Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milena Zupančič

07.11.2021


Legendarna gledališka in filmska igralka Milena Zupančič o teatru včasih in danes, sodelovanju z režiserji, svojih prvih vlogah ter nepalskem srečanju s Tadejem Golobom

Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala). 

"Že celo življenje živim eno tako dvojno življenje. Ko pridem domov, pozabim na teater. Ukvarjam se z drugimi stvarmi, z drugimi ljudmi. Če bi bila samo doma, pa bi bila zelo nezadovoljna. Kombinacija obojega mi ustreza, da lahko sploh tako dolgo zdržim. Ne vem, ali bi bilo drugače, pri teh letih mogoče ne bi bila tako pripravljena delati."

Ko je končala Akademijo, je dobila povabilo obeh teatrov, Drame in Mestnega gledališča. "Seveda je treba vedeti, da je bila takrat Drama nekaj čisto drugega, da se je tja zelo težko prišlo. Kje pa, da boš ti z Akademije kar glavno vlogo igral, to ni bilo mogoče." Svojo igralsko pot je za nekaj dni res začela v ljubljanski Drami, a je bila ugotovitev, da bo nekaj časa zgolj hodila čez oder, povod, kot pravi, za njeno najboljšo karierno odločitev. V Drami je dala odpoved in se za skoraj enajst let zaposlila v Mestnem gledališču, ki ga je takrat vodil umetniški direktor Lojze Filipič. Prav njemu pripisuje izključne zasluge za Mileno Zupančič kot igralko. 

"Zelo dobro se spomnim nastopa v prvi Partljičevi igri. On je bil takrat še učitelj na Sladkem Vrhu. Igrala sem učiteljico Veroniko, z belo baretko na glavi in ozko obleko. Spomladi smo začeli vaje, do konca junija je bila predstava že končana. Milena se je čez poletje malo zredila. Pridemo jeseni v teater in treba se je bilo obleči v kostume. Meni je bilo vse premajhno in vse pretesno. Takrat me je gospod Lojze Filipič, ne morem mu drugače reči kot gospod, ker je bil res velik gospod, kar lepo okaral. Je rekel: 'Kako si drznete kot mlada igralka privoščiti, da se čez poletje zredite.' Zapomnila sem si, da se moraš v tem poklicu določenim stvarem odpovedati. Ni vse krasno in enostavno. Največ sem z Akademije odnesla od gospe Vide Juvan. Ona je rekla: 'Igralec nikoli ne reče, da nečesa ne zna, nikoli ne reče, da nečesa ne zmore, in nikoli ne zboli.' Tega se še danes držim."

Prizna tudi, da jo je občinstvo vedno imelo rado. Ob letošnjem gostovanju v Beogradu jo je najbolj skrbelo to, da bi je druge generacije občinstva ne sprejele. "Kako bo pa zdaj? To so nove generacije in vse to. V hipu je bilo vse tako kot včasih. Oni v primerjavi s številnimi našimi nimajo izgube spomina, takoj so vedeli, kdo sem in kaj sem delala v življenju. Lepo smo delali, a bilo je tudi zelo naporno." Letošnje leto je bilo zanjo prelomno tudi v pogledu, da je v SNG Drama Maribor prvič delala kot njihova in ne gostujoča igralka. Pove, da jim ni bilo nič naklonjeno, od vročinskih valov do mraza, a kljub temu: "Vaja je dolga, po štiri ure. Perfektno smo se razumeli in delali skupaj. Po domače rečeno, ni bilo 'špilferderberja'. Za mariborsko občinstvo nisem pričakovala, da bo tako imenitno gledalo predstavo. Bilo je tako tiho, da si lahko miško slišal. Bomo videli, kako bo na gostovanjih."

Vsekakor posebna pa je zanjo še vedno predstava Boris, Milena, Radko. "Bili smo pravi kolegi, marsikaj smo preživeli skupaj. To še vedno, a zdaj moramo žal kaj zdržati brez Dušana." Dušanom Jovanovićem je sicer uprizorila 15 predstav, čeprav je v zavest ljudi prišlo, da sta veliko delala skupaj. "Nikoli me ni zasedel, da zdaj bo pa Milena igrala v moji predstavi. Vedno me je zasedel le takrat, ko se mu je zdelo, da sem najboljša izbira za določeno vlogo." Ko gredo igralci v pokoj, je navada, da dobijo poslovilno predstavo. Boris Cavazza, ona in Radko Polič - Rac je niso dobili. Potem je v Drami Eduard Miller prosil prav Dušana Jovanovića, da za njih nekaj napiše. 

