Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Drago Pilsel

08.11.2015


"Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Tudi za pietetni pokop žrtev iz Hude jame se mora najti denar"

Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr.

"Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo. Nimamo ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma."

Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti.

Drago Pilsel je orisal svojo pot od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika. Nekoliko presenetljivo namreč na listi ene izmed obrobnih strank kandidira na volitvah za sabor ...

"V Južni Ameriki je duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Tukaj je žal drugače."

Gospod Pilsel, pred najinim srečanjem sem šel na kavo na legendarno zagrebško tržnico, Dolac. V enem izmed tistih majhnih bifejev sem za točilnim pultom videl zanimiv grb, ki ni uradni hrvaški, ampak spominja na ustaški grb NDD.

To je proces nostalgije tako med povprečnimi prebivalci Hrvaške kot med elito. Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo, spomnimo se samo pevca Thompsona, ki v eni izmed pesmi uporablja ustaški pozdrav »Za dom spremni«. Tako kot v Srbiji obstajajo težnje po rehabilitaciji četništva, so na Hrvaškem pobude za rehabilitacijo ustaštva. No, tudi v Sloveniji imate zagotovo nostalgične privržence skrajne desnice, a ti niso tako številni kot pri nas in v Srbiji. Hrvaška nima ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma – v Nemčiji na primer ne morete vzklikati Sieg Hiel in uporabljati svastike.

Na Hrvaškem je drugače, grbi iz časa NDH so nekaj čisto običajnega. Povsod najdete različna znamenja podpore ustaštvu, nič nenavadnega ni, če po stadionih skandirajo Ubij Srbina … Sovražni govor je na Hrvaškem nekaj čisto običajnega, zato ni čudno, da je bila pred časom aktualna pobuda, da bi v tukajšnjo vojsko znova uvedli pozdrav »Za dom spremni«, ki sta jo podpisala celo dva škofa.

Tudi vi ste zrasli v ustaškem duhu?

Moj oče je v Argentini srečal mojo mamo, ki je iz Zagreba emigrirala leta 1955. Očetova družina je najprej živela na Kosovu in pa v Sarajevu, kjer je moj ded poslovno sodeloval z nacisti. Tik preden so zbežali v Argentino, so se v Avstriji srečali s Pavelićem in mu pomagali pri skrivanju. Pozneje so se njihove poti znova križale v Buenos Airesu, Pavelić je redno zahajal v našo hišo. Sam sem se sicer rodil po Pavelićevi smrti, a bil sem vzgajan v strogem ustaškem duhu. Imeli smo sliko Anteja Pavelića, ki je visela nad mojo posteljo. Pri štirinajstih, petnajstih letih sem bil popolnoma prevzet z idejo Hitler Jugenda, udeleževal sem se srečanj ob rojstnih dnevih nacističnih zločincev …

Iz te nacionalistične norosti sem se začel počasi reševati – neki argentinski duhovnik, kolega zdajšnjega papeža Frančiška, me je vprašal, kako sem lahko med tednom humanitarec Amnesty International, konec tedna pa fašist!? Takrat nisem povsem razumel očitka, med študijem pa mi je postalo jasno, da človek ne more biti hkrati katolik in fašist. Ko sem v brazilskem Sao Paulu delal za argentinsko ambasado, sem sprejel odločitev, da bom vstopil v frančiškanski red. Vrnil sem se v Buenos Aires in se zaobljubil duhovnemu poklicu, v katerem sem spoznal tudi zdajšnjega papeža Frančiška.

Kako se spominjate papeža Frančiška?

To, kar vidite zdaj – to je on! Takrat je bil seveda mlajši. Veljal je za ostrega in strogega, vendar hkrati tudi za pravičnega in simpatičnega. Njegova kariera se je v poznejših letih strmo vzpenjala, vse do vrhov argentinske cerkve. Ves čas je živel skromno v majhnem stanovanju, sam si je kuhal, se vozil z javnim prevozom … Duhovnike je pošiljal v favele. In takšen je prišel v Rim, z eno torbo in ponošenimi čevlji. S tem, ko si je izbral ime Frančišek, je dal jasno sporočilo, da želi v Cerkvi uveljaviti model preprostosti in sočutja. Tako zdajšnji papež v resnici živi in kot takšnega se ga spominjam tudi sam iz časa, ko je bil moj ravnatelj.

Ste imeli tudi kaj stikov s slovensko manjšino v Argentini?

S Slovenci v Argentini nisem imel veliko stikov, večina jih je zahajala v jugoslovanski klub z imenom Jorgovan. Mi tja nismo veliko hodili, saj smo se zadrževali izključno v ustaških krogih in se na široko izogibali jugoslovanskim strukturam. No, imeli smo sosede, ki so se pisali Vidmar, dobro smo se razumeli, eden izmed njihovih sinov je postal duhovnik. Prvič sem se z Jugoslavijo srečal leta 1989, ko sem prišel študirat.  

Takrat si niste mislili, da boste doživeli vojno …

Moj brat je vstopil v hrvaško vojsko že leta 1991, ko se je začel konflikt na Plitvicah. No, kmalu je pri svojih 22-ih letih prešel v hrvaško gardo in žal že oktobra istega leta umrl. Pri otoku Šipan so se obstreljevali z mornarico JLA, bili so zadeti, in ker so imeli na krovu eksploziv, se je zgodila tragedija.

Že prej sem se zaklel, da bom v primeru, da se bratu kar koli zgodi, zapustil duhovniški poklic in tudi sam odšel v vojsko. Pridružil sem se isti enoti, v kateri je služil brat. Ostal sem do marca leta 1992.

Vam je vojna pustila travme?

Mučno je bilo. V vojno sem odšel iz povsem drugačnega, miroljubnega frančiškanskega okolja. Nositi orožje in streljati je bilo zame zelo travmatično. Ko se je vojna končala, nisem želel ostati v vojski, posvetil sem se novinarstvu:  najprej sem vodil oddajo na zagrebški OTV in začel pisati za različne časopise.

Vmes ste soustanovili tudi hrvaški Helsinški monitor.

Bil sem prvi tajnik, v času začetka operacije Nevihta pa podpredsednik hrvaškega Helsinškega monitorja. Med prvimi sem novinarje opozoril na zločine, ki so jih hrvaške enote zakrivile nad Srbi. S tem sem si nakopal veliko težav …

Pravzaprav ste najprej na Srbe streljali, potem pa ste jih začeli braniti …

Moja logika ni bila hrvaška, ampak krščanska etika in teologija. Kot katolik ne morem tolerirati krivice, ne morem pogledati stran, če se dogajajo vojni zločini. Najprej sem raziskoval zločine, ki so jih storili Srbi v zahodni Bosni okoli Prijedora. Potem sem v Zagrebu spremljal deložacije, ko so iz stanovanj metali Srbe. Dogajanje je tako rekoč prešlo v veliko krajo stanovanj, na koncu niti ni bilo več pomembno, katere narodnosti je kdo. No, moje vodilo je vseskozi, da v skladu s krščansko etiko pomagam komur koli ne glede na njegovo etnično ali svetovnonazorsko pripadnost.

