Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
855 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Neveljaven email naslov