"Ljudje so pričakovali, da bodo na odru gledali neko rumeno tabloidno zgodbo, v resnici pa je šlo za to, kar je sicer še zmeraj malo tabujska tema, da se na stara leta erotika ne spodobi."

Iz gledališke predstave so pozneje naredili tudi film. "Vsaka dobra zgodba je tudi ljubezenska zgodba, malo žalostna, malo bridka, malo smešna, tako kot življenje." 

Tudi življenje teatra se je spremenilo. Veliko je mladih ustvarjalcev gledališča, ki ne le igrajo, ampak tudi pišejo dramska besedila. "O mladih, s katerimi sem sodelovala, imam zelo dobro mnenje. O predstavah, ki sem jih gledala, pa imam zelo redko dobro mnenje. Prav je, da mora vse biti, in zavedam se tudi, da sem v drugem času, mogoče je to krivo."

"Zdi se mi, da je teater preveč zapadel v projekte. Mislim, da nimajo poguma ali pa ne znajo delati velikih besedil, ki jih lahko absolutno zelo moderno narediš, če je misel moderna, klasični kostumi so lahko še vedno zraven. Zdaj pa se nenadoma bolj ali manj samo sprehajamo od enega projekta do drugega. Vsi igralci pišejo besedila, ne vem, jaz sem najbrž prestara, da bi mi to ustrezalo. Mislim, da je tukaj več neznanja in strahu se spopasti z nekim resnim besedilom."

 


Nedeljski gost

849 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Milena Zupančič

07.11.2021


Legendarna gledališka in filmska igralka Milena Zupančič o teatru včasih in danes, sodelovanju z režiserji, svojih prvih vlogah ter nepalskem srečanju s Tadejem Golobom

Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala). 

"Že celo življenje živim eno tako dvojno življenje. Ko pridem domov, pozabim na teater. Ukvarjam se z drugimi stvarmi, z drugimi ljudmi. Če bi bila samo doma, pa bi bila zelo nezadovoljna. Kombinacija obojega mi ustreza, da lahko sploh tako dolgo zdržim. Ne vem, ali bi bilo drugače, pri teh letih mogoče ne bi bila tako pripravljena delati."

Ko je končala Akademijo, je dobila povabilo obeh teatrov, Drame in Mestnega gledališča. "Seveda je treba vedeti, da je bila takrat Drama nekaj čisto drugega, da se je tja zelo težko prišlo. Kje pa, da boš ti z Akademije kar glavno vlogo igral, to ni bilo mogoče." Svojo igralsko pot je za nekaj dni res začela v ljubljanski Drami, a je bila ugotovitev, da bo nekaj časa zgolj hodila čez oder, povod, kot pravi, za njeno najboljšo karierno odločitev. V Drami je dala odpoved in se za skoraj enajst let zaposlila v Mestnem gledališču, ki ga je takrat vodil umetniški direktor Lojze Filipič. Prav njemu pripisuje izključne zasluge za Mileno Zupančič kot igralko. 

"Zelo dobro se spomnim nastopa v prvi Partljičevi igri. On je bil takrat še učitelj na Sladkem Vrhu. Igrala sem učiteljico Veroniko, z belo baretko na glavi in ozko obleko. Spomladi smo začeli vaje, do konca junija je bila predstava že končana. Milena se je čez poletje malo zredila. Pridemo jeseni v teater in treba se je bilo obleči v kostume. Meni je bilo vse premajhno in vse pretesno. Takrat me je gospod Lojze Filipič, ne morem mu drugače reči kot gospod, ker je bil res velik gospod, kar lepo okaral. Je rekel: 'Kako si drznete kot mlada igralka privoščiti, da se čez poletje zredite.' Zapomnila sem si, da se moraš v tem poklicu določenim stvarem odpovedati. Ni vse krasno in enostavno. Največ sem z Akademije odnesla od gospe Vide Juvan. Ona je rekla: 'Igralec nikoli ne reče, da nečesa ne zna, nikoli ne reče, da nečesa ne zmore, in nikoli ne zboli.' Tega se še danes držim."

