Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z dobrimi programi bo javnost dobila odgovor, zakaj je RTV-servis potreben
Evropska zveza javnih radijskih in televizijskih postaj združuje 780 televizij in več kot tisoč radijskih postaj, ki oddajajo v 123 jezikih. Generalna direktorica EBU Ingrid Deltenre je pojasnila tudi, zakaj javnost potrebuje javni RTV-servis.
"Prihodnost javne radiotelevizije je odvisna od mladih, mlade pa izgubljamo. Začne se že pri zaposlenih v javnih servisih. Če smo odkriti, moramo priznati, da smo v povprečju starejši, v javnih radiotelevizijah ne dela veliko mladih … "
Pred 20 leti smo poznali 900 televizijskih kanalov, danes jih imamo vsaj 4500 in številne digitalne platforme. Radio in televizija delata dobro, a če se vprašamo, kaj počnejo mladi, si moramo priznati, da ne gledajo televizije: "Radio pri mladih igra pomembnejšo vlogo kot televizija, verjetno zaradi glasbe. Mlade izgubljamo, s tem bi se morali resno ukvarjati."
"Zaradi vseh novih tehnologij je treba spremljati druge, večje igralce na medijskem področju. Kot manjša RTV-organizacija smo težko prvi in najboljši, zato moramo analizirati, kaj počnejo BBC, Netflix, Spotify …"
Hitrost je lahko tudi tveganje, hkrati pa je nujnost: "Ko se nekaj zgodi, če smo zanesljiv in verodostojen vir informacij, bodo ljudje vključili javni RTV. Če pa na javnem radiu ali televiziji ne bodo našli tistega, kar iščejo, bodo iskali druge vire. In bodo tam tudi ostali." Treba je najti model, da si lahko hiter in korekten.
Težave so povsod, tudi finančne. A javni RTV-servisi ostajajo najbolj verodostojni viri informacij, javnost jih ima rada, ljudje jim verjamejo.
"Iz zgodbe v Grčiji smo se naučili, da obstoja javnega servisa ne smemo jemati kot samoumevnega. Čeprav svoje delo opravljamo dobro, ga lahko drugi ocenijo nasprotno in mogoče se odločijo za zaprtje."
Vse javne radiotelevizije zrejo v Veliko Britanijo. BBC je vzor in navdih za ustvarjalnost, verodostojnost. Britanci ga imajo radi, tudi politiki zato ne morejo delovati proti.
"Če je javni servis dober, bodo tudi komercialni programi boljši, saj javnost postavi višje standarde. To je že dobro vidno v Veliki Britaniji."
Begunska kriza je resničnost, s katero se moramo sprijazniti: "Tukaj bo prihodnjih deset ali dvajset let. Obnašati se moramo profesionalno. Razmišljamo tudi o programih za begunce, zagotovo že kje nastajajo, a o tem še ne morem govoriti."
Javnost ima Evrosong rada, skupaj ima 200 milijonov gledalcev. To je zagotovo največji in najstarejši razvedrilni šov na svetu, zato je v Guinessovi knjigi rekordov: "Pomembno je, da država zmagovalne skladbe lahko organizira prihodnje tekmovanje, na srečo do zdaj nismo imeli težav s tem."
854 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Z dobrimi programi bo javnost dobila odgovor, zakaj je RTV-servis potreben
Evropska zveza javnih radijskih in televizijskih postaj združuje 780 televizij in več kot tisoč radijskih postaj, ki oddajajo v 123 jezikih. Generalna direktorica EBU Ingrid Deltenre je pojasnila tudi, zakaj javnost potrebuje javni RTV-servis.
"Prihodnost javne radiotelevizije je odvisna od mladih, mlade pa izgubljamo. Začne se že pri zaposlenih v javnih servisih. Če smo odkriti, moramo priznati, da smo v povprečju starejši, v javnih radiotelevizijah ne dela veliko mladih … "
Pred 20 leti smo poznali 900 televizijskih kanalov, danes jih imamo vsaj 4500 in številne digitalne platforme. Radio in televizija delata dobro, a če se vprašamo, kaj počnejo mladi, si moramo priznati, da ne gledajo televizije: "Radio pri mladih igra pomembnejšo vlogo kot televizija, verjetno zaradi glasbe. Mlade izgubljamo, s tem bi se morali resno ukvarjati."
"Zaradi vseh novih tehnologij je treba spremljati druge, večje igralce na medijskem področju. Kot manjša RTV-organizacija smo težko prvi in najboljši, zato moramo analizirati, kaj počnejo BBC, Netflix, Spotify …"
Hitrost je lahko tudi tveganje, hkrati pa je nujnost: "Ko se nekaj zgodi, če smo zanesljiv in verodostojen vir informacij, bodo ljudje vključili javni RTV. Če pa na javnem radiu ali televiziji ne bodo našli tistega, kar iščejo, bodo iskali druge vire. In bodo tam tudi ostali." Treba je najti model, da si lahko hiter in korekten.
Težave so povsod, tudi finančne. A javni RTV-servisi ostajajo najbolj verodostojni viri informacij, javnost jih ima rada, ljudje jim verjamejo.
"Iz zgodbe v Grčiji smo se naučili, da obstoja javnega servisa ne smemo jemati kot samoumevnega. Čeprav svoje delo opravljamo dobro, ga lahko drugi ocenijo nasprotno in mogoče se odločijo za zaprtje."
Vse javne radiotelevizije zrejo v Veliko Britanijo. BBC je vzor in navdih za ustvarjalnost, verodostojnost. Britanci ga imajo radi, tudi politiki zato ne morejo delovati proti.
"Če je javni servis dober, bodo tudi komercialni programi boljši, saj javnost postavi višje standarde. To je že dobro vidno v Veliki Britaniji."
Begunska kriza je resničnost, s katero se moramo sprijazniti: "Tukaj bo prihodnjih deset ali dvajset let. Obnašati se moramo profesionalno. Razmišljamo tudi o programih za begunce, zagotovo že kje nastajajo, a o tem še ne morem govoriti."
Javnost ima Evrosong rada, skupaj ima 200 milijonov gledalcev. To je zagotovo največji in najstarejši razvedrilni šov na svetu, zato je v Guinessovi knjigi rekordov: "Pomembno je, da država zmagovalne skladbe lahko organizira prihodnje tekmovanje, na srečo do zdaj nismo imeli težav s tem."
Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.
Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.
Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.
Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.
Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.
Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.
Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.
Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.
Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.
Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.
Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.
Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Neveljaven email naslov