Vi ste se nekoč pod kolumno celo podpisali s srbskim imenom Jovo … 

To je bila provokacija, ko so v Vukovarju začeli razbijati table z napisi v cirilici. Začel sem dobivati pisma svojih srbskih znancev iz Vukovarja, da jih je znova strah in da se ne počutijo dobro. Takrat sem sklenil, da moram biti solidaren z njimi, in sem si začasno nadel srbsko ime. Nacionalistična logika je namreč vedno ista: zdaj ko smo v EU, sicer ne moremo več Srbom razbijati glav, lahko pa jim uničimo napise. Uničevanja identitete drugega ne morem podpirati. Prepričan sem, da bi se v takšnem položaju preimenoval tudi papež Frančišek.

Kako vidite predvolilni čas na Hrvaškem?

Obe strani se zdita skoraj popolnoma izenačeni. Ponekod bolje kaže HDZ-ju, v Zagrebu in na severu pa SDP-ju. Zelo težko je predvideti, kako se bodo na koncu porazdelili glasove, med obema koalicijama bo šlo zelo na tesno. Vseeno se mi zdi, da ima levosredinska stran nekoliko več koalicijskega potenciala. HDZ ima težavo, da po veliki rasti že nekaj časa vidno stagnira, SDP pa raste. K preobratu je veliko pripomogla tudi predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je predvsem ob begunskem vprašanju dala nekaj nepremišljenih izjav, ko je denimo podprla madžarskega premierja Orbana.

Na drugi strani ima notranji minister SDP-ja Ostojić velik ugled zaradi dobrega organiziranja ob begunski krizi. HDZ-ju povzroča težave tudi slaba podoba njihovega prvega moža, Tomislava Karamarka, ki si ga niti sam ne predstavljam kot premierja. Je nesposoben politik brez značaja, z moje perspektive aktivista za človekove pravice govori velike neumnosti.

Tudi gospodarska gibanja so se vsaj malo obrnila, HDZ prave gospodarske alternative ni ponudil.

Je pa dejstvo, da so glasovi med glavnima strankama po večini že porazdeljeni, zdaj je samo vprašanje, kako se bodo odzvali neopredeljeni volivci in kolikšna bo udeležba.

Vi sicer niste zagovornik SDP-ja in premierja Milanovića?

Bil sem zunanji član odbora SDP-ja za človekove pravice in tako sem prišel na sestanek k Zoranu Milanoviću. Preden sva se začela zares pogovarjati, mi je 20 minut razlagal o zgodovini Argentine. Morda res ne vem vsega, ampak, brat moj, doma sem iz Argentine in tam sem končal dve fakulteti …

Milanović ima težavo, da sebe ne zna postaviti v kontekst drugih. Je načitan človek in bister politik, vendar misli, da je pametnejši od drugih. A seveda ni tako, tudi v svoji vladi ima nekaj zelo kakovostnih intelektualcev, na primer Vesno Pusić. Milanović pa se obnaša, kot da bi bil direktor vesolja. A ni!

Njegove izjave so velikokrat improvizacije slabega okusa in neposrečenih primerjav. Ko je na primer prišel na prizorišče velikih poplav, je gospe, ki je izgubila vse, dejal, da jo popolnoma razume, ker je tudi njemu pred kratkim počila cev v stanovanju.

Negativna politika do kolegov se ne splača. Kot politik morate znati prenesti kritiko in znati morate delati ekipno. Meni se zdi Milanovićev ego prevelik. Zadnjič sem zapisal, da je pitbull, ki se krčevito bojuje za oblast. Zaveda se, da če bo nocoj izgubil volitve, je njegove politične kariere konec. 39:30

Zanimivo je, da vi hvalite zagrebškega župana Milana Bandića. Kako to, povezujejo ga s številnimi aferami, preganja ga pravosodje …?

Zame populizem ni največji greh, še posebej če vidim rezultate. Lahko sem egoist in rečem, da zagrebški župan ni uredil kanalizacije v mojem predmestnem naselju, vendar si ne zatiskam oči pred tem, da se je vendarle marsikaj uredilo. Jasno mi je, da je Milan Bandić človek afer; jasno mi je, da vodi politiko botrov … Glede obtožnic bo moral razčistiti na sodišču, a dejstvo je, da se Zagreb razvija in da je varno in prijazno mesto. To mi potrjuje tudi moja žena, ki se je pred osmimi leti preselila iz Nemčije v Zagreb.

Gospod  Pilsel, vam je bilo kdaj žal, da ste se iz Argentine vrnili na Hrvaško?

Včasih pa res … Žal mi je, da nisem ostal v Argentini s svojimi ideali – bil sem mlad, vstopil sem v frančiškanski red, pomagal sem revnim, leto dni sem celo živel med Indijanci … Dihal sem s polnimi pljuči, tukaj se mi zdi to nemogoče. Ne vem točno, kako je v Sloveniji, ampak na Hrvaškem so odnosi med ljudmi zelo slabi, tudi v posameznih poklicnih srenjah je tako. Novinarji smo na primer med seboj skregani, nobene solidarnosti ni … A po drugi strani mi je na Hrvaškem vendarle uspelo ustvariti dobro kariero, delam, kar imam rad, imam svoj spletni portal, pišem knjige.

Kako vidite hrvaško-slovenske odnose?

Na žalost so naši odnosi tako slabi, da je to sramotno. Predvsem pogrešam več intelektualnega in kulturnega sodelovanja. Sam zelo cenim Slavoja Žižka, Aleša Debeljaka, Manco Košir … Mladi na Hrvaškem ne berejo slovenskih avtorjev, ne znajo niti jezika, ne zanima jih. Ko pride v goste kakšen slovenski pisatelj, se zbere le od 30 do 40 ljudi …

Razen ko pride Žižek …

No, takrat bo seveda polno gledališče, Žižek je vendar svetovna zvezda! Dejstvo pa je, da je vrhunski slovenski intelektualec povprečnemu hrvaškemu intelektualcu neznan. Domnevam, da je tudi pri vas podobno. Sam sem v preteklosti pisal za Dnevnik, Večer in Mladino, moram priznati, da je v slovenskih medijih veliko več prostora za hrvaške pisce kot nasprotno. Upam si tudi trditi, da so vaši časopisi kakovostnejši od hrvaških. Žal mi je, da nam ni uspelo bolje izkoristiti skupnega članstva v EU.

Kaj pa politični konflikti?

To, mislim, ne vpliva na odnose …

Med ljudmi se na srečo odnosi zaradi Piranskega zaliva ali Trdinovega vrha niso porušili, še vedno lahko razvijemo zelo kakovostne odnose, od kulture do gospodarstva. Žal politične elite, tako hrvaške kot slovenske, ne znajo biti modre in ostajajo le pri prodajanju konfliktov, povezanih z mejo. Takšne zgodbe me ne zanimajo. Sam bi težavo s Piranskim zalivom razrešil drugače, menim, da sta bila Drnovšek in Račan na pravi poti. Žal smo v položaju, ko je hrvaška stran zaradi dogovarjanj pri arbitraži izgubila zaupanje v slovensko stran. Zdaj smo v nenavadnih odnosih, a mislim, da to ne vpliva na nas intelektualce.