Prizna tudi, da jo je občinstvo vedno imelo rado. Ob letošnjem gostovanju v Beogradu jo je najbolj skrbelo to, da bi je druge generacije občinstva ne sprejele. "Kako bo pa zdaj? To so nove generacije in vse to. V hipu je bilo vse tako kot včasih. Oni v primerjavi s številnimi našimi nimajo izgube spomina, takoj so vedeli, kdo sem in kaj sem delala v življenju. Lepo smo delali, a bilo je tudi zelo naporno." Letošnje leto je bilo zanjo prelomno tudi v pogledu, da je v SNG Drama Maribor prvič delala kot njihova in ne gostujoča igralka. Pove, da jim ni bilo nič naklonjeno, od vročinskih valov do mraza, a kljub temu: "Vaja je dolga, po štiri ure. Perfektno smo se razumeli in delali skupaj. Po domače rečeno, ni bilo 'špilferderberja'. Za mariborsko občinstvo nisem pričakovala, da bo tako imenitno gledalo predstavo. Bilo je tako tiho, da si lahko miško slišal. Bomo videli, kako bo na gostovanjih."

Vsekakor posebna pa je zanjo še vedno predstava Boris, Milena, Radko. "Bili smo pravi kolegi, marsikaj smo preživeli skupaj. To še vedno, a zdaj moramo žal kaj zdržati brez Dušana." Dušanom Jovanovićem je sicer uprizorila 15 predstav, čeprav je v zavest ljudi prišlo, da sta veliko delala skupaj. "Nikoli me ni zasedel, da zdaj bo pa Milena igrala v moji predstavi. Vedno me je zasedel le takrat, ko se mu je zdelo, da sem najboljša izbira za določeno vlogo." Ko gredo igralci v pokoj, je navada, da dobijo poslovilno predstavo. Boris Cavazza, ona in Radko Polič - Rac je niso dobili. Potem je v Drami Eduard Miller prosil prav Dušana Jovanovića, da za njih nekaj napiše. 

"Ljudje so pričakovali, da bodo na odru gledali neko rumeno tabloidno zgodbo, v resnici pa je šlo za to, kar je sicer še zmeraj malo tabujska tema, da se na stara leta erotika ne spodobi."

Iz gledališke predstave so pozneje naredili tudi film. "Vsaka dobra zgodba je tudi ljubezenska zgodba, malo žalostna, malo bridka, malo smešna, tako kot življenje." 

Tudi življenje teatra se je spremenilo. Veliko je mladih ustvarjalcev gledališča, ki ne le igrajo, ampak tudi pišejo dramska besedila. "O mladih, s katerimi sem sodelovala, imam zelo dobro mnenje. O predstavah, ki sem jih gledala, pa imam zelo redko dobro mnenje. Prav je, da mora vse biti, in zavedam se tudi, da sem v drugem času, mogoče je to krivo."

"Zdi se mi, da je teater preveč zapadel v projekte. Mislim, da nimajo poguma ali pa ne znajo delati velikih besedil, ki jih lahko absolutno zelo moderno narediš, če je misel moderna, klasični kostumi so lahko še vedno zraven. Zdaj pa se nenadoma bolj ali manj samo sprehajamo od enega projekta do drugega. Vsi igralci pišejo besedila, ne vem, jaz sem najbrž prestara, da bi mi to ustrezalo. Mislim, da je tukaj več neznanja in strahu se spopasti z nekim resnim besedilom."

 


16.06.2019

Leon Magdalenc

Glasbeni in kulturni urednik, profesionalni novinar na Radio Študent, natanko pred 30 leti se je podpisal pod Studia Ljubljana in oddajo, na takrat Televiziji Ljubljana, tudi vodil. Bil je piarovec v Pristopu, kreativni direktor pri Publicis Virgo in direktor agencije za direktni marketing Indirekt, pred 17 leti je ustanovil agencijo Nastop plus, 19 let že piše kolumne za Dnevnik in je trener nastopanja. Leon Magdalenc je bil gost četrtkovega pogovornega večera na Radiu Slovenija, pred mikrofon ga je povabila Nataša Zanuttini.


09.06.2019

Tomaž Mihelič, varstveni ornitolog

Ptice so ga pritegnile že v osnovni šoli in zanimanje zanje je kmalu preraslo v strokovno delo. Tomaž Mihelič je naš izjemen poznavalec krilatega sveta in že leta je kot varstveni ornitolog zaposlen na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, naše največje nevladne organizacije za varstvo narave, ki letos obeležuje 40 let. Med njegovimi številnimi varstvenimi projekti je gotovo letos izdani Atlas ptic Slovenije, veliko delo 15-ih let z opisi 239-ih vrst ptic, tudi z nekaterimi, ki jih pri nas ni več mogoče videti.


