Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
855 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
Gledališki režiser Janush Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička in z letošnjim septembrom zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Doktorica Nives Dolšak, profesorica na Šoli za morske in okoljske problematike Univerze v Washingtonu, raziskuje okoljsko pravo, javne politike in podnebne razmere.
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ. Miha Zadnikar je izjemni poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize in da ni zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. Kdor piše zgodovino je zmagal. O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. Z Miho Zadnikarjem se je pogovarjal Luka Hvalc.
“V Maribor bi rada pripeljala še Eskime in Indijance, vendar dvomim, da mi bo kdaj uspelo pridobiti res avtentične skupine, saj so zadeve precej skomercializirane, plastičnih perjanic pa si na odru res ne želimo,” pravi Alenka Klemenčič, producentka mariborskega festivala Folkart, največjega srednjeevropskega festivala folklornih skupin, ki že trideset let razveseljuje z živopisnimi radoživimi nastopi. O nastanku Folkarta, o tem, da dobrih stvari, ki jih imamo doma ne cenimo dovolj, pa tudi kako je Folkart na konvenciji o nesnovni kulturni dediščini dobil pokroviteljstvo Unesca, v pogovoru z Natašo Kuhar.
Ciril Zlobec je bil Sopotnik na Valu 202. V spomin – pogovor iz leta 2015, ko ste ga poslušalci izbrali tudi za Ime leta.
Geograf, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva. “Če si zapomnite en obraz, eno ime žrtve holokavsta, boste rešili to, kar so hoteli nacisti uničiti,” pravi Boris Hajdinjak, gost Tatjane Pirc
Tokratni Nedeljski gost je arheološko lopato prvič zasadil pred več kot tremi desetletji in od tedaj praktično ni izkopavanja v Ljubljani, kjer ne bi odigral ključne vloge. Število izkopanega materiala pri njem gre v tone, samo med izkopavanji na Ljubljanskem gradu je šlo skozi njegove roke 500 000 najdenih fragmentov. To nedeljo dopoldne se nam bo pridružil Martin Horvat, arheolog in vodja dokumentacije v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki je bdel tudi nad presenetljivimi arheološkimi odkritji, s katerimi je v minulih mesecih postregla Gosposvetska cesta v Ljubljani. Zakaj je šlo za generacijsko najdbo in kaj ima sam skupnega z Jazonom?
Gledališče Matije Solceta niso zoglj lutke. In njegove lutke ne pripovedujejo pravljic za otroke. Svoje delo in življenje prepleta z glasbo in igro. Na praški akademiji, kjer doktorira iz lutkovne umentosti, poučuje, s svojimi predstavami prepotuje dobršen del sveta. S harmoniko oživlja etno glasbo, sodeluje z glasbeniki po vsem svetu, organizira in vodi mednarodne glasbene delavnice. Matija Solce je doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog.
Aleš Fevžer je eden najbolj znanih in priznanih slovenskih športnih fotografov. Je edini, ki je delal na vseh 15-ih olimpijskih igrah, na katerih so tekmovali športniki v samostojni Sloveniji. Njegov arhiv obsega fotografije največjih slovenskih športnih uspehov, njegovi spomini pa se vrtijo okoli nepozabnih dogodivščin, ki jih je nabiral na vseh celinah.Pravi, da dobra športna fotografija ujame in prenaša čustva. Govoril bo tudi o časih pred digitalno fotografijo, natrpanih urnikih in receptu za fotografiranje 11-metrovk.
Švedski poslanec v Evropskem parlamentu, rojen Sarajevčan Jasenko Selimović je umetnik v politiki in politik v umetnosti. Preživel je obleganje rojstnega mesta ter izkusil bedo begunstva. Ima šest diplom, proslavil se je z več kot 40-imi režijami na številnih odrih, bil je direktor in umetniški vodja številnih gledališč, vodil je radijske in televizijske oddaje, prejel številne gledališke nagrade, razglasili so ga za meščana leta mesta Goteborg, predagoga leta in tudi Evropejca leta na Švedskem. Vsakdo, ki prehodi tako življensko pot, kot jo je do 50. leta Jasenko Selimović, je, kot pravi sam, po politični opredelitvi težko kaj drugega kot liberalec, demokrat in Evropejec.
Kasilda Bedenk se elegantno giblje med nemščino in slovenščino. V Ljubljani je bila lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti in predstojnica Oddelka za prevajalstvo. Pred 16imi leti se je preselila v Gradec in na tamkajšnji univerzi poučevala slovenščino. Ob velikem zanimanju za slovenski jezik na avstrijskem Štajerskem je ustanovila inštitut Slowenisch in Graz, ki med drugim organizira poletne tečaje v različnih slovenskih krajih. Letos bo s skupino tečajnikov obiskala Ljubno ob Savinji. S Kasildo Bedenk se je o učenju jezikov, dejavni slovenski skupnosti na avstrijskem Štajerskem in življenju v drugem največjem avtrijskem mestu pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.
Rok Rozman je gonilna sija gibanja BALKAN RIVERS DEFENCE, ki predstavlja glas upanja za ljudi, živali in rastline ob, v in na rekah na Balkanu. Je bivši hokejist, olimpijski veslač, biolog, ornitolog, predvsem pa človek, ki se ga bojijo hidrolobiji na Balkanu. V pogovoru o hidroelektrarnah, ki predstavljajo grožnjo edinim še preostalim živim rekam v Evropi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr
Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine
Pravnik, diplomat in kolumnist Matjaž Gruden analizira in ocenjuje dogajanje v svetu okrog nas. Pravi, da bi svoje delo lahko omejil na službo v Svetu Evrope, ki ga zdaj pretresa korupcijski škandal, vendar raje piše in kritično opozarja na spremembe v družbi. Meni, da je pri reševanju migrantske krize odpovedala evropska solidarnost, saj se namesto iskanja rešitev raje obračamo k instrumentalizaciji te stiske za politične cilje. O kredibilnosti Sveta Evrope v današnjem času, problemih s populizmom, migrantski krizi in predvolilni retoriki se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.
Sodobnik študentskih majskih nemirov leta 68, Ivo Svetina, je tokratni Nedeljski gost. Njegov gostitelj Damjan Zorc je ves čas slutil, da zna biti namrgodeni gospod, ki zre v nas z uradnih fotografij, med pogovorom poln domislic in smeha. Slovenski pesnik, dramatik,esejist, režiser, dramaturg, predsednik Društva slovenskih pisateljev (že drugi mandat), kritik, upornik , stari hipi…. med naštevanjem epitet, ki sodijo k imenu Ivo Svetina, bomo že uvodoma izvrtali njegovo najljubšo.
20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, muzej, ki ga vodi, pa te zgodbe ohranja, je prostor druženja in topel dom za dediščino novejše zgodovine. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici … v pogovoru s Tatjano Pirc o življenju ob slovensko-italijanski meji, spominu, pozabi, dominantni historični naraciji, dopuščanju različnih interpretacij preteklosti, pričevalcih, vojni in miru, tanku in fičku … (Foto: T. Skale)
Ksenija Špiler Božič je kreatorka voditeljstva. Njena najbolj prepoznavna zgodba je Steklarna Hrastnik, kjer sta skupaj z možem, menedžerjem Andrejem Božičem podjetje, v katerega nihče ni več verjel, uspela preoblikovati v družbo z vizijo in prepoznavno skrbjo za delavce. Tisti, ki delajo v proizvodnji, so njej najbolj ljubi, in kot poudarja, ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih, so potrpežljivi in vztrajni. Posveča se voditeljskemu dialogu, v podjetjih išče sinergije med mladimi in starejšimi, izpostavlja pa, da je spoštovanje človeka tista formula, ki deluje.
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je uspešno in dobro plačano mednarodno diplomatsko kariero - delala je tudi na Komisiji in sodišču za človekove pravice v Strasbourgu -, zamenjala za negotovo nevladniško življenje. S somišljeniki je ustanovila društvo Humanitas, ustanovo Skupaj, pravično trgovino Tri muhe, bila je predsednica Sloge, direktorica IRD, sodelovala je pri Živem ščitu v Iraku in številnih drugih humanitarnih ter razvojnih projektih. Mirovnica, ki sledi temu, v kar verjame, ima zadnja leta svojo bazo v Sončnem Logu na Krasu.
Neveljaven email naslov