Kaj menite o EU?

Ko smo postali članica EU, sem se drugič rodil. Zame je veliko bolj pomembno biti del EU kot pa biti Hrvat. Lahko bi bil Slovenec, Srb, Črnogorec ali kdor koli. Mene hrvaštvo ne določa – je lepo, cenim to kulturo, vendar se sam identificiram z evropsko idejo in kulturo. Najprej se počutim kot Evropejec, šele potem sem Hrvat. Hrvaška sicer ni izkoristila vsega, kar ponuja EU. Res je določen del gospodarstva pridobil, postali smo bolj mobilni, a nimam občutka, da je Evropa vstopila v Hrvaško v tolikšni meri, kot smo pričakovali.

Kakšen je vaš pogled na begunsko krizo?

Meje se ne smejo zapreti. Mislim, da bi morali težavo urediti že prej. Takoj bi morali z vsemi močmi udariti proti Islamski državi. Američani so čakali, zdaj ko se je odločila intervenirati še Rusija, bodo napetosti na mednarodnem parketu še večje. Izvažanje zahodne demokracije po vzoru arabskih pomladi se je izkazalo za zgrešeno. Zagotovo nam ni bila všeč Libija pod Gadafijem, a država je nekako delovala, zdaj pa je tam res popolna katastrofa. Podobna je zgodba z Irakom, tudi s Sirijo. Zlagajo se kocke za novo geopolitično ureditev, a do sprememb bo dejansko prišlo šele takrat, ko se bomo vsi vozili z električnimi avtomobili. To bo pomenilo, da tretjina svetovne populacije ne bo več imela posla, nafta ne bo več tako ključna surovina. Bojim se, da so begunci samo kolateralne žrtve teh geopolitičnih premikov.

Kako urediti zdajšnje razmere? Če bi po Madžarski zaprla mejo še Slovenija, bi bil del beguncev ujet na Hrvaškem, vendar pri nas za to nimamo kapacitet. Morda bi lahko sprejeli 50 tisoč beguncev. Žal je to šele začetek … Rešitev je treba najti na evropski ravni, ne moremo zahtevati od Grčije, da zapre mejo s Turčijo, to ni rešitev. Tudi pomoč Turčiji ne bo pomagala, dokler se ne razreši bistvo begunske krize: končati se mora vojna! Evropa je sposobna sprejeti milijon ali dva beguncev, vendar morajo pri njihovem sprejemanju sodelovati vse države, tudi Slovenija!

Kako pa je z nestrpnostjo in predsodki do beguncev?

Ne verjamem, da je na Hrvaškem veliko predsodkov do beguncev. Ta izpit smo že opravili med osamosvojitveno vojno, ko je bilo pri nas pol milijona beguncev. Imamo zelo dober dialog z islamsko skupnostjo, zato se mi zdi pomembno, da na Hrvaškem na muslimane ne gledamo kot na drugačne ljudi. Morda jih kdo vidi drugačne kot Sirce, Iračane, Afganistance …, a to v načelu ni težava. Morda ima predsodke skrajna desnica, a večina je do beguncev tolerantna.

Vam je kdaj intimno žal, da ste zapustili frančiškane?

Če si v Južni Ameriki duhovnik, so odnosi izjemno topli … Glede frančiškanov pa … slovenskih ne poznam dovolj dobro, a med hrvaškimi frančiškani ne vidim tistega pravega žara, ki smo ga za delo z reveži imeli v Argentini. Tukaj je frančiškanska skupnost okostenela, trpi zaradi fevdalne strukture, ki vlada v RKC. V Južni Ameriki je vsa duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Duhovniški poklic je veliko bolj svoboden in vesel, kot pa je tukaj. S tega vidika mi je nekoliko žal, da sem zapustil takšen svet, a v srcu sem ostal frančiškan. Če ne bi bil šest let v samostanu, je veliko vprašanje, ali bi se res ukvarjal s človekovimi pravicami.

Redno hodite v cerkev?

Nisem več klasičen katolik, prej bi rekel, da sem protestant. Moja žena je protestantka, že med študijem so mi bili določeni elementi protestantizma bližje kot katolištvo. Sem človek, ki ima nekoliko drugačen pogled na ekleziologijo in moralo. Če začutim potrebo, da moram v cerkev, grem najraje k baptistom. V hrvaški katoliški cerkvi se na žalost počutim zelo tesnobno, še posebej ker je njen diskurz zelo nacionalističen. Čisto drugače se počutim v katoliških cerkvah na primer v Španiji ali na Kubi.

Pa lahko vaš nekdanji ravnatelj in zdajšnji papež Frančišek liberalizira RKC?

Nekateri pravijo, da Frančišek samo popravlja fasado Katoliške cerkve, a sam menim, da pravzaprav utrjuje temelje. Cerkev se ne bo oziroma se niti ne more spremeniti dogmatsko, v osnovnih načelih. Spremeniti pa se mora pastoralna oskrba oziroma se mora ta prilagoditi realnim potrebam. Takšen primer je vnovično poročanje že ločenih pripadnikov Cerkve – zakaj to ne bi bilo mogoče? Spremeniti se mora na primer tudi odnos do istospolno usmerjenih. Vendarle se razmere spreminjajo, še pred desetletjem je bila pedofilija tabu tema v RKC, danes je drugače – tudi papež je jasno dejal, da je treba imeti do pedofilije ničelno toleranco! Tukaj je tudi vprašanje financ, res ne razumem, zakaj Cerkev ni dolžna transparentno voditi svojih financ … spomnite se samo dogajanja v vaši mariborski škofiji …

Tudi vaša preobrazba je skoraj neverjetna: prehodili ste pot od ustaša do protifašista …

Mislim, da lahko grem še naprej. Želim si protifašistični položaj prilagoditi sodobni hrvaški družbi. Zdi se mi, da hrvaški protifašisti še vedno živijo malce izgubljeni v prostoru in času. Med mladimi in starimi protifašisti je veliko različnih pogledov. Bom zelo konkreten: želel bi si, da bi lahko glasno in iskreno spregovorili o vseh zločinih, ki so se zgodili po letu 1945. Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Če imamo ničelno toleranco do pedofilije, jo moramo imeti tudi do vseh zločinov. Zločin ne zastara, vseeno je, ali se je zgodil leta 2015 ali leta 1945. Zločinci iz leta 1945 so že umrli, vendar moramo žrtvam dati pieteto. Bom omenil Hudo jamo v Sloveniji – mora se najti denar, da se poskrbi za posmrtne ostanke, da se po zmožnostih izvede identifikacija in da žrtve dostojno pokopljemo. Le tako bo lahko prišlo do sprave, kar je nujno, saj živimo v razdeljeni družbi z veliko sovražnega govora med levico in desnico.

Drago Pilsel, do 16. leta ste spali pod sliko Anteja Pavelića. Imate danes morda v spalnici kakšno sliko, ki vas čuva?