02.06.2019

Dr. Arturo Galasino, umetnostni zgodovinar

Umetnostni zgodovinar, direktor Fundacije Palazzo Strozzi Arturo Galansino, je bil ob nastopu funkcije z 38 leti najmlajši direktor kakšne pomembne kulturne ustanove v Italiji. Velik poznavalec renesanse je 10 let služboval kot kurator v pariškem Louvru in na Royal Academy of Arts v Londonu, danes pa si na elitni lokaciji v eni najbolj markantnih stavb v svetovni prestolnici renesanse Firencah prizadeva Italijanom približati sodobno umetnost, ki jo prepletajo z Italijanom bližjo klasično pa tudi moderno umetnostjo.


26.05.2019

Marko Vidojković, srbski pisatelj in aktivist

Marko Vidojković je protestniški veteran. Pred dvajsetimi leti je bil v prvih vrstah pri rušenju režima Slobodana Miloševića, zdaj aktivno sodeluje pri poskusih rušenja aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Lucidno in brez dlake na jeziku diagnosticira največje bolezni svojega naroda, analizira fenomen Balkana, aktualno dogajanje v Evropi in svetu. Najprej je pisatelj, ki v svoji aktualni knjigi futuristično piše, kako vožnja z vlakom iz Skopja v Ljubljano traja le nekaj ur. V slovenščino sta prevedeni njegovi uspešnici Kremplji in Res vam hvala. Je tudi nekdanji urednik srbskega Playboya, slikal se je za istospolni koledar, je kitarist skupine Crveni vetar, v kateri poje njegova žena. Spominja se zlatih časov beograjske glasbene scene in kultnega benda EKV, se čudi današnji pasivnosti mladih in dejstvu, da je tudi marginalne in zatirane skupine ljudi mogoče na enostaven način kupiti z oblastjo in drobižem. Na TV Šabac vodi do oblasti kritično oddajo, tudi zato so ga tabloidi razglasili za “neozdravljenega narkomana.” Kot srednješolec je vzhičeno doživel veliko evropsko slavje Crvene Zvezde, danes bi nogomet v Srbiji prepovedal, ker je gojišče za pokvarjene menedžerje in skorumpirane navijaške skupine.


19.05.2019

Dr. Roby Abeles

Nedeljska gostja dr. Roby Abeles je avstralska psihoterapevtka z več kot 33-letnimi izkušnjami na področju zdravljenja odvisnosti. Prepričana je, da zasvojenost simptom bolečine, ki jo povzroča travma. Pri svojem delu uporablja terapevtsko metodo brainspotting, ki omogoča dostop do globokih travm. Tudi sama je doživela hude travme, pri drugem letu starosti so ji začeli dajati valium, pri dvanajstih je začela piti alkohol, večkrat je doživela spolno zlorabo, bila je odvisna od kokaina. Tudi na podlagi svoje izkušnje, je prepričana, da nad ljudmi ne smemo nikoli obupati.


12.05.2019

Maja Štamol Drolc, modna oblikovalka

Maja Štamol Droljc je svojo poslovno pot začela z zmago na natečaju za večerno obleko, pred kratkim pa se je, kot sama pravi, za petnajsto obletnico blagovne znamke nagradila s predstavitvijo kolekcije na modni reviji v Washingtonu v organizaciji slovenskega veleposlaništva. Kljub dobrim odzivom, pa ostaja trdo na tleh in se zaveda, da je za uspeh v tujini poleg ustvarjalnosti, potrebnega ogromno denarja. V pogovoru razmišlja o položaju slovenskih oblikovalcev, vnaprej izgubljeni tekmi z nizko cenovno modo, primerjavi s Hrvaško, nasmeh na obraz pa ji nariše vprašanje o dveh posvojenih deklicah in njeni veliki družini.


