Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kostadinka Kuneva

11.06.2017


Kostadinka Kuneva je grška evroposlanka, ki so jo zaradi njene sindikalne dejavnosti pred devetimi leti polili z žveplovo kislino

Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev.

Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, zato so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.

Tatjani Pirc je Kostadinka Kuneva povedala svojo življenjsko zgodbo, govorili sta o njenem delu v Evropskem parlamentu, o težavah, ki tarejo državljanke in državljane Evrope, pa tudi o tem, kako se je treba postaviti zase. Poslanka Kuneva je svojim volivcem v Grčiji obljubila, da bo v Evropskem parlamentu glas delavk, delavcev, invalidov, mladih, starejših, brezposelnih, izkoriščanih, odrinjenih na družbeno obrobje …

Mednarodna skupina neodvisnih novinarjev je marca letos imenovala enaindvajset najpomembnejših žensk, ki po njihovi oceni spreminjajo Vzhodno Evropo. Med njimi je tudi evropska poslanka Kostadinka Kuneva. Kateri so po njenem mnenju največji problemi tega dela Evrope?

Vzhodna Evropa je bila del Evrope, ki je bil dolgo časa zelo dobro urejen, socialni programi so bili zelo dobri, ni bilo brezposelnosti, zdravstveni sektor je bil visoko razvit in ni bilo težav na področju zdravstvenega varstva in medicine. Univerzitetni študij je bil brezplačen, šolski sistem je bil zelo dober. Pravice delavcev, človekove pravice in pravice žensk so bile veliko boljše kot v drugih evropskih deželah. Zdaj pa smo se znašli v položaju, ko smo izgubili večino pravic, ki smo jih nekoč že imeli, jih uživali in se jih navadili, za nas so bile samoumevne. V desetih oziroma petnajstih letih smo jih izgubili in spet smo se znašli na ničti točki, ko se ne moremo zanašati na delavske pravice, imamo veliko manj časa za vzgojo svojih otrok. Vlade skušajo ves čas okrniti materinski dopust, ženskam onemogočajo izkoristiti dopust, ki jim pripada za vzgojo otrok in do katerega so upravičene. Večji del prebivalstva je brezposelen, večina ljudi, vsaj iz Bolgarije, Romunije in drugih držav, je svojo domovino zapustila. Ljudje so se razselili vsepovsod po svetu, gospodarstvo naših dežel je doživelo dramatičen upad.

Gospa Kuneva se je leta 1964 rodila v Bolgariji, tam je na univerzi diplomirala iz zgodovine in etnografije, leta 2001 pa se je odselila v Grčijo. Zakaj ravno v Grčijo?

V Bolgariji nisem imela težav z zaposlitvijo. Odšla sem, ker je imel sin težave z zdravjem, Grčija pa je bila dežela, ki je mu je omogočala zdravljenje, ne da bi nam postavljala ovire in omejitve. Mojega sina so dejansko sprejeli in mu z vsemi sredstvi omogočili zdravljenje. Pozneje, ko so zdravljenje končali, smo spoznali, da moramo ostati v Grčiji, zato da bomo v bližini sinovega zdravnika. Tako sem bila prisiljena ostati v Grčiji. Nisem pa odšla z namenom, da bi tam ostala.

Leta 2003 je Konstantina Kuneva začela delati kot čistilka v podjetju Oikomet. Ker so imeli delavci v tem velikem podjetju težave s pogodbami, neplačevanjem, najrazličnejšimi zlorabami, je gospa Kuneva postala aktivna v sindikatu čistilk PEKOP. Kakšno podjetje je bilo in je še vedno Oikomet?

Ko sem začela delati v družbi Oikomet, sem na prvem razgovoru predstavnikom družbe povedala: "Drži, vi ste me poklicali, vendar mislim, da zaposleni s tako malo denarja, kot mu ga dajete, ne more preživeti. Delo zame ni težava, težava pa je višina plače. Če bo plača višja od 500 evrov in bo to normalna plača, bom prišla." In res, na začetku prvega leta so plačevali normalno v skladu z zakonodajo, po letu in pol pa so začeli krčiti plačne dodatke in delovne ure, začele so se težave v službi. Oikomet je družba, ki se ukvarja s čiščenjem in varovanjem, ima sklenjene pogodbe v javnem in zasebnem sektorju v Grčiji, kot mi je znano, pa posluje tudi v drugih državah.

Kostadinka Kuneva je bila neizprosna pogajalka, zaradi svoje sindikalistične dejavnosti je začela dobivati grožnje, na vsakem koraku je doživljala pritiske. 23. decembra 2008, ko se je zvečer iz službe vračala domov, sta jo grozovito napadla moška, ki sta ji v obraz vrgla žveplovo kislino. Ta napad je spremenil njeno življenje, pretresel je tudi vso Grčijo. Ljudje so bili šokirani, besni, ko so slišali, kaj se je zgodilo, želeli so ji pomagati, vrstili so se protesti, pred bolnišnico, v kateri se je Kuneva borila za življenje, je množica vzklikala: "Konstantina, nisi sama, mi smo s teboj!"

Med letoma 2006 in 2008 so se začele grožnje, enkrat po telefonu in drugič osebno, na sestankih s predstavniki delodajalca ali s kolegi, ki so jih določene osebe poslale, da bi mi prenesli neko 'novico' … Izvajali so različne oblike pritiska. Ko se je zgodil napad, se je vest zelo hitro razširila po vsej Grčiji. Sama se tega tedaj nisem mogla zavedati, a z videoposnetkov, ki jih gledam, iz tega, kar so mi ljudje povedali pozneje, iz intervjujev, ki mi jih pošiljajo vaši kolegi novinarji, vidim, da so se ljudje po vsej Grčiji takoj zavedli, kaj se je zgodilo. Organiziralo se je veliko solidarnostno gibanje v podporo Konstantini Kunevi in sindikatu PEKOP, v katerem sem delovala. To je bila zelo dobra, zelo pravilna poteza. V bolnišnici sem skozi okno slišala ljudi, ki so zunaj vzklikali: "Konstantina, nisi sama, ena izmed nas si, stran z morilci!" Vsako popoldne so se, običajno do večera, zunaj zbirali zaposleni v bolnišnici in občani ter protestirali. Kolikor se spomnim, so proteste organizirali tudi v drugih grških mestih. V državi je prišlo do velikega vznemirjenja, kajti ljudje so prvič slišali, da so nekoga zaradi službenih zadev napadli s kislino. Vedeli so, da se takšni napadi dogajajo, vendar iz osebnih razlogov. Da bi se kaj takega zgodilo zaradi sindikalne dejavnosti, je bilo še bolj nepojmljivo. In tako so šli na ulice in se odločno odzvali. To gibanje je živelo leto in še dlje. To je bilo zame nekaj fenomenalnega. Pred nedavnim so bolgarski režiserji posneli film, ki natančno popisuje to solidarnost in to gibanje. Zame je bilo zelo pomembno, da je moj primer postal zgled solidarnosti grškega ljudstva. Da so ljudje spoznali, da so imeli priložnosti videti in da bodo nekoč imeli priložnost videti tudi naši otroci, da je kaj takega mogoče in da lahko to svobodno storimo.

Napadalcev niso našli, tudi naročnikov ne, čeprav je bilo očitno, kdo stoji za napadom, ki je bil povezan z njeno dejavnostjo v sindikatu. Grška policija, preiskovalci, sodišča niso opravili svojega dela …

Zdi se mi, da sta bila storilca dva. A nisem popolnoma prepričana. Preden so me napadli s kislino, se je zgodil manjši incident, ki mu nisem namenjala posebne pozornosti, ko pa sem se obrnila k temu človeku, da bi mi pomagal, ga nisem videla, skril se je. Zato menim, da sta bila napadalca dva. Na začetku mi policija sploh ni verjela, zadeve se ni lotila pravilno, ni vzela vzorca kisline, ni pridobila posnetkov okoliških kamer. Preiskava je bila izvedena slabo, zato je niti niso mogli končati in ugotoviti, kdo so bili storilci in kdo je bil plačnik napada. Seveda pa, ko so preverili blagajno družbe Oikomet, ta ni znala pojasniti nakazila v vrednosti 5000 evrov. Tega niso raziskovali naprej. Ostalo je nepojasnjeno.

Siriza je Konstantino Kunevo povabila, da se aktivno vključi v politiko, da kandidira na evrovolitvah 2014. Ali je bila ta odločitev zanjo težka?