Da. Imam razpelo Jezusa Kristusa.


Nedeljski gost

851 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Drago Pilsel

08.11.2015


"Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Tudi za pietetni pokop žrtev iz Hude jame se mora najti denar"

Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr.

"Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo. Nimamo ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma."

Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti.

Drago Pilsel je orisal svojo pot od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika. Nekoliko presenetljivo namreč na listi ene izmed obrobnih strank kandidira na volitvah za sabor ...

"V Južni Ameriki je duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Tukaj je žal drugače."

Gospod Pilsel, pred najinim srečanjem sem šel na kavo na legendarno zagrebško tržnico, Dolac. V enem izmed tistih majhnih bifejev sem za točilnim pultom videl zanimiv grb, ki ni uradni hrvaški, ampak spominja na ustaški grb NDD.

To je proces nostalgije tako med povprečnimi prebivalci Hrvaške kot med elito. Ustaška nostalgija je na Hrvaškem dejstvo, spomnimo se samo pevca Thompsona, ki v eni izmed pesmi uporablja ustaški pozdrav »Za dom spremni«. Tako kot v Srbiji obstajajo težnje po rehabilitaciji četništva, so na Hrvaškem pobude za rehabilitacijo ustaštva. No, tudi v Sloveniji imate zagotovo nostalgične privržence skrajne desnice, a ti niso tako številni kot pri nas in v Srbiji. Hrvaška nima ustrezne zakonodaje, ki bi kaznovala simbole fašizma in nacizma – v Nemčiji na primer ne morete vzklikati Sieg Hiel in uporabljati svastike.

Na Hrvaškem je drugače, grbi iz časa NDH so nekaj čisto običajnega. Povsod najdete različna znamenja podpore ustaštvu, nič nenavadnega ni, če po stadionih skandirajo Ubij Srbina … Sovražni govor je na Hrvaškem nekaj čisto običajnega, zato ni čudno, da je bila pred časom aktualna pobuda, da bi v tukajšnjo vojsko znova uvedli pozdrav »Za dom spremni«, ki sta jo podpisala celo dva škofa.

Tudi vi ste zrasli v ustaškem duhu?

Moj oče je v Argentini srečal mojo mamo, ki je iz Zagreba emigrirala leta 1955. Očetova družina je najprej živela na Kosovu in pa v Sarajevu, kjer je moj ded poslovno sodeloval z nacisti. Tik preden so zbežali v Argentino, so se v Avstriji srečali s Pavelićem in mu pomagali pri skrivanju. Pozneje so se njihove poti znova križale v Buenos Airesu, Pavelić je redno zahajal v našo hišo. Sam sem se sicer rodil po Pavelićevi smrti, a bil sem vzgajan v strogem ustaškem duhu. Imeli smo sliko Anteja Pavelića, ki je visela nad mojo posteljo. Pri štirinajstih, petnajstih letih sem bil popolnoma prevzet z idejo Hitler Jugenda, udeleževal sem se srečanj ob rojstnih dnevih nacističnih zločincev …

Iz te nacionalistične norosti sem se začel počasi reševati – neki argentinski duhovnik, kolega zdajšnjega papeža Frančiška, me je vprašal, kako sem lahko med tednom humanitarec Amnesty International, konec tedna pa fašist!? Takrat nisem povsem razumel očitka, med študijem pa mi je postalo jasno, da človek ne more biti hkrati katolik in fašist. Ko sem v brazilskem Sao Paulu delal za argentinsko ambasado, sem sprejel odločitev, da bom vstopil v frančiškanski red. Vrnil sem se v Buenos Aires in se zaobljubil duhovnemu poklicu, v katerem sem spoznal tudi zdajšnjega papeža Frančiška.

Kako se spominjate papeža Frančiška?

To, kar vidite zdaj – to je on! Takrat je bil seveda mlajši. Veljal je za ostrega in strogega, vendar hkrati tudi za pravičnega in simpatičnega. Njegova kariera se je v poznejših letih strmo vzpenjala, vse do vrhov argentinske cerkve. Ves čas je živel skromno v majhnem stanovanju, sam si je kuhal, se vozil z javnim prevozom … Duhovnike je pošiljal v favele. In takšen je prišel v Rim, z eno torbo in ponošenimi čevlji. S tem, ko si je izbral ime Frančišek, je dal jasno sporočilo, da želi v Cerkvi uveljaviti model preprostosti in sočutja. Tako zdajšnji papež v resnici živi in kot takšnega se ga spominjam tudi sam iz časa, ko je bil moj ravnatelj.

Ste imeli tudi kaj stikov s slovensko manjšino v Argentini?

S Slovenci v Argentini nisem imel veliko stikov, večina jih je zahajala v jugoslovanski klub z imenom Jorgovan. Mi tja nismo veliko hodili, saj smo se zadrževali izključno v ustaških krogih in se na široko izogibali jugoslovanskim strukturam. No, imeli smo sosede, ki so se pisali Vidmar, dobro smo se razumeli, eden izmed njihovih sinov je postal duhovnik. Prvič sem se z Jugoslavijo srečal leta 1989, ko sem prišel študirat.  

Takrat si niste mislili, da boste doživeli vojno …

Moj brat je vstopil v hrvaško vojsko že leta 1991, ko se je začel konflikt na Plitvicah. No, kmalu je pri svojih 22-ih letih prešel v hrvaško gardo in žal že oktobra istega leta umrl. Pri otoku Šipan so se obstreljevali z mornarico JLA, bili so zadeti, in ker so imeli na krovu eksploziv, se je zgodila tragedija.

Že prej sem se zaklel, da bom v primeru, da se bratu kar koli zgodi, zapustil duhovniški poklic in tudi sam odšel v vojsko. Pridružil sem se isti enoti, v kateri je služil brat. Ostal sem do marca leta 1992.

Vam je vojna pustila travme?

Mučno je bilo. V vojno sem odšel iz povsem drugačnega, miroljubnega frančiškanskega okolja. Nositi orožje in streljati je bilo zame zelo travmatično. Ko se je vojna končala, nisem želel ostati v vojski, posvetil sem se novinarstvu:  najprej sem vodil oddajo na zagrebški OTV in začel pisati za različne časopise.

Vmes ste soustanovili tudi hrvaški Helsinški monitor.

Bil sem prvi tajnik, v času začetka operacije Nevihta pa podpredsednik hrvaškega Helsinškega monitorja. Med prvimi sem novinarje opozoril na zločine, ki so jih hrvaške enote zakrivile nad Srbi. S tem sem si nakopal veliko težav …

Pravzaprav ste najprej na Srbe streljali, potem pa ste jih začeli braniti …

Moja logika ni bila hrvaška, ampak krščanska etika in teologija. Kot katolik ne morem tolerirati krivice, ne morem pogledati stran, če se dogajajo vojni zločini. Najprej sem raziskoval zločine, ki so jih storili Srbi v zahodni Bosni okoli Prijedora. Potem sem v Zagrebu spremljal deložacije, ko so iz stanovanj metali Srbe. Dogajanje je tako rekoč prešlo v veliko krajo stanovanj, na koncu niti ni bilo več pomembno, katere narodnosti je kdo. No, moje vodilo je vseskozi, da v skladu s krščansko etiko pomagam komur koli ne glede na njegovo etnično ali svetovnonazorsko pripadnost.

