Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
850 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.
Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.
“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.
Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.
Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.
Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.
Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.
Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.
Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.
Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.
Nedeljski gost Renato Baretić je v Sloveniji verjetno najbolj znan po svojem najuspešnejšem romanu Osmi poverjenik. Zanj je na Hrvaškem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade in velja tudi za roman tistega desetletja, ko je izšel. Pisatelj, pesnik, scenarist in sestavljalec kvizov govori o življenju v Splitu, pomenu novinarstva danes in o tem, kam je zašla hrvaška družba. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Športni psihologi niso vedeževalci in nimajo čarobne paličice, njihovo delo z vrhunskimi športniki je lahko uspešno le z dolgotrajni delom. Tega se slovenski športniki vse bolj zavedajo, čeprav je v naši kulturi še vedno prisotno tudi razmišljanje, da mora svoje težave vsak rešiti sam. Nedeljska gostja je dr. Tanja Kajtna, predsednica sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije, predava na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in sodeluje s številnimi slovenskimi šampioni, tudi z Ilko Štuhec. Z njo se je pogovarjal Aleš Smrekar.
Kdo bi lahko na sodišču bolj pravično razsodil: človek ali robot? Pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, še vedno daje prednost človeški presoji, prepričan je, da moramo več vlagati v ljudi kot pa v tehnologijo: “Mnogi v tehnologiji vidijo rešitev za prav vsako težavo, a tehnologija ne bo rešila družbenih problemov, prej le še bolj poglablja družbeno neenakost.” Slovenska vlada napoveduje, da bo po žičnati ograji zdaj mejo skušala nadzorovati in varovati še z droni: “Z droni bomo dokazali, da znamo varovati mejo. Gre prej za performans za javnost, kot učinkovito varovanje. Podobno je z žično ograjo, prej gre zato, da se izve, da ima neka država ograjo, kot pa za resnično učinkovitost. Gre za teater varnosti.” O teatru varnosti in nadzora, kako demokracijo nadomešča vladavina algoritmov, zakaj si na Norveškem skorajda že sumljiv, če plačuješ z gotovino in o družabnih omrežjih, ki so razkrila neprijetne plati slovenske družbe: “Twitter je nastavil ogledalo družbene realnosti v Sloveniji, razkril je neprijetne plati družbe. Nisem verjel, da pri nas obstaja toliko zanikovalcev znanstveno povsem jasnih zadev, na primer cepljenja ali globalnega segrevanja.” Avtor: Luka Hvalc
Janez Drvarič je že pol stoletja dejaven v slovenski in jugoslovanski košarki. Kot član strokovnega štaba jugoslovanske reprezentance je osvojil 14 kolajn na prvenstvih in olimpijskih igrah. Pred kratkim je praznoval 70 let, vendar še vedno ostaja pri trenerskem delu. Treniral je številne rodove vrhunskih košarkarjev: “S svojimi izkušnjami lahko mladega fanta ocenim, ali bo vrhunski košarkar. Vendar le njegove košarkarske sposobnosti. Ne morem pa vedeti, kakšna je mentaliteta tega fanta. Koliko se je pripravljen podrediti košarki.” Janez Drvarič je vodil slovensko reprezentanco, Olimpijo in Cibono, bil nepogrešljivi član strokovnega štaba briljantne jugoslovanske reprezentance. Učil je nešteto mladih košarkarjev in takoj prepozna, kdo izmed mladeničev bo vrhunski košarkar. Bil je tudi trener legendarnega Dražena Petrovića: “Dražen Petrović je na treningu zadeval tudi prek 100 prostih metov zapored in prek 50 trojk. Proste mete je pogosto treniral z zaprtimi očmi.” Kot enega največjih talentov izpostavi Petra Vilfana: “Peter Vilfan je v Čačku na mladinskem prvenstvu tako navduševal, da so ga gledalci naložili na fotelj in ga nesli do hotela ter vzklikali: Pero majstore!” Bil je tudi član strokovnega štaba na tekmi Jugoslavije in Italije, ki jo je zaznamoval konflikt: “Vilfan se je skušal vplesti v pretep. Jaz sem ga ujel okrog vratu in ga držal kolikor sem mogel.” Avtor: Franci Pavšer
Tomaž Vesel je kariero pričel na Centru vlade RS za informatiko, bil član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Računskega sodišča RS in leta 2013 imenovan za predsednika. Od 2016 pa je tudi predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost v okviru Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Poleg skrbi za zakonito in racionalno porabo javnega denarja mora Računsko sodišče opravljati tudi svetovalno vlogo, je prepričan Tomaž Vesel. Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravila Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv Tomaža Vesela.
Neveljaven email naslov