Prve predloge, da bi se vključila v družbenopolitično dogajanje kot parlamentarna predstavnica, so dali že leta 2009, vendar tedaj še nisem bila pripravljena. Leta 2014 sem imela tudi druge ponudbe, vendar sem se odločila kandidirati na listi stranke Siriza, ker smo sodelovali že pred napadom. To je bila edina stranka, ki se je dejansko zanimala za težave zaposlenih, podpirali so nas, nam dobro svetovali, nas vabili na sestanke, na katerih smo razpravljali o naših težavah, toda nikoli, res nikoli nam niso dali vedeti, naj zanje glasujemo na volitvah. To je name naredilo zelo dober vtis. Zato sem menila, da bom imela prostejše roke in da bom lahko nadaljevala takšno sodelovanje s Sirizo, kakršnega sem imela že prej.

Leta 2014 je bila Konstantina oziroma Kostadinka Kuneva gladko izvoljena, postala je evropska poslanka. Evropski parlament ima težave z birokracijo, na dnevni red težko pridejo problemi, ki tarejo evropske državljanke in državljane, to so prav tiste teme, ki jih Kuneva uvršča najvišje na prioritetni lestvici svojega poslanskega dela: človekove pravice, pravice delavcev, žensk, otrok, invalidi, begunci, brezposelnost .... Ali ima občutek, da jo, ko opozarja na težave ljudi, ostali evroposlanci slišijo, jo posluša Evropska komisija?

Nimam občutka, da mojih razprav ne upoštevajo ali da bi ignorirali moja stališča. Sodelujem s kolegi, še posebej iz skupine Konfederalna skupina Evropska združena levica - Zelena nordijska levica, pa tudi z evropskimi poslanci iz drugih skupin. Vsi smo prišli predstavljat del svoje družbe in vsakdo izmed nas spoštuje stališča in odločitve drugih evropskih poslancev. Nimam izkušenj z negativnimi odzivi, ki bi leteli name. Komisija s poslanci sodeluje, vendar pa so njeni ukrepi bolj formalne narave, vpletena je v neznansko birokracijo. Zato tudi njena stališča niso jasna, temveč precej zamegljena. Vendar pa mi zato še bolj vztrajamo in skušamo znova in znova pojasnevati določene stvari, dokler zadev, ki smo se jih lotili, ne zaključimo.

Evropska poslanka Konstadinka Kuneva je pripravila poročilo o ljudeh, ki opravljajo različna dela v gospodinjstvih. V Evropski uniji je takih delavcev dva milijona in pol, zanje je značilno, da so večinoma slabo plačani, nimajo pravic, pogodb, socialnega, pokojninskega zavarovanja. Njeno poročilo z zaskrbljujočimi ugotovitvami je Evropski parlament sprejel. Kaj bi moralo temu slediti?

Ta sektor je v zelo težkem položaju, ker v večini evropskih držav to ni priznan poklic. In če poklic ni priznan, tudi ne more biti reguliran. Delavci so nekvalificirani in brez vsakih pravic. V nekaterih državah obstaja zakonsko določilo, da morajo ti delavci prejemati vsaj minimalno plačo in da imajo pravico do letnega dopusta, do pravega dopusta, ki traja 20 dni, tako kot preostali zaposleni. To so njihove pravice. A mimo tega ne obstajajo nikakršne regulative. Naš namen je bil, da bi s tem poročilom namenili več pozornosti vprašanjem in težavam, s katerimi se spopadajo ti delavci, ki pomagajo v gospodinjstvih, tako da bi se zakonsko uredila njihovo delo in njihove delavske pravice. Sem sodijo različni profili delavcev, med drugim številne emigrantke, pogosto so prisiljeni takšna dela sprejemati študentje, ki morajo imeti tudi pravico do nadaljevanja študija, dijaki in dijakinje. Tu so tudi številne ženske, ki bi želele imeti otroke in družino. Zadali smo si nalogo stvari urediti tako, da bodo vsi ti ljudje imeli dostojno življenje. Zdaj čakamo na Komisijo, kdaj se bo odločila naše besedilo sprejeti kot evropski zakon. Mimo tega pa so nas nekatere evropske države že zaprosile za naš predlog in ga poskušajo uveljaviti v okviru lastne zakonodaje.

Kostadinka Kuneva je svojim volivcem obljubila, da bo njihov glas v zapletenem, hladnem svetu evropske politike. Državljani Evrope se čutijo odtujene od Evropskega parlamenta, evropskih politikov in evropske politike. Ali gospa Kuneva meni, da je to problem, s katerim bi se morali resno ukvarjati? Če bi unija s polno paro delala v korist svojih državljank in državljanov, bi s tem presegla tudi globok prepad med evropsko politiko in ljudmi …

Zares skušam biti glas državljanov v Evropi in Grčiji, najprej v Grčiji, in sem prenašati probleme, ki težijo ljudi. V veliko pomoč pa nam bi bilo, če bi tudi mediji skušali bolje predstavljati delo, ki ga opravljamo v Evropskem parlamentu. Zdi se mi, da zato, ker se mediji ne zavedajo povsem dobro dela in odgovornosti, ki jo ima Evropski parlament do evropske družbe, evropski državljani ne kažejo dovolj velikega zanimanja, ne udeležujejo se dogodkov in razprav, ne raziskujejo preveč, ne sodelujejo veliko z nami. Zdimo se jim nekako daleč. Bolj se udeležujejo dejavnosti poslancev v svojih domačih deželah kot naših. Ta zavest se mora spremeniti. Zavedati se morajo, da od 70 do 80 odstotkov evropske zakonodaje nastane tukaj. In morda je res, da se v državah članicah ne bo uveljavila takoj zdaj, toda uveljavila se bo v treh ali petih letih, in takrat se bodo spopadli s težavo. Kadar torej evropski poslanci pozivamo državljane, naj z nami sodelujejo, naj nam pošiljajo predloge, naj se z nami pogovarjajo o konkretnih temah, je dobro, da so dejavni in z nami sodelujejo. To ni težava le na jugu. Vsa Evropa, vsi evropski poslanci imajo isti problem.

V Evropskem parlamentu je grška poslanka Kostadinka Kuneva že večkrat opozorila na protislovno vlogo Evropske komisije v trojki, ki jo sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Prepričana je namreč, da Evropska komisija kot sestavni del trojke pri uveljavljanju ukrepov ne spoštuje temeljnih vrednot Evropske unije. Kuneva tudi poudarja, da trojka za Grčijo ni bila rešitev, temveč katastrofa ...

Prva stvar, ki jo mora Evropa storiti v zvezi z Grčijo, je preučiti njen dolg. Kajti kot pravijo raziskovalci in strokovnjaki, je en del grškega dolga nerealen, o drugem delu, o dejanskem dolgu, ki bo ostal, pa je treba ugotoviti, koliko ga je Grčija sposobna odplačevati. Stara vlada je v nekem smislu naredila številne »usluge« francoskim in nemškim bankam, grškemu ljudstvu je bilo naloženo breme plačevanja za tuje napake in dolgove, in tako smo se znašli v položaju, ko pritiskajo na nas, ko spreminjamo zakonodajo, ko pravijo, da smo mi odgovorni za položaj, v katerem se je znašla Grčija. Seveda smo krivi tudi mi, kajti če bi se državljani prej odzvali, danes ne bi imeli teh dolgov. Vendar pa so se Grčije lotili tako, da se ne bi razkrilo problema severnih držav, temveč samo južnih. To so skušali napraviti.

Si bo Grčija, čudovita dežela, zibelka evropske demokracije, po tej hudi krizi še lahko opomogla?

Na srečo vseh nas grško ljudstvo še ni postalo apatično, med ljudmi obstaja visoka stopnja solidarnosti in verjamem, da se bodo postavili na noge. Če jim to uspe, bo Grčija postala velik zgled tudi za druge evropske države.

Evropska poslanka Kostadinka Kuneva naslovi na Evropsko komisijo veliko vprašanj. Je zadovoljna z njihovimi odgovori, odzivi?

Izredno dobro obvladajo posebno tehniko, da namreč govorijo in pri tem nič ne povedo.

Begunci v Grčiji, begunci v Evropi ... Države članice se dogovarjajo s figo v žepu, celo selitve beguncev ne potekajo po načrtu. Tudi Slovenija ni povsem uresničila svojih zavez, nekatere države pa sploh ne sodelujejo v teh skupnih projektih ...