Vi ste se nekoč pod kolumno celo podpisali s srbskim imenom Jovo … 

To je bila provokacija, ko so v Vukovarju začeli razbijati table z napisi v cirilici. Začel sem dobivati pisma svojih srbskih znancev iz Vukovarja, da jih je znova strah in da se ne počutijo dobro. Takrat sem sklenil, da moram biti solidaren z njimi, in sem si začasno nadel srbsko ime. Nacionalistična logika je namreč vedno ista: zdaj ko smo v EU, sicer ne moremo več Srbom razbijati glav, lahko pa jim uničimo napise. Uničevanja identitete drugega ne morem podpirati. Prepričan sem, da bi se v takšnem položaju preimenoval tudi papež Frančišek.

Kako vidite predvolilni čas na Hrvaškem?

Obe strani se zdita skoraj popolnoma izenačeni. Ponekod bolje kaže HDZ-ju, v Zagrebu in na severu pa SDP-ju. Zelo težko je predvideti, kako se bodo na koncu porazdelili glasove, med obema koalicijama bo šlo zelo na tesno. Vseeno se mi zdi, da ima levosredinska stran nekoliko več koalicijskega potenciala. HDZ ima težavo, da po veliki rasti že nekaj časa vidno stagnira, SDP pa raste. K preobratu je veliko pripomogla tudi predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je predvsem ob begunskem vprašanju dala nekaj nepremišljenih izjav, ko je denimo podprla madžarskega premierja Orbana.

Na drugi strani ima notranji minister SDP-ja Ostojić velik ugled zaradi dobrega organiziranja ob begunski krizi. HDZ-ju povzroča težave tudi slaba podoba njihovega prvega moža, Tomislava Karamarka, ki si ga niti sam ne predstavljam kot premierja. Je nesposoben politik brez značaja, z moje perspektive aktivista za človekove pravice govori velike neumnosti.

Tudi gospodarska gibanja so se vsaj malo obrnila, HDZ prave gospodarske alternative ni ponudil.

Je pa dejstvo, da so glasovi med glavnima strankama po večini že porazdeljeni, zdaj je samo vprašanje, kako se bodo odzvali neopredeljeni volivci in kolikšna bo udeležba.

Vi sicer niste zagovornik SDP-ja in premierja Milanovića?

Bil sem zunanji član odbora SDP-ja za človekove pravice in tako sem prišel na sestanek k Zoranu Milanoviću. Preden sva se začela zares pogovarjati, mi je 20 minut razlagal o zgodovini Argentine. Morda res ne vem vsega, ampak, brat moj, doma sem iz Argentine in tam sem končal dve fakulteti …

Milanović ima težavo, da sebe ne zna postaviti v kontekst drugih. Je načitan človek in bister politik, vendar misli, da je pametnejši od drugih. A seveda ni tako, tudi v svoji vladi ima nekaj zelo kakovostnih intelektualcev, na primer Vesno Pusić. Milanović pa se obnaša, kot da bi bil direktor vesolja. A ni!

Njegove izjave so velikokrat improvizacije slabega okusa in neposrečenih primerjav. Ko je na primer prišel na prizorišče velikih poplav, je gospe, ki je izgubila vse, dejal, da jo popolnoma razume, ker je tudi njemu pred kratkim počila cev v stanovanju.

Negativna politika do kolegov se ne splača. Kot politik morate znati prenesti kritiko in znati morate delati ekipno. Meni se zdi Milanovićev ego prevelik. Zadnjič sem zapisal, da je pitbull, ki se krčevito bojuje za oblast. Zaveda se, da če bo nocoj izgubil volitve, je njegove politične kariere konec. 39:30

Zanimivo je, da vi hvalite zagrebškega župana Milana Bandića. Kako to, povezujejo ga s številnimi aferami, preganja ga pravosodje …?

Zame populizem ni največji greh, še posebej če vidim rezultate. Lahko sem egoist in rečem, da zagrebški župan ni uredil kanalizacije v mojem predmestnem naselju, vendar si ne zatiskam oči pred tem, da se je vendarle marsikaj uredilo. Jasno mi je, da je Milan Bandić človek afer; jasno mi je, da vodi politiko botrov … Glede obtožnic bo moral razčistiti na sodišču, a dejstvo je, da se Zagreb razvija in da je varno in prijazno mesto. To mi potrjuje tudi moja žena, ki se je pred osmimi leti preselila iz Nemčije v Zagreb.

Gospod  Pilsel, vam je bilo kdaj žal, da ste se iz Argentine vrnili na Hrvaško?

Včasih pa res … Žal mi je, da nisem ostal v Argentini s svojimi ideali – bil sem mlad, vstopil sem v frančiškanski red, pomagal sem revnim, leto dni sem celo živel med Indijanci … Dihal sem s polnimi pljuči, tukaj se mi zdi to nemogoče. Ne vem točno, kako je v Sloveniji, ampak na Hrvaškem so odnosi med ljudmi zelo slabi, tudi v posameznih poklicnih srenjah je tako. Novinarji smo na primer med seboj skregani, nobene solidarnosti ni … A po drugi strani mi je na Hrvaškem vendarle uspelo ustvariti dobro kariero, delam, kar imam rad, imam svoj spletni portal, pišem knjige.

Kako vidite hrvaško-slovenske odnose?

Na žalost so naši odnosi tako slabi, da je to sramotno. Predvsem pogrešam več intelektualnega in kulturnega sodelovanja. Sam zelo cenim Slavoja Žižka, Aleša Debeljaka, Manco Košir … Mladi na Hrvaškem ne berejo slovenskih avtorjev, ne znajo niti jezika, ne zanima jih. Ko pride v goste kakšen slovenski pisatelj, se zbere le od 30 do 40 ljudi …

Razen ko pride Žižek …

No, takrat bo seveda polno gledališče, Žižek je vendar svetovna zvezda! Dejstvo pa je, da je vrhunski slovenski intelektualec povprečnemu hrvaškemu intelektualcu neznan. Domnevam, da je tudi pri vas podobno. Sam sem v preteklosti pisal za Dnevnik, Večer in Mladino, moram priznati, da je v slovenskih medijih veliko več prostora za hrvaške pisce kot nasprotno. Upam si tudi trditi, da so vaši časopisi kakovostnejši od hrvaških. Žal mi je, da nam ni uspelo bolje izkoristiti skupnega članstva v EU.

Kaj pa politični konflikti?

To, mislim, ne vpliva na odnose …

Med ljudmi se na srečo odnosi zaradi Piranskega zaliva ali Trdinovega vrha niso porušili, še vedno lahko razvijemo zelo kakovostne odnose, od kulture do gospodarstva. Žal politične elite, tako hrvaške kot slovenske, ne znajo biti modre in ostajajo le pri prodajanju konfliktov, povezanih z mejo. Takšne zgodbe me ne zanimajo. Sam bi težavo s Piranskim zalivom razrešil drugače, menim, da sta bila Drnovšek in Račan na pravi poti. Žal smo v položaju, ko je hrvaška stran zaradi dogovarjanj pri arbitraži izgubila zaupanje v slovensko stran. Zdaj smo v nenavadnih odnosih, a mislim, da to ne vpliva na nas intelektualce.

Kaj menite o EU?

Ko smo postali članica EU, sem se drugič rodil. Zame je veliko bolj pomembno biti del EU kot pa biti Hrvat. Lahko bi bil Slovenec, Srb, Črnogorec ali kdor koli. Mene hrvaštvo ne določa – je lepo, cenim to kulturo, vendar se sam identificiram z evropsko idejo in kulturo. Najprej se počutim kot Evropejec, šele potem sem Hrvat. Hrvaška sicer ni izkoristila vsega, kar ponuja EU. Res je določen del gospodarstva pridobil, postali smo bolj mobilni, a nimam občutka, da je Evropa vstopila v Hrvaško v tolikšni meri, kot smo pričakovali.

Kakšen je vaš pogled na begunsko krizo?

Meje se ne smejo zapreti. Mislim, da bi morali težavo urediti že prej. Takoj bi morali z vsemi močmi udariti proti Islamski državi. Američani so čakali, zdaj ko se je odločila intervenirati še Rusija, bodo napetosti na mednarodnem parketu še večje. Izvažanje zahodne demokracije po vzoru arabskih pomladi se je izkazalo za zgrešeno. Zagotovo nam ni bila všeč Libija pod Gadafijem, a država je nekako delovala, zdaj pa je tam res popolna katastrofa. Podobna je zgodba z Irakom, tudi s Sirijo. Zlagajo se kocke za novo geopolitično ureditev, a do sprememb bo dejansko prišlo šele takrat, ko se bomo vsi vozili z električnimi avtomobili. To bo pomenilo, da tretjina svetovne populacije ne bo več imela posla, nafta ne bo več tako ključna surovina. Bojim se, da so begunci samo kolateralne žrtve teh geopolitičnih premikov.

Kako urediti zdajšnje razmere? Če bi po Madžarski zaprla mejo še Slovenija, bi bil del beguncev ujet na Hrvaškem, vendar pri nas za to nimamo kapacitet. Morda bi lahko sprejeli 50 tisoč beguncev. Žal je to šele začetek … Rešitev je treba najti na evropski ravni, ne moremo zahtevati od Grčije, da zapre mejo s Turčijo, to ni rešitev. Tudi pomoč Turčiji ne bo pomagala, dokler se ne razreši bistvo begunske krize: končati se mora vojna! Evropa je sposobna sprejeti milijon ali dva beguncev, vendar morajo pri njihovem sprejemanju sodelovati vse države, tudi Slovenija!

Kako pa je z nestrpnostjo in predsodki do beguncev?

Ne verjamem, da je na Hrvaškem veliko predsodkov do beguncev. Ta izpit smo že opravili med osamosvojitveno vojno, ko je bilo pri nas pol milijona beguncev. Imamo zelo dober dialog z islamsko skupnostjo, zato se mi zdi pomembno, da na Hrvaškem na muslimane ne gledamo kot na drugačne ljudi. Morda jih kdo vidi drugačne kot Sirce, Iračane, Afganistance …, a to v načelu ni težava. Morda ima predsodke skrajna desnica, a večina je do beguncev tolerantna.

Vam je kdaj intimno žal, da ste zapustili frančiškane?

Če si v Južni Ameriki duhovnik, so odnosi izjemno topli … Glede frančiškanov pa … slovenskih ne poznam dovolj dobro, a med hrvaškimi frančiškani ne vidim tistega pravega žara, ki smo ga za delo z reveži imeli v Argentini. Tukaj je frančiškanska skupnost okostenela, trpi zaradi fevdalne strukture, ki vlada v RKC. V Južni Ameriki je vsa duhovščina socialna, v nekaterih pogledih celo revolucionarna. Duhovniški poklic je veliko bolj svoboden in vesel, kot pa je tukaj. S tega vidika mi je nekoliko žal, da sem zapustil takšen svet, a v srcu sem ostal frančiškan. Če ne bi bil šest let v samostanu, je veliko vprašanje, ali bi se res ukvarjal s človekovimi pravicami.

Redno hodite v cerkev?

Nisem več klasičen katolik, prej bi rekel, da sem protestant. Moja žena je protestantka, že med študijem so mi bili določeni elementi protestantizma bližje kot katolištvo. Sem človek, ki ima nekoliko drugačen pogled na ekleziologijo in moralo. Če začutim potrebo, da moram v cerkev, grem najraje k baptistom. V hrvaški katoliški cerkvi se na žalost počutim zelo tesnobno, še posebej ker je njen diskurz zelo nacionalističen. Čisto drugače se počutim v katoliških cerkvah na primer v Španiji ali na Kubi.

Pa lahko vaš nekdanji ravnatelj in zdajšnji papež Frančišek liberalizira RKC?

Nekateri pravijo, da Frančišek samo popravlja fasado Katoliške cerkve, a sam menim, da pravzaprav utrjuje temelje. Cerkev se ne bo oziroma se niti ne more spremeniti dogmatsko, v osnovnih načelih. Spremeniti pa se mora pastoralna oskrba oziroma se mora ta prilagoditi realnim potrebam. Takšen primer je vnovično poročanje že ločenih pripadnikov Cerkve – zakaj to ne bi bilo mogoče? Spremeniti se mora na primer tudi odnos do istospolno usmerjenih. Vendarle se razmere spreminjajo, še pred desetletjem je bila pedofilija tabu tema v RKC, danes je drugače – tudi papež je jasno dejal, da je treba imeti do pedofilije ničelno toleranco! Tukaj je tudi vprašanje financ, res ne razumem, zakaj Cerkev ni dolžna transparentno voditi svojih financ … spomnite se samo dogajanja v vaši mariborski škofiji …

Tudi vaša preobrazba je skoraj neverjetna: prehodili ste pot od ustaša do protifašista …

Mislim, da lahko grem še naprej. Želim si protifašistični položaj prilagoditi sodobni hrvaški družbi. Zdi se mi, da hrvaški protifašisti še vedno živijo malce izgubljeni v prostoru in času. Med mladimi in starimi protifašisti je veliko različnih pogledov. Bom zelo konkreten: želel bi si, da bi lahko glasno in iskreno spregovorili o vseh zločinih, ki so se zgodili po letu 1945. Pred nobenim zločinom se ne sme molčati. Če imamo ničelno toleranco do pedofilije, jo moramo imeti tudi do vseh zločinov. Zločin ne zastara, vseeno je, ali se je zgodil leta 2015 ali leta 1945. Zločinci iz leta 1945 so že umrli, vendar moramo žrtvam dati pieteto. Bom omenil Hudo jamo v Sloveniji – mora se najti denar, da se poskrbi za posmrtne ostanke, da se po zmožnostih izvede identifikacija in da žrtve dostojno pokopljemo. Le tako bo lahko prišlo do sprave, kar je nujno, saj živimo v razdeljeni družbi z veliko sovražnega govora med levico in desnico.

