Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kevin Sullivan je novinar Washington Posta, prejemnik Pulitzerjeve nagrade za mednarodno poročanje in soavtor knjige Trump na preizkušnji
Washington, prestolnica Združenih držav Amerike, zadnje tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinar Washington Posta Kevin Sullivan, po rodu iz Maina, je Pulitzerjev nagrajenec za mednarodno poročanje. Knjigo sta napisala skupaj z ženo, novinarko Mary Jordan.
"Napisala sva jo, ker je to pomemben dogodek v zgodovini te države. Washington Post je želel na tem pustiti svoj pečat. Zgodbo smo hoteli povedati v tradiciji našega novinarstva. Pisala sva skupaj z Mary, ampak pri tem nama je pomagal niz kolegov s Posta. Vemo, da se bodo po desetih, petdesetih, stotih letih ljudje želeli ozreti in vedeti, kaj je vse to pomenilo in zakaj je pomembno. Ne gre samo za besedilo, pomembno v zgodovinskem kontekstu." - Kevin Sullivan o tem, zakaj sta z ženo napisala knjigo o ustavni obtožbi Donalda Trumpa
Ustava postaja zelo zanimivo branje. Zdi se, da so še sami Američani presenečeni, kaj vse je v njej zapisano. Kot da bi vsak dan našli nekaj novega. Ustava je starejša od 250 let, v njej pa je ogromno delov, ki v praksi niso bili še nikoli uveljavljeni oz. preizkušeni.
"Ustava ne govori, da je črno – črno in belo – belo. Napisana je v jeziku, ki je star 250 let, načela, ki jih uveljavlja, so čudovita in zelo dobro so vzdržala pritisk zadnjih stoletij. Obstaja pa posebna področna »industrija«, ustavno pravo, na polju katerega delujejo zelo bistri, izobraženi ljudje, ki iste dele ustave lahko razumejo in interpretirajo zelo različno. Ali naj verjamemo, da je ustavi in njeni dikciji treba slediti natančno tako, kot so jima sledili 250 let nazaj? Stvari se spreminjajo. Ustanovitveni očetje niso mogli predvideti spleta, na primer, ali poletov v vesolje."
Pogosto je slišati ocene, da so demokrati z enostrankarsko prvo ustavno obtožbo v predstavniškem domu razvrednotili ta institut. Sullivan se ne strinja s tem, da so ga razvrednotili, ampak da so prej razkrili, da ustavna obtožba ni to, kar so si predstavljali ustanovitveni očetje ZDA, ki so jo razumeli kot izjemno močno, praktično orodje za odstranitev neprimernega predsednika s položaja.
"Država je globoko razdeljena približno na dve polovici. V praksi zato ustavna obtožba dejansko ni način odstavitve predsednika, ampak način, kako jasno in glasno v kongresu izrazijo globoko nestrinjanje s predsednikom in njegovimi dejanji. Klofuta, ne odstavitev. Ustavna obtožba lani je to zgovorno pokazala."
849 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kevin Sullivan je novinar Washington Posta, prejemnik Pulitzerjeve nagrade za mednarodno poročanje in soavtor knjige Trump na preizkušnji
Washington, prestolnica Združenih držav Amerike, zadnje tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinar Washington Posta Kevin Sullivan, po rodu iz Maina, je Pulitzerjev nagrajenec za mednarodno poročanje. Knjigo sta napisala skupaj z ženo, novinarko Mary Jordan.
"Napisala sva jo, ker je to pomemben dogodek v zgodovini te države. Washington Post je želel na tem pustiti svoj pečat. Zgodbo smo hoteli povedati v tradiciji našega novinarstva. Pisala sva skupaj z Mary, ampak pri tem nama je pomagal niz kolegov s Posta. Vemo, da se bodo po desetih, petdesetih, stotih letih ljudje želeli ozreti in vedeti, kaj je vse to pomenilo in zakaj je pomembno. Ne gre samo za besedilo, pomembno v zgodovinskem kontekstu." - Kevin Sullivan o tem, zakaj sta z ženo napisala knjigo o ustavni obtožbi Donalda Trumpa
Ustava postaja zelo zanimivo branje. Zdi se, da so še sami Američani presenečeni, kaj vse je v njej zapisano. Kot da bi vsak dan našli nekaj novega. Ustava je starejša od 250 let, v njej pa je ogromno delov, ki v praksi niso bili še nikoli uveljavljeni oz. preizkušeni.
"Ustava ne govori, da je črno – črno in belo – belo. Napisana je v jeziku, ki je star 250 let, načela, ki jih uveljavlja, so čudovita in zelo dobro so vzdržala pritisk zadnjih stoletij. Obstaja pa posebna področna »industrija«, ustavno pravo, na polju katerega delujejo zelo bistri, izobraženi ljudje, ki iste dele ustave lahko razumejo in interpretirajo zelo različno. Ali naj verjamemo, da je ustavi in njeni dikciji treba slediti natančno tako, kot so jima sledili 250 let nazaj? Stvari se spreminjajo. Ustanovitveni očetje niso mogli predvideti spleta, na primer, ali poletov v vesolje."
Pogosto je slišati ocene, da so demokrati z enostrankarsko prvo ustavno obtožbo v predstavniškem domu razvrednotili ta institut. Sullivan se ne strinja s tem, da so ga razvrednotili, ampak da so prej razkrili, da ustavna obtožba ni to, kar so si predstavljali ustanovitveni očetje ZDA, ki so jo razumeli kot izjemno močno, praktično orodje za odstranitev neprimernega predsednika s položaja.
"Država je globoko razdeljena približno na dve polovici. V praksi zato ustavna obtožba dejansko ni način odstavitve predsednika, ampak način, kako jasno in glasno v kongresu izrazijo globoko nestrinjanje s predsednikom in njegovimi dejanji. Klofuta, ne odstavitev. Ustavna obtožba lani je to zgovorno pokazala."
Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.
Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.
Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:
Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.
Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil
Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec Milan Dekleva je po krvi Tržačan. Knjižne izdaje na obeh poljih leposlovja šteje v ducatih. V sedemdesetih letih je bil član glasbene skupine Salamander. Bil je tudi novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika in urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Pesniti je začel že zgodaj, pri trinajstih letih. Napisal je prvo slovensko zbirko haikujev. V svojih pripovednih besedilih pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnicah. Piše lutkovne in radijske igre, pesmi, pripovedi in muzikale za otroke.
Tokratnega nedeljskega gosta ljubitelji smučarskih skokov zelo dobro poznajo. Če ne drugače, pa po priimku. Pa ni skakalec, no, vsaj že dolgo ne. Si pa brez njega in njegovih inovacij v opremi modernega skakalnega športa pravzaprav ni več mogoče predstavljati.
Dr. Marko Jaklič, Redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sedaj član Strateškega sveta vlade za zdravstvo pravi, da moramo najprej dobro premisliti, kaj je javni interes v zdravstvu, saj populizem, ki ga je vse več, prispeva le k razgradnji sistema.
Matjaž Krivic je bil najprej popotnik. Da hoče postati fotograf, se je odločil na enoletnem popotovanju po Tibetu. Pretekli teden je zaradi nedavno osvojene nagrade Popotniški fotograf 2022 postal tudi Ime tedna na Valu202. Trenutno se sicer mudi na Sokotri v Jemnu, kmalu pa bo zgodbo o nosoroginjah (skupaj z Majo Prijatelj Videmšek in Boštjanom Videmškom) nadaljeval v Namibiji. A bolj kot doma je prisoten v tujini. Fizično, ker vsaj polovico leta preživi na službenih terenih. Pa tudi v prenesenem pomenu, saj fotozgodbe objavlja praktično v vseh svetovnih medijih. Z njim se je v Boliviji, konec lanskega leta pogovarjala Maja Ava Žiberna. Tam zato, ker je bil Matjaž Krivic umetniški vodja prvega mednarodnega fotofestivala v Boliviji, ki sta ga zakrivila s tam živečo slovensko slikarko Ejti Štih.
V dresu Olimpije je kar 16 let rešetal mrežice tekmecev.
Neveljaven email naslov