Nekatere evropske države še niso zgradile potrebne infrastrukture. To je problem. To je Portugalska, to je, kot pravite, Slovenija, te države še niso prevzele svojega deleža beguncev. Tu sta še Bolgarija in Romunija, vse te vzhodnoevropske države niso imele ustrezne infrastrukture za sprejem beguncev, kar morajo v prihodnosti urediti. Tudi Grčija je bila v zaostanku, vendar je bila v zadnjih dveh letih prisiljena podvizati se in pripraviti vse potrebno. Nastanitev je bila najprej začasna, zdaj pa ima vzpostavljene begunske centre. Kajti Grčija, Italija in Španija so bile dežele, ki so sprejemale vse begunce, prek njih so potovali, zato so nujno morale imeti potrebno infrastrukturo. Mislim, da bodo vse države pripravile, kar morajo, če jim bomo ponudili pomoč. Če se bomo dogovorili za razumno in sprejemljivo delitev, jo bodo na koncu sprejele. Saj ne gre za prvi tak primer v človeški zgodovini. Še pred nedavnim smo imeli Grke, ki se pribežali iz Male Azije, imeli smo Armence, ki so bežali iz Turčije in smo jim morali zaradi vojne s Turčijo pomagati, da so se nastanili. Sama sem doživela, ko so v naše vasi in mesta prihajali Armenci, imeli smo nove učence in nove sosede. To se dogaja. Zdaj nihče več ne loči med Armencem in domačinom. Vsi smo enaki ljudje, med nami ni razlik.

Kostadinka Kuneva pozorno in z zaskrbljenostjo spremlja razmere na Madžarskem (demokracija, mediji, šolstvo …).

Mislim, da morajo biti državljani Madžarske dejavnejši. Poznam veliko Madžarov in mislim, da to niso ljudje, ki ne bi imeli mnenja o celotni zadevi. Morajo pa se povezati in se boriti za svoje pravice. Kajti v tem primeru en predstavnik oblasti samovoljno izraža stališča v imenu celotne države, kar je narobe. Ta država ima državljane in ta država mora državljanom pomagati, da bodo lahko živeli, delali in se izobraževali. Sami se morajo odločati o tem, kako naj bo urejena njihova dežela.

Veliko nesprejemljivega, sovražnega govora je tudi v evropskem političnem prostoru. Kuneva je v Evropskem parlamentu izpostavila neprimerno izjavo nizozemskega finančnega ministra Dijsselbloema, ki je, ko je govoril o državah južne Evrope, ki računajo na pomoč razvitejših evropskih držav, dejal, da ne moreš zapraviti denarja za ženske in pijačo, potem pa prositi za pomoč. Najbolj pa so seveda odmevale nesprejemljive opazke, ki jih je izrekel poljski evroposlanec Janusz Korwin-Mikke o ženskah. Ali ni žalostno, da človek, ki na tak način razmišlja o ženskah, sedi v Evropskem parlamentu?

Ljudje imamo problem. Nimamo še prave zavesti o tem, kaj smo. Kaj pomeni biti človek in kdo je človek ob tebi. Ko bo človek sposoben doumeti, da ni nikakršne razlike med moškim in žensko, med starcem in otrokom ali med različnimi rasami, da razlike torej ni, tedaj se bo tudi drugače izražal. To je seveda povezano s posameznikovo osebno kulturo. Še bolj pa je povezano s pomanjkanjem moči, da bi presegel svoj egoizem. Zelo uspešno je izgradil svoj ego, nikakršne moči pa nima, da bi izgradil modrega človeka … In to so posledice.

Na trgu dela imajo delodajalci, lastniki vse večjo moč, delavci, zaposleni, pa vse manj pravic. Kaj bi bilo treba narediti, da bi bile razmere za delavce boljše?

Problem je v tem, da imajo prednost delodajalci. Dopušča se, da oni odločajo, kakšna bo naša družba, ves čas se poudarja pomen delodajalca, trga in trgovanja, zato da se ne bi pokazalo, kako pomembno je sodelovanje navadnega človeka in delavca. To ni prav. Pustiti jim moramo povedati, kar mislijo. Zdaj poteka razprava o stebru socialnih pravic, govorijo pa o minimalnih pravicah. Toda za katere minimalne pravice gre, iz katere zakonodaje? Bolgarske ali danske? Obstajajo namreč velike razlike v tem, kako posamezne države razumejo minimalni standard. Tu se moramo boriti. Osvojiti moramo miselnost, ki je za institucijo evropskega parlamenta že značilna, da namreč mora obstajati solidarnost, prizadevati si moramo za boljše življenjske pogoje v Evropi. Poleg razprave o stebru socialnih pravic nas čakajo številna druga vprašanja, ki jih moramo rešiti. Bojujemo se s poskusom Komisije, ki želi uveljaviti prožne oblike dela in delo s skrajšanim delovnim časom, da bi ženske namesto podaljšanega porodniškega dopusta delale s skrajšanim delovnim časom do otrokovih 12 ali 14 let (ne vem natančno, koliko). To je zelo slabo in bi pomenilo, da bi mati imela manj možnosti za pokojnino in za to, da bi se posvetila otroku v prvih letih njegovega življenja. Naš predlog je, naj se podajša porodniški dopust in naj se omeji delo s skrajšanim delovnim časom, toda delodajalci ves čas skušajo povečati obseg zadnjega. Pred nedavnim smo bili v Nemčiji, kjer je delo s skrajšanim delovnim časom že doseglo 57 odstotkov. In tudi tam že lahko opazimo revščino, kar je zgovoren primer. Banke in podjetja so zelo bogata, ljudstvo pa zelo revno.

Kako pomembni so danes sindikati v prizadevanjih za boljši položaj zaposlenih? Vemo, da imajo sindikati problem s članstvom, sploh mladi, ki so na trgu dela najbolj ranljivi, se ne vključujejo v sindikalne organizacije ...

Mislim, da bi morali sindikati v družbi odigrati pomembnejšo vlogo. Skuša se jih potisniti ob stran. V številnih evropskih državah so jim nekako pristrigli peruti. Velik del evropske populacije v sindikate nima več zaupanja. Mladi se ne vključujejo v sindikalna gibanja, ker ne vedo, kaj je sindikat, kaj je sindikalno gibanje in kako si v življenju lahko z njimi pomagajo. Zelo pomembno bi bilo, da bi se te vsebine vključile v izobraževanje, v šole, da bi si mladi tedaj, ko končajo šolanje, lahko rekli, soočen sem s takšno družbo, nahajam se na tej točki, pomoč lahko najdem na tem ali onem kraju in ne bojim se vstopiti v življenje.

Tudi v Sloveniji imajo čistilke podobne probleme kot jih je poslanka Kuneva doživljala pred desetimi leti v Grčiji: plače, ki ne zagotavljajo preživetja, nekateri delodajalci jim ne plačujejo prispevkov, nadur, s podobnimi težavami se srečujejo tudi drugi delavci, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci ... Kaj lahko storijo delavci, ki nimajo denarja za drage odvetnike …

Prvič, ne smemo čakati na trenutek, ko se bomo znašli na sodišču in potrebovali odvetnike. Delavci se vsekakor morajo povezovati, govoriti o svojih težavah, zavedati se morajo, da niso sami, da imajo tudi drugi zaposleni enake težave, morajo se povezovati in pametno ukrepati. V Grčiji je zelo dobro to, da kljub pritiskom, omejitvam in grožnjam, naj se ne odpirajo novi sindikati, obstaja solidarnost drugih sindikatov, ki že obstajajo in delujejo v drugih sektorjih. Tako delavci počasi dobivajo občutek, da je družba z njimi solidarna, dobijo moč in se tudi sami sindikalno organizirajo ter sodelujejo s sindikati iz drugih sektorjev in drugih dežel. Ko sem delala kot čistilka, mi je veliko pomenilo, da sem vedela, kaj doživljajo čistilke v drugih deželah, da sem vedela, kako naj razmišljam in kako naj se organiziram. Zato moramo ljudi ozaveščati, oni pa se ne smejo bati. Ne smejo se bati, da bodo ostali brez zaposlitve in se znašli v brezizhodnem položaju. Zavedati se morajo, da niso sami, da so v njihovi bližini tudi drugi ljudje z enakimi težavami in da so med nami tudi takšni, ki jim bodo v oporo in pomoč. Kajti v tem življenju ni nič zanesljivo. Politika dandanes pravi, da bi se moral posameznik v svojem življenju najmanj trikrat prekvalificirati, da bi lahko delal celo življenje. Tudi tega se je treba zavedati.

Ko so gospo Kunevo vprašali, česa se spomni o večeru, ko so jo napadli s kislino, je dejala, da so ji v spominu ostale tresoče roke napadalca, kar naj bi odražalo njegov strah zaradi grozljivega dejanja, ki, tako upa, je bil tudi zanj lekcija. Presenetilo me je, ker v njenih besedah, ko govori o teh kriminalcih, ni čutiti jeze. Rekla mi je, da mati tistega fanta ni rodila zato, da bi postal morilec ...

Kot mati sem prepričana, da če v naši družbi ne bi nihče nikoli kradel, se to ne bi ves čas ponavljalo. Če ne bi obstajal zgled za morilce, ne bi bilo dandanes morilcev. Če v preteklosti ne bi bilo tatov, jih ne bi bilo niti danes. Zelo pomembni so zgledi, ki jih dajemo v tem življenju našim otrokom in prihodnjim rodovom. Ker vem, da je tako, sem ob pogledu na fanta, ki se je tresel, doumela, da so ga v dejanje prisilili. Zaradi prisile je storil, kar je, ni ravnal iz veselja. Kaj človeka danes privede do takšnega dejanja? Tega ne narediš zlahka.

Kostadinka (Konstantina) Kuneva na koncu sporoča vsem ženskam:

Kjerkoli ste, ne prenehajte se bojevati za svoje pravice!


Nedeljski gost

852 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Kostadinka Kuneva

11.06.2017


Kostadinka Kuneva je grška evroposlanka, ki so jo zaradi njene sindikalne dejavnosti pred devetimi leti polili z žveplovo kislino

Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev.

Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, zato so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.

Tatjani Pirc je Kostadinka Kuneva povedala svojo življenjsko zgodbo, govorili sta o njenem delu v Evropskem parlamentu, o težavah, ki tarejo državljanke in državljane Evrope, pa tudi o tem, kako se je treba postaviti zase. Poslanka Kuneva je svojim volivcem v Grčiji obljubila, da bo v Evropskem parlamentu glas delavk, delavcev, invalidov, mladih, starejših, brezposelnih, izkoriščanih, odrinjenih na družbeno obrobje …

Mednarodna skupina neodvisnih novinarjev je marca letos imenovala enaindvajset najpomembnejših žensk, ki po njihovi oceni spreminjajo Vzhodno Evropo. Med njimi je tudi evropska poslanka Kostadinka Kuneva. Kateri so po njenem mnenju največji problemi tega dela Evrope?

Vzhodna Evropa je bila del Evrope, ki je bil dolgo časa zelo dobro urejen, socialni programi so bili zelo dobri, ni bilo brezposelnosti, zdravstveni sektor je bil visoko razvit in ni bilo težav na področju zdravstvenega varstva in medicine. Univerzitetni študij je bil brezplačen, šolski sistem je bil zelo dober. Pravice delavcev, človekove pravice in pravice žensk so bile veliko boljše kot v drugih evropskih deželah. Zdaj pa smo se znašli v položaju, ko smo izgubili večino pravic, ki smo jih nekoč že imeli, jih uživali in se jih navadili, za nas so bile samoumevne. V desetih oziroma petnajstih letih smo jih izgubili in spet smo se znašli na ničti točki, ko se ne moremo zanašati na delavske pravice, imamo veliko manj časa za vzgojo svojih otrok. Vlade skušajo ves čas okrniti materinski dopust, ženskam onemogočajo izkoristiti dopust, ki jim pripada za vzgojo otrok in do katerega so upravičene. Večji del prebivalstva je brezposelen, večina ljudi, vsaj iz Bolgarije, Romunije in drugih držav, je svojo domovino zapustila. Ljudje so se razselili vsepovsod po svetu, gospodarstvo naših dežel je doživelo dramatičen upad.

Gospa Kuneva se je leta 1964 rodila v Bolgariji, tam je na univerzi diplomirala iz zgodovine in etnografije, leta 2001 pa se je odselila v Grčijo. Zakaj ravno v Grčijo?

V Bolgariji nisem imela težav z zaposlitvijo. Odšla sem, ker je imel sin težave z zdravjem, Grčija pa je bila dežela, ki je mu je omogočala zdravljenje, ne da bi nam postavljala ovire in omejitve. Mojega sina so dejansko sprejeli in mu z vsemi sredstvi omogočili zdravljenje. Pozneje, ko so zdravljenje končali, smo spoznali, da moramo ostati v Grčiji, zato da bomo v bližini sinovega zdravnika. Tako sem bila prisiljena ostati v Grčiji. Nisem pa odšla z namenom, da bi tam ostala.

Leta 2003 je Konstantina Kuneva začela delati kot čistilka v podjetju Oikomet. Ker so imeli delavci v tem velikem podjetju težave s pogodbami, neplačevanjem, najrazličnejšimi zlorabami, je gospa Kuneva postala aktivna v sindikatu čistilk PEKOP. Kakšno podjetje je bilo in je še vedno Oikomet?

Ko sem začela delati v družbi Oikomet, sem na prvem razgovoru predstavnikom družbe povedala: "Drži, vi ste me poklicali, vendar mislim, da zaposleni s tako malo denarja, kot mu ga dajete, ne more preživeti. Delo zame ni težava, težava pa je višina plače. Če bo plača višja od 500 evrov in bo to normalna plača, bom prišla." In res, na začetku prvega leta so plačevali normalno v skladu z zakonodajo, po letu in pol pa so začeli krčiti plačne dodatke in delovne ure, začele so se težave v službi. Oikomet je družba, ki se ukvarja s čiščenjem in varovanjem, ima sklenjene pogodbe v javnem in zasebnem sektorju v Grčiji, kot mi je znano, pa posluje tudi v drugih državah.

Kostadinka Kuneva je bila neizprosna pogajalka, zaradi svoje sindikalistične dejavnosti je začela dobivati grožnje, na vsakem koraku je doživljala pritiske. 23. decembra 2008, ko se je zvečer iz službe vračala domov, sta jo grozovito napadla moška, ki sta ji v obraz vrgla žveplovo kislino. Ta napad je spremenil njeno življenje, pretresel je tudi vso Grčijo. Ljudje so bili šokirani, besni, ko so slišali, kaj se je zgodilo, želeli so ji pomagati, vrstili so se protesti, pred bolnišnico, v kateri se je Kuneva borila za življenje, je množica vzklikala: "Konstantina, nisi sama, mi smo s teboj!"

Med letoma 2006 in 2008 so se začele grožnje, enkrat po telefonu in drugič osebno, na sestankih s predstavniki delodajalca ali s kolegi, ki so jih določene osebe poslale, da bi mi prenesli neko 'novico' … Izvajali so različne oblike pritiska. Ko se je zgodil napad, se je vest zelo hitro razširila po vsej Grčiji. Sama se tega tedaj nisem mogla zavedati, a z videoposnetkov, ki jih gledam, iz tega, kar so mi ljudje povedali pozneje, iz intervjujev, ki mi jih pošiljajo vaši kolegi novinarji, vidim, da so se ljudje po vsej Grčiji takoj zavedli, kaj se je zgodilo. Organiziralo se je veliko solidarnostno gibanje v podporo Konstantini Kunevi in sindikatu PEKOP, v katerem sem delovala. To je bila zelo dobra, zelo pravilna poteza. V bolnišnici sem skozi okno slišala ljudi, ki so zunaj vzklikali: "Konstantina, nisi sama, ena izmed nas si, stran z morilci!" Vsako popoldne so se, običajno do večera, zunaj zbirali zaposleni v bolnišnici in občani ter protestirali. Kolikor se spomnim, so proteste organizirali tudi v drugih grških mestih. V državi je prišlo do velikega vznemirjenja, kajti ljudje so prvič slišali, da so nekoga zaradi službenih zadev napadli s kislino. Vedeli so, da se takšni napadi dogajajo, vendar iz osebnih razlogov. Da bi se kaj takega zgodilo zaradi sindikalne dejavnosti, je bilo še bolj nepojmljivo. In tako so šli na ulice in se odločno odzvali. To gibanje je živelo leto in še dlje. To je bilo zame nekaj fenomenalnega. Pred nedavnim so bolgarski režiserji posneli film, ki natančno popisuje to solidarnost in to gibanje. Zame je bilo zelo pomembno, da je moj primer postal zgled solidarnosti grškega ljudstva. Da so ljudje spoznali, da so imeli priložnosti videti in da bodo nekoč imeli priložnost videti tudi naši otroci, da je kaj takega mogoče in da lahko to svobodno storimo.

Napadalcev niso našli, tudi naročnikov ne, čeprav je bilo očitno, kdo stoji za napadom, ki je bil povezan z njeno dejavnostjo v sindikatu. Grška policija, preiskovalci, sodišča niso opravili svojega dela …

Zdi se mi, da sta bila storilca dva. A nisem popolnoma prepričana. Preden so me napadli s kislino, se je zgodil manjši incident, ki mu nisem namenjala posebne pozornosti, ko pa sem se obrnila k temu človeku, da bi mi pomagal, ga nisem videla, skril se je. Zato menim, da sta bila napadalca dva. Na začetku mi policija sploh ni verjela, zadeve se ni lotila pravilno, ni vzela vzorca kisline, ni pridobila posnetkov okoliških kamer. Preiskava je bila izvedena slabo, zato je niti niso mogli končati in ugotoviti, kdo so bili storilci in kdo je bil plačnik napada. Seveda pa, ko so preverili blagajno družbe Oikomet, ta ni znala pojasniti nakazila v vrednosti 5000 evrov. Tega niso raziskovali naprej. Ostalo je nepojasnjeno.

Siriza je Konstantino Kunevo povabila, da se aktivno vključi v politiko, da kandidira na evrovolitvah 2014. Ali je bila ta odločitev zanjo težka?

Prve predloge, da bi se vključila v družbenopolitično dogajanje kot parlamentarna predstavnica, so dali že leta 2009, vendar tedaj še nisem bila pripravljena. Leta 2014 sem imela tudi druge ponudbe, vendar sem se odločila kandidirati na listi stranke Siriza, ker smo sodelovali že pred napadom. To je bila edina stranka, ki se je dejansko zanimala za težave zaposlenih, podpirali so nas, nam dobro svetovali, nas vabili na sestanke, na katerih smo razpravljali o naših težavah, toda nikoli, res nikoli nam niso dali vedeti, naj zanje glasujemo na volitvah. To je name naredilo zelo dober vtis. Zato sem menila, da bom imela prostejše roke in da bom lahko nadaljevala takšno sodelovanje s Sirizo, kakršnega sem imela že prej.

Leta 2014 je bila Konstantina oziroma Kostadinka Kuneva gladko izvoljena, postala je evropska poslanka. Evropski parlament ima težave z birokracijo, na dnevni red težko pridejo problemi, ki tarejo evropske državljanke in državljane, to so prav tiste teme, ki jih Kuneva uvršča najvišje na prioritetni lestvici svojega poslanskega dela: človekove pravice, pravice delavcev, žensk, otrok, invalidi, begunci, brezposelnost .... Ali ima občutek, da jo, ko opozarja na težave ljudi, ostali evroposlanci slišijo, jo posluša Evropska komisija?

Nimam občutka, da mojih razprav ne upoštevajo ali da bi ignorirali moja stališča. Sodelujem s kolegi, še posebej iz skupine Konfederalna skupina Evropska združena levica - Zelena nordijska levica, pa tudi z evropskimi poslanci iz drugih skupin. Vsi smo prišli predstavljat del svoje družbe in vsakdo izmed nas spoštuje stališča in odločitve drugih evropskih poslancev. Nimam izkušenj z negativnimi odzivi, ki bi leteli name. Komisija s poslanci sodeluje, vendar pa so njeni ukrepi bolj formalne narave, vpletena je v neznansko birokracijo. Zato tudi njena stališča niso jasna, temveč precej zamegljena. Vendar pa mi zato še bolj vztrajamo in skušamo znova in znova pojasnevati določene stvari, dokler zadev, ki smo se jih lotili, ne zaključimo.

Evropska poslanka Konstadinka Kuneva je pripravila poročilo o ljudeh, ki opravljajo različna dela v gospodinjstvih. V Evropski uniji je takih delavcev dva milijona in pol, zanje je značilno, da so večinoma slabo plačani, nimajo pravic, pogodb, socialnega, pokojninskega zavarovanja. Njeno poročilo z zaskrbljujočimi ugotovitvami je Evropski parlament sprejel. Kaj bi moralo temu slediti?

Ta sektor je v zelo težkem položaju, ker v večini evropskih držav to ni priznan poklic. In če poklic ni priznan, tudi ne more biti reguliran. Delavci so nekvalificirani in brez vsakih pravic. V nekaterih državah obstaja zakonsko določilo, da morajo ti delavci prejemati vsaj minimalno plačo in da imajo pravico do letnega dopusta, do pravega dopusta, ki traja 20 dni, tako kot preostali zaposleni. To so njihove pravice. A mimo tega ne obstajajo nikakršne regulative. Naš namen je bil, da bi s tem poročilom namenili več pozornosti vprašanjem in težavam, s katerimi se spopadajo ti delavci, ki pomagajo v gospodinjstvih, tako da bi se zakonsko uredila njihovo delo in njihove delavske pravice. Sem sodijo različni profili delavcev, med drugim številne emigrantke, pogosto so prisiljeni takšna dela sprejemati študentje, ki morajo imeti tudi pravico do nadaljevanja študija, dijaki in dijakinje. Tu so tudi številne ženske, ki bi želele imeti otroke in družino. Zadali smo si nalogo stvari urediti tako, da bodo vsi ti ljudje imeli dostojno življenje. Zdaj čakamo na Komisijo, kdaj se bo odločila naše besedilo sprejeti kot evropski zakon. Mimo tega pa so nas nekatere evropske države že zaprosile za naš predlog in ga poskušajo uveljaviti v okviru lastne zakonodaje.

Kostadinka Kuneva je svojim volivcem obljubila, da bo njihov glas v zapletenem, hladnem svetu evropske politike. Državljani Evrope se čutijo odtujene od Evropskega parlamenta, evropskih politikov in evropske politike. Ali gospa Kuneva meni, da je to problem, s katerim bi se morali resno ukvarjati? Če bi unija s polno paro delala v korist svojih državljank in državljanov, bi s tem presegla tudi globok prepad med evropsko politiko in ljudmi …

Zares skušam biti glas državljanov v Evropi in Grčiji, najprej v Grčiji, in sem prenašati probleme, ki težijo ljudi. V veliko pomoč pa nam bi bilo, če bi tudi mediji skušali bolje predstavljati delo, ki ga opravljamo v Evropskem parlamentu. Zdi se mi, da zato, ker se mediji ne zavedajo povsem dobro dela in odgovornosti, ki jo ima Evropski parlament do evropske družbe, evropski državljani ne kažejo dovolj velikega zanimanja, ne udeležujejo se dogodkov in razprav, ne raziskujejo preveč, ne sodelujejo veliko z nami. Zdimo se jim nekako daleč. Bolj se udeležujejo dejavnosti poslancev v svojih domačih deželah kot naših. Ta zavest se mora spremeniti. Zavedati se morajo, da od 70 do 80 odstotkov evropske zakonodaje nastane tukaj. In morda je res, da se v državah članicah ne bo uveljavila takoj zdaj, toda uveljavila se bo v treh ali petih letih, in takrat se bodo spopadli s težavo. Kadar torej evropski poslanci pozivamo državljane, naj z nami sodelujejo, naj nam pošiljajo predloge, naj se z nami pogovarjajo o konkretnih temah, je dobro, da so dejavni in z nami sodelujejo. To ni težava le na jugu. Vsa Evropa, vsi evropski poslanci imajo isti problem.

V Evropskem parlamentu je grška poslanka Kostadinka Kuneva že večkrat opozorila na protislovno vlogo Evropske komisije v trojki, ki jo sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Prepričana je namreč, da Evropska komisija kot sestavni del trojke pri uveljavljanju ukrepov ne spoštuje temeljnih vrednot Evropske unije. Kuneva tudi poudarja, da trojka za Grčijo ni bila rešitev, temveč katastrofa ...

Prva stvar, ki jo mora Evropa storiti v zvezi z Grčijo, je preučiti njen dolg. Kajti kot pravijo raziskovalci in strokovnjaki, je en del grškega dolga nerealen, o drugem delu, o dejanskem dolgu, ki bo ostal, pa je treba ugotoviti, koliko ga je Grčija sposobna odplačevati. Stara vlada je v nekem smislu naredila številne »usluge« francoskim in nemškim bankam, grškemu ljudstvu je bilo naloženo breme plačevanja za tuje napake in dolgove, in tako smo se znašli v položaju, ko pritiskajo na nas, ko spreminjamo zakonodajo, ko pravijo, da smo mi odgovorni za položaj, v katerem se je znašla Grčija. Seveda smo krivi tudi mi, kajti če bi se državljani prej odzvali, danes ne bi imeli teh dolgov. Vendar pa so se Grčije lotili tako, da se ne bi razkrilo problema severnih držav, temveč samo južnih. To so skušali napraviti.

Si bo Grčija, čudovita dežela, zibelka evropske demokracije, po tej hudi krizi še lahko opomogla?

Na srečo vseh nas grško ljudstvo še ni postalo apatično, med ljudmi obstaja visoka stopnja solidarnosti in verjamem, da se bodo postavili na noge. Če jim to uspe, bo Grčija postala velik zgled tudi za druge evropske države.

Evropska poslanka Kostadinka Kuneva naslovi na Evropsko komisijo veliko vprašanj. Je zadovoljna z njihovimi odgovori, odzivi?

Izredno dobro obvladajo posebno tehniko, da namreč govorijo in pri tem nič ne povedo.

Begunci v Grčiji, begunci v Evropi ... Države članice se dogovarjajo s figo v žepu, celo selitve beguncev ne potekajo po načrtu. Tudi Slovenija ni povsem uresničila svojih zavez, nekatere države pa sploh ne sodelujejo v teh skupnih projektih ...

Nekatere evropske države še niso zgradile potrebne infrastrukture. To je problem. To je Portugalska, to je, kot pravite, Slovenija, te države še niso prevzele svojega deleža beguncev. Tu sta še Bolgarija in Romunija, vse te vzhodnoevropske države niso imele ustrezne infrastrukture za sprejem beguncev, kar morajo v prihodnosti urediti. Tudi Grčija je bila v zaostanku, vendar je bila v zadnjih dveh letih prisiljena podvizati se in pripraviti vse potrebno. Nastanitev je bila najprej začasna, zdaj pa ima vzpostavljene begunske centre. Kajti Grčija, Italija in Španija so bile dežele, ki so sprejemale vse begunce, prek njih so potovali, zato so nujno morale imeti potrebno infrastrukturo. Mislim, da bodo vse države pripravile, kar morajo, če jim bomo ponudili pomoč. Če se bomo dogovorili za razumno in sprejemljivo delitev, jo bodo na koncu sprejele. Saj ne gre za prvi tak primer v človeški zgodovini. Še pred nedavnim smo imeli Grke, ki se pribežali iz Male Azije, imeli smo Armence, ki so bežali iz Turčije in smo jim morali zaradi vojne s Turčijo pomagati, da so se nastanili. Sama sem doživela, ko so v naše vasi in mesta prihajali Armenci, imeli smo nove učence in nove sosede. To se dogaja. Zdaj nihče več ne loči med Armencem in domačinom. Vsi smo enaki ljudje, med nami ni razlik.

Kostadinka Kuneva pozorno in z zaskrbljenostjo spremlja razmere na Madžarskem (demokracija, mediji, šolstvo …).

Mislim, da morajo biti državljani Madžarske dejavnejši. Poznam veliko Madžarov in mislim, da to niso ljudje, ki ne bi imeli mnenja o celotni zadevi. Morajo pa se povezati in se boriti za svoje pravice. Kajti v tem primeru en predstavnik oblasti samovoljno izraža stališča v imenu celotne države, kar je narobe. Ta država ima državljane in ta država mora državljanom pomagati, da bodo lahko živeli, delali in se izobraževali. Sami se morajo odločati o tem, kako naj bo urejena njihova dežela.

Veliko nesprejemljivega, sovražnega govora je tudi v evropskem političnem prostoru. Kuneva je v Evropskem parlamentu izpostavila neprimerno izjavo nizozemskega finančnega ministra Dijsselbloema, ki je, ko je govoril o državah južne Evrope, ki računajo na pomoč razvitejših evropskih držav, dejal, da ne moreš zapraviti denarja za ženske in pijačo, potem pa prositi za pomoč. Najbolj pa so seveda odmevale nesprejemljive opazke, ki jih je izrekel poljski evroposlanec Janusz Korwin-Mikke o ženskah. Ali ni žalostno, da človek, ki na tak način razmišlja o ženskah, sedi v Evropskem parlamentu?

Ljudje imamo problem. Nimamo še prave zavesti o tem, kaj smo. Kaj pomeni biti človek in kdo je človek ob tebi. Ko bo človek sposoben doumeti, da ni nikakršne razlike med moškim in žensko, med starcem in otrokom ali med različnimi rasami, da razlike torej ni, tedaj se bo tudi drugače izražal. To je seveda povezano s posameznikovo osebno kulturo. Še bolj pa je povezano s pomanjkanjem moči, da bi presegel svoj egoizem. Zelo uspešno je izgradil svoj ego, nikakršne moči pa nima, da bi izgradil modrega človeka … In to so posledice.

Na trgu dela imajo delodajalci, lastniki vse večjo moč, delavci, zaposleni, pa vse manj pravic. Kaj bi bilo treba narediti, da bi bile razmere za delavce boljše?

Problem je v tem, da imajo prednost delodajalci. Dopušča se, da oni odločajo, kakšna bo naša družba, ves čas se poudarja pomen delodajalca, trga in trgovanja, zato da se ne bi pokazalo, kako pomembno je sodelovanje navadnega človeka in delavca. To ni prav. Pustiti jim moramo povedati, kar mislijo. Zdaj poteka razprava o stebru socialnih pravic, govorijo pa o minimalnih pravicah. Toda za katere minimalne pravice gre, iz katere zakonodaje? Bolgarske ali danske? Obstajajo namreč velike razlike v tem, kako posamezne države razumejo minimalni standard. Tu se moramo boriti. Osvojiti moramo miselnost, ki je za institucijo evropskega parlamenta že značilna, da namreč mora obstajati solidarnost, prizadevati si moramo za boljše življenjske pogoje v Evropi. Poleg razprave o stebru socialnih pravic nas čakajo številna druga vprašanja, ki jih moramo rešiti. Bojujemo se s poskusom Komisije, ki želi uveljaviti prožne oblike dela in delo s skrajšanim delovnim časom, da bi ženske namesto podaljšanega porodniškega dopusta delale s skrajšanim delovnim časom do otrokovih 12 ali 14 let (ne vem natančno, koliko). To je zelo slabo in bi pomenilo, da bi mati imela manj možnosti za pokojnino in za to, da bi se posvetila otroku v prvih letih njegovega življenja. Naš predlog je, naj se podajša porodniški dopust in naj se omeji delo s skrajšanim delovnim časom, toda delodajalci ves čas skušajo povečati obseg zadnjega. Pred nedavnim smo bili v Nemčiji, kjer je delo s skrajšanim delovnim časom že doseglo 57 odstotkov. In tudi tam že lahko opazimo revščino, kar je zgovoren primer. Banke in podjetja so zelo bogata, ljudstvo pa zelo revno.

Kako pomembni so danes sindikati v prizadevanjih za boljši položaj zaposlenih? Vemo, da imajo sindikati problem s članstvom, sploh mladi, ki so na trgu dela najbolj ranljivi, se ne vključujejo v sindikalne organizacije ...

Mislim, da bi morali sindikati v družbi odigrati pomembnejšo vlogo. Skuša se jih potisniti ob stran. V številnih evropskih državah so jim nekako pristrigli peruti. Velik del evropske populacije v sindikate nima več zaupanja. Mladi se ne vključujejo v sindikalna gibanja, ker ne vedo, kaj je sindikat, kaj je sindikalno gibanje in kako si v življenju lahko z njimi pomagajo. Zelo pomembno bi bilo, da bi se te vsebine vključile v izobraževanje, v šole, da bi si mladi tedaj, ko končajo šolanje, lahko rekli, soočen sem s takšno družbo, nahajam se na tej točki, pomoč lahko najdem na tem ali onem kraju in ne bojim se vstopiti v življenje.

Tudi v Sloveniji imajo čistilke podobne probleme kot jih je poslanka Kuneva doživljala pred desetimi leti v Grčiji: plače, ki ne zagotavljajo preživetja, nekateri delodajalci jim ne plačujejo prispevkov, nadur, s podobnimi težavami se srečujejo tudi drugi delavci, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci ... Kaj lahko storijo delavci, ki nimajo denarja za drage odvetnike …

Prvič, ne smemo čakati na trenutek, ko se bomo znašli na sodišču in potrebovali odvetnike. Delavci se vsekakor morajo povezovati, govoriti o svojih težavah, zavedati se morajo, da niso sami, da imajo tudi drugi zaposleni enake težave, morajo se povezovati in pametno ukrepati. V Grčiji je zelo dobro to, da kljub pritiskom, omejitvam in grožnjam, naj se ne odpirajo novi sindikati, obstaja solidarnost drugih sindikatov, ki že obstajajo in delujejo v drugih sektorjih. Tako delavci počasi dobivajo občutek, da je družba z njimi solidarna, dobijo moč in se tudi sami sindikalno organizirajo ter sodelujejo s sindikati iz drugih sektorjev in drugih dežel. Ko sem delala kot čistilka, mi je veliko pomenilo, da sem vedela, kaj doživljajo čistilke v drugih deželah, da sem vedela, kako naj razmišljam in kako naj se organiziram. Zato moramo ljudi ozaveščati, oni pa se ne smejo bati. Ne smejo se bati, da bodo ostali brez zaposlitve in se znašli v brezizhodnem položaju. Zavedati se morajo, da niso sami, da so v njihovi bližini tudi drugi ljudje z enakimi težavami in da so med nami tudi takšni, ki jim bodo v oporo in pomoč. Kajti v tem življenju ni nič zanesljivo. Politika dandanes pravi, da bi se moral posameznik v svojem življenju najmanj trikrat prekvalificirati, da bi lahko delal celo življenje. Tudi tega se je treba zavedati.

Ko so gospo Kunevo vprašali, česa se spomni o večeru, ko so jo napadli s kislino, je dejala, da so ji v spominu ostale tresoče roke napadalca, kar naj bi odražalo njegov strah zaradi grozljivega dejanja, ki, tako upa, je bil tudi zanj lekcija. Presenetilo me je, ker v njenih besedah, ko govori o teh kriminalcih, ni čutiti jeze. Rekla mi je, da mati tistega fanta ni rodila zato, da bi postal morilec ...

Kot mati sem prepričana, da če v naši družbi ne bi nihče nikoli kradel, se to ne bi ves čas ponavljalo. Če ne bi obstajal zgled za morilce, ne bi bilo dandanes morilcev. Če v preteklosti ne bi bilo tatov, jih ne bi bilo niti danes. Zelo pomembni so zgledi, ki jih dajemo v tem življenju našim otrokom in prihodnjim rodovom. Ker vem, da je tako, sem ob pogledu na fanta, ki se je tresel, doumela, da so ga v dejanje prisilili. Zaradi prisile je storil, kar je, ni ravnal iz veselja. Kaj človeka danes privede do takšnega dejanja? Tega ne narediš zlahka.

Kostadinka (Konstantina) Kuneva na koncu sporoča vsem ženskam:

Kjerkoli ste, ne prenehajte se bojevati za svoje pravice!


17.02.2023

Marko Jaklič: Dostopnost v zdravstvu je javni interes

Dr. Marko Jaklič, Redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sedaj član Strateškega sveta vlade za zdravstvo pravi, da moramo najprej dobro premisliti, kaj je javni interes v zdravstvu, saj populizem, ki ga je vse več, prispeva le k razgradnji sistema.


12.02.2023

Fotograf Matjaž Krivic

Matjaž Krivic je bil najprej popotnik. Da hoče postati fotograf, se je odločil na enoletnem popotovanju po Tibetu. Pretekli teden je zaradi nedavno osvojene nagrade Popotniški fotograf 2022 postal tudi Ime tedna na Valu202. Trenutno se sicer mudi na Sokotri v Jemnu, kmalu pa bo zgodbo o nosoroginjah (skupaj z Majo Prijatelj Videmšek in Boštjanom Videmškom) nadaljeval v Namibiji. A bolj kot doma je prisoten v tujini. Fizično, ker vsaj polovico leta preživi na službenih terenih. Pa tudi v prenesenem pomenu, saj fotozgodbe objavlja praktično v vseh svetovnih medijih. Z njim se je v Boliviji, konec lanskega leta pogovarjala Maja Ava Žiberna. Tam zato, ker je bil Matjaž Krivic umetniški vodja prvega mednarodnega fotofestivala v Boliviji, ki sta ga zakrivila s tam živečo slovensko slikarko Ejti Štih.


05.02.2023

Dušan Hauptman: Nisem bil strašno talentiran igralec, vse sem dosegel z delom in s trmo

V dresu Olimpije je kar 16 let rešetal mrežice tekmecev.


29.01.2023

Mikuláš Peksa: Tu smo, da bi osvežili našo demokracijo

O znanstvenikih in znanstvenih principih v politiki, vlogi Piratov v Evropskem in nacionalnih parlamentih, čeških in slovenskih Piratih ter vojni v Ukrajini.


21.01.2023

Eva Pogačar: Ne veste, kako zelo imam rada življenje!

Rdeča nit kariere doktorice Eve Pogačar, pravzaprav njenega življena nasploh, je prva pomoč. Zadnja leta vodi Strokovni center za prvo pomoč pri Rdečem križu, v jeseniški bolnišnici pa opravlja službo anesteziologinje. Že leta si prizadeva, da bi prva pomoč postala del učnega procesa v osnovni šoli. Sama pa je veščine enega od najdragocenejših in najplemenitejših dejanj, ki ga lahko nudimo pomoči potrebnim, vpeljala v proces usposabljanja gorskih reševalcev, kar je dolga leta tudi sama. Več kot 20 let je bila del posadke Helikopterske nujne medicinske pomoči, enkrat se je nepričakovano znašla tudi na drugi strani – kot ponesrečenka.


15.01.2023

Natalija Spark: Družba veliko lažje kot gluhoto sprejema druge invalidnosti

Natalija Spark, andragoginja, pedagoginja, psihoterapevtka in tolmačka slovenskega znakovnega jezika, se je rodila gluhim staršem. Zaradi tega je v otroštvu doživela tudi veliko težkih in bolečih trenutkov. "Kdo ste vi, ki govorite, da iz mene nič ne bo," si je mislila. In zmagala!


01.01.2023

Jurij Zrnec: Prepričljiv igralec mora kopati tudi po neprijetnih sferah svoje biti

Igralec, režiser, scenarist, imitator, satirik, plesalec in malo tudi glasbenik. Vsestranski ustvarjalec. Nedavni dobitnik Severjeve nagrade za vlogo v Velikem diktatorju. Spregovori o tem, kako je na silvestrovo biti na odru, zakaj so drame, v katerih trenutno nastopa, še vedno tako zelo aktualne. Zakaj se ničesar ne naučimo iz zgodovine? Zakaj je satira dvorezen meč? Jurij Zrnec pravi, da ga sicer vsa pozornost navdaja z rahlo anksioznostjo. Nima težav pozdraviti in stisniti roke, se pa včasih težko sprehodi čez Ljubljano. Trenutno tudi nastopa v priljubljeni seriji Ja, chef!, v vlogi kuharja Ljubomirja Bohinca. Ampak Jurij Zrnec poudarja: “Ne biti kot Ljubo!” V pogovoru spregovori tudi o tem, zakaj ne bo napisal knjige o pretekem težkem življenjskem obdobju, kako se spominja velikega prijatelja Jerneja Šugmana in zakaj naj bo vsak dan božič, novo leto in rojstni dan. Pa o tem, kako si pogreje sarmo. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.


25.12.2022

Silva Čušin in Janez Škof: Na odru se samo pogledava in veva vse, kaj hočeva

Nedeljska gosta sta gledališki in filmski tandem Silva Čušin in Janez Škof. Letošnje leto jima je prineslo kup zanimivih skupnih vlog. V svoji matični hiši, ljubljanski Drami, nastopata v dveh gledaliških predstavah: na velikem odru v krstni uprizoritvi Kako je padlo drevo, mlade slovenske avtorice Katarine Morano, na malem odru pa v igri Otroci, angleške dramatičarke Lucy Kirkwood. Skupaj nastopata tudi v filmu Šterkijada, kjer igrata očeta in mamo režiserju in scenaristu Igorju Šterku. S Silvo Čušin in Janezom Škofom se je na velikem odru SNG Drama pogovarjala Nina Zagoričnik.


18.12.2022

Anita Ogulin: Kako naj se navadiš na to, da otrok noče več živeti?

Tudi z neutrudnim odpiranjem oči javnosti in odločevalcem, da je revščina povsod med nami, da predvsem otroke močno zaznamuje in usodno razslojuje, je Anita Ogulin postala najbolj prepoznavna borka za pomoč otrokom iz finančno najšibkejših družin pri nas. V več kot 60 letih vselej prostovoljnega, nikoli plačanega humanitarnega dela je družbi podarila številne programe pomoči, soustvarila otroški parlament, bila pobudnica in soustanoviteljica kriznega centra za otroke Palčica, trdna opora neštetim otrokom v najhujših stiskah in mentorica ter zgled rodovom vzgojiteljev, prostovoljcev in humanitarnih delavcev, ki zdaj tudi poklicno prevzemajo njena bremena skrbi za druge. Čez nekaj dni bo naziv Ime leta na Valu 202 predala novemu izbrancu ali izbranki, sama pa se bo kljub bolezni še naprej razdajala drugim, predvsem otrokom.


11.12.2022

Jasmina Cibic: Vse, kar naredimo, je politično

Jasmina Cibic je slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Kot videastka in filmska režiserka pooseblja nove umetniške prakse, hkrati pa je tudi širše družbeno angažirana. Zanimajo jo odnosi med kulturo in politično močjo, v zadnjem času raziskuje umetnost neuvrščenih držav. Spomin in zgodbe polpreteklosti na novo interpretira in prevaja v sedanjost.


02.12.2022

Elza Budau: Ko nič ne pišem, najbrž nisem dovolj nesrečna

"Rada plešem. Rada ljubim. Rada imam življenje." To je v svojem romanu Ljubezen v F-molu napisala Elza Budau, pisateljica, pesnica, avtorica besedil številnih zimzelenih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija pripravljala izjemne oddaje. Nedeljska gostja, ki jo je pred radijski mikrofon povabila Tatjana Pirc, zmore z besedami in domišljijo turoben zimski dan spremeniti v poletno noč … Foto: Vjekoslav Mikez


27.11.2022

Primož Roglič: Vsepovsod gre lahko dobro, vsepovsod pa gre lahko tudi slabo

Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič ni znan po dolgih intervjujih. Kar ima povedati, raje pove na dirkah na kolesu. Vseeno si je ob okrevanju po operaciji rame vzel nekaj več minut za pogovor, ki smo ga že dolgo načrtovali. Ob nedeljah nas običajno razveseljuje na dirkah, tokrat je nedeljski gost. V pogovoru z Igorjem Tomincem je povedal, kakšne rezultate bi moral dosegati v smučarskih skokih, da se kolesarska zgodba sploh nikoli ne bi zgodila. Kako se bo ‘spoprijel’ z letošnjim zmagovalcem Toura Jonasom Vingegaardom za kapetansko vlogo v moštvu Jumbo Visma. Kaj razmišlja, ko padci vedno znova ustavljajo njegovo zmagovito pot, in kako blizu slovesu je bil, ko je letos doživel bridko razočaranje na Vuelti. Pa poleg padcev seveda tudi o vzponih v njegovi karieri, denimo o zakulisju dogajanja na poti do zlate olimpijske medalje.


20.11.2022

Katja Zabukovec Kerin: Reagirati na področju nasilja je pogumno dejanje

Z društvom, ki ga je ustanovila in mu predseduje, Katja Zabukovec Kerin dobrih 25 let glasno opozarja na problem nasilja in na to, da tisoče žrtev, pretežno žensk in otrok, nenehno zadeva ob zidove družbene tolerance nasilja, brezbrižnosti in okorelega sistema. Ob tem se vse bolj kažejo posledice epidemičnih ukrepov: povečano nasilje in letos že 12 poskusov umora ter pet smrtnih žrtev partnerskega nasilja, kar je skoraj podvojeno število siceršnjega povprečja. Pred skorajšnjim dnevom boja proti nasilju nad ženskami se z Jano Vidic pogovarjata tudi o tem, kako delo z žrtvami vpliva na tiste, ki jim pomagajo, da se dvignejo iz dna. In takih je veliko.


13.11.2022

Boris Čibej: Produkcija v medijih se je povečala, časa za preučevanje pa je vedno manj

Boris Čibej se je iz svetovnih prestolnic preselil v malo domačo vasico na Goričkem - v Domanjševce. Dolgoletni dopisnik iz Moskve in Washingtona se s pomočjo novih tehnologij in starih poznanstev, pa tudi vse bolj izmuzljivih modernih virov informacij, tudi pri poročanju na daljavo počuti kot riba v vodi. Včasih Idrijčanu pri tem pomagajo celo novi prekmurski sosedje. O medijih, virih, kmetovanju in fičku, ki mu je za rojstni dan privoščil prav posebno darilo.


06.11.2022

Dušan Klenovšek

Dušan Klenovšek je tenkočutni opazovalec narave, ki pozna vsak okljuk Spodnje Save, ki rešuje nesrečno poškodovane sove in vidre, bedi nad populacijo encijanov na posavskih vršacih in z naravo plete prav poseben odnos. Biolog, ki okoljevarstvu posveča življenje in v prostem času ustavlja elektrarne, bo tokratni nedeljski gost na Valu 202. A intervju bo malo drugačen, osvobojen studijskih sten. Posneli smo ga namreč nekje med Savo in posavskim Svetim Lovrencem, tako da se je zraven kot tretji sogovornik prikradla še narava.


30.10.2022

Dušan Vesić: Imeli smo občutek, da so vsi iz Slovenije nori

Dušan Vesić je srbski zgodovinar, režiser in publicist, sopotnik punkovske in novovalovske scene iz osemdesetih let. Od blizu je s kulturnega in glasbenega vidika spremljal, kako je razpadala Jugoslavija. Kako so se gradile in rušile generacije mladih, z njimi pa tudi sistem. Države. Upanje. Govori tudi o drogi in aidsu, o različnih vidikih omejitev in svobode. Posnel je dokumentarec o kultni beograjski skupini Ekatarina Velika in napisal biografijo o njeni klaviaturistki Margiti Stefanović - Magi. Še vedno trdi, da so bili Pankrti ena izmed ključnih gonil sprememb v jugoslovanski družbi, ceni Marka Breclja, Petra Lovšina, Zorana Predina … Gorana Bregovića po vplivu primerja celo s Titom. Tudi o tem, zakaj rokenrol ni več privlačen in kritičen, kakšno je danes dojemanje svobode, kje so se izgubili mladi, zakaj praktično ni več protivojnih gibanj in koncertov.


23.10.2022

Gojko Zalokar: Ljubljančani so prireditev vzeli za svojo.

Na cilju 26. Ljubljanskega maratona je bil tudi današnji nedeljskji gost, oče največje slovenske športno-rekreativne prireditve, Gojko Zalokar. Je športni zanesenjak, vizionar, človek, ki je s svojo ekipo na ljubljanske ulice zvabil tisoče Slovencev. Z njim je Boštjan Reberšak govoril o tekaških smernicah v svetu in Sloveniji, smernicah tekmovalnega maratona in pripetljajih, ki so spremljali prireditev od začetkov s 673 tekači do rekordne več kot 16-tisoč glave množice.


16.10.2022

Nina Pejič: Ne čakajmo na spremembo, ker nimamo časa za to

Nedeljska gostja Vala 202 je mlada raziskovalka in podjetnica Nina Pejič. Skorajšnja doktorica mednarodnih odnosov se ukvarja tudi z vzponom Kitajske, pravi, da jo nasploh privlači razumevanje tujega. Kot soustanoviteljica Inštituta za preučevanje enakosti spolov razmišlja o nujnih spremembah tradicionalnih spolnih vlog.


09.10.2022

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec: Nikoli nismo bili medicinska provinca

Ena največjih poznavalk zgodovine medicine v Sloveniji prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec se je raziskovanju in poučevanju zapisala po tem, ko ni dobila specializacije iz interne medicine. V svoji karieri je napisala že več kot 60 knjig, pri njej pa je neizbrisno sled pustila mariborska kirurginja Zora Janžekovič - sama jo celo označi za največjo zvezdo ženske medicine v Sloveniji. V pogovoru med drugim spregovori o letošnji Nobelovi nagradi za medicino, napovedani stavki zdravnikov, o patriarhalnem svetu, v katerem ženska - tudi v medicini - težko pride do položaja, o pogledu na zgodovinske dosežke na področju reproduktivnih pravic žensk in o vnetih kitah na rokah zaradi dolgournega tipkanja v želji, da bi v medicini pustila svoj pečat.


07.10.2022

Iz arhiva: Jure Robežnik, 1933–2022

Umrl je velikan zlate dobe slovenske popevke


Stran 4 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov