robu blejskega strateškega foruma sestal tako s slovensko kot hrvaško stranjo. "Gre za plasirano informacijo, ki ji novinarji radi rečete spin."
"Med sosedi gre pri sporih vedno za globlje razloge. Primerjave vedno rodijo nevoščljivosti in privoščljivosti. Predsodki delujejo uničujoče, tako na odnose med dvema narodoma kot sicer na odnose med ljudmi."
V internih nadzorih na veleposlaništvih Slovenije je bilo odkritih nekaj nepravilnosti.
"Interni nadzori so namenjeni internim razčiščevanjem, o takih rečeh se v državah z daljšo demokratično tradicijo javno ne govori. Samo oškodovanje v primeru TEŠ 6 je vredno šest letnih proračunov celotnega slovenskega zunanjega ministrstva, pa se o tem zadnje čase manj govori kot o tem, da se je nek veleposlanik peljal s svojim avtomobilom."
Vojka Volka za zdaj ni v kadrovskih kombinacijah za veleposlaniška mesta po svetu. Razume to ko nezaupnico svojemu delu?
"Bodo že premislili, doma so se odločili kot so se, verjetno niso upoštevali dejstva, da imamo s Hrvaško zelo zahtevne odnose. Morda niso vedeli, kako me uporabiti. V kratkem se bom sestal z ministrom Erjavcem, pa bomo videli, kako naprej. Zanima me tako nadaljnja veleposlaniška kariera, kot tudi morda delo v evropskih institucijah."
"Silvio Berlusconi je imel neverjetno pozitiven odnos do takratnega slovenskega premierja Tone Ropa, klical ga je Antonio, kadar sta se srečala, sta se objemala. Na sprejemu v njegovem zasebnem stanovanju znotraj vladne palače nam je dejal, da je že malo lačen in predlagal, da naročimo pice in pivo. Berlusconi je imel rad Slovenijo."
854 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Z odhajajočim slovenskim veleposlanikom na Hrvaškem o zastrupljenih odnosih med državama, prisluškovanju, arbitražnem sporazumu ... O tem, kako je s Silvijem Berlusconijem jedel pico in aktualnih problemih slovenske diplomacije.
Vojko Volk velja za ljudskega in terenskega diplomata. Na svojih misijah je obredel tudi najbolj odročne kraje Kosova, Italije in Hrvaške, v zagrebški katedrali prižigal sveče, s Silvijem Berlusconijem jedel pico in s kravato kot kitarist zaigral v bendu. Obdobje njegovega mandata v Zagrebu je najbolj zaznamoval arbitražni sporazum, zapečaten s prisluškovalno afero.
Z Vojkom Volkom, ki velja za diplomata brez dlake na jeziku in deluje tudi kot pronicljiv publicist, smo se pogovarjali tik pred iztekom njegove veleposlaniške funkcije na Hrvaškem.
"Neposredno o arbitražnem sporazumu nisva govorila," svoje zadnje srečanje s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović diplomatsko opisuje Volk. Bolj neposredno stališče ima o prisluškovanju: "Počutil sem se, kot da bi mi sosed v spalnico pod posteljo podtaknil mikrofon in to zlorabil za to, da me diskreditira v soseski."
Volk je po izbruhu afere dejal, da ni izključeno, da prisluškovanja ne potekajo tudi širše, na primer tudi pri hrvaških prevzemih slovenskih podjetij.
"Bilo bi naivno pričakovati, da ni bilo tako, dokazov pa nimam. Hrvaška obveščevalna služba je ena največjih in najbolj izdatno financiranih tovrstnih služb v JV Evropi, ima dolgo tradicijo zelo uspešnega delovanja. Zanje je bila to mala malica. Vsi prisluškujejo, a zelo redki prisluhe uporabijo v bilateralnih odnosih."
"Ko neka država v odnosu do druge za diskreditacijo uporabi izdelek obveščevalnih služb, je neverjetno, da še naprej pričakuje gradnjo dobrih odnosov. To je tako, kot bi uporabili atomsko bombo zoper komarja. Posledice bodo velike."
Volk ne verjame, da se bo Evropa bolj aktivno vključila v reševanje arbitražnega spora, v tem pogledu ne vidi nobene posebne misije niti v obisku predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska, ki se bo ob robu blejskega strateškega foruma sestal tako s slovensko kot hrvaško stranjo. "Gre za plasirano informacijo, ki ji novinarji radi rečete spin."
"Med sosedi gre pri sporih vedno za globlje razloge. Primerjave vedno rodijo nevoščljivosti in privoščljivosti. Predsodki delujejo uničujoče, tako na odnose med dvema narodoma kot sicer na odnose med ljudmi."
V internih nadzorih na veleposlaništvih Slovenije je bilo odkritih nekaj nepravilnosti.
"Interni nadzori so namenjeni internim razčiščevanjem, o takih rečeh se v državah z daljšo demokratično tradicijo javno ne govori. Samo oškodovanje v primeru TEŠ 6 je vredno šest letnih proračunov celotnega slovenskega zunanjega ministrstva, pa se o tem zadnje čase manj govori kot o tem, da se je nek veleposlanik peljal s svojim avtomobilom."
Vojka Volka za zdaj ni v kadrovskih kombinacijah za veleposlaniška mesta po svetu. Razume to ko nezaupnico svojemu delu?
"Bodo že premislili, doma so se odločili kot so se, verjetno niso upoštevali dejstva, da imamo s Hrvaško zelo zahtevne odnose. Morda niso vedeli, kako me uporabiti. V kratkem se bom sestal z ministrom Erjavcem, pa bomo videli, kako naprej. Zanima me tako nadaljnja veleposlaniška kariera, kot tudi morda delo v evropskih institucijah."
"Silvio Berlusconi je imel neverjetno pozitiven odnos do takratnega slovenskega premierja Tone Ropa, klical ga je Antonio, kadar sta se srečala, sta se objemala. Na sprejemu v njegovem zasebnem stanovanju znotraj vladne palače nam je dejal, da je že malo lačen in predlagal, da naročimo pice in pivo. Berlusconi je imel rad Slovenijo."
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.
Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.
Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.
Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.
Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.
Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.
Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:
Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.
Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil
Neveljaven email naslov