Drago Pilsel, do 16. leta ste spali pod sliko Anteja Pavelića. Imate danes morda v spalnici kakšno sliko, ki vas čuva?

Da. Imam razpelo Jezusa Kristusa.


12.05.2024

Dušan Hren: Ljudje so stali pred radiem in gledali televizijo

Dušan Hren, glasbenik, režiser, vsestranski ustvarjalec, legenda slovenske radiotelevizije, je 5. maja praznoval 95. rojstni dan. V pogovoru se spominja svojega otroštva, očeta, ki je bil ožji sodelavec generala Maistra, vojne, predvsem pa zelo rad pripoveduje o glasbi in delu na RTV Slovenija. Na Radiu Ljubljana se je zaposlil leta 1956, dve leti kasneje pa ga je prevzela televizija, njegova velika ljubezen.


04.05.2024

dr. Barbara Samaluk: Integracija ne bo uspevala, dokler bodo migranti obravnavani kot grožnja ali ekonomski vir

V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.


26.04.2024

Igor Dernovšek: Lep dan za smrt je lahko tudi lep dan za življenje

Igor Dernovšek je v srednji kemijski šoli spoznal Aleša Češnovarja. Sestavljala sta rubikovo kocko in ustanovila Niet. Vse drugo je zgodovina. Toda Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. Igor Dernovšek razmišlja o uporu in svobodi 40 let pozneje, kako se od nihilističnega optimizma vračamo nazaj v praskupnost. Kot novinar in sindikalist je kritičen do razmer na trgu dela. Če bi bil še enkrat mlad, bi imel pet, šest otrok. Rad se s psom izgublja na Barju. Razmišlja tudi o tem, zakaj je lahko lep dan za smrt v resnici lep dan za življenje.


21.04.2024

Josipina Ana Červek: O endokanabinoidnem sistemu bi se nedvomno morali učiti v šolah

Primarijka Josipina Ana Červek je vso svojo aktivno delovno dobo posvetila onkološkim bolnikom ter uvedla številne nove metode zdravljenja. Med drugim je uvajala medikamentozno hormonsko zdravljenje bolnic z rakom dojk, ustanovila pa je tudi oddelek za akutno paliativno oskrbo. V zadnjih letih svoje profesionalne kariere je uvajala zdravljenje s kanabinoidi. Njeno delo je pogosto odstopalo od standardnih principov.


12.04.2024

Judit Polgar: Če se z nečim ukvarjaš na najvišji ravni, mora to vedno biti v tvoji glavi

Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.


05.04.2024

Goran Novković: Dobre poslovne zgodbe medijev ne zanimajo

Nedeljski gost Goran Novković je poznavalec slovenskega podjetništva, odgovorni urednik spletne strani in revije Podjetna Slovenija ter svetovalec za komuniciranje. Bil je namestnik odgovornega urednika Gospodarskega vestnika in Financ, odgovorni urednik časopisov Žurnal24 in Žurnal. V svoji karieri se je iz novinarstva podal tudi na nasprotni breg, bil je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije in SBC – Kluba slovenskih podjetnikov. Pogosto sodeluje kot komentator v slovenskih medijih. O slovenskem podjetništvu, o tem, zakaj ni slišati zgodb uspešnih podjetnikov, kakšno je slovensko gospodarsko okolje in kakšni so izzivi, ki bi jih morale nagovoriti tudi prihajajoče evropske volitve. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.


31.03.2024

Alenka Sottler: Dobre otroške literature primanjkuje

Nedeljska gostja je Alenka Sottler, akademska slikarka in mednarodno uveljavljena ilustratorka, ki je poleg številnih nagrad in priznanj, zlasti v Združenih državah, kjer je postala tudi častna članica Združenja ameriških ilustratorjev, nedavno dobila še eno priznanje: newyorška revija 3X3 Magazin, revija za sodobno ilustracijo, ji je namenila sedemnajst strani dolgo predstavitev njenega opusa, skupaj z ilustracijami za nov prevod knjige Bambi, ki si ga je nekoč prisvojil Walt Desney. »Presenečeni smo nad globino in lepoto vaše interpretacije pripovedi,« so zapisali. In nove podobe Bambija slovenske ilustratorke so obkrožile ves svet.


17.03.2024

Vid Kmetič: Maribor lahko 'šimfamo' samo Mariborčani

"Ko nam zmanjka humorja, je pa res konec z nami," pravi Vid Kmetič, Mariborčan z dušo in telesom. Ukvarjal se je, in se še vedno, z vsem mogočim, zadnja leta pa predvsem zelo veliko piše. Pravkar je izšla knjiga Mariborsko leto, to je izbor časopisnih člankov, zbral in izbral jih je Vid Kmetič, ki je odličen poznavalec mariborskega življenja nekoč in danes. Tik pred izidom pa sta še njegovi pesniška zbirka z naslovom "…" in knjiga Kurzschluss, dnevniški zapiski o nebulozah, ki smo jih doživeli med pandemijo covida-19.


09.03.2024

Irena Ilešič Čujovič: Še vsaka vlada je pokleknila pred zahtevami Fidesa

"Nikoli ne pozabim, koga predstavljam," pravi predsednica najštevilčnejšega sindikata v zdravstvu, Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Irena Ilešič Čujovič. Že pet let je glas in obraz več kot 17 tisoč zaposlenih iz najrazličnejših poklicev, tudi zdravnikov. Kako tudi skozi njihove izkušnje doživlja aktualno stavko, kako pa stanje v zdravstvu nasploh? So pacienti res talci trenutne zdravniške stavke? Je sindikat Fides nepopustljiv predvsem zato, ker je pred njim pokleknila še vsaka vlada? Kakšna je nasploh vloga sindikatov, kakšna je njihova moč, bi bilo treba spremeniti zakonodajo o reprezentativnosti, ki sindikate močno enači, ne glede na velikost članstva in vpliv? Kako ji kot podpredsednici Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije v zahtevnih pogajanjih za plačno reformo pridejo prav dolgoletne izkušnje iz športnega prava, iz arbitriranja pri nogometni zvezi in dela v antidoping komisiji? Kako drugačne poglede na sistem rejništva in posvojiteljstva pri nas ji je prinesla lastna izkušnja in kje med številnimi funkcijami je našla čas za učenje kar šestih jezikov?


02.03.2024

Andreas Hoecker: Fizika je resnično moje življenje

Andreas Hoecker je fizik, ki koordinira več kot 3000 znanstvenikov z vsega sveta, predvsem pa zastopa eno izmed tehnoloških čudes sodobnega sveta. Deluje v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi, ki je največji svetovni laboratorij za fiziko delcev. Tamkajšnji najbolj prepoznaven objekt je 27 kilometrov dolg veliki hadronski trkalnik, predor, ohlajen komaj kaj nad absolutno ničlo. V enem od delov trkalnika je postavljen kot katedrala velik detektor, več tisoč ton težka zver, ki ima v sebi za več Eifflovih stolpov železa, predvsem pa je to izjemno sofisticirana gigantska 3D-kamera. O delu na njem in fiziki, glasbi in Franciji, pa tudi o stiku med fascinacijo in frustracijo pri iskanju odgovorov na najtežja vprašanja vesolja se je Maja Ratej z Andreasom Hoeckerjem pogovarjala v nadzorni sobi detektorja Atlas v Cernu.


25.02.2024

Miha Lampreht: Časi so težki, razmišljati moramo, kaj puščamo otrokom naših otrok

“Ljudje, ki jim je mar za mir, po koncu hladne vojne ne spimo dobro,” je pred dvema letoma na dan, ko so ruski tanki krenili proti Kijevu, dejal novinar Miha Lampreht. Velja za enega naših največjih strokovnjakov zapletenih odnosov Vzhodne Evrope. Leta 1989 se je kot skupni dopisnik RTV Slovenija in Dela iz Jugoslavije napotil v Sovjetsko zvezo. Leta 1996 se je vrnil iz Ruske federacije v Slovenijo. Od začetka njegove dolgoletne novinarske kariere se je spremenilo vse. Novinarstvo, tehnologija in svet. Ves čas je ostal zvest Radiu Slovenija − kot novinar, komentator, urednik ali kot direktor. Kljub radijski upokojitvi še vedno ostaja v miselnem ciklu analiziranja sveta okoli sebe, še bolj pa v telesnem gibanju. V tem se v resnici nikoli ni ustavil, saj je želja po odkrivanju drobnih stvari, ki jih ne moreš kupiti, preprosto prevelika. Od plezanja in alpinizma do kolesarjenja. V pogovoru tudi o tem, zakaj se vse bolj kaže, da je mir samo odsotnost vojne, česa se je naučil od Ane Politkovske, zakaj so ruske kriminalke drugačne in kako poteka učenje kitare. Z Miho Lamprehtom se pogovarja Gašper Andrinek.


17.02.2024

Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy: Če ne bi bil Everest, ne bi vztrajala

Tako kot se je za Slovence, ozirom takrat za vso Jugoslavijo, v zgodovino zapisal 13. maj 1979, se je v zgodovino poljskega alpinizma zapisal 17. februar 1980. Poljska alpinista Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy nista postala le prva Poljaka, ki sta osvojila Everest, ampak tudi prva človeka, ki sta bila na njem pozimi, kar je bil tudi prvi zimski vzpon na kateri koli osem tisočak sploh. Wielicki je pozneje kot peti človek na svetu osvojil Krono Himalaje, vseh 14 osemtisočakov, Cichy pa je prvi Poljak, z osvojenimi najvišjimi vrhovi vseh sedmih celin. Sta pripadnika generacije Ledenih bojevnikov, kot je National Geographic poimenoval generacijo poljskih alpinistov, ki so opravili kar 10 od 14 prvih zimskih vzponov na osemtisočake.


07.02.2024

Jure Zadnikar: Slovensko nebo je bolj modro kot grško

Slovenski slikar Jure Zadnikar že skoraj 30 let živi na grškem polotoku Halkidika. Končal je študij na Akademiji za likovno umetnost, sodeloval pri zasedbi Metelkove in umetniško opremil del Hostla Celica. Na študijski izmenjavi v Solunu je spoznal slikarko Fotini. Življenje sta si ustvarila v mestecu Kassandreia, kjer živita od leta 1997. Pravi, da svetloba v Grčiji drugače slika krajino kot v Sloveniji. Trava ima drugačne odtenke. Slovensko nebo je bolj modro kot grško. Kakšno je življenje ob morju, kje črpa navdih, kako z distance vidi Slovenijo, kakšna je Grčija 15 let po veliki krizi. Tudi o solunskih časih s košarkarjem Juretom Zdovcem in spominih na sorodnika Edvarda Kocbeka.


02.02.2024

Rinko Golubović: Noka, vse je okej, greva v eter

Rinko Golubović je eden najbolj prepoznavnih televizijskih in radijskih obrazov in glasov na področju nekdanje Jugoslavije. V svoji več kot 50 let trajajoči karieri se je tako na RTV Sarajevo kot pozneje v številnih zasebnih medijskih hišah preizkusil v vseh mogočih vlogah kot voditelj in novinar, bil je urednik, voditelj in snovalec tako informativnih kot zabavnih oddaj, med vojno v Bosni in Hercegovini tudi vojni poročevalec. Kot številni drugi njegovi sonarodnjaki je nekaj let kot begunec preživel v Kanadi, a se je vrnil v Sarajevo. V dneh pred 40. obletnico olimpijskih iger sodeluje v velikem medijskem projektu, s katerim bo mesto Sarajevo praznovalo to obletnico. Z njim se pogovarjamo o tem, kako so zimske Olimpijske igre leta 1984 zaznamovale mesto, o njegovi več kot polstoletni karieri v medijih in kako vidi medijsko-politično krajino v Bosni in Hercegovini.


27.01.2024

Dušan Stefančič: So stvari, ki se jih ne da povedati

16 let je bil star, ko ga je vlak pripeljal v Dachau, prvega od šestih koncentracijskih taborišč, v katerih je preživel naslednje leto in pol, dokler se ni končala vojna. Zase pravi, da mu življenje v taborišču ni prišlo do živega in je lahko razmeroma normalno živel povojno življenje. Ta teden je izšla tudi njegova biografija – Nepojmljivo, v kateri le približno tretjino prostora nameni medvojnim dogodkom. Dušan Stefančič je bil namreč po vojni uspešen gospodarstvenik – doma in v tujini. Kot ena res zadnjih živih prič nekega groznega obdobja pa čuti poklicanost, da nas še enkrat opozori nanj. Smo namreč sredi zelo podobnih procesov, kot so se dogajali sredi tridesetih let prejšnjega stoletja.


19.01.2024

Ana Kučan: Človek, ki se igra, je najbolj svoboden

Čas je za premik od antropocentrične k biocentrični etiki, doba antropocena nas bo v to prisilila, ali pa nas več ne bo, je v knjigi Vrt in prispodoba, ki je pravkar izšla pri švicarski renomirani založbi Birkhäuser, zapisala krajinska arhitektka, dr. Ana Kučan. Njeno raziskovalno delo se prepleta med Biotehniško fakulteto, kjer kot redna profesorica predava teorijo in oblikovanje krajine ter projektivnim birojem Studio AKKA, za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Med številnimi projekti biroja sta prav gotovo največja Športni park Stožice in Nordijski center Planica.


17.01.2024

Iz arhiva: Jurij Souček (1929–2024)

Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.


11.01.2024

Anže Rozman: Vsake toliko se opomnim, kakšno srečo sem imel, da sem zbral dovolj poguma in po koncertu ogovoril Alda Kumarja

Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.


05.01.2024

Jaro Kalan: Pri delu s smučarji si lahko grob v izražanju, s smučarkami pa ne

Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.


29.12.2023

Tjaša Železnik: Sprašujem se, ali bi svet bil tako krut, če bi ga vodile ženske

Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.


Stran 1 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov