Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
852 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
Tik preden se mu izteče mandat sedanjega Ježkovega nagrajenca, smo pred mikrofon povabili Marka Breclja. Legendarni glasbenik, mladinski animator, performer, politični aktivist in mehki terorist nas je potem povabil v prostore koprskega Društva prijateljev zmernega napredka. Nastalo je nekaj drugačnega, kot je lahko načrtno in nenačrtno drugačen samo on.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Filozof dr. Vasja Badalič je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, aktiven je tudi kot novinar. Desetkrat je že obiskal Afganistan, kjer raziskuje učinke vojne na civilno prebivalstvo. V Pakistanu je doživel bombni napad, raziskoval je tudi v Iraku, Iranu, Siriji in Libanonu. V intervjuju tudi o razseljenih, napadih z droni, nezakonitih zapiranjih, civilnih žrtvah …
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Mitja Velikonja je profesor na Katedri za kulturologinjo Fakultete za družbene vede, ki je izbruh pandemije doživel v Združenih državah Amerike, kjer je predaval na univerzi Yale. Kot preučevalec sodobne kulture družbe noče ležati v svoji coni ugodja, ampak je prepričan, da si je treba izbrati angažma, s katerim je mogoče doseči neko spremembo. Je raziskovalec političnih ideologij, subkultur, kolektivnega spomina in postsocialistične nostalgije, ki ima v svoji zbirki več tisoč grafitov iz različnih delov sveta. Z Nedeljskim gostom Mitjo Velikonja se je pogovarjal Gorazd Rečnik, tudi o zgodovini slovenskega nacionalizma in avtohtonem antifašizmu, predstavil pa je še kulturološko analizo fenomena hipsterjev.
Prvi mož Nove Ljubljanske banke in predsednik nadzornikov Združenja bank Blaž Brodnjak je bankir, znan po odločnih stališčih do aktualnih vprašanj tako v bančništvu kot gospodarstvu. Bančništvo si razlaga kot upravljanje s tveganji, pri katerem je potrebno biti racionalen in profesionalen. Današnje poslovanje bank umešča v obdobje denarne politike, ki je zgodovinsko povsem neobičajno, celo neizkušeno. Zdi se mu povsem neintuitivno in nepričakovano, da bi človek preposto ponotranjil, da če ta nekomu posodi denar za obdobje desetih let, za to tudi plača. Kritičen je tudi do načina deljenja kreditov, kajti zanj je osnova bančništva posojanje denarja. V pogovoru pa je tokrat razkril tudi zasebno plat, ki še zdaleč ni zgolj konzervativna, ampak v nekaterih pogledih precej liberalna, sploh za bankirja.
Tomaž Kavčič, kuharski mojster, z dolgim seznamom nagrad kulinaričnih vodnikov, organizacij, združenj, zadnja v vrsti je Michelinova zvezdica.
Nedeljski gost je Miha Mlakar, ki uspešno združuje šport in znanost. Mlakar je kapetan slovenske teniške reprezentance in doktor znanost. Zaposlen je na inštitutu Jožef Štefan, kjer se prednostno ukvarja z umetno inteligenco. V pogovoru lahko slišite, kako se umetna inteligenca uporablja v praktične namene, denimo v zdravstvu, v pomoč bolnikom z demenco ali s srčnim popuščanje. Svoje znanje na tem področju uporablja tudi v tenisu, kjer sodeluje z nekaterimi najboljšimi igralci na svetu. Z Miho Mlakarjem se je pogovarjal Luka Petrič.
Kot otrok si je želel postati advokat, a tak, ki bo branil le pravične stvari. Pozneje je postal filozof in teolog, ki del leta kot predavatelj preživi v Franciji, ob tem pa je v zadnjih desetletjih pomembno zaznamoval tudi mirovna pogajanja mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Profesor Edvard Kovač je prepričan, da nas koronadoba na svojstven način uči oddaljene bližine, pa tudi da Slovencem, ki smo kot narod tradicionalno nagnjeni k pravdanju, manjka malo francoske odprtosti in svobode duha. O tem, da nihče nima monopola trpljenja in da bi se morali znati malenkostim včasih preprosto zgolj nasmehniti, se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Nedeljska gostja je virtuozinja na violini Lana Trotovšek, ki že 16 let živi in ustvarja v Londonu. Po končanem študiju v Salzburgu, Ljubljani in Londonu je leta 2012 debitirala z orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva. Od takrat nastopa s številnimi svetovnimi orkestri, gostuje s solističnimi koncerti na prestižnih glasbenih odrih in festivalih. Več let je bila članica klavirskega tria Greenwich, skupaj s čelistom Stjepanom Hauserjem (nekoč član 2Cellos) in pianistko Joko Misumi. Danes poučuje na londonskem konservatoriju za glasbo in balet Trinity Laban ter snema za radio BBC. Lana Trotovšek igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Z njo se je pogovarjala Nina Zagoričnik. Foto: lanaviolin.com
Tokratni Nedeljski gost je priklenjen na invalidski voziček že skoraj vse svoje življenje. Čeprav se otroci s spinalno mišičino atrofijo pogosto šolajo v specializiranih zavodih, se je Blaž Urbanč odločil obiskovati redno šolo, obiskoval je Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, zdaj pa na FDV študira sociologijo. Razvejana mreža prijateljev angažiranemu mladeniču omogoča, da živi polno življenje, ima se za aktivnega državljana, med drugim zastopa interese distrofikov v programskem odboru za problematiko invalidskih vsebin na RTV Slovenija. Tako o terminologiji kot stereotipih o invalidih in ostalih izzivih ljudi s posebnimi potrebami, pa vsebinah za ranljive skupine ljudi v medijih in odraščanju na invalidskem vozičku se je pogovarjal z Miho Švaljem.
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma s svojim celovečernim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov triumfiral z enajstimi nagradami vesna. Je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na goriškem in avtor knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami. Trenutno je štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom "Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci po zimi".
Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu.
Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.
Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: »Iz vaše Sandre pa nič ne bo.« Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška. Z dr. Aleksandro Berberih Slana, direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se Tatjana Pirc v Scherbaumovi vili pogovarja o zgodovini, muzeju, vojnah, miru, ljubezni, humorju, prihodnosti, prestolonasledniku …
Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.
Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh. ”Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo," je med drugim povedala Tatjani Pirc.
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
Romana Epih je ravnateljica vrtca Medvode, ki ga obiskuje več kot 700 otrok. Vzgoji in vodenju je posvetila vso svojo kariero, od novembra 2018 vodi Združenje ravnateljev vrtcev Slovenije, dejavna je v Šoli za ravnatelje in v mednarodnih projektih.
Radio Študent, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom: le nekaj postaj, kjer je Uršula Cetinski pustila svoj pečat. V slovensko kulturno krajino je vstopila v sredini 80. let, tesno povezana z gledališčem. Tudi na čelu največje kulturne hiše pri nas, ki jo vodi že drugi mandat, umetniški svet povezuje s poslovnim in ustvarja razmere za nastanek različnih umetniških vsebin.
Neveljaven email naslov