05.05.2019

Jani Oswald, zamejski pesnik

Nedeljski gost je bil pesnik Jani Oswald, tudi eden naših bolj priljubljenih in odmevnih zamejskih ustvarjalcev. Poznan je predvsem po svojih pesniških eksperimentih, ki zvenijo kot zvočne igre. Jani Oswald: Osvoboditev Kost komu zbiti kos komu biti bos v boj iti ost vodo piti os bo voditi osa bo v riti bodi ti to toti Tito ko bo ti do dotik tak tih o bo po osvo bo ditvi


21.04.2019

Alessandro Vezzosi, eden največjih poznavalcev Leonarda da Vincija

Umetnostni kritik Alessandro Vezzosi je skoraj vse svoje življenje posvetil renesančnemu genialnemu umu Leonardu da Vinciju. Več kot petdeset let zbira kar koli v povezavi z njim, pred leti je tudi izdal eno najbolj celovitih biografij slikarja in znanstvenika z naslovom Neskončni Leonardo. Ročno izdelana knjiga je v slovenščini izšla v 500 izvodih, vsak je stal 3.300 evrov, pošli pa so čisto vsi. A tu se raziskovanje ne konča, temveč se kopanje po življenju in delu da Vincija nadaljuje. Kdo je bil, kaj je počel, zakaj je bil blagoslov, da se je rodil kot nezakonski otrok, kako so ga zaznamovali predniki, kdo so njegovi sorodniki, potomci. Ravno pred kratkim je prof. Vezzosi dokončal 43 let trajajočo študijo o Leonardovih sorodnikih, našli so jih kar 35, zdaj se posveča raziskovanju Leonardovega DNK-ja. Leonardist Alessandro Vezzosi nam bo pred 500-to obletnico smrti Leonarda da Vincija na novo naslikal podobo tega pragmatičnega človeka protislovij in nam razložil, zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča. Z Alessandrom Vezzosijem se je pogovarjala Maja Stepančič.


13.04.2019

Dr. Hubert Kosler, Yaskawa

Dr. Hubert Kosler je osrednja figura v ozadju prizadevanj za to, da je v Kočevju zrasla tovarna industrijskih robotov Yaskawa. V desetletjih dela v industriji in podjetništvu si je to zadal za življenjski cilj. Kako gleda na razvoj robotike in zakaj je pomembno ob tem misliti tudi na prenovo izobraževanja, pove v tokratnem osrednjem tedenskem intervjuju na Valu 202. Z njim pa več tudi o pregovorni japonski nezaupljivosti, Karlu Čapku, vplivnih prednikih in smučanju.


07.04.2019

Partizanski pevski zbor

Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njen naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez.


31.03.2019

Prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani

Prof. dr. Igor Papič svoje znanstveno in raziskovalno delo med drugim posveča razvoju pametnih električnih omrežij, a so njegove trenutne prioritete usmerjene predvsem v koncept avtonomije Univerze v Ljubljani. Ob 100-letnici največje in najstarejše visokošolske ter znanstvenoraziskovalne ustanove pri nas pa je priložnost tudi za razmislek o njeni vlogi v sodobni družbi in hkrati priložnost za razmislek o preteklih dosežkih. Dr. Igor Papič je, kljub rektorski službi, še vedno tudi profesor na Fakulteti za elektrotehniko: “To dojemam kot stik z realnostjo, kot sprostitev po delu na rektoratu. Vem, da bom enkrat šel nazaj na fakulteto, zato moram ostati v stiku s študenti. Znanstvenoraziskovalno delo zdaj dojemam kot hobi.”


15.03.2019

Jaume Cabré

“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.” S tem katalonskim pregovorom se začne večkrat nagrajeni roman Sodnik. Napisal ga je Jaume Cabré, eden najbolj cenjenih katalonskih pisateljev. Najprej je delal kot gimnazijski profesor, se vzpenjal kot pisatelj in si priljubljenost pridobil s pisanjem scenarijev za televizijske serije. Jaume Cabré nas je skupaj s prevajalko Simono Škrabec sprejel na svojem domu na obrobju industrijskega mesta Terrassa, uro vožnje iz Barcelone. Razmišljal je o samostojnosti, zakonu, resnici. Sodnikih. O Dragu Jančarju in o zelju v Ljubljani. Tudi o slovenskih medvedih v Pirenejih in liku Ribničana, ki ga je vključil v svoj zadnji roman. Avtor: Luka Hvalc


10.03.2019

Andrej Miklavc

Pravi, da se je ob prehodu iz športne kariere v civilno življenje počutil kot nedonošenček. In to kljub temu, da je študijske obveznosti na ekonomski fakulteti kmalu končal in se zaposlil v komunikacijskem podjetju. Danes je razpet predvsem med Slovenijo, kjer živi z družino, in Kitajsko, kjer je ob pripravah na naslednje zimske olimpijske igre promotor slovenskega znanja o zimskih športih. Napisal je knjigo Šepetalec športnim otrokom, v kateri je združil izkušnje vrhunskega športnika in očeta.


03.03.2019

mag. Dejan Turk

Nedeljski gost je bil mag. Dejan Turk, predsednik uprave dveh telekomunikacijskih podjetij, srbskega Vip Mobila in slovenskega A1. Oktobra je postal menedžer leta v Srbiji, edini tujec doslej. V podjetja prinaša drugačen način vodenja. Ob prevzemu Vip Mobila si je najprej nataknil slušalke in se pridružil zaposlenim v klicnem centru. Z njim se je pogovarjala Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv


24.02.2019

Dr. Andrej Kržan

Dr. Andrej Kržan, višji znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, že dolgo raziskuje plastiko. Pravi, da se ji ne moremo kar odpovedati, da pa bi se morali izogibati čezmerni in nepravilni uporabi plastike. ”Plastika je naš neljubi prijatelj. Vedno je tam in rad pomaga, ga tudi izkoriščamo, a hkrati plastiko vedno zanikamo. Prijatelju moramo pomagati,” razmišlja dr. Kržan. Bioekonomija je močna sila, ki prihaja in je povezana s krožnim gospodarstvom: “Vprašanje je, kako bi lahko plastiko bolj gospodarno uporabili in jo reciklirali. Trendi bodo šli v smeri več vračljive embalaže. Popolnoma se enkratni uporabi ne bomo mogli odpovedati, se bodo pa izboljšale metode za predelavo.” Avtorica: Tatjana Pirc


10.02.2019

Dr. Aleksandra Kornhauser Fraser

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov za razvoj in Svetovne banke.


03.02.2019

Vladimir Milošević

Zanj radi rečejo, da je eden največjih strokovnjakov za psihodramo v tem delu Evrope, a sam na to pravi, da psihiatrija in psihoterapija nista kot tek na 200 metrov, da bi vedeli, kdo je najhitrejši. Iz rojstnega Beograda ga je pot pripeljala v precej manjšo Idrijo, kjer je našel čas za pisanje pred kratkim izdane knjige Psihodrama, Sprememba skozi akcijo, ki je prva knjiga v slovenskem jeziku o psihodrami. Čeprav se je slovenščino učil že pred prihodom v Slovenijo, pa se med sodelavci z idrijskim narečjem v Psihiatrični bolnišnici Idrija najprej ni najbolje znašel.


27.01.2019

Vedno razmišljam o novem songu

V preddverjih ljubljanskih hiš, s staro kitaro in novimi prijatelji nastanejo zametki Mladih levov, priljubljenost pride nenapovedano, znanje nabira po poti. Skozi desetletja je posnel več kot 40 nosilcev zvoka in slike, prejel več kot 20 priznanj in prisega, da biografije ne bo nikoli napisal sam. Njegovo biografijo bi moral spisat bend posameznic in posameznikov, ki bi dogodke opisovali vsak iz svojega zornega kota. Benč je bil namreč vedno rad v skupinah, Bendologija je njegov zaščitni znak.


20.01.2019

Tereza Novak

Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije, zase pravi, da slabe stvari hitro pozabi. Skuša biti konstruktivna in je usmerjena k rezultatom, kljub temu pa brez dlake na jeziku vedno pove, kaj ni v redu. Pravi, da je obdana z ljudmi, ki ji dajejo razlog za optimizem. "Če delaš v taki organizaciji kot jaz, si obkrožen z zelo pozitivnimi ljudmi, ki so pripravljeni nekaj vložiti v to, da bi bilo njim in drugim bolje. O takih ljudeh premalokrat slišimo." Z gostjo se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


13.01.2019

Edo Maajka

"Ko zboliš, imaš simptome, ki jih še nihče prej ni imel. Ko si srečen, ni nihče srečen na enak način kot ti. To je tvoja sreča." Tako pravi nedeljski gost Edo Maajka. Z Gašperjem Andrinkom sta govorila o tem, kaj trenutno pesti večino ljudi, pa se tega sploh ne zavedajo, kaj je doživljal ob družinski tragediji, zakaj se na Balkanu vse tako počasi menja, zakaj ljudje raje sprejemajo neuspeh kot uspeh, zakaj bi izdal vsako politično stranko in kako nanj vplivajo novi glasbeni trendi.


Stran 13 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov